Vreme Naročite se
Zgodbe o pomladi in veliki noči
Naj vas zazibljejo v prijetne trenutke tele zgodbe iz naše praznične priloge.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 21. april 2022 ob 14:31

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Velikonočni hlebček

Spomladansko resje se je začelo vse bolj odpirati toplim sončnim žarkom. Trave so pognale in vsak grm je zacvetel. Kadar je imela Marica odprto kuhinjsko okno in ni bilo drugega ropota, se je slišalo ptičje petje prav v kuhinjo. Nedavno je prišla na obisk znanka iz mesta. »Tega pa ne slišiš povsod,« se je navduševala. Marica se je zavedala lepot vaškega življenja in ga ne bi zamenjala z mestnim.

To leto ni pomlad nič manj zaostajala, le Marica je vedela, da se letos njeno srce ne bo zmoglo povsem odpreti veselju in pomladnemu navdušenju kot po navadi. Žalost je polnila njeno srce. S tesnobo je šla mimo maminih vrat, ki so ostala zaprta. Vsako leto se je zgodaj veselila prvih cvetlic, ki jih je prinesla na mamino mizo. Letos pa ni bilo nje, ki bi se teh rož razveselila. Toliko drobnih stvari ju je povezovalo in Marica je vedela, kako narediti mami veselje. Pri svojih devetdesetih je še vedno opazila vsako drobno pozornost in bila hvaležna zanjo. Koliko poučnih besed je Marica slišala od mame; marsikatero njeno modrost je bolje razumela kot v mladih letih. Čutila je, da je del nje še vedno ostal z njo na domačem dvorišču, vrtu, sadovnjaku, njivah.

Letos bo Marica z družino prvič doživljala veliko noč brez mame. Mama je vsako leto želela še sama kaj pripraviti za žegen, letos pa bo morala to storiti Marica. Želela je, da družina ne bi čutila spremembe. Vzela si bo dovolj časa.

Že na veliki petek je spekla potico, vsega na veliko soboto ne bo utegnila. Hren bo Tona že skopal na njivi in tudi šunko bo prinesel s podstrešja. Za drugo bo pa poskrbela sama. »K božjemu grobu ne smem zamuditi. Tudi mama je šla vsakokrat, dokler je mogla iti, je premišljevala. Vedela je, da se ji bodo pridružili vnuki in njihova mama. Čaščenje božjega groba je bila prvina in uvod v veliko noč, brez tega bi prazniku nekaj manjkalo. Tako je razmišljala, ko je imela na mizi kuhana jajca, hren, sol, kuhano šunko in remenke, ki so jih vnuki s svojimi drobnimi prstki in otroško igrivostjo zavzeto pobarvali. Tudi »korbel«, ki je bil namenjen samo za žegen, je vzela z omare in ga skrbno obrisala. In poiskala vezeni prt, ki ga je vzela iz omare ob prihodu duhovnika, ko je prišel k bolni mami; z njim bo pokrila velikonočna jedila. Na njem je Jagnje z zastavico, ki je premagalo smrt, in v kotih pomladno cvetje.

Na vrata je nekdo potrkal. »Dober dan,« je pozdravil droben otroški glas. Marica je odzdravila otroku. »Kaj bo dobrega?«

Drobne otroške ročice so se iztegnile in v dlaneh držale v bel papir zavit topel hlebček. » Za vas je. Stara mama ga je spekla, da ga boste lahko nesli k žegnu.« Marica je bila ganjena. Hlebčka, ki predstavlja Kristusovo krono, pa ni imela. Sosedov otrok se je poslovil, Marica mu je stisnila v dlan par čokoladnih jajčk. »Stari mami se lepo zahvaljujem,« je še zaklicala za njim.

Toplo jo je grel ta nepričakovani dar. Hlebček kruha si je stisnila k prsim in tipaje po rumeno rjavi skorjici je začutila njegov vonj … in nekje v daljavi mamino bližino. Poleg sence tesnobe in žalosti, ki se je počasi oddaljevala, je začutila iskro medsebojnega čutenja in povezanosti.

»O, ta stara sosedova mama ni pozabila poleg svojih speči še hlebčka za nas,« se je radostila. Dobro je poznala dobroto njenega srca. Za vsakogar je imela odprte roke. Kot njena mama. Začutila je tisto toplino in zdelo se ji je, da je v ljudeh nekaj še veliko več dobrega in lepega, zaradi česar podobe sovraštva in vojne bledijo in izgubljajo ostrino … In letos bo njihov velikonočni žegen dopolnjeval hlebček sosedove stare mame, ki je bila tako zelo podobna njeni mami.

                                                                                          Štefka Bohar

Privid nad vasjo

Pomlad je tisto leto močno zamujala. Sneg se ni in ni mogel posloviti in še konec marca ga ni povsem pobralo. Tam na prisojnih legah ga je sonce sicer pridno talilo, a njegovi žarki so bili prešibki in prekratki, da bi dosegli svet ob gozdu in še višje na bregu, kjer je stala Murnova domačija. Do velike noči ni bilo več daleč in družina se je že pridno pripravljala na praznike. Mama Minka je s hčerama skrbno pospravljala in čistila po hiši, oče Martin pa je poskrbel za red okrog poslopij in v hlevu, kjer je bilo vedno dovolj dela, le videti ga je bilo treba. Pri moških delih je za vse sam, ženske pa vedno kaj potrebujejo in zahtevajo, si je brundal v brado, ko je zaslišal glas najmlajše: »Ata, ali mi boš pripravil kolo, da se bom letos lahko vozila v šolo?« Lani jeseni se ga je le naučila voziti in zdaj je že komaj čakala, da spet sede nanj, če že ni pozabila, jo je skrbelo. Ni bilo treba veliko, oče je samo zategnil verigo in preveril zračnice, ali so dovolj napolnjene, Tinca pa ga je z mehko krpo dobro očistila. Da bi le sneg čim prej skopnel, pa se bom spet lahko vozila naokrog, je z drobnimi koraki odhitela nazaj v hišo.

Na cvetno nedeljo, ko so otroci odnesli butare k žegnu, snega skoraj ni bilo več, do velike noči pa je že povsod izginil. Trave so čez noč ozelenele, spomladanske cvetlice pa pridno pokukale iz zemlje. Pomlad se je vrnila in veselje do življenja prav tako. Tudi prazniki vedno dodajo svoj čar in pri Murnovih so bili do njih vedno spoštljivi.

Tako je bilo tudi tisto velikonočno soboto. Mama in starejša hči sta se s košaro pripravljenih velikonočnih jedi napotili do kraja, kjer je bil ob določeni uri cerkveni obred, Tinca pa je ostala doma z izgovorom, da bo do konca očistila in pospravila vse čevlje in obutev, kot je bilo takrat v navadi. Hitro je opravila delo, saj je na tihem sklenila, da bo čim prej sedla na kolo in se odpeljala skozi vas in dalje po sivi, makadamski cesti.

In tako se je zgodilo.

Dan je bil miren, spokojen, brez vetra, Tinca je pridno pritiskala na pedala in se hitro oddaljevala od domače vasi. »Kakšen užitek se je takole peljati, čisto drugače kot hoditi peš,« se ji je risal nasmešek na obraz in veselje jo je bilo gledati. Cesta je bila ravna, pokrajina prav tako in pogled je segal daleč naokrog. Naenkrat pa je Tinci skoraj zastal dih. V daljavi je zagledala znano cerkvico, okrog katere je bilo manjše pokopališče, a nad grobovi … Visoko nad tlemi je bilo videti belo kopreno, kot bi se nanje spustil oblak ali še kaj hujšega. Tinca je ustavila kolo in s strahom strmela v belo prikazen. Nič ji ni bilo jasno, vedela je samo, da mora čimprej od tod, nazaj domov, hitro, kar se da. Vsa zasopla je pred hišo skočila s kolesa in hitela očetu pripovedovati, kaj je videla in kako jo je bilo strah. Oče je prisluhnil njeni razlagi in takoj mu je bilo jasno, kaj se je res zgodilo in kaj je otrok videl. Zunaj pred cerkvijo se je namreč zbrala množica ljudi, ki so v rokah držali svoje košare, prekrite s snežno belimi prti. Od daleč je bilo to videti kot velika bela rjuha ali koprena, tako kot si je Tinca v svoji domišljiji to tudi predstavljala.

»Bi šla pa z nama, pa te ne bi bilo nič strah,« jo je rahlo pokarala mama, ko sta se s sestro vrnili domov. Ko so zvečer sedli k obloženi mizi, je bila Tinca že potolažena in pomirjena. Dogodek je bil kmalu pozabljen, a na veliko noč so se ga Murnovi še dolga leta radi spominjali.

                                                                                          Marija Deželak

 Vrnitev pomladi

Samo to je v tem nemirnem svetu še prepojeno z gotovostjo. Vsako leto pride pomlad. Včasih prej, drugič malo zamudi. Neslišno položi nežne cvetove med prebujajočo travo, odžene mraz proti severu, v človeških srcih pa zbudi novo upanje, prinese brstenje in življenje.

Toplo pomladno sonce je ogrevalo deželo in sušilo že tako razpokano zemljo na njivah in vrtovih. Breskve so se odevale z rožnatimi cvetovi. Popoldan je bil dokaj vroč za ta letni čas. Rumene narcise so že odcvetele na gredicah ob vrtovih.

Mama Minka je hitela z delom v vrtu, čeprav so jo bolečine v nogah in križu opominjale, naj si odpočije. Tako rada bi vse uredila še pred velikonočnimi prazniki, saj bo pripravila dobrote tudi za vse njene, ki se bodo takrat vrnili iz mesta na domačijo.

Prigovarjala si je, da mora vztrajati. Njena zemlja ji je vsako jesen radodarno povrnila ves trud.

Prejšnji teden je sosed zoral njivo, hčerki, sinova in vnuki pa so ji obljubili, da ji ob prostem vikendu pomagajo posaditi malo več krompirja.

Rada je imela zemljo. Bila ji je največja uteha, odkar se je mož Tone dosti prezgodaj preselil na poljane večnosti. Ob mreži zunaj je nasadila različne rože, ki so jo vse leto razveseljevale. Večkrat je natrgala šopek in mu ga odnesla ter se z njim ob grobu pogovorila. Tako si je olajšala dušo.

Prekopavala je še zadnjo gredico in v mislih že potikala drobne glavice čebulčka v osušeno zemljo. V bližini je pivkala žolna.

»Pil, pil, pil! Tudi ti prosiš za odrešujoče kapljice dežja,« je dejala.

Spet je bila v mislih pri svojih najdražjih. Dekleti sta doštudirali in se kmalu poročili, sinova sta tudi odšla takoj po študiju, starejši je imel dobro ženo in lep dom, vendar sta se oba rada vračala in ji pomagala pri največjih delih. Ob vrtu in dveh njivah je imela še kravo, nekaj kokoši in pujsa.

Včasih pa je bil hlev poln živine. Njen Tone je bil priden ter skrben gospodar, sinova sta se marsikaj naučila od njega.

Da, oba sta požrtvovalno skrbela za štiri otroke in jim s pridnim delom omogočila študij. V trdih letih je bil dobrodošel tudi les iz gozda nad kmetijo. Kako sta se namučila!

Zravnala se je in razmišljala dalje: »Ne morem razumeti, da nihče od najinih otrok ni ostal doma, pa tako so bili navezani na naše imetje in naravo. Mislila sva, da bo vsaj najmlajši, ki je najbolj obvladal vsa dela, poskrbel za dom, ko bova opešala. Lani je dobil dobro zaposlitev in ostal v mestu. Ko je bil zadnjič doma, sem mu sicer omenila nekaj v tej smeri, pa se je le skrivnostno nasmehnil in mi odvrnil, da se bova drugič pogovorila. Rekla sem mu, da se po teh cestah lahko hitro pripelje v službo in naša hiša ni tako slaba, saj je bila na novo zgrajena in dokaj dobro opremljena. Drugi trije, ki so poročeni, so že dobili vsak svoj delež.

Spet se je nasmehnil in mi ni odgovoril. Mislila sem, bolje, da ga pustim, naj v miru razmisli. Bo že nekako. Dokler bom mogla, bom rahljala rodno grudo in vanjo polagala semena. Tiho upam, da je morda tudi seme najine vzgoje padlo na plodna tla?«

Z motiko je udarila po grudah, potem pa vzela grablje in poravnala gredo ter jo tako pripravila še za nekaj vrst čebulčka.

Potaknila ga je že polovico, ko je nekaj zaslišala. Bilo je, kot bi se pred hišo ustavil avto.

»Saj sem zaklenila?« se je vprašala.

»V teh časih moraš kar paziti na vse, še posebno, če živiš sam,« si je pritrdila in v žepu zatipala ključ.

Obrnila se je in zagledala znano postavo.

»Matjaž, ja kaj pa ti delaš sredi tedna in tega lepega popoldneva doma?« se je razveselila njenega najmlajšega.

»Prišel sem, ker se moram s tabo nekaj nujnega pogovoriti in nisem sam,« je pokazal na nežno plavolasko, ki se je približevala s pisano vrečko v rokah.

»Mama, predstavljam ti moje dekle Marjano. Prišla sva ti povedat, da bi se rada preselila k tebi domov, seveda, če se ti strinjaš z nama. Oba ti bova pomagala. Najraje bi spet napolnil kmetijo z živalmi in to dekle zelo rado dela na zemlji. Seveda bi bila oba še zaposlena. Imela si prav. Pot do mesta ni preveč dolga, da je ne bi s takim avtom premeril vsak dan,« je končno le povedal in se vprašujoče zazrl vanjo.

 Mama je spustila pehar s čebulčkom iz rok ter odhitela proti njima.

Dekle ji je podalo roko: »Dober dan! Prišla sem z vašim sinom. Toliko lepega mi je že povedal o vas in domačiji, vidim, da je tukaj lepo, in ni mi žal, da sem postala njegovo dekle. V dobrega fanta ste ga vzgojili. Veste, tudi jaz sem odraščala na kmetiji. Prihajam iz ene sosednjih vasi. Skupaj sva študirala.«

Minka je objela sina in dekle, ki jo je prvič videla. Nekaj na njenem obrazu in vedenju ji je bilo takoj všeč.

»Tako zelo sem vesela in presenečena, da nimam besed. Seveda sta dobrodošla. Pomagala vama bom, kolikor bom le mogla,« je srečna odvrnila in si skrivaj obrisala oči, vlažne od solz.

Topel popoldan je naenkrat postal še toplejši. Prebujajoča se narava okrog nje je dobila omamen vonj in ves svet se je odel v najčudovitejše barve.

Zdaj je vedela, da se je v deželo in na njihovo domačijo čisto zares vrnila pomlad.

                                                                                         Marija Bajt

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 5. Aug 2022 at 15:39

269 ogledov

Dobra domača slivova marmelada
Sestavine: 1 kg sladkih sočnih sliv, 500 g sladkorja, sok in lupinica 1 limone Slivovo marmelado pripravimo tako, da slive dobro operemo pod tekočo vodo in jim odstranimo koščice. Narežemo jih na koščke. Ko odstranimo koščice, jih natehtamo, da dobimo kilogram sliv. Damo jih v ponev ter dodamo sladkor in limonov sok, nato pa kuhamo na šibkem ognju. Občasno premešamo, da se marmelada ne prime dna. Nadaljujemo s kuhanjem, dokler se marmelada dobro ne zgosti, to se zgodi približno v eni uri. Ali je marmelada dovolj gosta, preverimo takole: žličko marmelade nalijemo na krožnik in pustimo, da se ohladi. Krožnik nagnemo, in če ostane marmelada čvrsta in se na razliva, je pripravljena za polnjenje, sicer jo kuhamo še nekaj minut in nato znova preverimo njeno gostoto. Še vrelo marmelado vlijemo v sterilizirane kozarce in jih zapremo s pokrovom. Kozarce še vroče obrnemo na krpo in pustimo, da se ohladijo, saj tako v njih nastane vakuum in se shranek ne bo kvaril. Slivovo marmelado porabimo v 3 mesecih. Ko je kozarec odprt, ga hranimo v hladilniku in porabimo največ v 3 do 4 dneh. Lahko jo obogatimo z žlico cimeta v prahu, ki ga dodamo zadnjih 5 minut kuhanja.

Fri, 5. Aug 2022 at 15:32

229 ogledov

Kratka zgodba za večerno branje
Nikoli se ne naveličam prebirati kratkih zgodb pisatelja Bojana Bizjaka; tega, kako v njegovi pripovedi naenkrat vzniknejo podobe ali spomini ter postanejo tako živi, da v trenutku zajamejo vso našo pozornost. Zanimivo je, da je v bistvu sama zgodba vedno precej statična, toda spomini, ki privrejo iz pripovedovalčevega premišljevanja, so tako močni, da bralca vedno prevzamejo. Poglejte, kako se to zgodi v kratki prozi s preprostim naslovom Borovnice – kako se splete pretanjena mreža prizorov in spomina na dekle v nekem poletju. V. K. Borovnice Že nekaj časa si zamišljam, kako bom spet šel v Srobotno dolino. Preganjajo me te misli in me delajo nemirnega, toliko da ne zmorem prebrati časopisa, ki mi šelesti med prsti, ko skušam ujeti naslove in motno vidim slike. Ugotavljam, da ni pravzaprav nič tako zelo novega, razen, hja … Britanija izstopa iz Evropske unije. Politika povzroča glavobole, pomislim in odložim časopis na poličko. Nekaj časa kar čakam, da me pokliče Jože. Domenjena sva, da greva pogledat za nov avto. On se ne razume na te stvari, on je bolj doma v matematiki. Čudno, pa bi mu morala tehnika biti domača, če pa vse življenje računa in računa. Smešno, res. No ja, na računovodske izračune se pa spozna, to pa. Pa na likerje se spozna, to pa res. Kaj vse nameša, kaj vse. Sam leta na travnike in v gozd in nabira zelišča, sam pripravlja žganje. Kadar koli gre tod mimo, se ustavi, da greva skupaj v gozd. Zdaj ko sem vdovec, zdaj mi je njegova družba še kako potrebna. Na vasi veljam za čudaka, ker sem ostal zvest kosi in redim še dve kozi pa prašička si vzredim. Vsi imajo že mobilne telefone, internet, jaz pa sem ostal pri starih stvareh, naročen sem na dva časopisa, kar jezi poštarja, ker mora vsak dan sem gor, tudi pozimi … Telefon je še pri hiši, ker ga je hotel imeti oče. In kako je mama jokala, ko se je prvič po telefonu pogovarjala s sestro v Ameriki! To sliko večkrat vidim. Mama, sklonjena nad poličko v veži, drži slušalko in se krči, stresa in v joku govori sestri, ki je ni videla že dvajset let, zdaj pa jo je slišala. Z zavihki rute si je brisala solze, ki so umazale črno slušalko. Ah, ja! zavzdihnem v jutro. Sin in hčerka me hočeta zvleči nazaj v mesto, o ne, ne … Dokler lahko pripravim s koso dovolj sena za dve kozi, ki se tako paseta do snega, ne grem iz te kraljevine, ne. Kaj pa je teh sedemdeset let, nič. Moj oče jih je imel osemindevetdeset, ko je umrl, mama pa leto manj, no … Trden rod smo bili, trden. Kako velika kmetija je bila včasih. Dva konja smo imeli, štiri krave, gozda, o moj bog, me lomi v zamišlijo, ki me pretresa v takih praznih jutrih. Vstanem in stopam po izbi. Ogledujem si slike na stenah, trije bratje, dve sestri in jaz, na sredini pa poročna slika mame in očeta. Okvirji so stari, skorajda že črni, črvivi najbrž. Robovi slik rumenijo, se gubajo. Na stari peči v kotu je kup časopisov, ki čaka na zimsko kurjenje. Za trenutek vidim našo mamo, kako smrči za pečjo in ji ruta zleze daleč na čelo. V naročju ima prepletene prste, ki oklepajo star molitvenik, na klopi so nalomljena očala, malo naprej sedi debel maček. Oče je raje sedel v starem naslanjaču in čakal, da bodo večerna poročila na televiziji. Samo za poročila je odprl televizor, zaukazal tišino in potem je televizor spet utihnil. Bolj ko sem mu govoril, da je za aparat bolje, da dela nekaj ur na dan, bolj je trdil, da se vsaka stvar »znuca, če se jo nuca«. Že to, da sta si kupila televizor, je bil velik napredek. No, pa sem jaz sam tak, me obide. Ko sem se preselil, sem začel čutiti neki drugi čas. Obsedlo me je. Začel sem iskati izgubljeni čas. Nobena novotarija me ni navdušila. V mestu sem imel vse, še na internet sem se navadil pred desetimi leti, zdaj pa hočem vse po starem, vse. Nenadoma se spomnim, da bi v zgornji sobi še morali biti stari zvezki iz srednje šole. Zadnji sem ostajal na kmetiji … Mislil sem, da bom kmet, pa sem hodil v srednjo šolo in potem sem ob delu dokončal še fakulteto, no … Tisti zvezki in črni dnevnik iz tretjega in četrtega letnika. Saj se spomnim, da sem ga še pred leti prebiral in sem ga spravil med ostale stvari, ko sem pospravljal po sobi, kjer sem se včasih učil. Vse drugo sem že zmetal in skuril v peči. Knjige sem preselil v mesto na suho, zvezki so pa ostali, zgoraj v tisti stari omari, ki jo je mama kot doto prinesla k hiši. Lepa omara, iz češnjevine je, lepo rezljana. Nekaj časa sem razmišljal, da bi jo dal renovirati. No, morda pa to jesen, morda. No, pa grem pogledat, kaj je še v tisti omari, se odločim. Še prej kar z daljnogledom pogledam gor pod gozd, če sta kozi še tam. Sta. Pes leži v senci in samo malo privzdigne glavo. On že ve, da se za zdaj še ne bova odpravila v gozd. Aha, tu je moj srednješolski dnevnik. Ovoham ga. Diši po plesni. Kje je zapis o Darinki, kje, me nenadoma zaobide davna tresavica. Listam in listam in najdem. Saj ne morem zgrešiti. Tisti zapis je označen z odtisom mojih prstov – umazani so bili od borovnic. Nabirala sva borovnice, jih jedla in … Kar z umazanimi prsti sem pohitel gor v sobo, da bi zapisal, kar se mi je zgodilo. In najdem strani. Zgoraj je že viden temen vijoličast madež, ki je prehajal v črnino, moj dijaški odtis. Pa berem: Danes sem šel v Srobotno dolino, da bi nabral borovnic za prodajo. Mislil sem, da bom globoko v gozdu sam. Tam sem naletel na Darinko, mladinko iz vasi, ki je tajnica naše mladinske organizacije. Leto dni je starejša od mene in bo šla na jesen v Ljubljano na univerzo. Baje bo študirala za veterinarko, tako se govori. Meni je srce ponorelo, ko sem jo videl. Tresel sem se. Na sestankih sem vedno gledal samo njo, kako ponosno sedi za mizo in udarja s svinčnikom po papirjih. Všeč mi je, to si upam zapisati. Že večkrat sem fantaziral, kaj bi lahko počela, če bi se znašla sama. In usoda je hotela, da sva se srečala v tisti dolgi gozdni dolini, kjer so pred leti na veliko sekali in so zdaj tam dobra rastišča za borovnice. Res da je uro hoje, še malo več, ampak bera pa je tam, je. In tako jo srečam z veliko pločevinasto kanglo, že na pol polno borovnic. Sedla sva na pozabljen hlod. Dolgo sva govorila o moji šoli, o delovni akciji, ki smo jo mladinci načrtovali, pa o ceni borovnic dol v mestu in na ljubljanski tržnici. Vzela je pest borovnic in mi jih ponudila. Takrat sem začutil njeno roko na mojih ustnicah. Dolgo je tako držala roko, jaz pa sem jo kar poljubil. Bedasto sem zagorel. Odložila je kanglo in se mi nasmihala. Pograbila me je in me zvalila v praprot. Obležala sva. Noro me je začela poljubljati in grabiti po meni. Nisem vedel, kaj bi počel. Vsa prejšnja fantazija me je zapustila. Potem se je ustavila in me vprašala, ali sem se že s katero poljubljal. Pa sem ji priznal, da ne, kar je bilo res. Rekla mi je, da me bo naučila poljubljanja po filmsko. In sva vadila in vadila …. Sprašujem se, kaj je zdaj to med nama. Ni mi jasno, kaj se plete med nama. Ne vem, če bom še lahko spal, ne vem. Ko sva se razšla, mi je obljubila, da se bova že še zmenila, kje in kdaj se dobiva. O, če bo to res! Vem pa, da pri njej nimam realnih šans, ker ima dosti osvajalcev. Darinka, hvala ti za vse tiste poljube. Zaprem zvezek, le palec pustim vmes. Darinka, zdaj je že stara, spodaj v mestu. Njen mož je bolehen, hčerki pa poročeni v Ljubljani. Po tistem mi je dala vedeti, da je bila to samo nedolžna igra, jaz pa sem vztrajal in ob večerih, ko sem bil doma, kajti čez teden sem bil v internatu v Ljubljani, sem lazil mimo njihove domačije, da bi jo videl. Na mladinskem sestanku se mi je samo na kratko nasmehnila in se predala papirjem. Po tretjem sestanku v tisti zimi je šla v gostilno s starejšim mladincem, ki je delal na žagi in je imel že svoj denar … Veljala je za najbolj živo punco v vasi in razvedelo se je, da rada uči mlajše mladince, kako se prav poljublja … Ja, ja, tiste borovnice … me spreleti spomin in pokimam. Potem se spomnim maminih žilavih rok, ki so drsele čez majhne zelene grmiče in spretno nabirale borovnice. Takrat sem bil še majhen, ko sem z njo hodil tja v temačne grape, pa gor na senožeti in še višje, kjer so rasle najlepše borovnice. Vedno sva šla zgodaj zjutraj. S seboj sva vzela malico, kruh in sir pa bezgovec. Tam, okrog pet let mi je bilo, malo pred šolo. Njene roke so postajale vse bolj črne in vijoličaste. Kako se spomnim tistih rok … Doma je borovnice skrbno prebirala in pretresala, nekaj jih je posušila, nekaj pa pripravila za prodajo. Jaz sem bil slab nabiralec, raje sem stikal po gozdu in si pel. Menda iz strahu. Mama je vedno najprej s palico potolkla po tleh in odrivala grmičje. Kar naprej me je svarila pred kačami, ki se rade skrivajo med borovnicami, če je vroč in soparen dan. Pa se jih nisem bal, takrat še ne. Danes sem boječ, zato ne grem čez travnike in ob grmovju, pa klopov se bojim, ja. Odložim zvezek nazaj na kup v omari, kjer je še album s starimi fotografijami, moja birma … Matura … Vojak … Srem, mraz, kuhano žganje, konji in mesečina nad ravnino … Spodaj brlizgne telefon. Zavzdihnem in zaprem škripava vrata stare omare. Kihnem. Popravim si vegasta očala in grem dol. Pogledam na stensko uro. Ja, najbrž kliče Jože. Odložim slušalko. Prikimam si. Prav prav, pa greva s starim terencem v Srobotno dolino pogledat za borovnicami, avto naj čaka do septembra. Pa bom šel tja, se mi razleze nasmeh. Bojan Bizjak 

Fri, 5. Aug 2022 at 15:06

227 ogledov

Ko piči osa ali čebela
Ose in čebele človeka sicer ne napadajo, a kaj hitro se lahko zgodi, da pičijo povsem po nesreči in zato je dobro vedeti, kaj moramo ob tem neljubem dogodku storiti. Katera žuželka nas je sploh pičila? Pomembno je, da ugotovimo, katera žuželka nas je sploh pičila. Čebela ob piku umre, saj njeno želo po piku ostane v koži, osa pa preživi, po piku lahko želo izvleče in piči večkrat zapored, tudi isto žrtev. Čebela žela ne more izvleči, to ostane na mestu vboda in ga je treba previdno in čim prej odstraniti. Čebelje želo ima namreč pritrjen mešiček s strupom, ki se sprosti v dveh do treh minutah. S hitro odstranitvijo tako preprečimo sprostitev strupa in ublažimo posledice. Želo prepoznamo kot drobno črno točko, priporočljivo je, da ga odstranimo s pinceto, lahko si pomagamo tudi s plastično kartico, denimo z osebno izkaznico ali bolj topim rezilom noža. Po piku začnemo čim prej hladiti vbodno mesto, saj s tem zmanjšamo vnetni odziv in upočasnimo prodiranje strupa v krvni obtok. Nekateri strupi naj bi bili tudi termolabilni, torej občutljivi na temperaturo, in s hlajenjem jih je včasih mogoče inaktivirati. Po hlajenju pa mesto vboda še razkužimo. Če pri roki nimamo razkužila, rano vsaj očistimo z vodo in milom. Če smo alergični na pik Čebele in ose imajo različen strup, tako da alergija na enega ne pomeni nujno alergije tudi na drugega. Alergiki so po piku v nevarnosti, da doživijo anafilaktični šok, kar je najhujša posledica pika, saj se lahko konča s smrtjo. Pri osebah z znano alergijo na pik čebele ali ose je treba ob morebitnem piku ukrepati nemudoma in poklicati nujno medicinsko pomoč na številko 112. Pomaga lahko tudi dovolj hitro vbrizganje adrenalina v mišico z adrenalinskim avtoinjektorjem, ki ga posamezniki, ki vedo za svojo alergijo, navadno nosijo s seboj. Anafilaksija je namreč huda reakcija, ki ogroža življenje. Navadno opazimo spremembe v nekaj sekundah ali minutah po stiku z alergenom, redko pa se simptomi pojavijo tudi po pol ure in več. Z zgodnjo prepoznavo pogostih simptomov lahko bolniku rešimo življenje. Kažejo se lahko kot težave z dihanjem, slabost, bruhanje, driska, vrtoglavica, šibek in hiter srčni utrip, nenaden padec krvnega tlaka. Včasih pa poteka anafilaksija nepredvidljivo, bolnik lahko na primer izgubi zavest takoj po piku žuželke.  Piki os in čebel pa se prav tako lahko izkažejo za zelo nevarne, če je mesto njihovega vboda v grlu ali na jeziku, četudi nismo alergični nanje. To se zgodi, kadar žuželko zaradi premajhne previdnosti zaužijemo s pijačo ali hrano. Tudi tedaj je treba nemudoma poiskati zdravniško pomoč, saj lahko pride do dihalne stiske. Nevarni so tudi piki v oko ali nos. Po piku pa se lahko rana tudi okuži, to je posledica onesnaženega žela žuželke, lahko pa okužbo povzročimo sami s praskanjem in poškodbo kože na mestu vboda. Lokalno reakcijo, kot je rdečina, oteklina, srbež, bolečina, lahko zdravimo z mazili s protivnetnim učinkom, s tabletami proti srbežu. V primeru vročine, obsežnejše lokalne reakcije, poslabšanja pa je potreben pregled pri zdravniku. Kako se zaščitimo Kadar opazimo, da je v naravi veliko os in čebel, je priporočljivo, da se držimo nekaj varnostnih ukrepov. Hrana in pijača naj bosta čim bolj pokriti. Če je os ali čebel veliko, se je uživanju hrane na prostem bolje ogniti, zlasti če smo alergični na pik. Privlačijo jih tudi oblačila živih barv ter močni parfumi. Če so oblačila ohlapna, obstaja nevarnost, da zlezejo med oblačila in kožo. Ne zadržujte se preblizu cvetličnih grmov in vrtov, po travi ne hodite bosi, če je le mogoče, zunaj ne uživajte sladke hrane in pijače ali si po njihovem zaužitju umijte roke in usta. Če osa ali čebela prileti do vas, ne mahajte z rokami in ne zganjajte hrupa, temveč ostanite mirni in tihi. Sami tudi nikar ne odstranjujte gnezd os ali divjih čebel, ampak to delo prepustite strokovnjakom. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Thu, 4. Aug 2022 at 11:18

337 ogledov

Slane pite
Pito s tunino in rikoto popestrimo z dišavnicami z vrta. Sveža in lahka bučkina pita brez smetane pa je okusna lažja različica klasične slane pite, primerna še posebno, če si želite omejiti maščobe. Obe lahko ponudimo kot toplo glavno jed, vendar sta tudi odličen hladen prigrizek. Slana pita s tuno in rikoto Sestavine: 1 zavitek listnatega testa, 500 g rikote, 150 g tunine iz konzerve v slanici, 1 jajce, 30 g naribanega parmezana, sol in poper po okusu, dišavnice (drobnjak, žajbelj in peteršilj) V manjšem mešalniku sesekljamo dišavnice, nato dodamo tunino in rikoto ter znova za nekaj sekund mešamo v mešalniku, dokler ne nastane kremasta zmes. To zmes iz rikote in tunine začinimo s soljo in poprom ter dodamo 1 jajce in naribani parmezan. Listnato testo razvaljamo in položimo na okrogel pekač na papir za peko, tako da sežejo robovi testa do roba pekača. Na testo razporedimo nadev in ga poravnamo z lopatko, robove zapognemo nekoliko navznoter. Pečemo pri 180 stopinjah od 30 do 35 minut, dokler ne postane testo zlato rjavo in nekoliko ne naraste. Bučkina pita brez smetane Sestavine: za testo: 300 g moke (pirine ali polnozrnate), 110 ml sončničnega olja, 110 ml vode, 6 g soli, 3 g suhega pivskega kvasa; za nadev: 400 g bučk, 170 ml grškega jogurta, 100 ml beljakov (približno 2 jajci), 50 g parmezana (po želji), 1 strok česna, peteršilj, metini lističi, sol, poper, oljčno olje Najprej pripravimo testo. V skledo presejemo moko s kvasom, dodamo olje, vodo in sol. Dobro ugnetemo, oblikujemo v kroglo, skledo pokrijemo s folijo za ohranjanje svežine in pustimo počivati ​​na toplem 30 minut. Bučke dobro operemo in odrežemo konce. Dobro jih osušimo in narežemo na kolesca. V ponev vlijemo oljčno olje in pražimo česen 2 minuti. Dodamo bučke, posolimo in popopramo po okusu ter pražimo 10 minut. Pustimo, da se ohladijo. V skledo vlijemo jogurt in beljaka, dobro stepamo z vilicami, da postane zmes enotna. Dodamo nariban parmezan, sesekljan peteršilj in na drobno narezane lističe mete, posolimo in popopramo. Dobro premešamo z vilicami. Odvzamemo dve tretjini testa in tretjino z valjarjem razvaljamo v okrogel list, po potrebi podlago pomokamo. Položimo ga v okrogel pekač (ali nizek model za torte) premera 24 cm, obložen s papirjem za peko. Popražene bučke razporedimo po testu in jih lepo poravnamo. Nato jih prelijemo z mešanico jogurta, beljakov in sira. Površino pite znova poravnamo. Preostalo testo razvaljamo in ga z nazobčanim kolescem narežemo na ne pretanke trakove ter z njimi okrasimo pito, tako da jih položimo navzkrižno. Robove pite dobro zapognemo nekoliko navznoter. Pečemo jo v pečici, ogreti na 180 stopinj, približno 40 minut, dokler ne postane po vrhu zlati rumena. Najboljša je, ko je še nekoliko mlačna.

Thu, 4. Aug 2022 at 10:44

239 ogledov

Na jedilniku so lisičke!
Pripravljamo jih lahko na različne načine, preprosto dušimo, v rižotah, juhah ali jih posušimo in uporabimo kot začimbo. Z rezanci pa so posebna kombinacija, odlična okusna in preprosta jed. Široki rezanci z lisičkami Sestavine: 350 g širokih jajčnih rezancev; za omako z lisičkami: 500 g lisičk, ekstra deviško oljčno olje, 1 strok česna, sol, 50 g masla, peteršilj Z nožem zelo previdno odstranimo z lisičk ostanke zemlje in listje. Na hitro jih operemo pod tekočo vodo in s prsti odstranimo še zadnje nečistoče. Čim manj jih močimo, da ne izgubijo značilnega okusa. Narežemo jih na ne pretanke rezine. Preden jih damo v ponev, nekaj lisičk skupaj stisnemo v dlani, da se iz njih izloči odvečna voda. Tekočino, ki se izloči, dodamo vodi za kuhanje testenin. V večjo ponev vlijemo malo olja in dodamo strok nasekljanega česna ter na vroče olje stresemo lisičke. Pražimo jih vsaj 15 minut ali dokler voda iz njih ne izhlapi. Potem jih posolimo in odstavimo z ognja. Rezance kuhamo v veliko vroče slane vode. Medtem operemo in nasekljamo svež peteršilj. Ko so rezanci skuhani na zob, jih odcedimo in skupaj z maslom dodamo k lisičkam. Vse skupaj v ponvi na ognju dobro premešamo. Potresemo s peteršiljem in postrežemo vroče.  Lahka različica: namesto masla lahko uporabimo ekstra deviško oljčno olje.   Zrezki z lisičkami Sestavine: 600 g lisičk, 100 g masla, 4 jajca, 2 večji čebuli, limonov sok, 1 žlica sesekljanega peteršilja, 1 večji krompir, malo moke, drobtine, 100 g mehkega kruha, sol, poper Gobe očistimo in narežemo na drobne lističe. Zatem jih z na drobno narezano čebulo in peteršiljem dušimo, dokler voda ne izhlapi. Kruh namočimo v vodi, ga dobro iztisnemo in dodamo dušenim gobam. Gobe odstavimo z ognja, dodamo naribani krompir, premešamo in ohladimo. Ohlajenim primešamo dve jajci, sol, poper in toliko drobtin, da lahko zgnetemo čvrsto maso, iz katere oblikujemo zrezke. Zrezke nato povaljamo v moki, jajcu in drobtinah, jih damo na vroče maslo in ocvremo, dokler ne postanejo zlato rumeni. Tik preden jih ponudimo, jih pokapamo z limonovim sokom.  

Tue, 2. Aug 2022 at 13:24

217 ogledov

Glavobol
Poznamo več kot 200 različnih vrst glavobolov. Kaj povzroča večino glavobolov, ni povsem jasno, vzrok je znan pri le okoli 10 odstotkih glavobolov. Glavobol večinoma ne ogroža našega življenja, zelo redko pa je lahko znak resnega bolezenskega stanja. Zato je pomembno vedeti, kdaj je zaradi njega čim prej treba obiskati zdravnika. Glavobola ne moreta povzročati možgansko tkivo in lobanja, ker nimata živcev za zaznavanje bolečine. Bolečino lahko zaznavajo krvne žilice v glavi in vratu, prav tako tkivo, ki obkroža možgane, in nekateri večji živci, ki izvirajo iz možganov. Bolečino lahko zaznavajo tudi skalp, sinusi, zobje, mišice in sklepi v vratu. Najpogostejša tenzijski glavobol in migrena Tenzijski glavobol je najpogostejša oblika glavobola, to je večinoma blažja oblika, ki se pojavlja občasno. Značilna je topa ali stiskajoča bolečina na obeh straneh glave, navadno traja od 20 minut do dve uri. Lahko ga spremlja tudi bolečina v ramenih ali vratu. Fizična dejavnost ne poslabša glavobola. Sprožijo ga lahko izčrpanost, stres ali težave z vratom in čeljustjo. Večino tenzijskih glavobolov uspešno blažijo protibolečinska sredstva, ki so na voljo brez recepta, denimo paracetamol in nesteroidni antirevmatiki (NSAID). Ob močnejših oblikah lahko zdravnik predpiše močnejše protibolečinsko sredstvo. Nekaterim pomagajo tudi oblaganje z grelnimi ali hladilnimi blazinicami, počitek, hrana in razne tehnike sproščanja. Pri migrenskem glavobolu je bolečina zelo intenzivna, utripajoča ali razbijajoča. Pogosto se pojavi zvečer ali med spanjem, največkrat jo čutimo le na eni strani glave, spremljajo jo lahko slabost, bruhanje, izcedek iz nosu in solzenje oči. Nekateri začutijo prej dodatne simptome, kot so izčrpanost, depresija, šibkost, razdražljivost ali nemir. Pri okoli 20 odstotkih se začne migrena z nevrološkim simptomom, tako imenovano avro. Čeprav se migrena lahko pojavi brez opozorila, pa jo lahko sprožijo spremembe vremena, pomanjkanje spanja, izčrpanost, stres, močna ali utripajoča svetloba, glasni zvoki in močne vonjave, izpuščanje obrokov, alkohol, predvsem vino, čokolada, nitrati, konzervirano meso ali ribe, starani sir in pomanjkanje ali presežek kofeina. Migrenski glavobol traja od 4 do celo 72 ur, poslabša ga telesna dejavnost. Na koncu migrenskega napada je bolnik utrujen, nezbran, razdražljiv, redki pa občutijo olajšanje. Ker so bolečine zelo hude, je zelo pomembno, da se čim prej vzame protibolečinsko sredstvo. Med terapijami, ki so dosegljive brez recepta, so učinkoviti nesteroidni antirevmatiki, še posebno v kombinaciji s kofeinom, močnejša sredstva proti bolečinam, zdravila proti slabosti pa lahko predpiše osebni zdravnik. Pri ljudeh, ki imajo pogoste in hude migrenske napade, lahko zdravnik predpiše tudi preventivno terapijo, kot so zaviralci beta, antidepresivi in antiepileptiki, ali bolnika napoti na pregled k specialistu nevrologu. Kdaj k zdravniku Pomembno je, da upoštevamo načela zdravega življenjskega sloga, se zdravo prehranjujemo in ne izpuščamo obrokov, dovolj pijemo ter da se izogibamo hrani, ki nam sproži glavobol. Priporočljivo je, da dovolj spimo in se naučimo živeti s stresom, da prepoznamo, kaj nas sprošča in razveseljuje. Pri migrenskem napadu je zelo pomembno, da čim prej vzamemo protibolečinsko sredstvo. Le redko pa je glavobol lahko posledica zelo resnega bolezenskega stanja, kot so možganske krvavitve, okužbe, rakave bolezni, možgansko-žilni dogodki in drugo. Takrat je potrebna čimprejšnja zdravniška pomoč. Zdravnika je torej treba obiskati pri glavobolu, ki se začne prvič pojavljati šele po 50. letu starosti, pri glavobolu, ki se pojavi nenadno, se hitro stopnjuje, nas ponoči zbuja ali če ga doživljamo kot najhujši glavobol v svojem življenju. Pregled je nujen pri glavobolu, ki nastane po hujšem udarcu v glavo, pri glavobolu, ki ga spremljajo vročina, otrdel vrat, zmedenost, motnje zavesti in spomina, nevrološki simptomi (motnje vida, nerazumljiv govor, otrplost ipd.). Pregled pri zdravniku zahteva tudi glavobol, ki postane hujši pri kašljanju ali premikanju oziroma če bolečina enakomerno narašča, glavobol, ki ga spremljata bolečina in občutljivost okoli senc, glavobol, ki onemogoča normalne dnevne dejavnosti, glavobol pri osebah z onkološkim obolenjem ali oslabljenim imunskim sistemom ter glavobol, ki se pojavi med nosečnostjo.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine
Teme
velikonočni literarni natečaj Pisana njiva kratke zgodbe Kmečki glas

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodbe o pomladi in veliki noči