Vreme Naročite se
Zgodba za branje v senci
Zgodba Štefke Bohar pripoveduje o češnjevem drevesu, a vendar veliko več kot le o tem: je vir spominov na domačo češnjo, ki je ni bilo več, pa na češnjo prijazne »tete« Rozine, ki je radodarno razdajala sočne plodove z domačega drevesa.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 22. julij 2022 ob 12:40

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Češnje so darilo, sadeži ljubezni, veselja, ki ga prinašajo vsako leto zmeraj novim otrokom. Naročje poletja je razkošno in radodarno. »Na pragu poletja,« pravi avtorica, »bo čas češenj minil, a poletje bo spremljalo mnogo več: kar polni prazne dneve, kar nasuje v prazen pehar, kar pljuskne čez tolmune, kar sredi teme zažari … Je ljubezen, ki nikoli ne mine.«

V. K.

 

Češnja

Čas okoli sredine junija napolni še tako željna otroška usta s hrustljavimi rdečimi češnjami. Pregovor pravi: »Sveti Vid, češenj sit.« Seveda, če je letina ugodna in spomladi ni pozebe. Menda so redki otroci, ki ne bi marali zobati sladkih češenj.

Cilka je bila sredi osnovne šole. Doma niso imeli češenj. Po dedovem pripovedovanju je tik ob gozdu raslo drevo, ki je rodilo debele, rumenkasto rdeče češnje. A se je gozdno drevje razraslo v sadovnjak in zadušilo češnjo. Potem dolgo ni bilo nobenega drevesa s tem imenom, ki bi potešilo željne poglede po rdečih sadežih. In drevo tudi ne zraste kar čez noč.

Vedno se najdejo dobri ljudje, in tako sta bila Cilkina mama in ded skoraj vsako leto povabljena na obiranje češenj k Rozini. In največje navdušenje je pri tem čutila Cilka. Vsako poletje, ko cvetoči maj osuje cvetoče veje in je z junijem okopavanje na vrhuncu, je Cilka težko pričakovala, ali jih bo »teta« Rozina povabila nabirat češnje. To novico je prvi prinesel ded.

»Čez dva dni bodo češnje najbolj primerne za obiranje. Rozina je rekla, da lahko pridemo.« Kako je bila Cilka hvaležna dedu za to novico!

Vsako leto, ko jih je Rozina povabila, je bil to za Cilko praznik. Navadno so že vnaprej poizvedovali, ali ima njihova češnja kaj plodov na vejah. Če je bila letina slaba in ni bilo mogoče pričakovati veliko pridelka, so z obžalovanjem sprejeli vest. Ded v poznejših letih ni hodil več obirat češnje, saj ni mogel več na drevo, a je poskrbel, da je dobra novica prva prišla od njega.

Cilka in mama sta se veselili dneva, ko sta se odpravili k Rozini na breg po češnje. Običajno je bilo to v nedeljo popoldne. Čez teden si je mama težko vzela čas za obiranje češenj. Cilka si ne bi mogla predstavljati, da ne bi šla zraven. To je bil zanjo skoraj pravi izlet, pa čeprav ju je z mamo pot vodila samo skozi vas na vrh brega do druge vasi.

Že ves maj jo je nekoliko stiskalo od tesnobe, kot najbrž marsikaterega šolarja, saj so si učitelji proti koncu šolskega leta za vsakogar posebej natančneje nadeli očala. Če ne prej, je zdaj šlo zares. Ko je Cilka vedela, da se ji ni treba več bati za dober uspeh, in je imela ocene zaključene, je s prijetnim občutkom, da bo tudi to leto razveselila mamo in očeta s svojim lepim šolskim uspehom, toliko lahkotneje spremljala mamo.

»Vzemi vendar, da boš tudi ti nabirala! Češnja ima spodnje veje čisto pri tleh,« ji je prigovarjala mama.

Cilki je bilo po godu, da bo tudi sama lahko nabrala svoj del.

Ko sta z mamo prispeli na vrh, sta že od daleč zagledali češnjo z rdečimi vejami. A nista bili sami. Tudi drugi ljudje so prišli nabirat češnje. Prijazna gospodinja ju je lepo sprejela.

»Trezika, ti boš šla na drevo, deklica pa lahko nabira spodaj,« je rekla Cilkini mami. Rozina je bila zlat človek. Zaradi njene dobrote so bile češnje še enkrat boljše. Že zaradi tega, ker so bile dobri in iskani sadeži, in ker se je Rozina trudila, da bi mama in Cilka ne šli praznih rok domov. Prizadevala si je in svetovala mami, na katero vejo naj stopi, da si jih bo lažje nabrala.

Cilka pa si je počasi polnila posodo in ugotavljala, da ima češenj že za pol posode.

»Imam jih že dovolj,« je rekla mami.

»Pridno nabiraj, da bova kaj prinesli domov,« je mama spodbujala hčerko. Vedela je, da bodo češnje, ki jih bosta prinesli domov, šle vsem z veseljem v slast. Trgovine takrat niso premogle južnega sadja, izbira je bila skromna. Zato je bilo takrat toliko več vredno drobno rdeče sadje, ki pred poletjem razvaja staro in mlado.

Rozina se je dodobra razgovorila s Cilkino mamo, njem mož pa je prinesel grablje, da je lahko češnjeve veje potegnila k sebi. Mama Trezika je bila spretna in je hitro napolnila posodo, ki je bila večja od hčerkine. Bera je bila polna. Cilka je bila v zadregi, ko je mama spraševala Rozino, koliko je dolžna, saj sta imeli obe posodi do vrha polni.

»Lahko bi nabrali še več,« je dejala gospodinja Treziki. Običajno ni šlo za plačilo. Rozina ni hotela slišati o tem. »Za vse je dovolj, vsak si lahko nekaj nabere.« Njene mehke besede so potrdile izrečeno.

Mama Trezika in Cilka sta se presrečni z napolnjenima posodama vračali domov. Vmes sta med potjo hrustljali vabljive češnje. Kadar sta se predolgo zamudili pri Rozini in je že postajalo temno, so v temi oživele kresničke, drobne zelenkaste lučke. Cilka jih je lovila, a je ugotovila, da so takšne v zraku najlepše.

Češnje, kresničke in ježek, ki je pomotoma zašel v domačo kuhinjo ter kalil nočni mir s tekanjem in škrabljanjem z nožicami po linoleju, vse to je spominjalo Cilko že davno potem, ko je odrasla, na zgodnja poletja, ki so bila že daleč, a tako blizu.

Še lep čas ni bilo pri hiši nobene češnje, ded jih je poskušal scepiti, a mu ni uspelo, dokler ni mladi rod zasadil več sadik mladih češenj. Cilkina mama jih je z občudovanjem ogledovala.

»Tako zelo sem si želela, da bi imeli češnjo pri hiši, vendar nisem doživela tega. Vi boste dočakali, jaz pa ne bom …«

Ko Cilka trga češnje z vej, ji v srcu zvenijo mamine besede. Vnuki si jih obešajo za ušesa in se smejijo s polnimi ustih sladkih češenj. Še vedno je v njej živa Rozinina češnja na hribu; do mile volje sadežev sta si z mamo lahko nabrali z nje.

Na pragu poletja bo čas češenj minil, a poletje bo spremljalo mnogo več: kar polni prazne dneve, kar nasuje v prazen pehar, kar pljuskne čez tolmune, kar sredi teme zažari … Je ljubezen, ki nikoli ne mine.

                                                                                           Štefka Bohar

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 5. Aug 2022 at 15:39

269 ogledov

Dobra domača slivova marmelada
Sestavine: 1 kg sladkih sočnih sliv, 500 g sladkorja, sok in lupinica 1 limone Slivovo marmelado pripravimo tako, da slive dobro operemo pod tekočo vodo in jim odstranimo koščice. Narežemo jih na koščke. Ko odstranimo koščice, jih natehtamo, da dobimo kilogram sliv. Damo jih v ponev ter dodamo sladkor in limonov sok, nato pa kuhamo na šibkem ognju. Občasno premešamo, da se marmelada ne prime dna. Nadaljujemo s kuhanjem, dokler se marmelada dobro ne zgosti, to se zgodi približno v eni uri. Ali je marmelada dovolj gosta, preverimo takole: žličko marmelade nalijemo na krožnik in pustimo, da se ohladi. Krožnik nagnemo, in če ostane marmelada čvrsta in se na razliva, je pripravljena za polnjenje, sicer jo kuhamo še nekaj minut in nato znova preverimo njeno gostoto. Še vrelo marmelado vlijemo v sterilizirane kozarce in jih zapremo s pokrovom. Kozarce še vroče obrnemo na krpo in pustimo, da se ohladijo, saj tako v njih nastane vakuum in se shranek ne bo kvaril. Slivovo marmelado porabimo v 3 mesecih. Ko je kozarec odprt, ga hranimo v hladilniku in porabimo največ v 3 do 4 dneh. Lahko jo obogatimo z žlico cimeta v prahu, ki ga dodamo zadnjih 5 minut kuhanja.

Fri, 5. Aug 2022 at 15:32

229 ogledov

Kratka zgodba za večerno branje
Nikoli se ne naveličam prebirati kratkih zgodb pisatelja Bojana Bizjaka; tega, kako v njegovi pripovedi naenkrat vzniknejo podobe ali spomini ter postanejo tako živi, da v trenutku zajamejo vso našo pozornost. Zanimivo je, da je v bistvu sama zgodba vedno precej statična, toda spomini, ki privrejo iz pripovedovalčevega premišljevanja, so tako močni, da bralca vedno prevzamejo. Poglejte, kako se to zgodi v kratki prozi s preprostim naslovom Borovnice – kako se splete pretanjena mreža prizorov in spomina na dekle v nekem poletju. V. K. Borovnice Že nekaj časa si zamišljam, kako bom spet šel v Srobotno dolino. Preganjajo me te misli in me delajo nemirnega, toliko da ne zmorem prebrati časopisa, ki mi šelesti med prsti, ko skušam ujeti naslove in motno vidim slike. Ugotavljam, da ni pravzaprav nič tako zelo novega, razen, hja … Britanija izstopa iz Evropske unije. Politika povzroča glavobole, pomislim in odložim časopis na poličko. Nekaj časa kar čakam, da me pokliče Jože. Domenjena sva, da greva pogledat za nov avto. On se ne razume na te stvari, on je bolj doma v matematiki. Čudno, pa bi mu morala tehnika biti domača, če pa vse življenje računa in računa. Smešno, res. No ja, na računovodske izračune se pa spozna, to pa. Pa na likerje se spozna, to pa res. Kaj vse nameša, kaj vse. Sam leta na travnike in v gozd in nabira zelišča, sam pripravlja žganje. Kadar koli gre tod mimo, se ustavi, da greva skupaj v gozd. Zdaj ko sem vdovec, zdaj mi je njegova družba še kako potrebna. Na vasi veljam za čudaka, ker sem ostal zvest kosi in redim še dve kozi pa prašička si vzredim. Vsi imajo že mobilne telefone, internet, jaz pa sem ostal pri starih stvareh, naročen sem na dva časopisa, kar jezi poštarja, ker mora vsak dan sem gor, tudi pozimi … Telefon je še pri hiši, ker ga je hotel imeti oče. In kako je mama jokala, ko se je prvič po telefonu pogovarjala s sestro v Ameriki! To sliko večkrat vidim. Mama, sklonjena nad poličko v veži, drži slušalko in se krči, stresa in v joku govori sestri, ki je ni videla že dvajset let, zdaj pa jo je slišala. Z zavihki rute si je brisala solze, ki so umazale črno slušalko. Ah, ja! zavzdihnem v jutro. Sin in hčerka me hočeta zvleči nazaj v mesto, o ne, ne … Dokler lahko pripravim s koso dovolj sena za dve kozi, ki se tako paseta do snega, ne grem iz te kraljevine, ne. Kaj pa je teh sedemdeset let, nič. Moj oče jih je imel osemindevetdeset, ko je umrl, mama pa leto manj, no … Trden rod smo bili, trden. Kako velika kmetija je bila včasih. Dva konja smo imeli, štiri krave, gozda, o moj bog, me lomi v zamišlijo, ki me pretresa v takih praznih jutrih. Vstanem in stopam po izbi. Ogledujem si slike na stenah, trije bratje, dve sestri in jaz, na sredini pa poročna slika mame in očeta. Okvirji so stari, skorajda že črni, črvivi najbrž. Robovi slik rumenijo, se gubajo. Na stari peči v kotu je kup časopisov, ki čaka na zimsko kurjenje. Za trenutek vidim našo mamo, kako smrči za pečjo in ji ruta zleze daleč na čelo. V naročju ima prepletene prste, ki oklepajo star molitvenik, na klopi so nalomljena očala, malo naprej sedi debel maček. Oče je raje sedel v starem naslanjaču in čakal, da bodo večerna poročila na televiziji. Samo za poročila je odprl televizor, zaukazal tišino in potem je televizor spet utihnil. Bolj ko sem mu govoril, da je za aparat bolje, da dela nekaj ur na dan, bolj je trdil, da se vsaka stvar »znuca, če se jo nuca«. Že to, da sta si kupila televizor, je bil velik napredek. No, pa sem jaz sam tak, me obide. Ko sem se preselil, sem začel čutiti neki drugi čas. Obsedlo me je. Začel sem iskati izgubljeni čas. Nobena novotarija me ni navdušila. V mestu sem imel vse, še na internet sem se navadil pred desetimi leti, zdaj pa hočem vse po starem, vse. Nenadoma se spomnim, da bi v zgornji sobi še morali biti stari zvezki iz srednje šole. Zadnji sem ostajal na kmetiji … Mislil sem, da bom kmet, pa sem hodil v srednjo šolo in potem sem ob delu dokončal še fakulteto, no … Tisti zvezki in črni dnevnik iz tretjega in četrtega letnika. Saj se spomnim, da sem ga še pred leti prebiral in sem ga spravil med ostale stvari, ko sem pospravljal po sobi, kjer sem se včasih učil. Vse drugo sem že zmetal in skuril v peči. Knjige sem preselil v mesto na suho, zvezki so pa ostali, zgoraj v tisti stari omari, ki jo je mama kot doto prinesla k hiši. Lepa omara, iz češnjevine je, lepo rezljana. Nekaj časa sem razmišljal, da bi jo dal renovirati. No, morda pa to jesen, morda. No, pa grem pogledat, kaj je še v tisti omari, se odločim. Še prej kar z daljnogledom pogledam gor pod gozd, če sta kozi še tam. Sta. Pes leži v senci in samo malo privzdigne glavo. On že ve, da se za zdaj še ne bova odpravila v gozd. Aha, tu je moj srednješolski dnevnik. Ovoham ga. Diši po plesni. Kje je zapis o Darinki, kje, me nenadoma zaobide davna tresavica. Listam in listam in najdem. Saj ne morem zgrešiti. Tisti zapis je označen z odtisom mojih prstov – umazani so bili od borovnic. Nabirala sva borovnice, jih jedla in … Kar z umazanimi prsti sem pohitel gor v sobo, da bi zapisal, kar se mi je zgodilo. In najdem strani. Zgoraj je že viden temen vijoličast madež, ki je prehajal v črnino, moj dijaški odtis. Pa berem: Danes sem šel v Srobotno dolino, da bi nabral borovnic za prodajo. Mislil sem, da bom globoko v gozdu sam. Tam sem naletel na Darinko, mladinko iz vasi, ki je tajnica naše mladinske organizacije. Leto dni je starejša od mene in bo šla na jesen v Ljubljano na univerzo. Baje bo študirala za veterinarko, tako se govori. Meni je srce ponorelo, ko sem jo videl. Tresel sem se. Na sestankih sem vedno gledal samo njo, kako ponosno sedi za mizo in udarja s svinčnikom po papirjih. Všeč mi je, to si upam zapisati. Že večkrat sem fantaziral, kaj bi lahko počela, če bi se znašla sama. In usoda je hotela, da sva se srečala v tisti dolgi gozdni dolini, kjer so pred leti na veliko sekali in so zdaj tam dobra rastišča za borovnice. Res da je uro hoje, še malo več, ampak bera pa je tam, je. In tako jo srečam z veliko pločevinasto kanglo, že na pol polno borovnic. Sedla sva na pozabljen hlod. Dolgo sva govorila o moji šoli, o delovni akciji, ki smo jo mladinci načrtovali, pa o ceni borovnic dol v mestu in na ljubljanski tržnici. Vzela je pest borovnic in mi jih ponudila. Takrat sem začutil njeno roko na mojih ustnicah. Dolgo je tako držala roko, jaz pa sem jo kar poljubil. Bedasto sem zagorel. Odložila je kanglo in se mi nasmihala. Pograbila me je in me zvalila v praprot. Obležala sva. Noro me je začela poljubljati in grabiti po meni. Nisem vedel, kaj bi počel. Vsa prejšnja fantazija me je zapustila. Potem se je ustavila in me vprašala, ali sem se že s katero poljubljal. Pa sem ji priznal, da ne, kar je bilo res. Rekla mi je, da me bo naučila poljubljanja po filmsko. In sva vadila in vadila …. Sprašujem se, kaj je zdaj to med nama. Ni mi jasno, kaj se plete med nama. Ne vem, če bom še lahko spal, ne vem. Ko sva se razšla, mi je obljubila, da se bova že še zmenila, kje in kdaj se dobiva. O, če bo to res! Vem pa, da pri njej nimam realnih šans, ker ima dosti osvajalcev. Darinka, hvala ti za vse tiste poljube. Zaprem zvezek, le palec pustim vmes. Darinka, zdaj je že stara, spodaj v mestu. Njen mož je bolehen, hčerki pa poročeni v Ljubljani. Po tistem mi je dala vedeti, da je bila to samo nedolžna igra, jaz pa sem vztrajal in ob večerih, ko sem bil doma, kajti čez teden sem bil v internatu v Ljubljani, sem lazil mimo njihove domačije, da bi jo videl. Na mladinskem sestanku se mi je samo na kratko nasmehnila in se predala papirjem. Po tretjem sestanku v tisti zimi je šla v gostilno s starejšim mladincem, ki je delal na žagi in je imel že svoj denar … Veljala je za najbolj živo punco v vasi in razvedelo se je, da rada uči mlajše mladince, kako se prav poljublja … Ja, ja, tiste borovnice … me spreleti spomin in pokimam. Potem se spomnim maminih žilavih rok, ki so drsele čez majhne zelene grmiče in spretno nabirale borovnice. Takrat sem bil še majhen, ko sem z njo hodil tja v temačne grape, pa gor na senožeti in še višje, kjer so rasle najlepše borovnice. Vedno sva šla zgodaj zjutraj. S seboj sva vzela malico, kruh in sir pa bezgovec. Tam, okrog pet let mi je bilo, malo pred šolo. Njene roke so postajale vse bolj črne in vijoličaste. Kako se spomnim tistih rok … Doma je borovnice skrbno prebirala in pretresala, nekaj jih je posušila, nekaj pa pripravila za prodajo. Jaz sem bil slab nabiralec, raje sem stikal po gozdu in si pel. Menda iz strahu. Mama je vedno najprej s palico potolkla po tleh in odrivala grmičje. Kar naprej me je svarila pred kačami, ki se rade skrivajo med borovnicami, če je vroč in soparen dan. Pa se jih nisem bal, takrat še ne. Danes sem boječ, zato ne grem čez travnike in ob grmovju, pa klopov se bojim, ja. Odložim zvezek nazaj na kup v omari, kjer je še album s starimi fotografijami, moja birma … Matura … Vojak … Srem, mraz, kuhano žganje, konji in mesečina nad ravnino … Spodaj brlizgne telefon. Zavzdihnem in zaprem škripava vrata stare omare. Kihnem. Popravim si vegasta očala in grem dol. Pogledam na stensko uro. Ja, najbrž kliče Jože. Odložim slušalko. Prikimam si. Prav prav, pa greva s starim terencem v Srobotno dolino pogledat za borovnicami, avto naj čaka do septembra. Pa bom šel tja, se mi razleze nasmeh. Bojan Bizjak 

Fri, 5. Aug 2022 at 15:06

227 ogledov

Ko piči osa ali čebela
Ose in čebele človeka sicer ne napadajo, a kaj hitro se lahko zgodi, da pičijo povsem po nesreči in zato je dobro vedeti, kaj moramo ob tem neljubem dogodku storiti. Katera žuželka nas je sploh pičila? Pomembno je, da ugotovimo, katera žuželka nas je sploh pičila. Čebela ob piku umre, saj njeno želo po piku ostane v koži, osa pa preživi, po piku lahko želo izvleče in piči večkrat zapored, tudi isto žrtev. Čebela žela ne more izvleči, to ostane na mestu vboda in ga je treba previdno in čim prej odstraniti. Čebelje želo ima namreč pritrjen mešiček s strupom, ki se sprosti v dveh do treh minutah. S hitro odstranitvijo tako preprečimo sprostitev strupa in ublažimo posledice. Želo prepoznamo kot drobno črno točko, priporočljivo je, da ga odstranimo s pinceto, lahko si pomagamo tudi s plastično kartico, denimo z osebno izkaznico ali bolj topim rezilom noža. Po piku začnemo čim prej hladiti vbodno mesto, saj s tem zmanjšamo vnetni odziv in upočasnimo prodiranje strupa v krvni obtok. Nekateri strupi naj bi bili tudi termolabilni, torej občutljivi na temperaturo, in s hlajenjem jih je včasih mogoče inaktivirati. Po hlajenju pa mesto vboda še razkužimo. Če pri roki nimamo razkužila, rano vsaj očistimo z vodo in milom. Če smo alergični na pik Čebele in ose imajo različen strup, tako da alergija na enega ne pomeni nujno alergije tudi na drugega. Alergiki so po piku v nevarnosti, da doživijo anafilaktični šok, kar je najhujša posledica pika, saj se lahko konča s smrtjo. Pri osebah z znano alergijo na pik čebele ali ose je treba ob morebitnem piku ukrepati nemudoma in poklicati nujno medicinsko pomoč na številko 112. Pomaga lahko tudi dovolj hitro vbrizganje adrenalina v mišico z adrenalinskim avtoinjektorjem, ki ga posamezniki, ki vedo za svojo alergijo, navadno nosijo s seboj. Anafilaksija je namreč huda reakcija, ki ogroža življenje. Navadno opazimo spremembe v nekaj sekundah ali minutah po stiku z alergenom, redko pa se simptomi pojavijo tudi po pol ure in več. Z zgodnjo prepoznavo pogostih simptomov lahko bolniku rešimo življenje. Kažejo se lahko kot težave z dihanjem, slabost, bruhanje, driska, vrtoglavica, šibek in hiter srčni utrip, nenaden padec krvnega tlaka. Včasih pa poteka anafilaksija nepredvidljivo, bolnik lahko na primer izgubi zavest takoj po piku žuželke.  Piki os in čebel pa se prav tako lahko izkažejo za zelo nevarne, če je mesto njihovega vboda v grlu ali na jeziku, četudi nismo alergični nanje. To se zgodi, kadar žuželko zaradi premajhne previdnosti zaužijemo s pijačo ali hrano. Tudi tedaj je treba nemudoma poiskati zdravniško pomoč, saj lahko pride do dihalne stiske. Nevarni so tudi piki v oko ali nos. Po piku pa se lahko rana tudi okuži, to je posledica onesnaženega žela žuželke, lahko pa okužbo povzročimo sami s praskanjem in poškodbo kože na mestu vboda. Lokalno reakcijo, kot je rdečina, oteklina, srbež, bolečina, lahko zdravimo z mazili s protivnetnim učinkom, s tabletami proti srbežu. V primeru vročine, obsežnejše lokalne reakcije, poslabšanja pa je potreben pregled pri zdravniku. Kako se zaščitimo Kadar opazimo, da je v naravi veliko os in čebel, je priporočljivo, da se držimo nekaj varnostnih ukrepov. Hrana in pijača naj bosta čim bolj pokriti. Če je os ali čebel veliko, se je uživanju hrane na prostem bolje ogniti, zlasti če smo alergični na pik. Privlačijo jih tudi oblačila živih barv ter močni parfumi. Če so oblačila ohlapna, obstaja nevarnost, da zlezejo med oblačila in kožo. Ne zadržujte se preblizu cvetličnih grmov in vrtov, po travi ne hodite bosi, če je le mogoče, zunaj ne uživajte sladke hrane in pijače ali si po njihovem zaužitju umijte roke in usta. Če osa ali čebela prileti do vas, ne mahajte z rokami in ne zganjajte hrupa, temveč ostanite mirni in tihi. Sami tudi nikar ne odstranjujte gnezd os ali divjih čebel, ampak to delo prepustite strokovnjakom. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Thu, 4. Aug 2022 at 11:18

337 ogledov

Slane pite
Pito s tunino in rikoto popestrimo z dišavnicami z vrta. Sveža in lahka bučkina pita brez smetane pa je okusna lažja različica klasične slane pite, primerna še posebno, če si želite omejiti maščobe. Obe lahko ponudimo kot toplo glavno jed, vendar sta tudi odličen hladen prigrizek. Slana pita s tuno in rikoto Sestavine: 1 zavitek listnatega testa, 500 g rikote, 150 g tunine iz konzerve v slanici, 1 jajce, 30 g naribanega parmezana, sol in poper po okusu, dišavnice (drobnjak, žajbelj in peteršilj) V manjšem mešalniku sesekljamo dišavnice, nato dodamo tunino in rikoto ter znova za nekaj sekund mešamo v mešalniku, dokler ne nastane kremasta zmes. To zmes iz rikote in tunine začinimo s soljo in poprom ter dodamo 1 jajce in naribani parmezan. Listnato testo razvaljamo in položimo na okrogel pekač na papir za peko, tako da sežejo robovi testa do roba pekača. Na testo razporedimo nadev in ga poravnamo z lopatko, robove zapognemo nekoliko navznoter. Pečemo pri 180 stopinjah od 30 do 35 minut, dokler ne postane testo zlato rjavo in nekoliko ne naraste. Bučkina pita brez smetane Sestavine: za testo: 300 g moke (pirine ali polnozrnate), 110 ml sončničnega olja, 110 ml vode, 6 g soli, 3 g suhega pivskega kvasa; za nadev: 400 g bučk, 170 ml grškega jogurta, 100 ml beljakov (približno 2 jajci), 50 g parmezana (po želji), 1 strok česna, peteršilj, metini lističi, sol, poper, oljčno olje Najprej pripravimo testo. V skledo presejemo moko s kvasom, dodamo olje, vodo in sol. Dobro ugnetemo, oblikujemo v kroglo, skledo pokrijemo s folijo za ohranjanje svežine in pustimo počivati ​​na toplem 30 minut. Bučke dobro operemo in odrežemo konce. Dobro jih osušimo in narežemo na kolesca. V ponev vlijemo oljčno olje in pražimo česen 2 minuti. Dodamo bučke, posolimo in popopramo po okusu ter pražimo 10 minut. Pustimo, da se ohladijo. V skledo vlijemo jogurt in beljaka, dobro stepamo z vilicami, da postane zmes enotna. Dodamo nariban parmezan, sesekljan peteršilj in na drobno narezane lističe mete, posolimo in popopramo. Dobro premešamo z vilicami. Odvzamemo dve tretjini testa in tretjino z valjarjem razvaljamo v okrogel list, po potrebi podlago pomokamo. Položimo ga v okrogel pekač (ali nizek model za torte) premera 24 cm, obložen s papirjem za peko. Popražene bučke razporedimo po testu in jih lepo poravnamo. Nato jih prelijemo z mešanico jogurta, beljakov in sira. Površino pite znova poravnamo. Preostalo testo razvaljamo in ga z nazobčanim kolescem narežemo na ne pretanke trakove ter z njimi okrasimo pito, tako da jih položimo navzkrižno. Robove pite dobro zapognemo nekoliko navznoter. Pečemo jo v pečici, ogreti na 180 stopinj, približno 40 minut, dokler ne postane po vrhu zlati rumena. Najboljša je, ko je še nekoliko mlačna.

Thu, 4. Aug 2022 at 10:44

239 ogledov

Na jedilniku so lisičke!
Pripravljamo jih lahko na različne načine, preprosto dušimo, v rižotah, juhah ali jih posušimo in uporabimo kot začimbo. Z rezanci pa so posebna kombinacija, odlična okusna in preprosta jed. Široki rezanci z lisičkami Sestavine: 350 g širokih jajčnih rezancev; za omako z lisičkami: 500 g lisičk, ekstra deviško oljčno olje, 1 strok česna, sol, 50 g masla, peteršilj Z nožem zelo previdno odstranimo z lisičk ostanke zemlje in listje. Na hitro jih operemo pod tekočo vodo in s prsti odstranimo še zadnje nečistoče. Čim manj jih močimo, da ne izgubijo značilnega okusa. Narežemo jih na ne pretanke rezine. Preden jih damo v ponev, nekaj lisičk skupaj stisnemo v dlani, da se iz njih izloči odvečna voda. Tekočino, ki se izloči, dodamo vodi za kuhanje testenin. V večjo ponev vlijemo malo olja in dodamo strok nasekljanega česna ter na vroče olje stresemo lisičke. Pražimo jih vsaj 15 minut ali dokler voda iz njih ne izhlapi. Potem jih posolimo in odstavimo z ognja. Rezance kuhamo v veliko vroče slane vode. Medtem operemo in nasekljamo svež peteršilj. Ko so rezanci skuhani na zob, jih odcedimo in skupaj z maslom dodamo k lisičkam. Vse skupaj v ponvi na ognju dobro premešamo. Potresemo s peteršiljem in postrežemo vroče.  Lahka različica: namesto masla lahko uporabimo ekstra deviško oljčno olje.   Zrezki z lisičkami Sestavine: 600 g lisičk, 100 g masla, 4 jajca, 2 večji čebuli, limonov sok, 1 žlica sesekljanega peteršilja, 1 večji krompir, malo moke, drobtine, 100 g mehkega kruha, sol, poper Gobe očistimo in narežemo na drobne lističe. Zatem jih z na drobno narezano čebulo in peteršiljem dušimo, dokler voda ne izhlapi. Kruh namočimo v vodi, ga dobro iztisnemo in dodamo dušenim gobam. Gobe odstavimo z ognja, dodamo naribani krompir, premešamo in ohladimo. Ohlajenim primešamo dve jajci, sol, poper in toliko drobtin, da lahko zgnetemo čvrsto maso, iz katere oblikujemo zrezke. Zrezke nato povaljamo v moki, jajcu in drobtinah, jih damo na vroče maslo in ocvremo, dokler ne postanejo zlato rumeni. Tik preden jih ponudimo, jih pokapamo z limonovim sokom.  

Tue, 2. Aug 2022 at 13:24

217 ogledov

Glavobol
Poznamo več kot 200 različnih vrst glavobolov. Kaj povzroča večino glavobolov, ni povsem jasno, vzrok je znan pri le okoli 10 odstotkih glavobolov. Glavobol večinoma ne ogroža našega življenja, zelo redko pa je lahko znak resnega bolezenskega stanja. Zato je pomembno vedeti, kdaj je zaradi njega čim prej treba obiskati zdravnika. Glavobola ne moreta povzročati možgansko tkivo in lobanja, ker nimata živcev za zaznavanje bolečine. Bolečino lahko zaznavajo krvne žilice v glavi in vratu, prav tako tkivo, ki obkroža možgane, in nekateri večji živci, ki izvirajo iz možganov. Bolečino lahko zaznavajo tudi skalp, sinusi, zobje, mišice in sklepi v vratu. Najpogostejša tenzijski glavobol in migrena Tenzijski glavobol je najpogostejša oblika glavobola, to je večinoma blažja oblika, ki se pojavlja občasno. Značilna je topa ali stiskajoča bolečina na obeh straneh glave, navadno traja od 20 minut do dve uri. Lahko ga spremlja tudi bolečina v ramenih ali vratu. Fizična dejavnost ne poslabša glavobola. Sprožijo ga lahko izčrpanost, stres ali težave z vratom in čeljustjo. Večino tenzijskih glavobolov uspešno blažijo protibolečinska sredstva, ki so na voljo brez recepta, denimo paracetamol in nesteroidni antirevmatiki (NSAID). Ob močnejših oblikah lahko zdravnik predpiše močnejše protibolečinsko sredstvo. Nekaterim pomagajo tudi oblaganje z grelnimi ali hladilnimi blazinicami, počitek, hrana in razne tehnike sproščanja. Pri migrenskem glavobolu je bolečina zelo intenzivna, utripajoča ali razbijajoča. Pogosto se pojavi zvečer ali med spanjem, največkrat jo čutimo le na eni strani glave, spremljajo jo lahko slabost, bruhanje, izcedek iz nosu in solzenje oči. Nekateri začutijo prej dodatne simptome, kot so izčrpanost, depresija, šibkost, razdražljivost ali nemir. Pri okoli 20 odstotkih se začne migrena z nevrološkim simptomom, tako imenovano avro. Čeprav se migrena lahko pojavi brez opozorila, pa jo lahko sprožijo spremembe vremena, pomanjkanje spanja, izčrpanost, stres, močna ali utripajoča svetloba, glasni zvoki in močne vonjave, izpuščanje obrokov, alkohol, predvsem vino, čokolada, nitrati, konzervirano meso ali ribe, starani sir in pomanjkanje ali presežek kofeina. Migrenski glavobol traja od 4 do celo 72 ur, poslabša ga telesna dejavnost. Na koncu migrenskega napada je bolnik utrujen, nezbran, razdražljiv, redki pa občutijo olajšanje. Ker so bolečine zelo hude, je zelo pomembno, da se čim prej vzame protibolečinsko sredstvo. Med terapijami, ki so dosegljive brez recepta, so učinkoviti nesteroidni antirevmatiki, še posebno v kombinaciji s kofeinom, močnejša sredstva proti bolečinam, zdravila proti slabosti pa lahko predpiše osebni zdravnik. Pri ljudeh, ki imajo pogoste in hude migrenske napade, lahko zdravnik predpiše tudi preventivno terapijo, kot so zaviralci beta, antidepresivi in antiepileptiki, ali bolnika napoti na pregled k specialistu nevrologu. Kdaj k zdravniku Pomembno je, da upoštevamo načela zdravega življenjskega sloga, se zdravo prehranjujemo in ne izpuščamo obrokov, dovolj pijemo ter da se izogibamo hrani, ki nam sproži glavobol. Priporočljivo je, da dovolj spimo in se naučimo živeti s stresom, da prepoznamo, kaj nas sprošča in razveseljuje. Pri migrenskem napadu je zelo pomembno, da čim prej vzamemo protibolečinsko sredstvo. Le redko pa je glavobol lahko posledica zelo resnega bolezenskega stanja, kot so možganske krvavitve, okužbe, rakave bolezni, možgansko-žilni dogodki in drugo. Takrat je potrebna čimprejšnja zdravniška pomoč. Zdravnika je torej treba obiskati pri glavobolu, ki se začne prvič pojavljati šele po 50. letu starosti, pri glavobolu, ki se pojavi nenadno, se hitro stopnjuje, nas ponoči zbuja ali če ga doživljamo kot najhujši glavobol v svojem življenju. Pregled je nujen pri glavobolu, ki nastane po hujšem udarcu v glavo, pri glavobolu, ki ga spremljajo vročina, otrdel vrat, zmedenost, motnje zavesti in spomina, nevrološki simptomi (motnje vida, nerazumljiv govor, otrplost ipd.). Pregled pri zdravniku zahteva tudi glavobol, ki postane hujši pri kašljanju ali premikanju oziroma če bolečina enakomerno narašča, glavobol, ki ga spremljata bolečina in občutljivost okoli senc, glavobol, ki onemogoča normalne dnevne dejavnosti, glavobol pri osebah z onkološkim obolenjem ali oslabljenim imunskim sistemom ter glavobol, ki se pojavi med nosečnostjo.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za branje v senci