Vreme Naročite se
Browniji z malinami
Tudi če niste ljubitelji čokolade, ampak pri teh brownijih z malinami boste zagotovo popustili, kajti kombinacija je zares odlična.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 23. november 2022 ob 16:57

Odpri galerijo

Samo dveh pravil se držite pri brownijih, da bodo zares sočni: čim manj mešajte maso in ne pecite jih predolgo – 20 minut je dovolj!

Sestavine: 180 g čokolade z najmanj 70 % kakava, 180 g zmehčanega masla, 3 jajca, 1 rumenjak, 160 g kristalnega sladkorja, ščep soli, 80 g pšenične bele moke, 40 g kakava v prahu; in še: 100 g svežih ali zamrznjenih malin, 20 g liofiliziranih malin

Čokolado nalomimo na koščke. Maslo damo v kozico in ga nad vodno kopeljo stopimo. Nato v stopljeno maslo dodamo nalomljeno čokolado in mešamo tako dolgo, da se raztopi.

V posodo kuhinjskega robota damo jajca, rumenjak in sladkor. Stepamo pri srednji hitrosti 5 do 6 minut, da postane masa kremasta in močno naraste.

Stepeni masi počasi prilijemo stopljeno masleno-čokoladno maso in jo zelo na rahlo vmešamo z lopatko. Nato vmešamo še presejano moko, kakav v prahu in sol. Mešamo le toliko, da je masa homogena in ni grudic. Ne mešamo preveč!

Testo vlijemo v pripravljen pekač za brownije (22 × 22 cm). Dobro je, da ga prekrijemo s papirjem za peko. Po vrhu potresemo sveže maline.

Pečemo pri 180 stopinjah 20 minut. Brownie bo še zelo mehak, strdil se bo med ohlajanjem. Takoj ko ga vzamemo iz pečice, po njem potresemo še liofilizirane maline in jih malce potisnemo v mehko testo.

Počakamo, da se ohladijo. Browniji so odlični s kepico sladoleda.

Liofilizacija ali sušenje z zamrzovanjem je postopek, s katerim se iz malin odstrani voda in hkrati ohrani njihova sestava. Tako ohranijo obliko, okus, barvo in aromo, so krhke in hrustljave.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 29. Nov 2022 at 16:04

344 ogledov

Dišeče smrečice za darilo
Ni treba, da je darilo kaj velikega, lepa je tudi drobna pozornost, s katero povemo, da smo mislili na obdarovanca in da nam je drag. Med drobnimi predmeti, ki jih lahko naredimo, so tudi mila. Če vas bo zamikalo, da bi naredili katero od naravnih dišečih mil, vas bo v izdelovanje popeljal priročnik Karmen Gostinčar Čudoviti svet mil. V njem bosta našli veliko nasvetov in receptov za izdelavo dišečih mil raznih barv in oblik. Milo Zasnežena smrečica Za šest mil si pripravimo: kalup 6 × smrečica, 600 g mila za vlivanje s konopljo*, 30 g mila za vlivanje za vlivanje z osličjim mlekom**, 20–25 kapljic eteričnega olja jelke***, 1 g gozdno zelene mice, plastično pipeto Kako se lotimo izdelave: Najprej raztopimo milo za vlivanje z osličjim mlekom. Kalup položimo na trdo podlago (lahko uporabimo leseno desko) in jo na zgornji strani rahlo privzdignemo. S pipeto nabrizgamo milo z osličjim mlekom na robove smrečic, da bo videti kot sneg. Popršimo s čistim alkoholom in počakamo, da se strdi. Medtem raztopimo konopljino milo za vlivanje. Obarvamo ga, dodamo eterično olje in premešamo. Kalup damo v vodoravni položaj in v vsako vdolbinico za milo do vrha vlijemo zeleno obarvano milo. Mila v kalupu znova popršimo s čistim alkoholom in počakamo, da se povsem ohladijo in strdijo. * Milo, ki je obogateno z naravnim konopljinim oljem, osveži in poživi pusto in utrujeno kožo. ** Milo z osličjim mlekom zmanjša vidnost gubic in gub ter pomaga pri obnavljanju poškodovane kože. *** Eterično olje jelke učinkuje na telo pomlajevalno in osvežujoče. Milo Srebrna smrečica Za šest mil si pripravimo: kalup 6 × smrečica, 400 g prosojnega mila za vlivanje*, 150 g mila za vlivanje tri masla**, 20–25 kapljic eteričnega olja poprove mete***, 1 g srebrne mice (mineralni pigment, ki se uporablja pri izdelavi naravnih ličil ali barvanju mil), 20 g soli Mrtvega morja (lahko jo nadomestimo s kuhinjsko soljo) Kako se lotimo izdelave: Najprej raztopimo prosojno milo za vlivanje. Stopljenemu dodamo srebrno mico, eterično olje poprove mete in sol Mrtvega morja. Z maso za srebrno milo napolnimo kalup za smrečice. Vsako vdolbino napolnimo do treh četrtin. Mila v kalupu popršimo s čistim alkoholom in počakamo, da se strdijo. Medtem raztopimo milo za vlivanje tri masla in ga odišavimo z eteričnim oljem poprove mete. Preden ga vlijemo v kalup do vrha vsake vdolbinice, mila v kalupu popršimo s čistim alkoholom. Počakamo uro ali dve, da se mila popolnoma ohladijo in strdijo. * Prozorno milo za vlivanje vlaži in gladi kožo. ** Milo za vlivanje tri masla vsebuje velik delež karitejevega, kakavovega in mangovega masla. Nežno neguje, vlaži, čisti in ohranja naravno lepoto kože. *** Eterično olje poprove mete ima svež in čist vonj. Milo ga dodamo, ker osveži kožo, hladi in zožuje kapilare. Veliko idej za izdelavo mil boste našli v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/Dom,%20narava,%20hobi/cudoviti-svet-mil

Tue, 29. Nov 2022 at 16:00

452 ogledov

Mesne kroglice z ohrovtom
Sestavine: 400 g krompirja, 800 g mlete govedine, 1 manjša glavica ohrovta, 1 bela čebula, 3 stroki česna, 70 g krušnih drobtin, 60 ml mleka, 1 jajce, sol, mleti poper, ščep suhega origana, 2 žlici oljčnega olja, 1 korenček, košček gomoljne zelene (olupljen in nariban), 100 naribanega zbrinca ali parmezana, 500 ml paradižnikove mezge, 100 ml belega vina, 100 ml vode Krompir olupimo in narežemo na večje kose. V osoljeni vodi ga skuhamo do polovice in postavimo na stran. Nekaj listov ohrovta nasekljamo in jih dodamo mletemu mesu. Krušne drobtine prelijemo z mlekom in počakamo, da se dobro napnejo. Nato jih dodamo mletemu mesu, ki mu primešamo še jajce, sol, mleti poper, suhi origano in naribani sir. Premešamo, da dobimo maso, iz katere lahko oblikujemo mesne kroglice. V ponvi na segretem olju mesne kroglice popečemo z vseh strani, da dobijo zlato rjavo skorjico. Pečene preložimo na krožnik. Na preostali maščobi prepražimo nasekljano čebulo in česen. Postopoma dodajamo naribani korenček in zeleno ter preostanek ohrovta, ki smo ga narezali na večje koščke. Nekoliko prepražimo in zalijemo z belim vinom. Pokuhamo le toliko, da alkohol izpari, nato dodamo paradižnikovo mezgo ter do polovice kuhan krompir. Če je omaka pregosta, prilijemo malo vode. Dobro premešamo, dodamo popečene mesne kroglice in vse skupaj preložimo v pekač ter postavimo v pečico, ogreto na 200 stopinj. Pečemo približno 20 minut.

Tue, 29. Nov 2022 at 15:47

340 ogledov

Ječmen na očesu
Gre za vnetje lojnice ob lasnem mešičku trepalnice na veki, v zatrdlini se nabere gnojna vsebina. Vnetje povzroča bakterija, imenovana stafilokok. Značilna je boleča, pordela zatrdlina, ki se največkrat razvije na zunanji strani veke, včasih pa tudi na notranji. Oko se lahko bolj solzi in postane pordelo. Ječmen na zunanji strani veke se lahko obarva rumeno, ker se v njem nabere gnoj. Na robu veke lahko nastanejo obloge, pogost je pekoč občutek v očesu, oko je razdraženo, vid zamegljen, iz očesa teče sluzast izcedek, oko je občutljivo na svetlobo, se solzi, ob mežikanju čutimo neugodje in kot bi imeli tujek v očesu. Vsaka zatrdlina na veki ni ječmen Veliko ljudi vsako bulico na veki poimenuje ječmen, čeprav je pogosto kaj drugega. Najpogostejšima bulicama je skupno to, da se razvijeta, ker se zamašijo različne žleze lojnice na očesnih vekah, posledice pa so lahko drugačne. Pravi ječmen ali zunanji hordeolum se razvije zelo hitro kot boleče gnojno vnetje na gornji ali spodnji veki. Traja od 7 do 10 dni in se lahko ponavlja. Ječmen se zelo redko pojavi naenkrat na obeh očeh. Najpogosteje nastane en ječmen na enem očesu, lahko pa tudi več na istem očesu. Halacij ali notranji hordeolum pa je posledica zamašitve drugačnih žlez lojnic, in sicer gre za zamašeno izvodilo Meibomove žleze, posebne žleze lojnice na veki. Je neboleč, po nekaj dneh ali tednih izzveni, ostane pa oteklina oziroma zatrdlina v obliki ostro omejene podkožne kroglice. Lahko pa postane velik in nas moti zaradi nelepega videza ali pri odpiranju in zapiranju veke. Dejavniki tveganja za razvoj ječmena so uporaba že pretečene kozmetike, neodstranjevanje ličil pred spanjem, neustrezna higiena in razkuževanje pri uporabi kontaktnih leč, slaba prehrana, pomanjkanje spanja. Nekoliko pogostejši je pri mladostnikih, pojavi pa se lahko pri katerikoli starostni skupini. Ječmen se včasih razvije tudi kot zaplet blefaritisa oziroma vnetja veke, najpogosteje bakterijskega. Po navadi izzveni sam Ječmen se večinoma brez kakršnega koli zdravljenja pozdravi sam od sebe v približno tednu dni. Razpok in sprostitev gnojne vsebine prinese takojšnje olajšanje in potem se stanje hitro izboljša. Nikoli pa ne poskušajte gnojne zatrdline predreti sami. Topli obkladki olajšajo simptome. Voda ne sme biti prevroča – na to moramo biti pozorni, ko dajemo obkladke nekomu drugemu, posebno otrokom. Obkladek držimo na očesu od 5 do 10 minut, od trikrat do štirikrat na dan. Topli obkladki ne le olajšajo neugodje, temveč tudi pospešijo drenažo oziroma sprostitev nabranega gnoja. Pomagajo lahko tudi protibolečinska zdravila (paracetamol, nesteroidni antirevmatiki ipd.). Če postane ječmen na zunanji veki izjemno boleč, mora oftalmolog odstraniti najbližjo trepalnico in nato odstraniti gnojno vsebino s tanko iglo. Če ječmen vztraja, lahko zdravnik predpiše antibiotično mazilo za v oko ali antibiotične kapljice za oči. Če se okužba razširi prek veke, je treba jemati peroralno antibiotično terapijo. Dokler se ječmen popolnoma ne pozdravi, se odsvetuje uporaba ličil, losjonov, kontaktnih leč. Zapleti so izjemno redki, vendar so vseeno mogoči. Preseptalni ali periorbitalni celulitis se razvije, če se vnetje razširi na tkiva okoli očesa, veki močno otečeta in postaneta pordeli. Zdravi se z antibiotiki. Zdravniško pomoč je tudi treba poiskati, če ječmen vztraja dlje kot teden dni, vpliva na vid, kadar je zelo boleč in krvavi ter se razširi tudi na druge dele obraza in pa če postane veka ali oko pordelo. Najpomembnejša je zagotovo preventiva. Če ste nagnjeni k nastajanju ječmena, si na veke dvakrat na teden za 5 do 10 minut položite tople obkladke, ki bodo preprečili, da bi se žleze lojnice zamašile. Okužbo lahko preprečite tudi z rednim umivanjem rok in pa tako, da se ne dotikate oči. Če ima kdo v družini ječmen na očesu, si družinski člani med seboj ne smejo deliti brisač in kozmetičnih pripomočkov, da se okužba ne prenese. Pomembna je redna higiena obraza, vzemite si čas in si dobro očistite obraz ter nežno umijte veke, da odstranite nečistoče. Če ste nagnjeni k vnetju vek, je nujna tudi redna higiena vek s posebnimi krpicami, kar lahko prepreči tudi pojav ječmena na očesu. Redno odstranjujte ličila, saj so ostanki ličil pogosto razlog za zamašene lojnice ali lasne mešičke, nikoli ne zaspite z ličili. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine    

Tue, 29. Nov 2022 at 15:43

255 ogledov

Koprivnica ali urtikarija
Izpuščaji so podobni tistim, ki se pojavijo po stiku s koprivo, zato te spremembe imenujemo koprivnica ali strokovno urtikarija. Latinsko ime za koprivo je namreč Urtica. Poleg izpuščajev je za obolelega najbolj mučen srbež, ki ne pojenja. Urtikarija prizadene vse starostne skupine, tudi majhne otroke, najpogostejša pa je v tridesetih letih. Urtika je značilna manjša vzbrst nad ravnjo kože, ki je porcelanaste barve z rdečo okolico, ta močno srbi, včasih tudi peče. Pojavi se lahko kjer koli na koži, značilno je tudi, da se zelo hitro pojavlja in izginja po različnih delih telesa, naenkrat je lahko prizadeto vse telo. Lahko so različnih velikosti, sprva so običajno ostro omejene, blede, različnih oblik ter skoraj vedno obdane z rdečino. Postopno se lahko širijo navzven, se zlivajo, spreminjajo obliko in postanejo rožnate. Ob pritisku s prstom urtika za trenutek izgine oziroma pobledi.  Natančnega vzroka pogosto ne poznamo Spontana koprivnica je lahko akutna, če traja manj kot 6 tednov, ali kronična. Simptomi nastajajo postopoma v urah ali dnevih. Težave praviloma trajajo vsaj nekaj dni. Kronična urtikarija lahko traja več tednov oziroma mesecev, vzroka po navadi ne poznamo, poslabša pa se lahko ob okužbi, pregrevanju telesa, stresu … Pri otrocih je vzrok za nastanek koprivnice najpogosteje preobčutljivost na hrano in različne virusne okužbe. Hrana, ki rada povzroča alergije, so jajca, kravje mleko, pšenica, banane, lešniki, stročnice, čokolada, ribe in raki, zelena, peteršilj, agrumi, jagode, sveža jabolka. Pri odraslih so najpogostejši vzrok urtikarije virusne okužbe in zdravila.  Urtikarijo in včasih pridruženo otekanje vek, ustnic in jezika povzročajo predvsem antibiotiki (še posebej penicilin), aspirin in aspirinu sorodna protivnetna sredstva ter zdravila za zdravljenje povišanega krvnega tlaka iz skupine ACE inhibitorjev, opiati in rentgenska kontrastna sredstva. Reakcije na zdravila se lahko pojavijo v nekaj minutah, urah ali šele po več mesecih ali letih uživanja, zato je včasih diagnoza precej otežena. Do pojava srbečih urtik pa lahko pride tudi po pikih različnih žuželk (ose, čebele in sršeni) ali stiku z različnimi rastlinami. Poznamo tudi fizikalne urtikarije, kjer nastanejo srbeče urtike po fizikalnem dražljaju, alergični smo lahko na primer na mraz, toploto, sončno svetlobo ali vodo. Urtikarija se lahko pojavi tudi ob drgnjenju in pritiskanju kože, na primer z ovratnikom ali s pasom. Vzrok urtikarij pa so lahko tudi okužbe želodca z bakterijo Helicobacter pylori, vnetna žarišča v žrelu in vnetni procesi na zobeh, maligna obolenja ali avtoimunske bolezni, zajedavci. Spontano koprivnico zdravimo s peroralnimi antihistaminiki Če se urtikarija pojavlja občasno, je treba poiskati morebiten vzrok, saj se bomo z izogibanjem vzroku izognili tudi pojavu urtikarij. Ob dalj časa trajajočih urtikarijah pa je priporočljivo obiskati zdravnika. Če z vbodnimi testi dokažemo preobčutljivost na posamezno živilo, je treba omenjeno živilo izključiti iz prehrane. V primeru suma na zdravilo kot povzročitelja urtikarije je nujna takojšnja ukinitev ali zamenjava zdravila. Fizikalne urtikarije diagnosticiramo z ekspozicijskimi testi – z izpostavljanjem posameznim fizikalnim dražljajem. V lekarnah so na voljo negovalni izdelki za nanos, ki kožo pomirjajo in zmanjšujejo občutek srbenja. Srbenje in otekanje kože lahko lajšamo z vodnimi kopelmi ali vodnimi oblogami. Te si lahko pripravimo tako, da krpo za umivanje potopimo v ledeno mrzlo vodo in nato nekoliko ožeto položimo neposredno na prizadeto kožo. Osnovno farmakološko zdravljenje je zdravljenje z antihistaminiki, ki so varna zdravila z relativno malo stranskimi učinki. Zdravniki jih lahko predpišemo do štirikratne količine priporočenega odmerka. Včasih pa se izpuščajem pridruži še otekanje vek, ustnic, jezika in grla. Zadnje je lahko zelo nevarno, ker lahko povzroči zadušitev. Hude oblike urtikarije lahko vodijo celo v anafilaktični šok – nujno, življenje ogrožajoče stanje, hudo alergijsko reakcijo, ki prizadene celoten organizem. Takojšnjo zdravniško pomoč je torej treba poiskati, če so simptomi in znaki zelo hudi, če opažate otekanje in težje dihanje, občutek cmoka v grlu, otekanje jezika, pospešen srčni utrip, omotico, drisko, krče v trebuhu in znižan krvni tlak. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine    

Tue, 29. Nov 2022 at 14:05

302 ogledov

Kratka zgodba o medenkih in vinarjih
»Pisanje je potovanje: popotnik si lahko vnaprej razporedi dneve in kraje in si izbere način premikanj ali pa sledi poti, kot se mu kaže sproti. Ni važno, s kakšnim prevozom gre iz kraja v kraj. Pomembno je, da se premika in pride na cilj. Morda drug, kot je pričakoval na začetku.« Tako piše pisatelj Andrej Blatnik v priročniku o pisanju kratke zgodbe, pravzaprav o tem, s kakšnimi sprožilci si lahko pomagamo, kadar nam začetek zgodbe ne steče. Začnemo lahko, pravi, iz prvega stavka, morda iz podobe, ki jo uzremo, z očmi ali mislijo. Potem pustimo zgodbi, da se razvija, in jo usmerjamo. Ali pa vnaprej narišemo potek zgodbe, ali pa si zamislimo osebo in premišljamo, kako bi ravnala v nekih okoliščinah, in iz tega nastaja zgodba. Načinov, kako se lotimo pisanja kratke zgodbe, ni tako malo, vsakdo mora poiskati svojega. Tako kot se je črtica o medenkih in vinarjih avtorici Minki M. Likar izpisala ob drobnem rdečkastem jabolku, ki se ji lepega dne na poti po domačih krajih zakotali pod nogo. Z njim sta privrela na dan čas otroštva in prijazne podobe nekih davnih jeseni. V. K.   Medenki in vinarji Pozna jesen je, pod nogami mi šumi odpadlo, že napol uležano listje grmovja, trdoživih gabrov in nekaj krivenčastih, rogovilastih starih jablan, ki jih je gozdno drevje skoraj povsem preraslo in katerih večina vej je že odmrla. Tukaj je moral biti nekoč travniški sadovnjak! V tej kotlini, precej bogu za hrbtom, so baje nekoč živeli ljudje. Takrat je bilo vsekakor življenje zelo drugačno! Kotanjasta dolina se spodaj končuje z malim, a globokim, skoraj preraščenim potokom. Na drugi strani je strm, neprehoden breg, kamnit, krušljiv z redkim pritlikavim grmovjem. Voda je izdolbla vijugasto strugo. A tukaj je prijetnejša, sončna stran in v zgornjem delu sonce nekaj ur greje tudi pozimi. Je zatišje, saj vetrovi zlepa ne zaokrožijo semkaj. Skrit prostor pred nezaželenimi prišleki. In ko opazujem male zaraščene terase, obronke, bojda so tod bile nekoč njivice rži, ječmena, prosa … Najbrž tudi čredica skromnih ovca in koz, ki so objedale brinje ter trebile robido, da se ni razraščala. Sedaj je narava že zdavnaj vzela vse nazaj! Zemlja je peščena in preraščajo jo predvsem brinje, srobot, pritlikavi borovci. In divji kovačnik! Ta dišeča ovijalka je morda rabila ljudem tudi za prekrivanje – prikrivanje svojih bivališč … Pred leti je kmet, ki ima to zemljo v najemu, nekaj malega še kosijo senožetine, popravljal razdrapano pot in je tam zgoraj, ker je še zaplata ravnine, s strojem izgrebel iz tal koščke preperele glinene posode, nekaj stekla in rje ter nekaj znakov druge človeške zapuščine – živalske kosti. Tudi kose žgane opeke, najbrž od kurišča. Potem sem – skoraj skrivaj – hodila tja in z ostrim predmetom brskala in odkrivala – zgodovino. Moji predniki niso iz te vasi, domačini očitno premladi, da bi mi bili vedeli povedati kaj več o tem kraju. Kljub temu smo s pomočjo sedanje tehnologije izbrskali, da so tam nekoč res živeli ljudje. Najbrž v leseni bajti, saj ni zaznano »terezijansko« oštevilčenje hiše. Revščina jih je baje pognala čez Lužo, od koder se ni nihče vrnil. Tole pot malo navkreber zadnja leta kdaj prehodim. Všeč mi je, ker skoraj nikoli nikogar ne srečam, le včasih prepodim kakšno plašno srno. Oja, tudi srnjaki so tod okrog, a oni, predstavniki močnejšega spola, se zavedajo, da je to njihov teren, in me pogumno obbevskajo. Nato se v dolgih skokih poženejo tja v gosto grmovje, od koder se še vedno sliši njihovo opozorilno bevskanje. Ne nosim puške na rami, in to vedo! Smo bitja, ki sobivamo v tem okolju – tu so bila že mnogo pred menoj! Pot je slaba, precej zanemarjena, saj bi jo bilo treba redno vzdrževati, ker je speljana po sredi ozke doline navzgor. Sedanja silovita neurja z večjimi količinami kalne deževnice, ki se steka z vseh strmih bregov, in vse, kar privleče s seboj, zamašijo prekope, kanale. Voda si ubere svojo pot in ni je sile, ki bi ji to preprečila. Na srečo so tla spodaj videti ilovnata, sicer bi bila narava to okolje že zdavnaj in še bolj spremenila. Včasih, ko se s prijatelji potepamo okrog in oni opazujejo hribe, oddaljene kraje ali znamenitosti, je moj pogled usmerjen pretežno proti tlom. Vidim, kakšen je tlak, granitni mozaik in ornamenti na trgih mest … kakšne rastline rastejo ob stezah, kakšne barve in oblike so kamni v potoku. Tokrat vidim to rumeno izprano ilovico; kolikor je še ni zakrilo listje. Ljudje smo si zelo različni. Tisti hrasti tam onstran še vedno niso odvrgli listja. Z nekim razlogom bodo skoraj vse obdržali do pomladnega močnejšega vetra. A po kotanjah že počiva ves preostali letošnji pridelek – listja! Pod nogo se mi nekaj zakotali in mi izpodmakne podplat. Nekaj trdega, okroglega. Podrsam s čevljem. O, drobno rdečkasto jabolko! Še zdravo je videti in najbrž je že kar nekaj časa ležalo pod listjem. Morda je malce črvivo, kot so letos skoraj vsa, a zrelo, s svetlim, gladkim olupkom! Poberem ga, skrbno obrišem in natančno pogledam. Medenk! Zagotovo je medenk! Obrišem ga še enkrat ob obleko, ga nekajkrat zavrtim med prsti; dozdeva se mi, da je kar zažarelo! To progasto rdeče pisano, drobno pegasto jabolko! Kot otrok sem ga vesela! Nič ga ne olupim, niti ne operem, kar zagrizem vanj. Mmmm! Grizem, žvečim, počasi z nekim posebnim občutkom, kot praspominom. Jezik otipa, začuti še znan okus in ga pošlje v možgane. Ja, ta okus še poznam! Prikličem ga iz – svoje, že oddaljene preteklosti. Medenki! Sladko, gosto, čvrsto, kašasto meso, s priokusom medu, olupek malce trpek. Pojem vse razen peclja in muhe. Tako smo otroci jedli jabolka! Od peclja do muhe! Ozrem se dol, ja, še nekaj obtolčenih, od sršenov, ki jih je bilo letos preveč, in osa izdolbenih, ali od drugih živali obglodanih jabolk leži naokrog.. Kot da se je čas ustavil, se sama ustavim v spominih, ki se porajajo, prepletajo kot kroglice na potnoštru*, na katerega smo tudi večinoma pozabili. Pod potjo proti oplejnku* sta rasla medenk in vinar. Dvoje starih, razkrečenih travniških jablan. Kakšno leto sta obrodili in so se drobna jabolka kotalila po suhi travi navzdol priti močvari. Obe jablani sta bili previsoki in nevarni, nanju nismo plezali, kot na mnoga druga debla. Le da smo medenke radi jedli, ker so bili sladki, vinarjev pa ne. Njihov okus se je zažrl nekam pod jezik in za njim, ostal je tam trpek, neprijeten okus. Starši so nas pošiljali pobirat zrela jabolka, ker smo laže kot oni lazili po strmem bregu. Iz jabolk in hrušk so stiskali mošt. Le na začetku je bil sladek. Ko je vrel, je brbotal v sodu kot vino. Naslednjo pomlad in poletje je bil potem vsak dan na mizi. To je bila pijača na kmetih v nevinorodnih krajih! Po njem smo bili otroci nekoliko matasti, leni, saj je vseboval nekaj alkohola. Ni bil dobrega okusa, čeprav bister kot vino, zato smo ga pili res samo za žejo. Včasih se je iz presežka bolj grintavega sadja, ki ni bilo primerno za mošt ali za sušenje, kuhalo žganje. Bilo je sicer kmetom prepovedano, razen tistim, ki so imeli žganjarske kotle prijavljene in je bilo to obdavčeno. A žganje so kuhali vsi! Seveda na skrivaj in v malo manjših količinah. Za doma in za ponuditi je bilo vedno pri vsaki hiši. In pred obrokom, proti prehladu, ob težkem delu, utrujenosti in tudi za nazdraviti … ali pač iz navade. »A boš štamparl šnopca?« je ponudil gospodar. »No, pa bom!« se ni branil prišlek. Ker je žganjekuha zamudno opravilo, dela na kmetih pa jeseni veliko, smo tudi otroci morali včasih paziti na enakomeren ogenj pod kotlom. Zamenjati polno posodo »sirake«* in znati izmeriti vrednost alkohola s posebno stekleno tehtnico. Ob ognjišču je bilo lepo toplo in seveda smo smeli v žerjavici pod kotlom peči droben krompir. Nismo pa smeli prižigati ob žerjavico srobota, ga kaditi kot cigareto, kadar nas je videl kdo od odraslih! V tistem času, ko je bila beseda: vinar pogosto slišana, smo se šli otroci razne izštevanke; spomnim se ene od njih: Cigan je izmaknil klarinet in hodil piskat križem svet! Oj ti ciganasti cigan! Dajali so mu vinarje, a kradel je goldinarje. Oj, ti ciganasti cigan! Ponavljala sem za drugimi, dasi nisem razumela, kakšen naj bi bil ciganasti cigan. Nekoč je oče mimogrede preveril moje znanje, koliko poznam vrednosti denarja. Tam so bili denarna enota vinarji in goldinarji. »Micika, ali veš, ali je več vreden vinar ali goldinar? Saj kar naprej ponavljaš o tem, da so ciganu dajali vinarje, kradel pa je goldinarje!?« Vprašanje se mi je zdelo nepričakovano in težko. Otroci smo imeli navado, da smo si med seboj izmaknili kakšen mali kovanec in ga potem skrbno skrivali. Po očetovi denarnici nismo nikoli stikali, ker bi bilo to greh, čeprav smo vedeli, da je v stenski omarici in ni zaklenjena. Tudi to smo vedeli, da je pri hiši malo denarja. Učili so nas hraniti denar. »Več je vreden vinar!« sem obotavljaje se rekla. »Ja? Zakaj, misliš, da je več vreden vinar?« se je oče začudil mojemu odgovoru in se kislo nasmehnil. »E, zato, e … ker, ker tudi jaz kdaj ukradem bratu kakšen kovanec, ki je gotovo goldinar, ta velikih se pa ne sme krasti!« sem izjecljala, ker sem morala priznati svoj greh in preplašeno gledala, če bom morda zato kaznovana. »Eh, Micika, Micika! Seveda, saj si še majhna, ne moreš razumeti, kako je na svetu. Glej, ko berač, ali kot rečejo cigan, prosjak, pride v hišo in prosi za hrano, obutev, ali denar, mu kaj damo. Vendar nikoli tistega, kar še potrebujemo; bolj zato, da gre čim prej naprej. Nekateri med njimi so tudi kradljivci, tatovi, na splošno jim rečejo – cigani. Takih se še bolj bojimo. Ko mu kdo da nekaj drobiža, on ni zadovoljen, saj si z njim more zelo malo kupiti, zato opreza, da bi smuknil kaj več vrednega denarja. Ali razumeš? Dajali so mu le vinarje!« Pokimala sem, nisem pa vedela, kaj pomeni – smukne! »Zakaj smukne?« »Micika, poslušaj me, kdor kaj smukne, pomeni, da izmakne, ukrade! In kdor krade, seveda raje več vreden denar kot drobiž! Kot si ponavljala: Dajali so mu vinarje, a kradel je goldinarje! A sedaj razumeš?« Pokimala sem, bila sem utrujena od razmišljanja. Potem nekaj časa nisem upala ponavljati na glas. Vseeno nisem razumela. Otroci smo drug drugemu izmikali drobiž, to je bila bolj otroška igra in iznajdljivost, kot kraja in oprezanje, koliko kdo zna svoje dinarčke skriti pred drugim. V soboto sem se podala čez mestno tržnico. Koliko vsega! Koliko buč, zelenjave in sredozemskega sadja iz vsega sveta. Jesen je res radodarna, ali pač v rastlinjakih dodajajo toliko gnojila in kemičnih sredstev, da mora vse stotero obroditi! Ustavila sem se ob stojnici, na kateri je pisalo: Slovenska jabolka. »Domača so, gospa, neškropljena, jih boste?« je hitela branjevka, ko sem se za hip ustavila in gostobesedila v upanju, da me bo prepričala. »Vidim, verjamem vam. Pa imate morda tudi – medenke?« pohitim z vprašanjem, kajti tokrat so me zanimali samo ti! »Gospa, žal medenkov nimamo. Ni nam uspelo obdržati te stare sadne sorte. Tudi ni povpraševanja po njih, ampak,« pohiti ona z razlago, ko vidi moje razočaranje, »stranke so tako …« ne dokonča, kar ima v mislih. »Imamo pa še eno podobno staro sorto, vinarji jim rečemo. So res zdravi in trpežni. Veste, kupci si vedno želijo kaj drugega, kot jim lahko ponudimo … Vinarji so dobri in niso dragi; bi jih vzeli kakšno kilo!?« Minka M. Likar  

Mon, 28. Nov 2022 at 16:10

1646 ogledov

Kakijeva pena
Sestavine (za 4 osebe): 3 zreli kakiji, 350 ml sladke smetane, 2 banani, 1 vrečka vaniljevega sladkorja, mleti cimet Kakije narežemo na kocke in jih z dvema žlicama sladke smetane zmešamo s paličnim mešalnikom, da dobimo gladek pire. Preostalo sladko smetano stepemo. Banani z vaniljevim sladkorjem prav tako zmešamo v gladek pire in mu primešamo 3 žlice stepene sladke smetane. Štiri žlice damo na stran, preostanek pa previdno umešamo v kakijev pire. V desertne kozarce damo tri četrtine bananine pene in nato kakijevo peno. Na sredino kakijeve pene damo še preostanek bananine pene ter sladke smetane. Sladico na koncu potresemo s kakavom.
Teme
brovwniji browniji z malinami browniji odlični

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Browniji z malinami