Vreme Naročite se
Kratka zgodba o lepih dneh
Naj vam prinese prijetne trenutke, branje tele zgodbe o spominu iz neke mladosti.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Ponedeljek, 28. marec 2022 ob 15:30

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Zares je izjemno napisana kratka zgodba pisatelja Bojana Bizjaka na tej Pisani njivi. Verjamem, da vas bo, tako kot je mene, zapredla v polsanjske slike iz nekega časa. Močni, žlahtni spomini se prelivajo v podobe, ki nas povsem prevzamejo ob branju.

Vse, ki radi pišete, pa naj tokrat povabimo, da s kratko prozo in pesmimi sodelujete na literarnem natečaju za velikonočno prilogo. Svoje zgodbe na temo pomladi in velike noči pošljite v uredništvo najpozneje do torka, 5. aprila 2022. Zgodbe naj bodo dolge okoli 5000 znakov s presledki, pošljite pa jih po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za velikonočni literarni natečaj), Vurnikova ulica 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene zgodbe in pesmi bodo nagrajene z lepo knjižno nagrado.

V. K.

Štruklji

   Pokroviteljska svetloba se mi razliva čez obraz, silovito ujet v neko skrbljivost – zakaj že spet, že spet … Noč je bila vetrovna, celo divja, pod oknom je premetavalo prazne plastenke, ki sem jih pozabil pospraviti. Kdo pa jih je poznal včasih, kje pa. Plastična posoda, pa ja … Steklenica je bila veliko vredna in pazili smo nanje, še kako smo pazili. Joj, zdaj se spomnim, kako smo jih prali, tiste, s katerimi sem prinašal mleko k hiši, kadar je naša kravica presušila – tako so rekli, kar presušila je, čakala je telička. Mama je nasula pesek v steklenico in potem stresala in stresala; posebna glasba je to bila, tisto pošumevanje. Včasih je vlila še malo kisa. In zunaj pri vodnjaku jih je dolgo spirala. Vodo je dvigovala z nerodnim težkim vedrom, ki je bilo privezano na železno tanjšo verigo. V obodni kamen so te verige sčasoma zarezale žlebiče, še so tam, še … Pogledat jih bom šel, ko ne bo vroče. Nevihta je oprala pokrajino, kakšen lep dan. Steklenice … Enkrat pa sem naredil neumnost. V lesenem zaboju jih je bilo vsaj petnajst. Te je prinašal stric, ker je bil natakar. Tiste steklenice niso bile vračljive. Kako se jih spomnim, vseh tistih nalepk: domači brandy, rum, pelinkovec, encijan, hruškov liker, stari graničar, amaro, vermut, cynar, gin, lozovača, travarica, slivovka, tavžent rož … sadjevec, pa še bi se kaj našlo. Tiste je mama potem oprala in jih uporabila za domače sokove. Jaz pa sem takrat vzel nekaj steklenic, šel zadaj za hišo na kolovoz in jih ciljal s kamni. Dokler me ni zalotil oče, takrat pa, ja …

Prosojnina sili skozi rolete. Dvignem jih in se čudim neurejenemu parku. Kaj vse je burja ponoči nametala, polomljene veje, vrečke, nekaj pločevink. V kaj se spreminja ta park, v kaj? Zdaj ko je poletje, zdaj se dogajajo zabave in puščajo smeti. No ja, saj jim ne zamerim, naj si dajo duška, ker nimajo prihodnosti, nimajo. Ti mladi. Pravijo, nočejo delati. Kdo jih je pa učil delati, kdo? O, nas so pa učili, so. Najprej majhna kosa, potem večja, pa grabljice, pa motika, pa sekirica, potem pa sekira. Vse je bilo treba znati, vse.

No, zmigaj se Anton, si rečem, in se počasi raztegujem. Vse me boli. Včeraj sem pospravljal klet. Kaj vse sem spravljal, staro kolo, ne, kar dve, lonci, star kuhalnik, še tisti, ki sva ga imela v ljubljanskem stanovanju s pokojno prvo ženo. Ona … me zagrabijo spomini in pogrbijo. Ko sem metal vstran stvari, sem naletel tudi na telovnik, ki mi ga je spletla, ko je že bila bolna, tistega sem pa spravil. Vem, da bo moja zdajšnja žena jezna, da vlačim te stare stvari spet gor in jih samo prekladam, kaj si hočem. Veliko časa imam in nekako se moram zaposliti. Prepleskal bom kuhinjo, če le ne bo prevelike vročine. Žena je šla za teden dni k materi na Štajersko, jaz pa …

Saj res, Marica me je povabila na štruklje v Bohinj. Joj, kam se je poročila, kam je šla, tja gor v Bohinj. Daleč je s Krasa v Bohinj, daleč. In če se spomnim, kako sem ji vozil teran po Baški grapi, pa čez Petrovo brdo še s fičkom. Kakšni časi so to bili. Tisto so bili pravi podvigi. Ja, do Nove Gorice bom šel z avtobusom, potem pa z vlakom. Kako dolgo se nisem peljal po dolini, kako dolgo … bo že dvajset let, se mi zdi. Pred leti sva s pokojno ženo šla večkrat na leto k naši Marici, o ja. Potem pa z mojo Silvo. Ne, ona raje sama vozi, pa še dobro vozi. Kar je res, je res. O, štruklji … Dobre naredi, s skuto, ki jo dobi zgoraj na neki planini, kjer še pasejo. Tisto bi kar z žlico jedel.

Grem ven in pobrkljam pred hišo, ki meji na majhen park, samo zidec je vmes in peščena pot, zadaj pa gre cesta, na srečo malo prometna. Poberem veje in pogledam, ali so paradižniki preživeli. Že sinoči sem jih povezal, pa kumarice tudi. Preverjam. Ja, dva vrha sta se zlomila, fižol je kar oklestilo, bučke, njim ni nič, pa paprike, no, no …  Pogledam proti sosedovim. Tudi soseda vzdihuje za živo mejo. Pa sem ji rekel, da je treba paradižnike trdno povezati, da bo hudo. No zdaj pa najbrž stoka zaradi polomije. Ne bom šel bližje, ne. Sedem na klop in po mobilniku preverim, kdaj imam avtobus, okvirno vem, pa vendar. Zadovoljen s časom, ki mi še ostaja, se lenim v senci in poslušam pridušeno tarnanje sosede, ki neki ženski razlaga, kaj vse ji je polomilo. Slišim, da so jo najslabše odnesli paradižniki. Saj sem vedel, dela se pametno. Ima svojo teorijo, da če se paradižnike preveč pretisne, se prekinejo občutljive žile in slabše rastejo. Pa take mi še govori, take. Pa na luno dosti da. Kar naprej mi pridiga, kako in kdaj sejati in presajati. Ja, ja, mene bo učila, mene. Nič, pripravit se grem.

      Lahek spanec me je osvežil. Vlak počasi ropoče. Gledam skozi okno dol na Sočo. V tem času jo je manj, pa ni tako lepa, ne, premišljam. Za hip pogledam po potnikih, sami mladi ljudje, otovorjeni z nahrbtniki. Ja, poletje je in rinejo vsepovsod. Mi pa … Saj to zdaj ni pomembno. Štruklji, štruklji, me prevzame, da me mine kinkavica, ki mi glavo sklanja nad prsi.

Oh, tisto poletje, mama … in njeni štruklji. Kosili sem še na roke in potem. Soparen dan je bil, pa vendar je mama pripravila štruklje. Taka je bila navada, da ko je konec košnje, morajo biti štruklji, morajo. Sama sva se pretolkla skozi tisto košnjo, sama. Tri tedne sva garala. Kakšna muka, in zakaj. Za tisto ubogo kravico in telička, ki sva ju na jesen prodala. Pa mleko sem nosil v mlekarno. Smešna cena, smešna, komaj za cigarete je bilo. No, če prav preračunam, niti ne. Ah, ah … In kako sva se trudila, da so bile kope poravnane in v ravni vrsti. Mama je šla do vsake in jo ograbila, dobesedno jih je česala, da so dobile lepo obliko. Ko je bilo vse postorjeno, se je postavila na konec travnika in preverjala, če so res v ravni vrsti, potem je pokimala in si črn vozel rute odvezala, si razpustila sive lase in si z velikim robcem obrisala čelo in razžrta lica, ampak v očeh ji je pa sijala zadovoljnost. Še nekaj časa je tako stala, grablje je zapičila v tla, levo roko poslonila na bok in rekla: »Lepe so, ku sudatje!« Takih kopic sena ni več videti. Zamenjale so jih okrogle bale.

In potem, ko nama je seno vendar uspelo spraviti pod streho, potem tisti dan. Že zjutraj sem videl mamo, da je imela črnem predpasniku sledi moke in v kuhinji je  že čakala velika modra pločevinasta skleda, v kateri je  običajno vzhajal kruh, tisti dan pa so se belili hribčki za štruklje. Z delom sva končala že pred enajsto, se spomnim … Pograbil sem ostanke sena zadaj za hišo, pospravil kose in grablje, se pri vodnjaku za silo umil z mrzlo vodo, potem pa … Kako je mama zmogla sredi tiste sparine stati za štedilnikom, kurjenem na drva!? Vidim jo, v lahki poletni obleki, ampak črn predpasnik pa ni smel manjkati, ne, to pa ne. Pa črna ruta tudi ne. Tak je bil običaj žalovalk za pokojnim možem.  Prišel sem v razgreto kuhinjo, ki jo je hladil bogat prepih. Tako močno je vleklo, da je spodmikalo časopis na mizi. Mama pa je v vodo nežno polagala v belo krpo zašite štruklje. Posebne krpe je imela, nežne in tako zelo bele, samo za kuhanje štrukljev. V predalu so imele posebno mesto in ko so se sušile zunaj, se je vedelo, da se pripravljajo štruklji, z orehi in skuto, tako obilni, tako rahli, tako topljivi v ustih. Zelenjavna mineštra se je že ohlajala v črnem loncu, krožniki so čakali, lesen podstavek in velik nož za razrez štrukljev sta tudi že bila na mizi, pa velika rjava lončena skleda se je svetila ob pomivalnem koritu. Mama je stala tam in žarela v obraz. Z leseno kuhalnico je nežno trkljala štruce po kropu in mi vmes govorila, da je seno boljše kot lani in da ga je več, da je vse preštela, vse kopice, in da je na senik komaj šlo vse, kar sem tudi sam opazil, saj sem se kar namučil s temi zadnjimi pripeljaji sena. Potem pa, ko so bili štruklji kuhani … Mama jih je dala na lesen podstavek in izcejali so visoke stebre pare. Z majhnimi škarjami je razrezala povez in prav počasi razvila prvo štruco, potem drugo … Smehljalo se mi je kljub utrujenosti, ki me je trdila in me delala mrkega. Prav počasi sva jih zajemala iz sklede, prav počasi … Zabeljene z domačim maslom in še malo sladkorja.

Kje je že to, skoraj že štirideset let, me srhne. Zunaj se menjavajo tunelčki in bobnenje vlaka je moteče. Trušč se pomeša s smehom deklet, ki vreščijo na sosednjih sedežih in pogledujejo na mobilni telefon. Vse tri se sklanjajo nad malo večji sodobni mobilnik in si nekaj šepečejo, potem pa spet gromek smeh, sproščen in svežilen. Tako je prav, mladost mora žuboreti, mora. V mislih se spet vrnem k štrukljem. Kar vidim Marico, kako na neki način posnema mamo. Tudi ona jih še zašije, tudi. Ni pozabila tega, ni. Pa kako je rada pomagala mami, ko je še bila doma, o ja. Dala si je majhno pručko, da je lahko mesila in mesila, do las je bila omokana. Še najraje je mesila potičke, ki jih je sama spekla, še največkrat malo zažgala, da jih je potem mama ostrgala z velikim nožem. Oh, kako smešno je bilo, ko je stala na pragu in strgala sajevino z majhne potičke, naša Marica pa se je cmerila, da ne bo nikoli nič znala. Pa zna, veliko stvari zna. Štruklji, štruklji!?

Bojan Bizjak

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 17. Jun 2022 at 14:58

225 ogledov

Potovalna lekarna
Vsebina priročne lekarne naj bo prilagojena trajanju in destinaciji potovanja, nekaj pa je osnovnih stvari, ki so nepogrešljive prav v vsaki potovalni lekarni. Pred odhodom na potovanje moramo vedno poskrbeti za nemalo stvari, med drugim predvsem za prtljago. In eden njenih ključnih delov je prav naša osebna potovalna lekarna. To še posebno velja takrat, ko potujemo z vso družino, z majhnimi otroki, v nosečnosti ali če nas pestijo kakšne zdravstvene težave. Kaj ne sme manjkati Potovalno lekarno si pripravimo v torbici, ki na potovanju ne bo dostopna otrokom in bo karseda varna pred zunanjimi vplivi, kot so svetloba, toplota in vlaga. Zdravila jemljite s seboj v njihovi izvirni embalaži in skupaj z navodili za uporabo, poskrbite, da bodo imela ustrezen rok uporabe. Zdravila za potovalno lekarno si kupite sami, za nekatera boste potrebovali zdravnikov (beli) recept. Slovensko zdravstveno zavarovanje teh stroškov namreč ne povrne. Posebno pozornost namenite zdravilom, za katera je določen poseben režim shranjevanja. Zanje so na voljo hladilne torbice, ki omogočajo prenašanje takšnih zdravil. Nekatera zdravila in medicinske pripomočke je treba na carini prijaviti. V takšnih primerih je priporočljivo pridobiti pisno potrdilo od zdravnika. Poleg teh potrdil sodi v potovalno lekarno še kartica zdravstvenega zavarovanja za tujino ter potrdila o cepljenjih in testiranjih. Pred odhodom se je zelo dobro pozanimati o zdravstveni oskrbi v kraju počitnikovanja in najbližjih zdravstvenih domovih in bolnišnicah (telefonska številka in naslov). Potovalna lekarna mora seveda vsebovati tudi zdravila, ki jih redno jemljete zaradi zdravljenja kroničnih bolezni (za zdravljenje sladkorne bolezni, zvišanega krvnega tlaka, holesterola ipd.) ali preventivno (kontracepcijske tablete, injekcije adrenalina ob alergiji na čebelji pik ipd.). Količina zdravil za zdravljenje kroničnih bolezni naj zadostuje za celotno potovanje in še za dva tedna več, če se morda potovanje nepredvideno podaljša. Na počitnicah v tujini je dobro imeti s seboj tudi potrdilo o kroničnih boleznih v angleškem jeziku. Še posebno za poletna potovanja je treba veliko pozornost nameniti zaščiti pred soncem. Ne pozabite na izdelke za aktivno zaščito pred soncem z ustreznim zaščitnim faktorjem, za nego po sončenju ter pripravke za nego morebitnih opeklin. Priporočljiva je tudi primerna zaščita pred piki insektov, poleg zaščite si je koristno priskrbeti tudi izdelke za nego in zdravljenje po pikih. Pogosto nam na potovanju še kako prav pridejo tudi mazila za lajšanje bolečin v mišicah in sklepih, pršila za rane, pripomočki za odpravljanje težav z zamašenimi ušesi, kombinirani izdelki za intimno higieno. Pozabiti pa ne gre niti na pripomočke za ustno higieno. OSNOVNI NABOR POTOVALNE LEKARNE NAJ VSEBUJE: ·         zdravilo proti povišani telesni temperaturi in bolečinam. Zaradi nepredvidljivih okoliščin so na potovanju še posebno primerne oblike, ki omogočajo jemanje brez vode in jih lahko raztopino v ustih ali žvečimo. Za otroke na pot vzamemo sirupe ali svečke; ·         zdravila proti prebavnim težavam, kot so zaprtje ali driska. V primeru zastrupitve s hrano ali pijačo je zelo primerno medicinsko oglje, saj nase veže strupe in bakterije ter zapira. Poleg prebiotikov in probiotikov je priporočljivo s seboj vzeti tudi odvajalo; ·         rehidracijski praški, ki ob driski ali bruhanju nadomeščajo izgubljene elektrolite in preprečujejo dehidracijo. Ta del potovalne lekarne nam bo prav prišel tudi ob povečanem znojenja na bolj telesno aktivnejših potovanjih; ·         tablete za prečiščevanje vode, ki lahko zelo omejijo nevarnost prebavnih težav ali celo zastrupitve na rizičnih območjih; ·         zdravilo proti potovalni slabosti;   ·         dekongestivne kapljice za nos, ki zmanjšajo nabreklost nosne sluznice, odmašijo nos in olajšajo dihanje; ·         fiziološko raztopino; ·         zdravila proti alergijam v obliki tablet. Alergijske reakcije na koži lajšajo tudi določeni geli oziroma mazila; ·         prvo pomoč, ki mora vsebovati sterilne obveze, gaze ter obliže, povoje, elastični povoj, razkužilo in škarjice. Na voljo so tudi že sestavljeni osebni kompleti prve pomoči; ·         termometer, ·         razkužilo za roke.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Fri, 17. Jun 2022 at 14:51

221 ogledov

Užitki pripravljanja hrane na prostem
Gregor Podržaj nas s svojimi preskušenimi recepti uvaja v svet peke na žaru, pod peko, v krušni peči, štedilniku na drva in kuhanja v kotličku. Poletje je kot nalašč, da preskusite katerega od njegovih receptov iz knjige Kuhajmo z ognjem in uživate v tako pripravljeni hrani, kot uživa v njej avtor sam. Zagotovo pa se boste zabavali tudi v duhovitem slogu, v kakršnem so napisani recepti. Jagnjetina pod peko Potrebujemo (za 8 krepkih porcij): 4–5 kg jagnjetine, 12 krompirjev, 3 korenčke, 1 vejico rožmarina, sol, oljčno olje 3 dl suhega belega vina Za to jed porabim rebra, plečko in vrat. Narežem in razsekam jih na koščke, velikosti nekaj grižljajev. Posolim in naoljimo koščke mesa in krompir. Dodamo nekaj korenčkov in rožmarin. Ker imam prvovrstno jagnjetino, ne dodajam popra, niti česna in čebule. Vse sestavine zložim v peko: krompir in korenček so spodaj, na vrhu pa koščki začinjenega mesa ter prilijem 3 dl vode. Pečem počasi 2 uri, proti koncu peke zalijem s 3 dl belega vina in pečem še 20 minut. Tako bo ostal pristen okus mesa z rahlim vonjem po rožmarinu, in to je čudovita kombinacija. Poskusite, ne bo vam žal. Meso bo sočno, prav tako krompir in omaka. Poleg se prileže dober špricar, za prilogo pa samo mlada čebulica in kakšen paradižnik. Biftek v mrvi Potrebujemo: lep kos biftka, 2 dl rdečega na grlo, sol, poper, oljčno olje; in še malo: suhe trave (mrve) Ta recept pa je popolnoma minimalističen, ampak verjemite, vredno ga je preskusiti. Lep kos biftka popecite do želene stopnje, nato naj počiva na ležišču iz domače suhe mrve oziroma posušene trave, ki jo uporabljamo za krmo goveda. Če vam bo recept všeč, lahko čez poletje v ta namen posebej posušite malo mešanice trave, cvetje in zelišč. Z njo prekrijte tudi vrh biftka in ga pustite počivati vsaj 5 minut. Ko se mesni sokovi umirjajo, vsrka meso tudi aromo suhe trave. Potem ga le še čim bolj očistite, malo travice vam ne bo škodilo, in preložite na krožnik, posolite, popoprajte in pokapajte z malo oljčnega olja. Več receptov najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Kuhajmo-z-ognjem      

Fri, 17. Jun 2022 at 14:33

218 ogledov

Sezona sladkih češenj
Češnje lahko uporabimo za peko raznih sladic pa tudi pripravo sladoleda. Pomembno pa je, da izberemo okusne sadeže, v katerih sta uravnoteženi sladkost in kislost. Češnjev sladoled Sestavine: 350 g zamrznjenih izkoščičenih češenj, 400 g kondenziranega mleka, 5 žlic češnjevega soka, 1 ¼ l lončka sladke smetane, 6 žlic mletega sladkorja Češnje damo v skledo in pustimo dve uri na sobni temperaturi, da se odtalijo. Nato jih precedimo, odvzamemo pest češenj in prihranimo češnjev sok. Preostale češnje na hitro sesekljamo v električnem sekljalniku (blenderju), da dobimo kašasto zmes, ne pireja. Ohlajeno sladko smetano stepamo z električnim ročnim mešalnikom, počasi dodajamo mleti sladkor. Nato narahlo vmešamo sesekljane češnje, prihranjene cele češnje in češnjev sok ter dobro ohlajeno kondenzirano mleko. Pripravljeno maso damo v posodo, primerno za zamrzovanje, jo pokrijemo in zamrznemo za najmanj 5 ur. Posodo vzamemo iz zamrzovalnika 15 minut prej, preden sladoled ponudimo, zato da ga bomo laže zajemali z žlico za sladoled. Čokoladne kocke s češnjami Potrebujemo: za biskvit: 4 jajca, 120 ml mleka, 120 ml olja, 1 žlica vaniljeve arome, ščepec soli, 200 g sladkorja, 180 g moke, 1 čajna žlička pecilnega praška, 3 žlice kakava v prahu, 300 g češenj brez pečk; za čokoladni preliv: 100 ml sladke smetane, 100 ml mleka, 100 g čokolade za kuhanje; za okras: 400 ml sladke smetane V eni posodi zmešamo moko, kakav, pecilni prašek in sol. V drugi posodi zmešamo jajca s sladkorjem ter dodamo olje, mleko in vaniljevo aromo. Dodamo suhe sestavine in vse skupaj narahlo premešamo. Zmes vlijemo v pomaščen in pomokan pekač velikosti 25 krat 30 cm ter enakomerno razporedimo očiščene češnje. Biskvit pečemo 25 minut pri temperaturi 180 stopinj. Z zobotrebcem preverimo, ali je pečen. Sladko smetano in mleko segrejemo do vrenja, nato dodamo čokolado in mešamo, dokler se ne stopi. Vroč biskvit prelijemo z vročim čokoladnim prelivom in pustimo, da se prepoji. Biskvit ohladimo na sobno temperaturo in ga nato shranimo v hladilnik. Preden sladico ponudimo, jo premažemo s stepeno sladko smetano in narežemo na kocke. Namesto češenj lahko v tem receptu uporabimo tudi višnje.  

Fri, 17. Jun 2022 at 14:25

222 ogledov

Poletje na domačem vrtu
Poletje je čas, ko na deželi zaradi dela navadno ni mogoče oditi z doma. Pa nič zato. Tudi na domačem vrtu si lahko uredite številne prijazne kotičke za odrasle in otroke, ki ob igri zunaj ne bodo pogrešali počitnic ob morju. Tako bo dobro vsem: otrokom, ki bodo uživali v čarobnih kotičkih poletnega vrta, in odraslim, ki lahko po dolgem delovnem dnevu počivajo v večernem hladu. Šotor za pravljične urice V vrtu lahko na primer postavimo majhen šotor, vanj naložimo odeje in mehke blazine in pripravimo lučko, da bomo lahko otrokom zvečer prebirali zgodbe. Podnevi bodo otrokom prostor in zavetje za njihove domišljijske igre, ob katerih bodo pozabili na zaslone pametnih naprav. Novejši šotori so prenosni, vzdržljivi, zložljivi in poleg tega lahki, zato jih lahko brez težav shranimo, ko se otroci ne igrajo več. Vanje, ko se otroci ne igrajo več,  lahko tudi pospravimo igrače in vrt bo tako videti lepo urejen. Na vrt lahko namestimo tudi gugalnico; naj ne bo plastična, ampak iz okolju prijaznih materialov, kot so les, vrvi in tekstil. Na taki mehki oblazinjeni gugalnici bo otrokom prijetno in se zlepa ne bodo naveličali gugati na njej. Večjim otrokom bodo všeč večeri ob tabornem ognju. Tudi zanje bo šotor v vrtu prostor, kamor se bodo umaknili v svoj svet, se igrali, brali. Zvečer lahko razpostavimo okoli šotora nekaj svečk, ki bodo v poletnem večeru ustvarjale čarobno ozračje s svojo svetlobo.   V viseči mreži pod zvezdami Med najbolj priljubljenimi dodatki na vrtu so viseče mreže, ki niso primerne le za počitniško taborjenje, pač pa si jih omislimo tudi na domačem vrtu, terasi ali balkonu. Danes je na voljo veliko izbira teh mrež različnih barv, velikosti in modelov. Pred nakupom premislimo o tem, kam jo bomo obesili: predvsem, ali jo bomo pritrdi med dve drevesi ali pa potrebujemo podstavek, bo ta trajno pritrjen v podlago ali pa sestavljiv, da ga bomo ob koncu poletja lahko pospravili skupaj z mrežo. Izdelane so iz naravnih ali umetnih materialov, obdelanih tako, da na soncu skoraj ne obledijo ali preperijo. Dišeči vrt Kaj je lepšega kot uživati v dobrem obedu na prostem, z družino ali prijatelji? Žar je že nekaj poletij težko pričakovana priprava hrane na prostem. Ko si urejamo kotiček za žar ali letno kuhinjo, je smiselno, da si poleg uredimo tudi prostor z zasajenimi svežimi dišavnicami: na primer v suhozidu, zeliščni spirali, gredici z zelišči in začimbnimi rastlinami čisto blizu kuhinje ali kaj podobnega domiselnega, kar bo okrasno in uporabno obenem. Lahko pa si posadimo začimbe, ki jih uporabljamo pri kuhi in peki največ, kar v lončke raznih barv in jih razmestimo po polici nad letno kuhinjo. Ko bodo dnevi hladnejši, pa jih bomo preselili na polico tople kuhinje. V lončkih dobro uspevajo manj občutljiva zelišča: žajbelj, bazilika, majaron, timijan, meta in melisa.  Pomirjajoči vonj dišečih rastlin je na vrtu pomemben, saj se bomo tako počutili še prijetneje in bolj sproščeno. Vonj dehtečih vrtnic, sivke ali kamilice vas bo zazibal v prijeten počitek ali večer za skupno mizo.   Nekaj zanimivega za vsakega Vrt je najlepši takrat, ko uredimo v njem najrazličnejše kotičke: najprej seveda tistega z letno kuhinjo in veliko skupno mizo, potem s klopco in mizico, kjer se lahko pogovarjamo in spijemo kavo, pa kotiček, kjer si lahko v senci odpočijemo, beremo in zadremamo ali v toplih poletnih večerih gledamo v zvezdnato nebo. Ko urejamo, vedno mislimo na kakovost in udobje obenem. Modro je izbrati kakovostno vrtno pohištvo, ki je odporno na dež in ga bomo lahko uporabljali vsaj nekaj sezon, pa lepe, pisane in mehke blazine in odeje. Če je tak prostor na soncu, ga zasenčimo s sončnim jadrom, senčnikom ali pergolo, kar nam najbolj ugaja. Če imamo v vrtu dovolj prostora, si v njem uredimo tudi manjši bazen, zdaj so na voljo razne velikosti bazenov in za vsak žep, lahko pa umestimo v vrt tudi plavalni ribnik, za katerega ni potrebno toliko prostora kot za bazen, je pa čisto dovolj, da se v njem dobro ohladimo. Če v vrtu nimamo veliko prostora, pa si postavimo prho, pod katero se bomo osvežili v poletni vročini in se tako veliko bolje počutili. Otrokom pa bo prinesel veliko veselja že majhen napihljiv bazen. Vrt, ki ga premišljeno uredimo, tako da bo v njem za vsakogar v družini kakšen zanimiv kotiček, bo prinesel vsem veliko veselja, zagotovo pa bo trajalo dlje kot je teden ali dva, ki bi ju preživeli na morju.

Fri, 17. Jun 2022 at 14:15

252 ogledov

Domačija ob Kolpi za novo življenje
S prenovo pa so tudi zamenjali vsebino objektov: stanovanjska hiša, postavljena tik ob cesti, je zdaj stavba s polodprtim prostorom za druženje, shrambo z orodjem in spalnimi prostori v zgornjem lesenem delu. Gospodarsko poslopje, umeščeno na breg nad reko, pa se je spremenilo v hišo. Obe stavbi sta tudi po prenovi ostali enaki v gabaritih, na primer višini in naklonu strehe, in legi. Izpeljani sta v značilni arhitekturi krajev ob Kolpi, z gradnjo v lesu in kamnu, sivo kritino, preprosti, toda skladni in lepi v nadrobnostih. Tihotnost krajev ob Kolpi v zavetju kočevskega gozda ima za današnjega človeka, ki se sem umakne pred truščem sveta, poseben čar. Toda prvi priseljenci so prišli sem v času kolonizacije in zgradili tod manjše naselbine. Ena od njih je Bosljiva Loka, zaselek z nekaj hišami ob zgornjem toku Kolpe. Ti prvi naseljenci so si postavili hiške vzdolž ceste, zgrajene so bile iz gradiva, ki ga je bilo v okolju največ: lesa in kamenja. Vas je bila znana po urarjih, ki so znali popravljati stenske ure. Preživljali so se tako, da so oprtani s posebnimi nahrbtniki, v katere so shranili rezervne dele ur in orodja za popravilo, hodili po nekdanji Jugoslaviji vse tja do Vojvodine popravljat stenske ure. Bosljiva Loka danes nima več toliko prebivalcev kot nekdaj, otroci so se odselili, šli so za kruhom in boljšim življenjem. Vendar je čas prinesel svoje: zdaj tod oživlja turizem s kajakaštvom, pohodništvom in kolesarjenjem. Tu in tam se kdo vrne sem v poznejših letih, ker ga vežejo na domačijo spomini. Lepa okolica, mir in lepota teh krajev pa pritegnejo tudi koga od drugod. Tako so pred leti kupili Galetovi eno prvih domačij v obcestnem nizu naselja, z imenom Štimec, domačini pa jo poznajo pod imenom Matiče. Lastnik je želel v dolino ob Kolpi vrniti življenje, želel je imeti prostor, kjer bi lahko organiziral druženja, praznovanja, prireditve ipd., kjer bi se vaščani družili in znova bolj povezali med seboj.   Skedenj se spremeni v hišo »K značilni podobi hiš na Kočevskem so pripomogle tudi vremenske razmere, razgibanost zemljišča in usmerjenost v živinorejo in gozdarstvo. Kljub temu so stavbe lepe. Zaznamujeta jih harmoničnost, s katero so stavbni deli urejeni v celoto, in preprostost podrobnosti. Za umetnostne presežke v teh za življenje zahtevnih razmerah nikoli ni bilo možnosti,« piše poznavalka slovenskega podeželskega stavbarstva arhitektka dr. Živa Deu. Ko je sedanji lastnik kupil domačijo od prejšnjih lastnikov, sta bila stanovanjska hiša in gospodarski objekt na videz še povsem ohranjena. »Toda ko smo hoteli prenoviti streho in začeli z odstranjevanjem,« pripoveduje arhitekt Iztok Rus, »se je hiša preprosto sesula vase, ostale so le stene. Drugače je bilo z gospodarskim poslopjem, starim okoli sto petdeset do dvesto let: njegova lesena konstrukcija je bila sicer delno načeta, vendar je bila še vedno trdna.« Lastnik je želel ostanke hiše sprva odstraniti, toda po pretehtavanju in premišljevanju sta z arhitektom sklenila, da bosta zadevo rešila drugače, da bosta zamenjala vsebino objektov: večje gospodarsko poslopje z lepo lego ob Kolpi se bo spremenil v hišo, ta pa bo postala gospodarsko poslopje. Lotili so se prenove. »Stanovanjski objekt,« pripoveduje arhitekt, »smo preuredili tako, da ima velik odprt prostor za druženje, ki je odprt na dvorišče. Ker je zaradi enotne podobe vasi pomembno, da hiša ostane taka, kot je bila prej, smo zidove s cestne strani ohranili. Prej so bili skeletni, narejeni iz ilovice in polnjeni s slamo, zdaj pa smo uporabili kamen, iz katerega je bila zgrajena hiša, pa ga je ostalo pri delnem nujnem rušenju toliko, da smo ga lahko uporabili za steni.« Današnja hiša domačije in hiše ob Kolpi stojijo na kamniti škarpi v takšni višini, da Kolpa tudi v obdobjih, ko najbolj poplavlja, nikoli ne seže više kot do tretje stopnice objekta. Tako je, ker so ljudje nekoč gradili premišljeno in iz izkušenj z okoljem.         Notranjost: kombinacija starega in novega V današnji hiši je urejena velika kuhinja z jedilnico in v zgornjem nadstropju apartmaji za goste in lastnikov spalni del. Zgornje prostore so razširili tako, da so leseno stropno konstrukcijo pomaknili navzven na levi in desni strani. S tem se je tloris povečal in na desni strani so pridobili prostor za apartma in pridobili na spodnjem delu teraso, na levi strani pa so umeščeni servisni prostori – kurilnica in shramba. V hiši je veliko lesa, lastnik, ki se tudi sam ukvarja z izdelovanjem pohištva, je pri opremi sestavljal kose pohištva, ki jih je kupil na bolšjih sejmih ali pri ljudeh po dolini. Tak značilen kos je na primer mizica s predalom. Druge lesene pohištvene kose iz masivnega lesa, kot so mize, kuhinjska omara, pa je naredil sam z mislijo na skromen, racionalno urejen kočevski podeželski dom. Mehkobo mu daje svetla barva sten in čipkaste zavese z rišeljejem ter številni drobni predmeti, ki iz bivališča naredijo prijazno domovanje. Lastnik je ob prenovi želel tudi z njo dolini ob Kolpi deloma vrniti življenje, da bi se na njegovi domačiji zbirali vaščani in drugi obiskovalci, se družili in povezovali. In to mu je tudi uspelo.        

Fri, 17. Jun 2022 at 14:04

218 ogledov

V letnem gledališču Muljava premiera predstave Rokovnjači
To sezono so muljavski gledališčniki za ljubitelje pisatelja Josipa Jurčiča in poletnih kulturnih večerov v gledališču pod zvezdami pripravili uprizoritev po romanu Josipa Jurčiča in Janka Kersnika Rokovnjači. Josip Jurčič je ta roman že objavljal v časniku Slovenski narod, vendar se mu je zdravje naglo slabšalo. Zato je predal gradivo in poprosil prijatelja Janka Kersnika, da je delo dokončal. Roman se dogaja leta 1810 v času francoske oblasti in njenega predstavnika generala Marmonta. Roman opisuje prihod Francozov, neuspešen kmečki oborožen odpor, razmah rokovnjačev, ki so imeli svojo skrivno organizacijo in jezik, in ukrepe oblasti proti njim. V pripoved pa je vpletena tudi ljubezenska zgodba med kmečkim dekletom Polonco in rokovnjačem Nandetom. Dramatizacijo in režijo letošnje predstave je prevzel domačin in odličen poznavalec Josipa Jurčiča Danijel Zupančič. V dvourni predstavi boste uživali ob melodičnem muljavskem narečju, občudovali pisane kostume izpod rok kostumografinje Marije Zaman ter bogato scensko postavitev, ki jo je zasnoval Dore Južna. Ogled predstave v tem gledališču je res nekaj posebnega, saj ima naravno obliko amfiteatra in je zato izjemno akustično. Premiera bo v petek, 17. junija, ponovitve pa 18., 24., 25 junija ter 1., 2., 8. in 9. julija. V primeru dežja predstava odpade. Več informacij najdete spletni strani http://namuljavi.si/tag/letno-gledalisce-muljava/ ali po telefonu na 041 973 694 (iGor)
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kmečke zgodbe

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kratka zgodba o lepih dneh