Velikonočni hlebček

Spomladansko resje se je začelo vse bolj odpirati toplim sončnim žarkom. Trave so pognale in vsak grm je zacvetel. Kadar je imela Marica odprto kuhinjsko okno in ni bilo drugega ropota, se je slišalo ptičje petje prav v kuhinjo. Nedavno je prišla na obisk znanka iz mesta. »Tega pa ne slišiš povsod,« se je navduševala. Marica se je zavedala lepot vaškega življenja in ga ne bi zamenjala z mestnim.

To leto ni pomlad nič manj zaostajala, le Marica je vedela, da se letos njeno srce ne bo zmoglo povsem odpreti veselju in pomladnemu navdušenju kot po navadi. Žalost je polnila njeno srce. S tesnobo je šla mimo maminih vrat, ki so ostala zaprta. Vsako leto se je zgodaj veselila prvih cvetlic, ki jih je prinesla na mamino mizo. Letos pa ni bilo nje, ki bi se teh rož razveselila. Toliko drobnih stvari ju je povezovalo in Marica je vedela, kako narediti mami veselje. Pri svojih devetdesetih je še vedno opazila vsako drobno pozornost in bila hvaležna zanjo. Koliko poučnih besed je Marica slišala od mame; marsikatero njeno modrost je bolje razumela kot v mladih letih. Čutila je, da je del nje še vedno ostal z njo na domačem dvorišču, vrtu, sadovnjaku, njivah.

Letos bo Marica z družino prvič doživljala veliko noč brez mame. Mama je vsako leto želela še sama kaj pripraviti za žegen, letos pa bo morala to storiti Marica. Želela je, da družina ne bi čutila spremembe. Vzela si bo dovolj časa.

Že na veliki petek je spekla potico, vsega na veliko soboto ne bo utegnila. Hren bo Tona že skopal na njivi in tudi šunko bo prinesel s podstrešja. Za drugo bo pa poskrbela sama. »K božjemu grobu ne smem zamuditi. Tudi mama je šla vsakokrat, dokler je mogla iti, je premišljevala. Vedela je, da se ji bodo pridružili vnuki in njihova mama. Čaščenje božjega groba je bila prvina in uvod v veliko noč, brez tega bi prazniku nekaj manjkalo. Tako je razmišljala, ko je imela na mizi kuhana jajca, hren, sol, kuhano šunko in remenke, ki so jih vnuki s svojimi drobnimi prstki in otroško igrivostjo zavzeto pobarvali. Tudi »korbel«, ki je bil namenjen samo za žegen, je vzela z omare in ga skrbno obrisala. In poiskala vezeni prt, ki ga je vzela iz omare ob prihodu duhovnika, ko je prišel k bolni mami; z njim bo pokrila velikonočna jedila. Na njem je Jagnje z zastavico, ki je premagalo smrt, in v kotih pomladno cvetje.

Na vrata je nekdo potrkal. »Dober dan,« je pozdravil droben otroški glas. Marica je odzdravila otroku. »Kaj bo dobrega?«

Drobne otroške ročice so se iztegnile in v dlaneh držale v bel papir zavit topel hlebček. » Za vas je. Stara mama ga je spekla, da ga boste lahko nesli k žegnu.« Marica je bila ganjena. Hlebčka, ki predstavlja Kristusovo krono, pa ni imela. Sosedov otrok se je poslovil, Marica mu je stisnila v dlan par čokoladnih jajčk. »Stari mami se lepo zahvaljujem,« je še zaklicala za njim.

Toplo jo je grel ta nepričakovani dar. Hlebček kruha si je stisnila k prsim in tipaje po rumeno rjavi skorjici je začutila njegov vonj … in nekje v daljavi mamino bližino. Poleg sence tesnobe in žalosti, ki se je počasi oddaljevala, je začutila iskro medsebojnega čutenja in povezanosti.

»O, ta stara sosedova mama ni pozabila poleg svojih speči še hlebčka za nas,« se je radostila. Dobro je poznala dobroto njenega srca. Za vsakogar je imela odprte roke. Kot njena mama. Začutila je tisto toplino in zdelo se ji je, da je v ljudeh nekaj še veliko več dobrega in lepega, zaradi česar podobe sovraštva in vojne bledijo in izgubljajo ostrino … In letos bo njihov velikonočni žegen dopolnjeval hlebček sosedove stare mame, ki je bila tako zelo podobna njeni mami.

                                                                                          Štefka Bohar

Privid nad vasjo

Pomlad je tisto leto močno zamujala. Sneg se ni in ni mogel posloviti in še konec marca ga ni povsem pobralo. Tam na prisojnih legah ga je sonce sicer pridno talilo, a njegovi žarki so bili prešibki in prekratki, da bi dosegli svet ob gozdu in še višje na bregu, kjer je stala Murnova domačija. Do velike noči ni bilo več daleč in družina se je že pridno pripravljala na praznike. Mama Minka je s hčerama skrbno pospravljala in čistila po hiši, oče Martin pa je poskrbel za red okrog poslopij in v hlevu, kjer je bilo vedno dovolj dela, le videti ga je bilo treba. Pri moških delih je za vse sam, ženske pa vedno kaj potrebujejo in zahtevajo, si je brundal v brado, ko je zaslišal glas najmlajše: »Ata, ali mi boš pripravil kolo, da se bom letos lahko vozila v šolo?« Lani jeseni se ga je le naučila voziti in zdaj je že komaj čakala, da spet sede nanj, če že ni pozabila, jo je skrbelo. Ni bilo treba veliko, oče je samo zategnil verigo in preveril zračnice, ali so dovolj napolnjene, Tinca pa ga je z mehko krpo dobro očistila. Da bi le sneg čim prej skopnel, pa se bom spet lahko vozila naokrog, je z drobnimi koraki odhitela nazaj v hišo.

Na cvetno nedeljo, ko so otroci odnesli butare k žegnu, snega skoraj ni bilo več, do velike noči pa je že povsod izginil. Trave so čez noč ozelenele, spomladanske cvetlice pa pridno pokukale iz zemlje. Pomlad se je vrnila in veselje do življenja prav tako. Tudi prazniki vedno dodajo svoj čar in pri Murnovih so bili do njih vedno spoštljivi.

Tako je bilo tudi tisto velikonočno soboto. Mama in starejša hči sta se s košaro pripravljenih velikonočnih jedi napotili do kraja, kjer je bil ob določeni uri cerkveni obred, Tinca pa je ostala doma z izgovorom, da bo do konca očistila in pospravila vse čevlje in obutev, kot je bilo takrat v navadi. Hitro je opravila delo, saj je na tihem sklenila, da bo čim prej sedla na kolo in se odpeljala skozi vas in dalje po sivi, makadamski cesti.

In tako se je zgodilo.

Dan je bil miren, spokojen, brez vetra, Tinca je pridno pritiskala na pedala in se hitro oddaljevala od domače vasi. »Kakšen užitek se je takole peljati, čisto drugače kot hoditi peš,« se ji je risal nasmešek na obraz in veselje jo je bilo gledati. Cesta je bila ravna, pokrajina prav tako in pogled je segal daleč naokrog. Naenkrat pa je Tinci skoraj zastal dih. V daljavi je zagledala znano cerkvico, okrog katere je bilo manjše pokopališče, a nad grobovi … Visoko nad tlemi je bilo videti belo kopreno, kot bi se nanje spustil oblak ali še kaj hujšega. Tinca je ustavila kolo in s strahom strmela v belo prikazen. Nič ji ni bilo jasno, vedela je samo, da mora čimprej od tod, nazaj domov, hitro, kar se da. Vsa zasopla je pred hišo skočila s kolesa in hitela očetu pripovedovati, kaj je videla in kako jo je bilo strah. Oče je prisluhnil njeni razlagi in takoj mu je bilo jasno, kaj se je res zgodilo in kaj je otrok videl. Zunaj pred cerkvijo se je namreč zbrala množica ljudi, ki so v rokah držali svoje košare, prekrite s snežno belimi prti. Od daleč je bilo to videti kot velika bela rjuha ali koprena, tako kot si je Tinca v svoji domišljiji to tudi predstavljala.

»Bi šla pa z nama, pa te ne bi bilo nič strah,« jo je rahlo pokarala mama, ko sta se s sestro vrnili domov. Ko so zvečer sedli k obloženi mizi, je bila Tinca že potolažena in pomirjena. Dogodek je bil kmalu pozabljen, a na veliko noč so se ga Murnovi še dolga leta radi spominjali.

                                                                                          Marija Deželak

 Vrnitev pomladi

Samo to je v tem nemirnem svetu še prepojeno z gotovostjo. Vsako leto pride pomlad. Včasih prej, drugič malo zamudi. Neslišno položi nežne cvetove med prebujajočo travo, odžene mraz proti severu, v človeških srcih pa zbudi novo upanje, prinese brstenje in življenje.

Toplo pomladno sonce je ogrevalo deželo in sušilo že tako razpokano zemljo na njivah in vrtovih. Breskve so se odevale z rožnatimi cvetovi. Popoldan je bil dokaj vroč za ta letni čas. Rumene narcise so že odcvetele na gredicah ob vrtovih.

Mama Minka je hitela z delom v vrtu, čeprav so jo bolečine v nogah in križu opominjale, naj si odpočije. Tako rada bi vse uredila še pred velikonočnimi prazniki, saj bo pripravila dobrote tudi za vse njene, ki se bodo takrat vrnili iz mesta na domačijo.

Prigovarjala si je, da mora vztrajati. Njena zemlja ji je vsako jesen radodarno povrnila ves trud.

Prejšnji teden je sosed zoral njivo, hčerki, sinova in vnuki pa so ji obljubili, da ji ob prostem vikendu pomagajo posaditi malo več krompirja.

Rada je imela zemljo. Bila ji je največja uteha, odkar se je mož Tone dosti prezgodaj preselil na poljane večnosti. Ob mreži zunaj je nasadila različne rože, ki so jo vse leto razveseljevale. Večkrat je natrgala šopek in mu ga odnesla ter se z njim ob grobu pogovorila. Tako si je olajšala dušo.

Prekopavala je še zadnjo gredico in v mislih že potikala drobne glavice čebulčka v osušeno zemljo. V bližini je pivkala žolna.

»Pil, pil, pil! Tudi ti prosiš za odrešujoče kapljice dežja,« je dejala.

Spet je bila v mislih pri svojih najdražjih. Dekleti sta doštudirali in se kmalu poročili, sinova sta tudi odšla takoj po študiju, starejši je imel dobro ženo in lep dom, vendar sta se oba rada vračala in ji pomagala pri največjih delih. Ob vrtu in dveh njivah je imela še kravo, nekaj kokoši in pujsa.

Včasih pa je bil hlev poln živine. Njen Tone je bil priden ter skrben gospodar, sinova sta se marsikaj naučila od njega.

Da, oba sta požrtvovalno skrbela za štiri otroke in jim s pridnim delom omogočila študij. V trdih letih je bil dobrodošel tudi les iz gozda nad kmetijo. Kako sta se namučila!

Zravnala se je in razmišljala dalje: »Ne morem razumeti, da nihče od najinih otrok ni ostal doma, pa tako so bili navezani na naše imetje in naravo. Mislila sva, da bo vsaj najmlajši, ki je najbolj obvladal vsa dela, poskrbel za dom, ko bova opešala. Lani je dobil dobro zaposlitev in ostal v mestu. Ko je bil zadnjič doma, sem mu sicer omenila nekaj v tej smeri, pa se je le skrivnostno nasmehnil in mi odvrnil, da se bova drugič pogovorila. Rekla sem mu, da se po teh cestah lahko hitro pripelje v službo in naša hiša ni tako slaba, saj je bila na novo zgrajena in dokaj dobro opremljena. Drugi trije, ki so poročeni, so že dobili vsak svoj delež.

Spet se je nasmehnil in mi ni odgovoril. Mislila sem, bolje, da ga pustim, naj v miru razmisli. Bo že nekako. Dokler bom mogla, bom rahljala rodno grudo in vanjo polagala semena. Tiho upam, da je morda tudi seme najine vzgoje padlo na plodna tla?«

Z motiko je udarila po grudah, potem pa vzela grablje in poravnala gredo ter jo tako pripravila še za nekaj vrst čebulčka.

Potaknila ga je že polovico, ko je nekaj zaslišala. Bilo je, kot bi se pred hišo ustavil avto.

»Saj sem zaklenila?« se je vprašala.

»V teh časih moraš kar paziti na vse, še posebno, če živiš sam,« si je pritrdila in v žepu zatipala ključ.

Obrnila se je in zagledala znano postavo.

»Matjaž, ja kaj pa ti delaš sredi tedna in tega lepega popoldneva doma?« se je razveselila njenega najmlajšega.

»Prišel sem, ker se moram s tabo nekaj nujnega pogovoriti in nisem sam,« je pokazal na nežno plavolasko, ki se je približevala s pisano vrečko v rokah.

»Mama, predstavljam ti moje dekle Marjano. Prišla sva ti povedat, da bi se rada preselila k tebi domov, seveda, če se ti strinjaš z nama. Oba ti bova pomagala. Najraje bi spet napolnil kmetijo z živalmi in to dekle zelo rado dela na zemlji. Seveda bi bila oba še zaposlena. Imela si prav. Pot do mesta ni preveč dolga, da je ne bi s takim avtom premeril vsak dan,« je končno le povedal in se vprašujoče zazrl vanjo.

 Mama je spustila pehar s čebulčkom iz rok ter odhitela proti njima.

Dekle ji je podalo roko: »Dober dan! Prišla sem z vašim sinom. Toliko lepega mi je že povedal o vas in domačiji, vidim, da je tukaj lepo, in ni mi žal, da sem postala njegovo dekle. V dobrega fanta ste ga vzgojili. Veste, tudi jaz sem odraščala na kmetiji. Prihajam iz ene sosednjih vasi. Skupaj sva študirala.«

Minka je objela sina in dekle, ki jo je prvič videla. Nekaj na njenem obrazu in vedenju ji je bilo takoj všeč.

»Tako zelo sem vesela in presenečena, da nimam besed. Seveda sta dobrodošla. Pomagala vama bom, kolikor bom le mogla,« je srečna odvrnila in si skrivaj obrisala oči, vlažne od solz.

Topel popoldan je naenkrat postal še toplejši. Prebujajoča se narava okrog nje je dobila omamen vonj in ves svet se je odel v najčudovitejše barve.

Zdaj je vedela, da se je v deželo in na njihovo domačijo čisto zares vrnila pomlad.

                                                                                         Marija Bajt