Vreme Naročite se
Kratka zgodba za dolge januarske dni
Tale zgodba, čeprav je umeščena v toplejši čas leta, je polna spominov in drobnih pripovedi.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Ponedeljek, 10. januar 2022 ob 11:48

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Zato se prav prilega januarju, ko se ob domačem ognjišču pogovarjamo, obujamo spomine ali beremo. Če jo boste pozorneje prebirali, boste videli, da je vsa en sam monolog, vendar ni prav nič dolgočasna: ko beremo, pred nami živo vstajajo podobe in se spletajo zgodbe. Tudi monoložna kratka zgodba je lahko razgibano, privlačno branje.

V. K.

Dopoldan pod lipo

»Zdaj se bova lažje pomenkovala,« je rekel stari Tonc svojemu sogovorniku, tudi ostarelemu sosedu – spet sta se smela srečevati, oba dvakrat cepljena proti koroni. Najraje sta posedala pod lipo, zdaj ko je prvi vročinski val usahnil, in sta spet segala po žganju.

»Kje sva ostala, ah, da, govori naše stare matere, da. V zimskih večerih, ko je petrolejka metala luč po nas, ki smo se drenjali ob peči in na peči, takrat je stara mati sedla na stol, ki ga je še kot doto prinesla k hiši, in začela: 'Tako je bilo. Bog se je ujezil in rekel, da mora potopiti ta svet. Mislil si je najbrž, da ni naredil vse prav, da se je nekaj pokvarilo. Videl pa je, da so se ljudje namnožili in da delajo vojske. Pa si je rekel, da bo svet potopil. In prišli so oblaki. Voda je lila z neba in jemala vase vse vasi in mesta. Pa si je Noe stesal ladjo in nanjo naložil vse živali, vse v paru. Tudi naša dežela je bila pod vodo. Samo en pastir se je rešil in ostal na Triglavu. Bile so silne vode, ki še danes odtekajo, zato v Savi nikoli ne zmanjka vode. In pastir pase divje koze po gorah, še danes jih pase. Nihče ga še ni videl, le njegovo piščal lahko slišiš, če si priden in ubogaš starše pa moliš,' je končala.

Take je imela. Znala je brati in pisati in katekizme je prebirala. Tudi Sveto pismo. Največkrat ob mizi pod glavno lučjo v izbi, tako smo ji rekli. Mama in oče sta prebirala fižol, stara mati pa je žebrala iz Svetega pisma. Kako si otroška duša vse zapomni, kajne? Da, prav ste rekli Franc, prav. Otrok je prazen list, življenje ga popiše. No, včasih pa je naša stara mati le malo pretiravala s temi zgodbami. Morda nas je hotela namenoma strašiti, kaj vem. Vas dolgočasim? Ne, no potem bi še katero povedal, če lahko. Prav prav. Tisto o mlinarju, ki je kradel moko in se je zadušil z njo. Da, takšne si je izmišljala, takšne.

Spet je bil zimski večer, spomnim se, malo pred svečnico. Zunaj se je že vse tajalo, plundraste poti so bile, in steza, ki je vodila do mlina dol ob Savi, je bila kar dobro shojena. Nekajkrat sem šel z očetom do mlina. Bal sem se hoditi čez tisto brv, čez globoko zeleno vodo, čez jez. Tiste deske so vedno tako ječale, kadar je oče nesel žakelj pšenice ali ovsa. Mlinar je bil debel možakar z rjavim klobukom in velike brke je imel, vedno umazane od moke, pa nekakšen predpasnik je tudi bil prekrit z belimi oblaki moke. Rad sem pa poslušal tisto pesem mletja, to pa res. Kar sedel sem tam na klopi in poslušal ritem mletja. In mlinarica, njegova žena, suhljata in preklasta, je zajemala z lesenim koritcem z ročajem moko v zbirniku in jo presuvala. Vedno je delala molče. Ko je bil žakelj poln, je pristopil mlinar, vzel moko, jo presul skozi prste, tudi ovohal jo je in si prikimaval. Enkrat je kihnil, kakšen bel oblak se je naredil pred njegovim obrazom. Pa ravno sonce je posijalo dol v tesen in se poigralo z lebdečo moko. Potem je vrečo prislonil na noge, jo potežkal, nekajkrat potolkel z njo in jo spretno zavezal. Prislonil jo je ob trame in jo potolkel. Rad sem gledal te njegove običaje.

Oče je pa rad gledal ribe zadaj v jezu. Kar strmel je in jih gledal in gledal. Včasih je šel dol do Save in nam prinesel katero. Spoznal se je na te reči, na ribolov. Kako, če je bil tisti mlinar goljufiv? Ne, naš mlinar ne, slišalo se je pa, da je malo nižje dol ob Savi mlinar, ki rad zadrži moko tudi zase, ne samo tisto, ki mu pripada. Goljufal je kmete, na vse načine jih je goljufal. Tisti ni mlel, če so bili ljudje v mlinu, niti govoriti ni hotel z njimi. Le malo je govoril, kar je bilo pač treba. Ženo si je pripeljal iz drugih krajev, tam nekje z madžarskih ravnic. Tako se je govorilo. Tam je bil pri vojakih nekaj let in si jo je pripeljal. Njegov oče je bil še pošten in je mlin popravil, celo zajetje razširil in uredil dostopnejšo pot, da so lahko kar z vozovi pripeljali, sin pa, se ve, začel je goljufati. Vsi so se čudili, od kod mu denar za malo kočijo in dobre konje. Sena ni kosil, kar kupil ga je. In grdo navado je imel, da je konja pasel ob reki na tujih pašnikih. Kmetje so včasih zamižali na eno oko, ker so vedeli, da so na neki način odvisni od njega. Kaj, če se je res zadušil z moko? Ne, ne, tisti prevarant je končal drugače, uradno. Bil je ovaden in nekaj časa celo zaprt. Po prvi svetovni vojni pa se je odselil, ker so mu podrli jez in ukradli ob konja. Vojska pač. Čez nekaj let je nekdo kupil mlin, ga malo popravil, a dobička ni bilo, ker so kmetje začeli voziti pšenico drugam ali pa so jo zamenjali za moko.

No, zgodba naše stare matere je pa bila takšna, če jo smem povedati. Prav. Takole je bilo: Led se je lesketal zadaj na jezu. Mlinar je kadil pipo in gledal v led okovana drevesa. Ko je pokadil pipo, jo je otrkal, potem pa je šel noter in preštel vreče moke, ki jih je nakradel. Zadovoljno si je kimal in šel v kuhinjo, kjer je žena pripravljala močno zabeljene žgance. Po jedi je imel navado malo zadremati. In tako je bilo tudi tisti dan. Odložil je žlico in rekel ženi, da bo malo legel. Bil je pa tako kradljiv, da je moko spravljal tudi na podstrešje nad spalnico, kjer so bile že stare deske, vse načete od vlage. In tisto popoldne, ko je ravno premišljeval, kako se bo domenil s pekom za nov posel in kako bo na pomlad kupil novih oblek za ženo, so deske popustile in nanj so padle vreče z moko. Tako hitro je bilo vse skupaj, da niti zakričati ni mogel. Ta, ga je našla žena. Tekla je v vas pa h gospodu župniku, ki pa ni hotel priti, ker je vedel, kaj se v mlinu godi. Nekoč je bil tam, da se je domenil za mletje podarjene pšenice in prosa, in takrat je mlinarja tudi posvaril glede govoric. Pa ga je Bog tako kaznoval, ker mu ni nikoli bilo zadosti moke. Potem jo je imel polna usta.

No, takšne nam je pripovedovala naša babica. Kaj, da jo vseskozi omenjam kot staro mater? Da, imate prav, ker smo ji doma vedno tako rekli. In se ne čudim, da sem potem končal kot pedagog. Mislim, da sem imel to po njej, to vzgojiteljsko noto, ki jo je ona tako amatersko gojila, pa vendar. Na neki način nam je vcepljala spoštljiv odnos do pripovedi, ki mora biti tudi pedagoška, vzgojna. Ko sem nergal in nisem bil ravno pri volji, da bi naredil tisto, kar mi je bilo ukazano, me je stara mati, pa naj bo še naprej stara mati, vedno znala prepričati, da je dolžnost tista potrebna reč, ki ti ne uide. Če kaj, potem pijancev ni marala. Proti žganju, ki ga je varil oče, pa ni imela nič proti. Še sam sem pomagal oklatiti hruške, pobirati slive, pa tudi nekatera jabolka so bila primerna za kuhanje žganja. Pri tem je bil naš oče sila previden in natančen. Vse, kar je bilo nagnito, je izločil, sadje je opral in izrezal in izluščil pečke in peclje. Da, tako je naredil, tako. Vem, da nekateri kar zmeljejo sadje v mlinih, vem. Pravite, da ste to videli pri sorodnikih na deželi? Seveda, tako dela večina. A naš oče se je pozanimal za te stvari pri nekom, ki se je že dolga leta ukvarjal z žganjekuho in je bil znan po tem. No, ko je bilo sadje tako narezano, šele potem ga je zmlel in pustil kašo prevreti. Vsa družina je rezala in trebila sadje. Ko je bilo prevreto, pa je pripravil kotel, napeljal studenčnico za hlajenje – sam je naredil lesene žlebove, da je speljal studenček blizu hiše do kotla. Potem pa je tudi vso noč presedel ob kotlu in čakal, na tiste kapljice, ki so se pozneje spremenile v curek. Drva za kuho žganja je posebej pripravil. Še najraje je kuril z brezo, če jo je le našel. Nekaj žganja je odprodal, sicer pa ga je nakuhal več vrst: za namakanje zelišč, za domačo rabo, za borovničevec, za gospoda župnika, za staranje. Vse je sam postoril. V shrambi je naredil posebne police za steklenice in nanje napisal, katere vrste žganje je tam. Nekaj ga je razdal sosedom, nekaj pa sorodstvu. Naša stara mati ga je morda tu pa tam srknila, pri prehladu v čaju, pa ob pomladanskih delih, če se je spotila in je s hribov še vlekla mrzla sapa. Tik pred prvo svetovno vojno je oče zakopal dva steklena balona žganja, približno dvajset litrov. Preživela sta. Z bratom sta ga šla odkopat in ga prinesla domov. Tisto žganje je imelo poseben vonj, res. Kako se tega spomnim. November je bil.

Napravljali smo listje za stelj živini, ki jo je oče spet dokupil. In ko je odmašil zelenkast balon – zamašek je bil zalit z voskom, je zadišalo po vsej izbi, pa kako! Oče se je kremžil in si obliznil spodnjo ustnico. Mama je podstavila steklenico z lijem, oče pa je prav počasi nagnil balon in curkal žganje v steklenico. Sedel sem na klopi in gledal ta ceremonial. Čudil sem se penjenju žganja in tistemu posebnemu zvoku. Ko so bile steklenice polne, jih je oče preštel. Kimal si je in si praskal sivo ščetinje brade. Popravil si je klobuk in mami ukazal, naj prinese kozarčke, da bodo nazdravili miru in Kristusu v kotu. Pa smo res, še stara mati so ga srknili in se pred tem pokrižali, da. Oče je potem zahteval še en kozarček, trdeč, da je eden komaj kaj zalegel, da morata biti dva. Po drugem je pocmokaval in govoril, da je Bog dal take pijače, da okrepijo duha. In potem je kar sam začel recitirati Prešernove pesmi. Veliko jih je znal na pamet, veliko. Tisto pesmarico je rad jemal v roke in jo prebiral. Včasih se mu je potočila solza in je od ganotja zastokal tam ob zapečku. No, bral je tudi druge stvari, še najraje časopise, knjig manj. Tu in tam se je katere polotil, vendar ni imel potrpljenja. Menil je, da si preveč izmišljujejo, da je življenje drugačno, kot pa je v knjigah. Pesmi, te so ga nekako bolj privlačile. Tudi Gregorčiča je bral, tudi. Pa Vodnika, da. Mama je raje brala romane, če je le utegnila. Iz časopisov si je izrezovala kuharske reči in praktične nasvete. Spravljala jih je v debelo mapo, kjer je shranjevala tudi nekatere račune. Računanje, to je bila njena strast. Vedno je preračunavala stroške kmetije in sta se včasih z očetom tudi sporekla. Oče je bil v teh rečeh bolj površen, kar zaokrožil je številke. Zanj je bilo vse nekako sto, dvesto, na ta način je on računal. Saj ne da ni znal računati, daleč od tega, a je bil bolj praktičen, ne tako dlakocepski kot mama. Ona je hotel imeti vse razvidno, vse urejeno. Kaj, a da o starem očetu še nisem nobene rekel? Ah, naš stari oče, veste … Da, žganje, žganje ga je pokopalo, zato je bila stara mati tako zagrizeno proti tem rečem, zato,« je prikimal Tonc.

Še ves dopoldan sta mrvila zgodbe in pripivala staro žganje, ker je zunaj deževalo in odžiralo pripeko.

Bojan Bizjak

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 17. Jun 2022 at 14:58

225 ogledov

Potovalna lekarna
Vsebina priročne lekarne naj bo prilagojena trajanju in destinaciji potovanja, nekaj pa je osnovnih stvari, ki so nepogrešljive prav v vsaki potovalni lekarni. Pred odhodom na potovanje moramo vedno poskrbeti za nemalo stvari, med drugim predvsem za prtljago. In eden njenih ključnih delov je prav naša osebna potovalna lekarna. To še posebno velja takrat, ko potujemo z vso družino, z majhnimi otroki, v nosečnosti ali če nas pestijo kakšne zdravstvene težave. Kaj ne sme manjkati Potovalno lekarno si pripravimo v torbici, ki na potovanju ne bo dostopna otrokom in bo karseda varna pred zunanjimi vplivi, kot so svetloba, toplota in vlaga. Zdravila jemljite s seboj v njihovi izvirni embalaži in skupaj z navodili za uporabo, poskrbite, da bodo imela ustrezen rok uporabe. Zdravila za potovalno lekarno si kupite sami, za nekatera boste potrebovali zdravnikov (beli) recept. Slovensko zdravstveno zavarovanje teh stroškov namreč ne povrne. Posebno pozornost namenite zdravilom, za katera je določen poseben režim shranjevanja. Zanje so na voljo hladilne torbice, ki omogočajo prenašanje takšnih zdravil. Nekatera zdravila in medicinske pripomočke je treba na carini prijaviti. V takšnih primerih je priporočljivo pridobiti pisno potrdilo od zdravnika. Poleg teh potrdil sodi v potovalno lekarno še kartica zdravstvenega zavarovanja za tujino ter potrdila o cepljenjih in testiranjih. Pred odhodom se je zelo dobro pozanimati o zdravstveni oskrbi v kraju počitnikovanja in najbližjih zdravstvenih domovih in bolnišnicah (telefonska številka in naslov). Potovalna lekarna mora seveda vsebovati tudi zdravila, ki jih redno jemljete zaradi zdravljenja kroničnih bolezni (za zdravljenje sladkorne bolezni, zvišanega krvnega tlaka, holesterola ipd.) ali preventivno (kontracepcijske tablete, injekcije adrenalina ob alergiji na čebelji pik ipd.). Količina zdravil za zdravljenje kroničnih bolezni naj zadostuje za celotno potovanje in še za dva tedna več, če se morda potovanje nepredvideno podaljša. Na počitnicah v tujini je dobro imeti s seboj tudi potrdilo o kroničnih boleznih v angleškem jeziku. Še posebno za poletna potovanja je treba veliko pozornost nameniti zaščiti pred soncem. Ne pozabite na izdelke za aktivno zaščito pred soncem z ustreznim zaščitnim faktorjem, za nego po sončenju ter pripravke za nego morebitnih opeklin. Priporočljiva je tudi primerna zaščita pred piki insektov, poleg zaščite si je koristno priskrbeti tudi izdelke za nego in zdravljenje po pikih. Pogosto nam na potovanju še kako prav pridejo tudi mazila za lajšanje bolečin v mišicah in sklepih, pršila za rane, pripomočki za odpravljanje težav z zamašenimi ušesi, kombinirani izdelki za intimno higieno. Pozabiti pa ne gre niti na pripomočke za ustno higieno. OSNOVNI NABOR POTOVALNE LEKARNE NAJ VSEBUJE: ·         zdravilo proti povišani telesni temperaturi in bolečinam. Zaradi nepredvidljivih okoliščin so na potovanju še posebno primerne oblike, ki omogočajo jemanje brez vode in jih lahko raztopino v ustih ali žvečimo. Za otroke na pot vzamemo sirupe ali svečke; ·         zdravila proti prebavnim težavam, kot so zaprtje ali driska. V primeru zastrupitve s hrano ali pijačo je zelo primerno medicinsko oglje, saj nase veže strupe in bakterije ter zapira. Poleg prebiotikov in probiotikov je priporočljivo s seboj vzeti tudi odvajalo; ·         rehidracijski praški, ki ob driski ali bruhanju nadomeščajo izgubljene elektrolite in preprečujejo dehidracijo. Ta del potovalne lekarne nam bo prav prišel tudi ob povečanem znojenja na bolj telesno aktivnejših potovanjih; ·         tablete za prečiščevanje vode, ki lahko zelo omejijo nevarnost prebavnih težav ali celo zastrupitve na rizičnih območjih; ·         zdravilo proti potovalni slabosti;   ·         dekongestivne kapljice za nos, ki zmanjšajo nabreklost nosne sluznice, odmašijo nos in olajšajo dihanje; ·         fiziološko raztopino; ·         zdravila proti alergijam v obliki tablet. Alergijske reakcije na koži lajšajo tudi določeni geli oziroma mazila; ·         prvo pomoč, ki mora vsebovati sterilne obveze, gaze ter obliže, povoje, elastični povoj, razkužilo in škarjice. Na voljo so tudi že sestavljeni osebni kompleti prve pomoči; ·         termometer, ·         razkužilo za roke.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Fri, 17. Jun 2022 at 14:51

221 ogledov

Užitki pripravljanja hrane na prostem
Gregor Podržaj nas s svojimi preskušenimi recepti uvaja v svet peke na žaru, pod peko, v krušni peči, štedilniku na drva in kuhanja v kotličku. Poletje je kot nalašč, da preskusite katerega od njegovih receptov iz knjige Kuhajmo z ognjem in uživate v tako pripravljeni hrani, kot uživa v njej avtor sam. Zagotovo pa se boste zabavali tudi v duhovitem slogu, v kakršnem so napisani recepti. Jagnjetina pod peko Potrebujemo (za 8 krepkih porcij): 4–5 kg jagnjetine, 12 krompirjev, 3 korenčke, 1 vejico rožmarina, sol, oljčno olje 3 dl suhega belega vina Za to jed porabim rebra, plečko in vrat. Narežem in razsekam jih na koščke, velikosti nekaj grižljajev. Posolim in naoljimo koščke mesa in krompir. Dodamo nekaj korenčkov in rožmarin. Ker imam prvovrstno jagnjetino, ne dodajam popra, niti česna in čebule. Vse sestavine zložim v peko: krompir in korenček so spodaj, na vrhu pa koščki začinjenega mesa ter prilijem 3 dl vode. Pečem počasi 2 uri, proti koncu peke zalijem s 3 dl belega vina in pečem še 20 minut. Tako bo ostal pristen okus mesa z rahlim vonjem po rožmarinu, in to je čudovita kombinacija. Poskusite, ne bo vam žal. Meso bo sočno, prav tako krompir in omaka. Poleg se prileže dober špricar, za prilogo pa samo mlada čebulica in kakšen paradižnik. Biftek v mrvi Potrebujemo: lep kos biftka, 2 dl rdečega na grlo, sol, poper, oljčno olje; in še malo: suhe trave (mrve) Ta recept pa je popolnoma minimalističen, ampak verjemite, vredno ga je preskusiti. Lep kos biftka popecite do želene stopnje, nato naj počiva na ležišču iz domače suhe mrve oziroma posušene trave, ki jo uporabljamo za krmo goveda. Če vam bo recept všeč, lahko čez poletje v ta namen posebej posušite malo mešanice trave, cvetje in zelišč. Z njo prekrijte tudi vrh biftka in ga pustite počivati vsaj 5 minut. Ko se mesni sokovi umirjajo, vsrka meso tudi aromo suhe trave. Potem ga le še čim bolj očistite, malo travice vam ne bo škodilo, in preložite na krožnik, posolite, popoprajte in pokapajte z malo oljčnega olja. Več receptov najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Kuhajmo-z-ognjem      

Fri, 17. Jun 2022 at 14:33

218 ogledov

Sezona sladkih češenj
Češnje lahko uporabimo za peko raznih sladic pa tudi pripravo sladoleda. Pomembno pa je, da izberemo okusne sadeže, v katerih sta uravnoteženi sladkost in kislost. Češnjev sladoled Sestavine: 350 g zamrznjenih izkoščičenih češenj, 400 g kondenziranega mleka, 5 žlic češnjevega soka, 1 ¼ l lončka sladke smetane, 6 žlic mletega sladkorja Češnje damo v skledo in pustimo dve uri na sobni temperaturi, da se odtalijo. Nato jih precedimo, odvzamemo pest češenj in prihranimo češnjev sok. Preostale češnje na hitro sesekljamo v električnem sekljalniku (blenderju), da dobimo kašasto zmes, ne pireja. Ohlajeno sladko smetano stepamo z električnim ročnim mešalnikom, počasi dodajamo mleti sladkor. Nato narahlo vmešamo sesekljane češnje, prihranjene cele češnje in češnjev sok ter dobro ohlajeno kondenzirano mleko. Pripravljeno maso damo v posodo, primerno za zamrzovanje, jo pokrijemo in zamrznemo za najmanj 5 ur. Posodo vzamemo iz zamrzovalnika 15 minut prej, preden sladoled ponudimo, zato da ga bomo laže zajemali z žlico za sladoled. Čokoladne kocke s češnjami Potrebujemo: za biskvit: 4 jajca, 120 ml mleka, 120 ml olja, 1 žlica vaniljeve arome, ščepec soli, 200 g sladkorja, 180 g moke, 1 čajna žlička pecilnega praška, 3 žlice kakava v prahu, 300 g češenj brez pečk; za čokoladni preliv: 100 ml sladke smetane, 100 ml mleka, 100 g čokolade za kuhanje; za okras: 400 ml sladke smetane V eni posodi zmešamo moko, kakav, pecilni prašek in sol. V drugi posodi zmešamo jajca s sladkorjem ter dodamo olje, mleko in vaniljevo aromo. Dodamo suhe sestavine in vse skupaj narahlo premešamo. Zmes vlijemo v pomaščen in pomokan pekač velikosti 25 krat 30 cm ter enakomerno razporedimo očiščene češnje. Biskvit pečemo 25 minut pri temperaturi 180 stopinj. Z zobotrebcem preverimo, ali je pečen. Sladko smetano in mleko segrejemo do vrenja, nato dodamo čokolado in mešamo, dokler se ne stopi. Vroč biskvit prelijemo z vročim čokoladnim prelivom in pustimo, da se prepoji. Biskvit ohladimo na sobno temperaturo in ga nato shranimo v hladilnik. Preden sladico ponudimo, jo premažemo s stepeno sladko smetano in narežemo na kocke. Namesto češenj lahko v tem receptu uporabimo tudi višnje.  

Fri, 17. Jun 2022 at 14:25

222 ogledov

Poletje na domačem vrtu
Poletje je čas, ko na deželi zaradi dela navadno ni mogoče oditi z doma. Pa nič zato. Tudi na domačem vrtu si lahko uredite številne prijazne kotičke za odrasle in otroke, ki ob igri zunaj ne bodo pogrešali počitnic ob morju. Tako bo dobro vsem: otrokom, ki bodo uživali v čarobnih kotičkih poletnega vrta, in odraslim, ki lahko po dolgem delovnem dnevu počivajo v večernem hladu. Šotor za pravljične urice V vrtu lahko na primer postavimo majhen šotor, vanj naložimo odeje in mehke blazine in pripravimo lučko, da bomo lahko otrokom zvečer prebirali zgodbe. Podnevi bodo otrokom prostor in zavetje za njihove domišljijske igre, ob katerih bodo pozabili na zaslone pametnih naprav. Novejši šotori so prenosni, vzdržljivi, zložljivi in poleg tega lahki, zato jih lahko brez težav shranimo, ko se otroci ne igrajo več. Vanje, ko se otroci ne igrajo več,  lahko tudi pospravimo igrače in vrt bo tako videti lepo urejen. Na vrt lahko namestimo tudi gugalnico; naj ne bo plastična, ampak iz okolju prijaznih materialov, kot so les, vrvi in tekstil. Na taki mehki oblazinjeni gugalnici bo otrokom prijetno in se zlepa ne bodo naveličali gugati na njej. Večjim otrokom bodo všeč večeri ob tabornem ognju. Tudi zanje bo šotor v vrtu prostor, kamor se bodo umaknili v svoj svet, se igrali, brali. Zvečer lahko razpostavimo okoli šotora nekaj svečk, ki bodo v poletnem večeru ustvarjale čarobno ozračje s svojo svetlobo.   V viseči mreži pod zvezdami Med najbolj priljubljenimi dodatki na vrtu so viseče mreže, ki niso primerne le za počitniško taborjenje, pač pa si jih omislimo tudi na domačem vrtu, terasi ali balkonu. Danes je na voljo veliko izbira teh mrež različnih barv, velikosti in modelov. Pred nakupom premislimo o tem, kam jo bomo obesili: predvsem, ali jo bomo pritrdi med dve drevesi ali pa potrebujemo podstavek, bo ta trajno pritrjen v podlago ali pa sestavljiv, da ga bomo ob koncu poletja lahko pospravili skupaj z mrežo. Izdelane so iz naravnih ali umetnih materialov, obdelanih tako, da na soncu skoraj ne obledijo ali preperijo. Dišeči vrt Kaj je lepšega kot uživati v dobrem obedu na prostem, z družino ali prijatelji? Žar je že nekaj poletij težko pričakovana priprava hrane na prostem. Ko si urejamo kotiček za žar ali letno kuhinjo, je smiselno, da si poleg uredimo tudi prostor z zasajenimi svežimi dišavnicami: na primer v suhozidu, zeliščni spirali, gredici z zelišči in začimbnimi rastlinami čisto blizu kuhinje ali kaj podobnega domiselnega, kar bo okrasno in uporabno obenem. Lahko pa si posadimo začimbe, ki jih uporabljamo pri kuhi in peki največ, kar v lončke raznih barv in jih razmestimo po polici nad letno kuhinjo. Ko bodo dnevi hladnejši, pa jih bomo preselili na polico tople kuhinje. V lončkih dobro uspevajo manj občutljiva zelišča: žajbelj, bazilika, majaron, timijan, meta in melisa.  Pomirjajoči vonj dišečih rastlin je na vrtu pomemben, saj se bomo tako počutili še prijetneje in bolj sproščeno. Vonj dehtečih vrtnic, sivke ali kamilice vas bo zazibal v prijeten počitek ali večer za skupno mizo.   Nekaj zanimivega za vsakega Vrt je najlepši takrat, ko uredimo v njem najrazličnejše kotičke: najprej seveda tistega z letno kuhinjo in veliko skupno mizo, potem s klopco in mizico, kjer se lahko pogovarjamo in spijemo kavo, pa kotiček, kjer si lahko v senci odpočijemo, beremo in zadremamo ali v toplih poletnih večerih gledamo v zvezdnato nebo. Ko urejamo, vedno mislimo na kakovost in udobje obenem. Modro je izbrati kakovostno vrtno pohištvo, ki je odporno na dež in ga bomo lahko uporabljali vsaj nekaj sezon, pa lepe, pisane in mehke blazine in odeje. Če je tak prostor na soncu, ga zasenčimo s sončnim jadrom, senčnikom ali pergolo, kar nam najbolj ugaja. Če imamo v vrtu dovolj prostora, si v njem uredimo tudi manjši bazen, zdaj so na voljo razne velikosti bazenov in za vsak žep, lahko pa umestimo v vrt tudi plavalni ribnik, za katerega ni potrebno toliko prostora kot za bazen, je pa čisto dovolj, da se v njem dobro ohladimo. Če v vrtu nimamo veliko prostora, pa si postavimo prho, pod katero se bomo osvežili v poletni vročini in se tako veliko bolje počutili. Otrokom pa bo prinesel veliko veselja že majhen napihljiv bazen. Vrt, ki ga premišljeno uredimo, tako da bo v njem za vsakogar v družini kakšen zanimiv kotiček, bo prinesel vsem veliko veselja, zagotovo pa bo trajalo dlje kot je teden ali dva, ki bi ju preživeli na morju.

Fri, 17. Jun 2022 at 14:15

252 ogledov

Domačija ob Kolpi za novo življenje
S prenovo pa so tudi zamenjali vsebino objektov: stanovanjska hiša, postavljena tik ob cesti, je zdaj stavba s polodprtim prostorom za druženje, shrambo z orodjem in spalnimi prostori v zgornjem lesenem delu. Gospodarsko poslopje, umeščeno na breg nad reko, pa se je spremenilo v hišo. Obe stavbi sta tudi po prenovi ostali enaki v gabaritih, na primer višini in naklonu strehe, in legi. Izpeljani sta v značilni arhitekturi krajev ob Kolpi, z gradnjo v lesu in kamnu, sivo kritino, preprosti, toda skladni in lepi v nadrobnostih. Tihotnost krajev ob Kolpi v zavetju kočevskega gozda ima za današnjega človeka, ki se sem umakne pred truščem sveta, poseben čar. Toda prvi priseljenci so prišli sem v času kolonizacije in zgradili tod manjše naselbine. Ena od njih je Bosljiva Loka, zaselek z nekaj hišami ob zgornjem toku Kolpe. Ti prvi naseljenci so si postavili hiške vzdolž ceste, zgrajene so bile iz gradiva, ki ga je bilo v okolju največ: lesa in kamenja. Vas je bila znana po urarjih, ki so znali popravljati stenske ure. Preživljali so se tako, da so oprtani s posebnimi nahrbtniki, v katere so shranili rezervne dele ur in orodja za popravilo, hodili po nekdanji Jugoslaviji vse tja do Vojvodine popravljat stenske ure. Bosljiva Loka danes nima več toliko prebivalcev kot nekdaj, otroci so se odselili, šli so za kruhom in boljšim življenjem. Vendar je čas prinesel svoje: zdaj tod oživlja turizem s kajakaštvom, pohodništvom in kolesarjenjem. Tu in tam se kdo vrne sem v poznejših letih, ker ga vežejo na domačijo spomini. Lepa okolica, mir in lepota teh krajev pa pritegnejo tudi koga od drugod. Tako so pred leti kupili Galetovi eno prvih domačij v obcestnem nizu naselja, z imenom Štimec, domačini pa jo poznajo pod imenom Matiče. Lastnik je želel v dolino ob Kolpi vrniti življenje, želel je imeti prostor, kjer bi lahko organiziral druženja, praznovanja, prireditve ipd., kjer bi se vaščani družili in znova bolj povezali med seboj.   Skedenj se spremeni v hišo »K značilni podobi hiš na Kočevskem so pripomogle tudi vremenske razmere, razgibanost zemljišča in usmerjenost v živinorejo in gozdarstvo. Kljub temu so stavbe lepe. Zaznamujeta jih harmoničnost, s katero so stavbni deli urejeni v celoto, in preprostost podrobnosti. Za umetnostne presežke v teh za življenje zahtevnih razmerah nikoli ni bilo možnosti,« piše poznavalka slovenskega podeželskega stavbarstva arhitektka dr. Živa Deu. Ko je sedanji lastnik kupil domačijo od prejšnjih lastnikov, sta bila stanovanjska hiša in gospodarski objekt na videz še povsem ohranjena. »Toda ko smo hoteli prenoviti streho in začeli z odstranjevanjem,« pripoveduje arhitekt Iztok Rus, »se je hiša preprosto sesula vase, ostale so le stene. Drugače je bilo z gospodarskim poslopjem, starim okoli sto petdeset do dvesto let: njegova lesena konstrukcija je bila sicer delno načeta, vendar je bila še vedno trdna.« Lastnik je želel ostanke hiše sprva odstraniti, toda po pretehtavanju in premišljevanju sta z arhitektom sklenila, da bosta zadevo rešila drugače, da bosta zamenjala vsebino objektov: večje gospodarsko poslopje z lepo lego ob Kolpi se bo spremenil v hišo, ta pa bo postala gospodarsko poslopje. Lotili so se prenove. »Stanovanjski objekt,« pripoveduje arhitekt, »smo preuredili tako, da ima velik odprt prostor za druženje, ki je odprt na dvorišče. Ker je zaradi enotne podobe vasi pomembno, da hiša ostane taka, kot je bila prej, smo zidove s cestne strani ohranili. Prej so bili skeletni, narejeni iz ilovice in polnjeni s slamo, zdaj pa smo uporabili kamen, iz katerega je bila zgrajena hiša, pa ga je ostalo pri delnem nujnem rušenju toliko, da smo ga lahko uporabili za steni.« Današnja hiša domačije in hiše ob Kolpi stojijo na kamniti škarpi v takšni višini, da Kolpa tudi v obdobjih, ko najbolj poplavlja, nikoli ne seže više kot do tretje stopnice objekta. Tako je, ker so ljudje nekoč gradili premišljeno in iz izkušenj z okoljem.         Notranjost: kombinacija starega in novega V današnji hiši je urejena velika kuhinja z jedilnico in v zgornjem nadstropju apartmaji za goste in lastnikov spalni del. Zgornje prostore so razširili tako, da so leseno stropno konstrukcijo pomaknili navzven na levi in desni strani. S tem se je tloris povečal in na desni strani so pridobili prostor za apartma in pridobili na spodnjem delu teraso, na levi strani pa so umeščeni servisni prostori – kurilnica in shramba. V hiši je veliko lesa, lastnik, ki se tudi sam ukvarja z izdelovanjem pohištva, je pri opremi sestavljal kose pohištva, ki jih je kupil na bolšjih sejmih ali pri ljudeh po dolini. Tak značilen kos je na primer mizica s predalom. Druge lesene pohištvene kose iz masivnega lesa, kot so mize, kuhinjska omara, pa je naredil sam z mislijo na skromen, racionalno urejen kočevski podeželski dom. Mehkobo mu daje svetla barva sten in čipkaste zavese z rišeljejem ter številni drobni predmeti, ki iz bivališča naredijo prijazno domovanje. Lastnik je ob prenovi želel tudi z njo dolini ob Kolpi deloma vrniti življenje, da bi se na njegovi domačiji zbirali vaščani in drugi obiskovalci, se družili in povezovali. In to mu je tudi uspelo.        

Fri, 17. Jun 2022 at 14:04

218 ogledov

V letnem gledališču Muljava premiera predstave Rokovnjači
To sezono so muljavski gledališčniki za ljubitelje pisatelja Josipa Jurčiča in poletnih kulturnih večerov v gledališču pod zvezdami pripravili uprizoritev po romanu Josipa Jurčiča in Janka Kersnika Rokovnjači. Josip Jurčič je ta roman že objavljal v časniku Slovenski narod, vendar se mu je zdravje naglo slabšalo. Zato je predal gradivo in poprosil prijatelja Janka Kersnika, da je delo dokončal. Roman se dogaja leta 1810 v času francoske oblasti in njenega predstavnika generala Marmonta. Roman opisuje prihod Francozov, neuspešen kmečki oborožen odpor, razmah rokovnjačev, ki so imeli svojo skrivno organizacijo in jezik, in ukrepe oblasti proti njim. V pripoved pa je vpletena tudi ljubezenska zgodba med kmečkim dekletom Polonco in rokovnjačem Nandetom. Dramatizacijo in režijo letošnje predstave je prevzel domačin in odličen poznavalec Josipa Jurčiča Danijel Zupančič. V dvourni predstavi boste uživali ob melodičnem muljavskem narečju, občudovali pisane kostume izpod rok kostumografinje Marije Zaman ter bogato scensko postavitev, ki jo je zasnoval Dore Južna. Ogled predstave v tem gledališču je res nekaj posebnega, saj ima naravno obliko amfiteatra in je zato izjemno akustično. Premiera bo v petek, 17. junija, ponovitve pa 18., 24., 25 junija ter 1., 2., 8. in 9. julija. V primeru dežja predstava odpade. Več informacij najdete spletni strani http://namuljavi.si/tag/letno-gledalisce-muljava/ ali po telefonu na 041 973 694 (iGor)
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kratka zgodba za dolge januarske dni