Vreme Naročite se
Zgodba za najdaljšo noč
S prazničnega literarnega natečaja je tudi tale kratka zgodba o nekem silvestrovanju.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 30. december 2021 ob 10:26

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Silvestrska noč

V drugi polovici decembra se ne glede na vreme vedno zgodaj zvečeri. Še traja nekakšna zakasnela jesen, kislo mrčav čas je to, z veliko megle, pršenja, tudi vetra. Marsikdo postane malodušen ali grintavo revmatičen. Tako je pač zato, ker je to čas, ko se leto povsem postara.

»Kako si se torej odločil, Franjo?« je postavila predenj skodelico dišeče kave, dolila do roba sveže namolzenega mleka in priložila rogljiča z marmelado. A Franjo je molčal. Le pogledal jo je in počakal, da bo Simona prenehala prestavljati posodo na štedilniku in prisedla. Kajti vprašanje – in odgovor – sta zadevala oba. Potem se je le pomaknila s stolom tesno k robu mize, sklenila roki kot k molitvi, obmirovala in ga vprašujoče pogledala.

»O tem sem razmišljal, priznam, da si me prehitela z vprašanjem. Kakor koli že, odločiva se skupaj, kajne?« Srknil je prvi požirek kave, še bolj je zadišala, in prigriznil pecivo. Simona je nalašč molčala. Vedela je, bolje je počakati na njegovo mnenje, odločitev. Dasi je tudi vedela, da zna marsikdaj njegovo prvotno mnenje spremeniti sebi v prid. A ta trenutek je bilo najbolje biti tiho. »Verjel sem, da bomo letošnjo silvestrsko noč še preživeli skupaj. Mislim, kot družina. Kot vseh najinih, naših dvajset skupnih let! Ampak, razumem, otroci naglo odraščajo …« Spogledala sta se, za nekaj dolgih  trenutkov pomolčala in v mislih preletela čas, kot je Franjo rekel: naših skupnih dvajset let.

Ajej, kako otroci hitro odrastejo!

Res je bilo tako. Starejši sin bo naslednje leto dopolnil drugo okroglo, srednji sedemnajst in najmlajši le eno leto manj. Doslej jima je nekako uspevalo, da sta s spodbudo pa z nekaj njihovimi prijatelji obdržala na silvestrski večer družino skupaj. Doma. A to leto so jima otroci že pred časom povedali, da bo vaška mladina silvestrovala v novem gasilskem domu, na katerega so bili zelo ponosni. Kot mladi člani društva in sodelujoči v vseh delovnih akcijah. Nekako samoumevno je bilo … Nista jim želela nasprotovati. Še vedno je boljše tako, kot da bi šli v kak oddaljen razvpit lokal. Franjo in Simona sta se znašla pred vprašanjem, kako torej preživeti ta enkratni večer v letu. Nista bila več mlada, a še zdaleč ne tako stara, da bi ves večer preživela sama doma ob krušni peči in gledanju televizije.

Kot nalašč in nenadejana priložnost se je pred kratkim na oglasni deski sredi vasi pojavil plakat, na katerem je pisalo: Koča Pod robom organizira silvestrovanje z bogatim kulinaričnim menijem … Vabljeni … Rezervirajte si!

Še preden sta pozajtrkovala, sta bila enakega mnenja, da si tokrat po dolgih letih lahko tudi onadva privoščita silvestrovanje nekje drugje, drugače.

»Saj ne bova ostala vso noč. Ko se bova naveličala, greva domov,« sta se strinjala. In si rezervirala.

Silvestrsko popoldne je bilo kljub vsemu evforično in razgibano. Mladi so že pred božičem okrasili prostor v gasilskem domu, priskrbeli nekaj hrane in  – predvsem pijače – ter nekaj manj nevarne pirotehnike. In seveda glasbeni »ropot« v njihovem slogu! Franjo in Simona sta se dogovorila, da namesto razkošne pozne večerje v prvem mraku najprej požegnajo okrog hiše, nato pripravijo poznopopoldanski obrok, dokler bodo še vsi skupaj. Ker ni dobro iti od doma lačen.

Vreme je bilo precej neprijazno. Po dolini se je že nekaj dni valjala megla, bilo je mrzlo. Više zgoraj je že zapadlo nekaj snega, vendar ni pobelil doline.

Potem se je hiša izpraznila, postalo je tihotno. Govedo v hlevu je mirno prežvekovalo. Franjo in Simona sta se po dveh desetletjih spet pripravljala na silvestrovanje. Kaj obleči, kaj obuti? Koča Pod robom ni bila kakšen prestižni hotel. Tja gor so navadno hodili v gojzarjih, če je bilo mokro, poleti v športnih copatih. Ker je zima, se je treba dovolj obleči. Tudi v tem sta se strinjala. A Simona, kot ženska, si je vseeno oblekla lepo svileno bluzo, čeznjo primerno jopico, tople črne hlače, visoke usnjene škornje in novo belo bundo.

»Psa bom zaprl v hlev, ker se boji pokanja in ni vajen, da bi ne bilo nikogar doma. Bolje se bo počutil,« je sklenil Franjo. Še enkrat je šel okrog hiše, nato je odprl garažna vrata, zapeljal fiata na dvorišče in počakal ženo. Ta je ugasila večino luči in zaklenila vrata. Prisedla je vsa urejena, čeprav je oba navdajala nekakšna neznana tesnoba, ker že tako dolgo nista šla na tak večer z doma. Sama!

»Greva?«

»Ja, pojdiva!«  

Asfaltirana cesta, ki je vodila skozi vas, je bila precej prazna. Za razsvetljenimi okni so utripale raznobarvne lučke, marsikje tudi na dvorišču. Navzgor po makadamu in naprej skozi gozd je bilo na poti še veliko odpadlega mokrega listja. Žarometi so počasi odvijali ovinke in pobirali kilometre skozi meglo. Potem se je ta zredčila, sem in tja se je v prisoji zableščal sneg. Bilo ga je vse več, tudi na poti, kjer so si sledili sveži odtisi avtomobilov.

»Sem mislil, da je cesta do vrha kopna.« Franjo je enakomerno tiščal na plin, da bi ne obtičala kje sredi strmega klanca.

»Saj nisva mogla videti iz te dolinske megle,« ga je zagovarjala žena.

In tedaj, ups! – sredi strmega klanca je sredi ceste ležalo nekaj belega, robato okroglega, prevelikega.

»Glej, snežna kepa! Dodal bom gas, da jo prevozim!« Avto je dobil pospešek, pokadilo se je za njim, a tedaj BUM! Ni bila snežna kepa, ampak odkrušena skala, ki jo je sprožila divjad, najbrž gams, z zgornjega robovja; skale sta se oprijela sneg in mokro listje, zakotalila se je navzdol in obtičala sredi ceste. Prestrašena Simona je pod nogami začutila nenavaden sunek, nato vzboklino, kolesa so se zavrtela v prazno, avto je zahrumel, se ustavil, zagugal. Franjo je na vso moč pritisnil na zavoro.

»Ojoj!« je kriknila Simona, »kaj bova zdaj?!« Tako kot zgoraj je bil tudi pod cesto strm breg, porasel s slabo gmajno. Više zgoraj ni bilo nobenega zaselka in bog vedi, ali bo ta večer še kdo pripeljal sem gor. Razen morda še kdo za silvestrovanje? Ampak, ukrepati je bilo treba takoj.

»Previdno stopi ven, Simona, in poskusi izvleči skalo izpod podvozja. Jaz moram tiščati na zavoro, ker ročna ne prime …« Počasi je previdno izstopila, spolzko in mokro je bilo po tleh. Zavihala je rokave nove bele bunde, pokleknila v zdriz, snela lepe tanke rokavice in z golimi rokami poizkusila izvleči skalo izpod avta.

»Ne gre, niti premakne se ne!«

»Počakaj, bom prestavil v prvo.« Avto se je malo premaknil, a zdrsnil le nazaj, bliže spodnjemu robu ceste in strmine. Bilo je strašljivo, Simono je popadala panika, vedela je, da mož ne sme izstopiti in da sta odvisna sta samo od svoje iznajdljivosti in sreče. V temi je zgrabila za zadnji blatnik in z vso močjo vlekla avto proti zgornji strani ceste, da bi ju ne potegnilo čez rob. Medtem se je skala čez čas pod podvozjem malce obrnila na bolj ploščato stran, kolesa so dobila oprijem na pesku. Umazana, mokra in premražena sopotnica je s težavo po centimetrih podrsala skalo izpod avta. Tresla so se ji kolena, roke je imela čisto premražene, mokre in umazane. Za silo si jih je obrisala kar ob sneg.

»A greva domov?« Bila je na robu upehanosti, obupa in joka.

»Saj nimam kje obrniti. Naprej greva. Pričakujejo naju, pa rezervirano imava … Imela sva neverjetno srečo! Simona, umiri se in – hvala ti! Uspelo nama je, nisva se poškodovala, pločevina se popravi …« Počasi se je malo umirila. Skoraj se je strinjala, zaupala je možu. Res si je bila želela doživeti to silvestrovanje.

Mala ravnica, parkirišče niže pod kočo, je bila polna avtov, komaj sta našla malo prostora. Bilo je zasneženo, a snega je bilo le par centimetrov. Steza navkreber je bila široka, izhojena. Izza dreves je medlo svetil krajec meseca. Privihala sta si ovratnike in družno ujela korake navkreber. Skozi nizka okna je medlela svetloba in veseli glasovi so prebijali skozi lesene stene. Ko sta vstopila, sta najprej poiskala vrata toalete, da se je za silo uredila. Njena bunda še zdaleč ni bila več bela, rokavi in hlače pa mokri in umazani.

Zatem ju je preplavil val toplote, svetlobe in različne vonjave hrane, začimb in kuhanega vina. Zbrani so ju navdušeno pozdravili. Bili so že sredi večerje. Zamudila sta dobrodošlico, aperitiv, začetno jed … A njun prostor ju je še čakal.

Preden sta sedla za mizo, se je želela Simona posušiti ob zakurjeni železni peči. Vendar ji je oskrbnica, ko je izvedela za njun nevarni pripetljaj na poti, takoj odstopila nekaj obleke iz svoje garderobe. Zakonski par, mlajša upokojenca, ki sta oskrbovala kočo Pod robom, sta bila gostoljubna, prisrčna. Ona se je vrtela v mali kuhinji, vse je bilo že pripravljeno; on s prtičem čez ramo med gosti, ustrežljiv, dobrovoljen, poln dovtipov. Znal je ponuditi tudi pijačo, dobro primorsko vino. Gostje so bili nadvse zadovoljni. Najboljše hrane je bilo v obilju, raznih sladic, odlična potica, sadje …

Ura je odbila polnoč.

Vstali so izza miz, si voščili, si spet in spet nazdravljali, se objemali, vsevprek poljubljali. Le možnosti za ples ni bilo, saj je bil ves – edini – prostor v koči natrpan z mizami in stoli za goste!

Tudi duška si je bilo treba dati, zunaj so prižigali rakete in opazovali, kako počno isto spodaj in onstran v naseljih.

Potem je bila spet malica, vino, kava … želodci prepolni. A od zunanjih sten je začelo hladiti.

»Rada bi šla domov. Utrujena postajam,« je Simona šepnila možu na uho. Pomislila je na vrnitev z avtom po strmi cesti, na popito vino in pozno uro. Dvomila je, vendar se je Franjo z njo strinjal. Družbi ju ni uspelo prepričati, naj še ostaneta.

Kmalu sta spet drobila korake navzdol, odsev snega je bil plitek, a steza dobro izhojena. Še eno presenečenje ju je čakalo: nista bila pokrila vetrobranskega stekla! Šipe na vseh avtomobilih so bile močno zaledenele!

Previdno in počasi sta se vendarle srečno pripeljala do doma.

Ko je Simona odpirala garažna vrata, je slišala, da pes v hlevu nemirno cvili in tudi živina je bila nemirna. Odprla je hlevska vrata, prižgala luč …

»Franjo, Franjo, pridi! Brž!« Lisa se je pripravljala k telitvi! Ni bilo kaj čakati, Franjo je spotoma zbrcal z nog čevlje in si nataknil gumijaste škornje, za vse drugo tokrat ni bilo časa. Kravi je bilo treba pomagati! Krepko je poprijel za bele sluzave noge teleta, ki so se že kazale, in po nekaj popadkih je novorojena živalca obležala v moči na tleh.

»Hvala bogu, vse je v redu,« se je vzravnal Franjo, ko je rešil teličkov gobček sluzi, da je zadihal. A utrujena krava se je še kar napenjala. »Čakaj, kaže da bo še eden …« Lisa, ki je bila z ostalo živino do pozne jeseni zunaj, po navadi ni imela težav pri telitvi. Tokrat ju je, teden dni prezgodaj, prav za novo leto razveselila s kar dvema zdravima teličkoma!

Do jutra je bilo še kaj malo spanja. Tudi umazana oblačila lahko počakajo. A živali je treba zjutraj pravočasno oskrbeti ne glede na ponočevanje.

Ko je Simona v novoletnem jutru ustala, je najprej preverila, ali so otroci doma. Oddahnilo si je, ko je videla, da so vsi trije mokri pari fantovskih čevljev na pravem mestu.

Vendar presenečenj še ni bilo konec: pred vrati starejšega sina je bil še en par lepih, visokih škornjev iz semiša z malo višjo petko.

Ajej, kako otroci hitro odrastejo!

                                                      Minka M. Likar

 

 

 

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 5. Aug 2022 at 15:39

269 ogledov

Dobra domača slivova marmelada
Sestavine: 1 kg sladkih sočnih sliv, 500 g sladkorja, sok in lupinica 1 limone Slivovo marmelado pripravimo tako, da slive dobro operemo pod tekočo vodo in jim odstranimo koščice. Narežemo jih na koščke. Ko odstranimo koščice, jih natehtamo, da dobimo kilogram sliv. Damo jih v ponev ter dodamo sladkor in limonov sok, nato pa kuhamo na šibkem ognju. Občasno premešamo, da se marmelada ne prime dna. Nadaljujemo s kuhanjem, dokler se marmelada dobro ne zgosti, to se zgodi približno v eni uri. Ali je marmelada dovolj gosta, preverimo takole: žličko marmelade nalijemo na krožnik in pustimo, da se ohladi. Krožnik nagnemo, in če ostane marmelada čvrsta in se na razliva, je pripravljena za polnjenje, sicer jo kuhamo še nekaj minut in nato znova preverimo njeno gostoto. Še vrelo marmelado vlijemo v sterilizirane kozarce in jih zapremo s pokrovom. Kozarce še vroče obrnemo na krpo in pustimo, da se ohladijo, saj tako v njih nastane vakuum in se shranek ne bo kvaril. Slivovo marmelado porabimo v 3 mesecih. Ko je kozarec odprt, ga hranimo v hladilniku in porabimo največ v 3 do 4 dneh. Lahko jo obogatimo z žlico cimeta v prahu, ki ga dodamo zadnjih 5 minut kuhanja.

Fri, 5. Aug 2022 at 15:32

229 ogledov

Kratka zgodba za večerno branje
Nikoli se ne naveličam prebirati kratkih zgodb pisatelja Bojana Bizjaka; tega, kako v njegovi pripovedi naenkrat vzniknejo podobe ali spomini ter postanejo tako živi, da v trenutku zajamejo vso našo pozornost. Zanimivo je, da je v bistvu sama zgodba vedno precej statična, toda spomini, ki privrejo iz pripovedovalčevega premišljevanja, so tako močni, da bralca vedno prevzamejo. Poglejte, kako se to zgodi v kratki prozi s preprostim naslovom Borovnice – kako se splete pretanjena mreža prizorov in spomina na dekle v nekem poletju. V. K. Borovnice Že nekaj časa si zamišljam, kako bom spet šel v Srobotno dolino. Preganjajo me te misli in me delajo nemirnega, toliko da ne zmorem prebrati časopisa, ki mi šelesti med prsti, ko skušam ujeti naslove in motno vidim slike. Ugotavljam, da ni pravzaprav nič tako zelo novega, razen, hja … Britanija izstopa iz Evropske unije. Politika povzroča glavobole, pomislim in odložim časopis na poličko. Nekaj časa kar čakam, da me pokliče Jože. Domenjena sva, da greva pogledat za nov avto. On se ne razume na te stvari, on je bolj doma v matematiki. Čudno, pa bi mu morala tehnika biti domača, če pa vse življenje računa in računa. Smešno, res. No ja, na računovodske izračune se pa spozna, to pa. Pa na likerje se spozna, to pa res. Kaj vse nameša, kaj vse. Sam leta na travnike in v gozd in nabira zelišča, sam pripravlja žganje. Kadar koli gre tod mimo, se ustavi, da greva skupaj v gozd. Zdaj ko sem vdovec, zdaj mi je njegova družba še kako potrebna. Na vasi veljam za čudaka, ker sem ostal zvest kosi in redim še dve kozi pa prašička si vzredim. Vsi imajo že mobilne telefone, internet, jaz pa sem ostal pri starih stvareh, naročen sem na dva časopisa, kar jezi poštarja, ker mora vsak dan sem gor, tudi pozimi … Telefon je še pri hiši, ker ga je hotel imeti oče. In kako je mama jokala, ko se je prvič po telefonu pogovarjala s sestro v Ameriki! To sliko večkrat vidim. Mama, sklonjena nad poličko v veži, drži slušalko in se krči, stresa in v joku govori sestri, ki je ni videla že dvajset let, zdaj pa jo je slišala. Z zavihki rute si je brisala solze, ki so umazale črno slušalko. Ah, ja! zavzdihnem v jutro. Sin in hčerka me hočeta zvleči nazaj v mesto, o ne, ne … Dokler lahko pripravim s koso dovolj sena za dve kozi, ki se tako paseta do snega, ne grem iz te kraljevine, ne. Kaj pa je teh sedemdeset let, nič. Moj oče jih je imel osemindevetdeset, ko je umrl, mama pa leto manj, no … Trden rod smo bili, trden. Kako velika kmetija je bila včasih. Dva konja smo imeli, štiri krave, gozda, o moj bog, me lomi v zamišlijo, ki me pretresa v takih praznih jutrih. Vstanem in stopam po izbi. Ogledujem si slike na stenah, trije bratje, dve sestri in jaz, na sredini pa poročna slika mame in očeta. Okvirji so stari, skorajda že črni, črvivi najbrž. Robovi slik rumenijo, se gubajo. Na stari peči v kotu je kup časopisov, ki čaka na zimsko kurjenje. Za trenutek vidim našo mamo, kako smrči za pečjo in ji ruta zleze daleč na čelo. V naročju ima prepletene prste, ki oklepajo star molitvenik, na klopi so nalomljena očala, malo naprej sedi debel maček. Oče je raje sedel v starem naslanjaču in čakal, da bodo večerna poročila na televiziji. Samo za poročila je odprl televizor, zaukazal tišino in potem je televizor spet utihnil. Bolj ko sem mu govoril, da je za aparat bolje, da dela nekaj ur na dan, bolj je trdil, da se vsaka stvar »znuca, če se jo nuca«. Že to, da sta si kupila televizor, je bil velik napredek. No, pa sem jaz sam tak, me obide. Ko sem se preselil, sem začel čutiti neki drugi čas. Obsedlo me je. Začel sem iskati izgubljeni čas. Nobena novotarija me ni navdušila. V mestu sem imel vse, še na internet sem se navadil pred desetimi leti, zdaj pa hočem vse po starem, vse. Nenadoma se spomnim, da bi v zgornji sobi še morali biti stari zvezki iz srednje šole. Zadnji sem ostajal na kmetiji … Mislil sem, da bom kmet, pa sem hodil v srednjo šolo in potem sem ob delu dokončal še fakulteto, no … Tisti zvezki in črni dnevnik iz tretjega in četrtega letnika. Saj se spomnim, da sem ga še pred leti prebiral in sem ga spravil med ostale stvari, ko sem pospravljal po sobi, kjer sem se včasih učil. Vse drugo sem že zmetal in skuril v peči. Knjige sem preselil v mesto na suho, zvezki so pa ostali, zgoraj v tisti stari omari, ki jo je mama kot doto prinesla k hiši. Lepa omara, iz češnjevine je, lepo rezljana. Nekaj časa sem razmišljal, da bi jo dal renovirati. No, morda pa to jesen, morda. No, pa grem pogledat, kaj je še v tisti omari, se odločim. Še prej kar z daljnogledom pogledam gor pod gozd, če sta kozi še tam. Sta. Pes leži v senci in samo malo privzdigne glavo. On že ve, da se za zdaj še ne bova odpravila v gozd. Aha, tu je moj srednješolski dnevnik. Ovoham ga. Diši po plesni. Kje je zapis o Darinki, kje, me nenadoma zaobide davna tresavica. Listam in listam in najdem. Saj ne morem zgrešiti. Tisti zapis je označen z odtisom mojih prstov – umazani so bili od borovnic. Nabirala sva borovnice, jih jedla in … Kar z umazanimi prsti sem pohitel gor v sobo, da bi zapisal, kar se mi je zgodilo. In najdem strani. Zgoraj je že viden temen vijoličast madež, ki je prehajal v črnino, moj dijaški odtis. Pa berem: Danes sem šel v Srobotno dolino, da bi nabral borovnic za prodajo. Mislil sem, da bom globoko v gozdu sam. Tam sem naletel na Darinko, mladinko iz vasi, ki je tajnica naše mladinske organizacije. Leto dni je starejša od mene in bo šla na jesen v Ljubljano na univerzo. Baje bo študirala za veterinarko, tako se govori. Meni je srce ponorelo, ko sem jo videl. Tresel sem se. Na sestankih sem vedno gledal samo njo, kako ponosno sedi za mizo in udarja s svinčnikom po papirjih. Všeč mi je, to si upam zapisati. Že večkrat sem fantaziral, kaj bi lahko počela, če bi se znašla sama. In usoda je hotela, da sva se srečala v tisti dolgi gozdni dolini, kjer so pred leti na veliko sekali in so zdaj tam dobra rastišča za borovnice. Res da je uro hoje, še malo več, ampak bera pa je tam, je. In tako jo srečam z veliko pločevinasto kanglo, že na pol polno borovnic. Sedla sva na pozabljen hlod. Dolgo sva govorila o moji šoli, o delovni akciji, ki smo jo mladinci načrtovali, pa o ceni borovnic dol v mestu in na ljubljanski tržnici. Vzela je pest borovnic in mi jih ponudila. Takrat sem začutil njeno roko na mojih ustnicah. Dolgo je tako držala roko, jaz pa sem jo kar poljubil. Bedasto sem zagorel. Odložila je kanglo in se mi nasmihala. Pograbila me je in me zvalila v praprot. Obležala sva. Noro me je začela poljubljati in grabiti po meni. Nisem vedel, kaj bi počel. Vsa prejšnja fantazija me je zapustila. Potem se je ustavila in me vprašala, ali sem se že s katero poljubljal. Pa sem ji priznal, da ne, kar je bilo res. Rekla mi je, da me bo naučila poljubljanja po filmsko. In sva vadila in vadila …. Sprašujem se, kaj je zdaj to med nama. Ni mi jasno, kaj se plete med nama. Ne vem, če bom še lahko spal, ne vem. Ko sva se razšla, mi je obljubila, da se bova že še zmenila, kje in kdaj se dobiva. O, če bo to res! Vem pa, da pri njej nimam realnih šans, ker ima dosti osvajalcev. Darinka, hvala ti za vse tiste poljube. Zaprem zvezek, le palec pustim vmes. Darinka, zdaj je že stara, spodaj v mestu. Njen mož je bolehen, hčerki pa poročeni v Ljubljani. Po tistem mi je dala vedeti, da je bila to samo nedolžna igra, jaz pa sem vztrajal in ob večerih, ko sem bil doma, kajti čez teden sem bil v internatu v Ljubljani, sem lazil mimo njihove domačije, da bi jo videl. Na mladinskem sestanku se mi je samo na kratko nasmehnila in se predala papirjem. Po tretjem sestanku v tisti zimi je šla v gostilno s starejšim mladincem, ki je delal na žagi in je imel že svoj denar … Veljala je za najbolj živo punco v vasi in razvedelo se je, da rada uči mlajše mladince, kako se prav poljublja … Ja, ja, tiste borovnice … me spreleti spomin in pokimam. Potem se spomnim maminih žilavih rok, ki so drsele čez majhne zelene grmiče in spretno nabirale borovnice. Takrat sem bil še majhen, ko sem z njo hodil tja v temačne grape, pa gor na senožeti in še višje, kjer so rasle najlepše borovnice. Vedno sva šla zgodaj zjutraj. S seboj sva vzela malico, kruh in sir pa bezgovec. Tam, okrog pet let mi je bilo, malo pred šolo. Njene roke so postajale vse bolj črne in vijoličaste. Kako se spomnim tistih rok … Doma je borovnice skrbno prebirala in pretresala, nekaj jih je posušila, nekaj pa pripravila za prodajo. Jaz sem bil slab nabiralec, raje sem stikal po gozdu in si pel. Menda iz strahu. Mama je vedno najprej s palico potolkla po tleh in odrivala grmičje. Kar naprej me je svarila pred kačami, ki se rade skrivajo med borovnicami, če je vroč in soparen dan. Pa se jih nisem bal, takrat še ne. Danes sem boječ, zato ne grem čez travnike in ob grmovju, pa klopov se bojim, ja. Odložim zvezek nazaj na kup v omari, kjer je še album s starimi fotografijami, moja birma … Matura … Vojak … Srem, mraz, kuhano žganje, konji in mesečina nad ravnino … Spodaj brlizgne telefon. Zavzdihnem in zaprem škripava vrata stare omare. Kihnem. Popravim si vegasta očala in grem dol. Pogledam na stensko uro. Ja, najbrž kliče Jože. Odložim slušalko. Prikimam si. Prav prav, pa greva s starim terencem v Srobotno dolino pogledat za borovnicami, avto naj čaka do septembra. Pa bom šel tja, se mi razleze nasmeh. Bojan Bizjak 

Fri, 5. Aug 2022 at 15:06

227 ogledov

Ko piči osa ali čebela
Ose in čebele človeka sicer ne napadajo, a kaj hitro se lahko zgodi, da pičijo povsem po nesreči in zato je dobro vedeti, kaj moramo ob tem neljubem dogodku storiti. Katera žuželka nas je sploh pičila? Pomembno je, da ugotovimo, katera žuželka nas je sploh pičila. Čebela ob piku umre, saj njeno želo po piku ostane v koži, osa pa preživi, po piku lahko želo izvleče in piči večkrat zapored, tudi isto žrtev. Čebela žela ne more izvleči, to ostane na mestu vboda in ga je treba previdno in čim prej odstraniti. Čebelje želo ima namreč pritrjen mešiček s strupom, ki se sprosti v dveh do treh minutah. S hitro odstranitvijo tako preprečimo sprostitev strupa in ublažimo posledice. Želo prepoznamo kot drobno črno točko, priporočljivo je, da ga odstranimo s pinceto, lahko si pomagamo tudi s plastično kartico, denimo z osebno izkaznico ali bolj topim rezilom noža. Po piku začnemo čim prej hladiti vbodno mesto, saj s tem zmanjšamo vnetni odziv in upočasnimo prodiranje strupa v krvni obtok. Nekateri strupi naj bi bili tudi termolabilni, torej občutljivi na temperaturo, in s hlajenjem jih je včasih mogoče inaktivirati. Po hlajenju pa mesto vboda še razkužimo. Če pri roki nimamo razkužila, rano vsaj očistimo z vodo in milom. Če smo alergični na pik Čebele in ose imajo različen strup, tako da alergija na enega ne pomeni nujno alergije tudi na drugega. Alergiki so po piku v nevarnosti, da doživijo anafilaktični šok, kar je najhujša posledica pika, saj se lahko konča s smrtjo. Pri osebah z znano alergijo na pik čebele ali ose je treba ob morebitnem piku ukrepati nemudoma in poklicati nujno medicinsko pomoč na številko 112. Pomaga lahko tudi dovolj hitro vbrizganje adrenalina v mišico z adrenalinskim avtoinjektorjem, ki ga posamezniki, ki vedo za svojo alergijo, navadno nosijo s seboj. Anafilaksija je namreč huda reakcija, ki ogroža življenje. Navadno opazimo spremembe v nekaj sekundah ali minutah po stiku z alergenom, redko pa se simptomi pojavijo tudi po pol ure in več. Z zgodnjo prepoznavo pogostih simptomov lahko bolniku rešimo življenje. Kažejo se lahko kot težave z dihanjem, slabost, bruhanje, driska, vrtoglavica, šibek in hiter srčni utrip, nenaden padec krvnega tlaka. Včasih pa poteka anafilaksija nepredvidljivo, bolnik lahko na primer izgubi zavest takoj po piku žuželke.  Piki os in čebel pa se prav tako lahko izkažejo za zelo nevarne, če je mesto njihovega vboda v grlu ali na jeziku, četudi nismo alergični nanje. To se zgodi, kadar žuželko zaradi premajhne previdnosti zaužijemo s pijačo ali hrano. Tudi tedaj je treba nemudoma poiskati zdravniško pomoč, saj lahko pride do dihalne stiske. Nevarni so tudi piki v oko ali nos. Po piku pa se lahko rana tudi okuži, to je posledica onesnaženega žela žuželke, lahko pa okužbo povzročimo sami s praskanjem in poškodbo kože na mestu vboda. Lokalno reakcijo, kot je rdečina, oteklina, srbež, bolečina, lahko zdravimo z mazili s protivnetnim učinkom, s tabletami proti srbežu. V primeru vročine, obsežnejše lokalne reakcije, poslabšanja pa je potreben pregled pri zdravniku. Kako se zaščitimo Kadar opazimo, da je v naravi veliko os in čebel, je priporočljivo, da se držimo nekaj varnostnih ukrepov. Hrana in pijača naj bosta čim bolj pokriti. Če je os ali čebel veliko, se je uživanju hrane na prostem bolje ogniti, zlasti če smo alergični na pik. Privlačijo jih tudi oblačila živih barv ter močni parfumi. Če so oblačila ohlapna, obstaja nevarnost, da zlezejo med oblačila in kožo. Ne zadržujte se preblizu cvetličnih grmov in vrtov, po travi ne hodite bosi, če je le mogoče, zunaj ne uživajte sladke hrane in pijače ali si po njihovem zaužitju umijte roke in usta. Če osa ali čebela prileti do vas, ne mahajte z rokami in ne zganjajte hrupa, temveč ostanite mirni in tihi. Sami tudi nikar ne odstranjujte gnezd os ali divjih čebel, ampak to delo prepustite strokovnjakom. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Thu, 4. Aug 2022 at 11:18

337 ogledov

Slane pite
Pito s tunino in rikoto popestrimo z dišavnicami z vrta. Sveža in lahka bučkina pita brez smetane pa je okusna lažja različica klasične slane pite, primerna še posebno, če si želite omejiti maščobe. Obe lahko ponudimo kot toplo glavno jed, vendar sta tudi odličen hladen prigrizek. Slana pita s tuno in rikoto Sestavine: 1 zavitek listnatega testa, 500 g rikote, 150 g tunine iz konzerve v slanici, 1 jajce, 30 g naribanega parmezana, sol in poper po okusu, dišavnice (drobnjak, žajbelj in peteršilj) V manjšem mešalniku sesekljamo dišavnice, nato dodamo tunino in rikoto ter znova za nekaj sekund mešamo v mešalniku, dokler ne nastane kremasta zmes. To zmes iz rikote in tunine začinimo s soljo in poprom ter dodamo 1 jajce in naribani parmezan. Listnato testo razvaljamo in položimo na okrogel pekač na papir za peko, tako da sežejo robovi testa do roba pekača. Na testo razporedimo nadev in ga poravnamo z lopatko, robove zapognemo nekoliko navznoter. Pečemo pri 180 stopinjah od 30 do 35 minut, dokler ne postane testo zlato rjavo in nekoliko ne naraste. Bučkina pita brez smetane Sestavine: za testo: 300 g moke (pirine ali polnozrnate), 110 ml sončničnega olja, 110 ml vode, 6 g soli, 3 g suhega pivskega kvasa; za nadev: 400 g bučk, 170 ml grškega jogurta, 100 ml beljakov (približno 2 jajci), 50 g parmezana (po želji), 1 strok česna, peteršilj, metini lističi, sol, poper, oljčno olje Najprej pripravimo testo. V skledo presejemo moko s kvasom, dodamo olje, vodo in sol. Dobro ugnetemo, oblikujemo v kroglo, skledo pokrijemo s folijo za ohranjanje svežine in pustimo počivati ​​na toplem 30 minut. Bučke dobro operemo in odrežemo konce. Dobro jih osušimo in narežemo na kolesca. V ponev vlijemo oljčno olje in pražimo česen 2 minuti. Dodamo bučke, posolimo in popopramo po okusu ter pražimo 10 minut. Pustimo, da se ohladijo. V skledo vlijemo jogurt in beljaka, dobro stepamo z vilicami, da postane zmes enotna. Dodamo nariban parmezan, sesekljan peteršilj in na drobno narezane lističe mete, posolimo in popopramo. Dobro premešamo z vilicami. Odvzamemo dve tretjini testa in tretjino z valjarjem razvaljamo v okrogel list, po potrebi podlago pomokamo. Položimo ga v okrogel pekač (ali nizek model za torte) premera 24 cm, obložen s papirjem za peko. Popražene bučke razporedimo po testu in jih lepo poravnamo. Nato jih prelijemo z mešanico jogurta, beljakov in sira. Površino pite znova poravnamo. Preostalo testo razvaljamo in ga z nazobčanim kolescem narežemo na ne pretanke trakove ter z njimi okrasimo pito, tako da jih položimo navzkrižno. Robove pite dobro zapognemo nekoliko navznoter. Pečemo jo v pečici, ogreti na 180 stopinj, približno 40 minut, dokler ne postane po vrhu zlati rumena. Najboljša je, ko je še nekoliko mlačna.

Thu, 4. Aug 2022 at 10:44

239 ogledov

Na jedilniku so lisičke!
Pripravljamo jih lahko na različne načine, preprosto dušimo, v rižotah, juhah ali jih posušimo in uporabimo kot začimbo. Z rezanci pa so posebna kombinacija, odlična okusna in preprosta jed. Široki rezanci z lisičkami Sestavine: 350 g širokih jajčnih rezancev; za omako z lisičkami: 500 g lisičk, ekstra deviško oljčno olje, 1 strok česna, sol, 50 g masla, peteršilj Z nožem zelo previdno odstranimo z lisičk ostanke zemlje in listje. Na hitro jih operemo pod tekočo vodo in s prsti odstranimo še zadnje nečistoče. Čim manj jih močimo, da ne izgubijo značilnega okusa. Narežemo jih na ne pretanke rezine. Preden jih damo v ponev, nekaj lisičk skupaj stisnemo v dlani, da se iz njih izloči odvečna voda. Tekočino, ki se izloči, dodamo vodi za kuhanje testenin. V večjo ponev vlijemo malo olja in dodamo strok nasekljanega česna ter na vroče olje stresemo lisičke. Pražimo jih vsaj 15 minut ali dokler voda iz njih ne izhlapi. Potem jih posolimo in odstavimo z ognja. Rezance kuhamo v veliko vroče slane vode. Medtem operemo in nasekljamo svež peteršilj. Ko so rezanci skuhani na zob, jih odcedimo in skupaj z maslom dodamo k lisičkam. Vse skupaj v ponvi na ognju dobro premešamo. Potresemo s peteršiljem in postrežemo vroče.  Lahka različica: namesto masla lahko uporabimo ekstra deviško oljčno olje.   Zrezki z lisičkami Sestavine: 600 g lisičk, 100 g masla, 4 jajca, 2 večji čebuli, limonov sok, 1 žlica sesekljanega peteršilja, 1 večji krompir, malo moke, drobtine, 100 g mehkega kruha, sol, poper Gobe očistimo in narežemo na drobne lističe. Zatem jih z na drobno narezano čebulo in peteršiljem dušimo, dokler voda ne izhlapi. Kruh namočimo v vodi, ga dobro iztisnemo in dodamo dušenim gobam. Gobe odstavimo z ognja, dodamo naribani krompir, premešamo in ohladimo. Ohlajenim primešamo dve jajci, sol, poper in toliko drobtin, da lahko zgnetemo čvrsto maso, iz katere oblikujemo zrezke. Zrezke nato povaljamo v moki, jajcu in drobtinah, jih damo na vroče maslo in ocvremo, dokler ne postanejo zlato rumeni. Tik preden jih ponudimo, jih pokapamo z limonovim sokom.  

Tue, 2. Aug 2022 at 13:24

217 ogledov

Glavobol
Poznamo več kot 200 različnih vrst glavobolov. Kaj povzroča večino glavobolov, ni povsem jasno, vzrok je znan pri le okoli 10 odstotkih glavobolov. Glavobol večinoma ne ogroža našega življenja, zelo redko pa je lahko znak resnega bolezenskega stanja. Zato je pomembno vedeti, kdaj je zaradi njega čim prej treba obiskati zdravnika. Glavobola ne moreta povzročati možgansko tkivo in lobanja, ker nimata živcev za zaznavanje bolečine. Bolečino lahko zaznavajo krvne žilice v glavi in vratu, prav tako tkivo, ki obkroža možgane, in nekateri večji živci, ki izvirajo iz možganov. Bolečino lahko zaznavajo tudi skalp, sinusi, zobje, mišice in sklepi v vratu. Najpogostejša tenzijski glavobol in migrena Tenzijski glavobol je najpogostejša oblika glavobola, to je večinoma blažja oblika, ki se pojavlja občasno. Značilna je topa ali stiskajoča bolečina na obeh straneh glave, navadno traja od 20 minut do dve uri. Lahko ga spremlja tudi bolečina v ramenih ali vratu. Fizična dejavnost ne poslabša glavobola. Sprožijo ga lahko izčrpanost, stres ali težave z vratom in čeljustjo. Večino tenzijskih glavobolov uspešno blažijo protibolečinska sredstva, ki so na voljo brez recepta, denimo paracetamol in nesteroidni antirevmatiki (NSAID). Ob močnejših oblikah lahko zdravnik predpiše močnejše protibolečinsko sredstvo. Nekaterim pomagajo tudi oblaganje z grelnimi ali hladilnimi blazinicami, počitek, hrana in razne tehnike sproščanja. Pri migrenskem glavobolu je bolečina zelo intenzivna, utripajoča ali razbijajoča. Pogosto se pojavi zvečer ali med spanjem, največkrat jo čutimo le na eni strani glave, spremljajo jo lahko slabost, bruhanje, izcedek iz nosu in solzenje oči. Nekateri začutijo prej dodatne simptome, kot so izčrpanost, depresija, šibkost, razdražljivost ali nemir. Pri okoli 20 odstotkih se začne migrena z nevrološkim simptomom, tako imenovano avro. Čeprav se migrena lahko pojavi brez opozorila, pa jo lahko sprožijo spremembe vremena, pomanjkanje spanja, izčrpanost, stres, močna ali utripajoča svetloba, glasni zvoki in močne vonjave, izpuščanje obrokov, alkohol, predvsem vino, čokolada, nitrati, konzervirano meso ali ribe, starani sir in pomanjkanje ali presežek kofeina. Migrenski glavobol traja od 4 do celo 72 ur, poslabša ga telesna dejavnost. Na koncu migrenskega napada je bolnik utrujen, nezbran, razdražljiv, redki pa občutijo olajšanje. Ker so bolečine zelo hude, je zelo pomembno, da se čim prej vzame protibolečinsko sredstvo. Med terapijami, ki so dosegljive brez recepta, so učinkoviti nesteroidni antirevmatiki, še posebno v kombinaciji s kofeinom, močnejša sredstva proti bolečinam, zdravila proti slabosti pa lahko predpiše osebni zdravnik. Pri ljudeh, ki imajo pogoste in hude migrenske napade, lahko zdravnik predpiše tudi preventivno terapijo, kot so zaviralci beta, antidepresivi in antiepileptiki, ali bolnika napoti na pregled k specialistu nevrologu. Kdaj k zdravniku Pomembno je, da upoštevamo načela zdravega življenjskega sloga, se zdravo prehranjujemo in ne izpuščamo obrokov, dovolj pijemo ter da se izogibamo hrani, ki nam sproži glavobol. Priporočljivo je, da dovolj spimo in se naučimo živeti s stresom, da prepoznamo, kaj nas sprošča in razveseljuje. Pri migrenskem napadu je zelo pomembno, da čim prej vzamemo protibolečinsko sredstvo. Le redko pa je glavobol lahko posledica zelo resnega bolezenskega stanja, kot so možganske krvavitve, okužbe, rakave bolezni, možgansko-žilni dogodki in drugo. Takrat je potrebna čimprejšnja zdravniška pomoč. Zdravnika je torej treba obiskati pri glavobolu, ki se začne prvič pojavljati šele po 50. letu starosti, pri glavobolu, ki se pojavi nenadno, se hitro stopnjuje, nas ponoči zbuja ali če ga doživljamo kot najhujši glavobol v svojem življenju. Pregled je nujen pri glavobolu, ki nastane po hujšem udarcu v glavo, pri glavobolu, ki ga spremljajo vročina, otrdel vrat, zmedenost, motnje zavesti in spomina, nevrološki simptomi (motnje vida, nerazumljiv govor, otrplost ipd.). Pregled pri zdravniku zahteva tudi glavobol, ki postane hujši pri kašljanju ali premikanju oziroma če bolečina enakomerno narašča, glavobol, ki ga spremljata bolečina in občutljivost okoli senc, glavobol, ki onemogoča normalne dnevne dejavnosti, glavobol pri osebah z onkološkim obolenjem ali oslabljenim imunskim sistemom ter glavobol, ki se pojavi med nosečnostjo.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratke zgodbe Kmečki glas

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za najdaljšo noč