Vreme Naročite se
Dobrote iz kolin: domača žolca
Žolca je jed, ki jo naredimo s kuhanjem svinjskih parkljev, kože, repa, glave, ličnic, rilca, jezika, uhljev in kosti ali telečjih kosti in nog, lahko pa dodamo tudi piščančje in divjačinsko meso.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Dom in družina

Sreda, 11. januar 2023 ob 16:19

Odpri galerijo

Dodamo lahko tudi sok kuhanega mesa, zrezano čebulo, česen, timijan, poper v zrnju, lovorov list, peteršilj, jajca, gomolj zelene, korenje, koščke kumar in drugo zelenjavo.

Potrebujemo: 6 svinjskih parkeljcev, ¼ kg svinjske kože, 3/4–1 kg svinjskega mesa (pleče), 2 l vode, 1–1 1/2 dl kisa, 2 korenčka, korenino peteršilja, košček zelene, pol čebule, sol, piment, lovorov list, malo timijana

Dobro oprane svinjske parkeljce presekamo na pol. Kuhati jih damo skupaj s kožo, mesom, dišavami in začimbami. Kuhano meso poberemo iz juhe, ga ohladimo, izluščimo kosti in meso zrežemo na manjše kose, kožice pa na rezance. Damo v skledo, ki smo jo oplaknili z mrzlo vodo.

Juho medtem odcedimo, precedimo in ohladimo. Z nje poberemo na vrhu strjeno maščobo. Če se je juha med hlajenjem strdila, jo toliko segrejemo, da postane tekoča, in jo previdno prelijemo po mesu, naloženem v skledi. Postavimo v hladilnik ali na hladno, da se strdi v žolco.

Preden jo uporabimo, podržimo posodo za trenutek v topli vodi, nato jo poveznemo na krožnik, da se žolca zvrne. Okrasimo jo s trdo kuhanimi jajci in kislo kumarico. Ponudimo jo tudi kot solato, narezano na rezine ter prelito z oljem in kisom.

Pred koncem kuhanja vzamemo zeleno iz lonca, da žolca ne potemni. Maščobo in pene poberemo z vrha juhe, saj bo tako žolca bolj prosojna, motna pa lahko postane tudi zaradi premočnega vretja.

Koline so tudi odličen čas za pripravo različnih paštet. Ideje za pripravo poiščite v knjigi PAŠTETE in drugi mesni shranki. Naročite in polistate jo s klikom na naslovnico. 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 3. Feb 2023 at 15:04

405 ogledov

Krompirjeva solata z dodatki
Priprava te solate ni nobena posebna umetnost, od naše iznajdljivosti pa je odvisno, katere sestavine bomo dodali, da bo njen okus posebno dober. Dovolj so na primer že na kolesca narezana rdeča čebula, drobnjak in dober preliv. Nekaj predlogov za krompirjevo solato pa smo vam izbrali tudi mi. Krompirjeva solata s pečeno slanino Sestavine: 600 g krompirja, 100 g korenja, 150 g svežih kumar, 50 g kislih kumaric, 60 g rjave čebule, 60 g ogrske salame, 40 g dimljene slanine, 1 dl bučnega olja, vinski kis, sol, mleti poper Vroč kuhan krompir olupimo, ohladimo in narežemo na tanke lističe, dodamo na tanke rezance narezano sveže korenje in ogrsko salamo, na kolobarje narezano čebulo, sveže kumare, narezane na ploščice, prav tako narezane kisle kumarice. Vse skupaj zabelimo z bučnim oljem in kisom, posolimo, popopramo, narahlo premešamo in porazdelimo na krožnike. Vsak krožnik posebej obložimo z rezino hrustljavo popečene slanine. Holandska krompirjeva solata Sestavine: 600 g krompirja, 200 g svežega zelja, 100 g korenja, 100 g srebrnih čebulic, 250 g majoneze, 0,5 dl olja, 0,2 dl jabolčnega kisa, sol, poper Krompir skuhamo neolupljen, še mlačnega olupimo in narežemo na kolobarje. Prelijemo ga z oljem in kisom, posolimo, premešamo in ohladimo. Hladnemu krompirju dodamo naribano korenje, sveže zelje, narezano na tanke rezance, in sesekljano čebulo. Dosolimo in popopramo. Vse sestavine skupaj z majonezo rahlo premešamo. Solata se izvrstno poda k ocvrtemu mesu. Neapeljska krompirjeva solata Sestavine (za 4 osebe): 600 g krompirja, 2 stroka česna, 3 žlice kisa, malo peteršilja, oljčno sol in olje po okusu Krompir operemo in olupimo. Stresemo ga v vrelo osoljeno vodo in skuhamo. Krompir odcedimo in pustimo, da se ohladi. Medtem vzamemo ponev in vlijemo vanjo olje, drobno nasekljan česen, sol in kis, jo postavimo na ploščo in pustimo, da se mešanica nekaj minut kuha na šibkem ognju. Nato jo odstavimo s plošče in pustimo, da nekaj minut počiva. Krompir narežemo na rezine in ga preložimo v večjo skledo, nato pa ga pokapamo z omako in dobro premešamo, da zadiši. Solato potresemo s svežim nasekljanim peteršiljem. Ljubitelji raznovrstnih krompirjevih dobrot, s klikom na naslovnico polistajte in naročite knjigo KROMPIR.   

Fri, 3. Feb 2023 at 14:43

267 ogledov

Vnetje srednjega ušesa
V nasprotju z vnetjem srednjega ušesa so vnetja zunanjega ušesa (zunanjega sluhovoda) pogostejša poleti zaradi vstopa onesnažene vode v sluhovod med kopalno sezono. Srednje uho je sterilna, s sluznico obdana votlinica med zunanjim in notranjim ušesom, po Evstahijevi tubi pa je neposredno povezana z nosnim delom žrela. Vnetja srednjega ušesa so glede na povzročitelja lahko bakterijska, virusna in glivična, glede na trajanje pa so lahko akutna in kronična. Do tretjega leta starosti ima vnetje ušesa vsaj enkrat 80 odstotkov otrok. Nekateri otroci so tudi dovzetnejši za okužbe in se jim vnetje ponavlja. Vnetje srednjega ušesa pogosto po prehladu Vnetje srednjega ušesa se sproži zaradi dveh mehanizmov. Prvi je motena prezračenost srednjega ušesa, ta nastane zaradi zaprtja cevčice, ki povezuje žrelo in votlinico srednjega ušesa, to je tako imenovana Evstahijeva cev. Odprta Evstahijeva cev omogoča zračenje in čiščenje srednjega ušesa, to pa je pomembno za normalen sluh. Dojenčki in majhni otroci imajo vnetje srednjega ušesa pogosteje kot odrasli, ker še nimajo razvite dobre obrambe proti povzročiteljem okužbe in ker je pri njih Evstahijeva cev kratka, široka in leži bolj vodoravno kot pri odrasli osebi. Drugi mehanizem pa je vnetje sluznice srednjega ušesa, ki jo povzročajo mikroorganizmi, ki pridejo v srednje uho iz nosu oziroma žrela. Vnetje srednjega ušesa tako pogosto sledi prehladu oziroma vnetju nosne sluznice in/ali žrela. Bolezen se po navadi začne z nenadno bolečino v ušesu, ki ji v štiriindvajsetih urah po navadi sledi tudi povišanje telesne temperature. Otroci se grabijo za uho, so nemirni, sitni, neješči, lahko slabše slišijo oziroma se ne odzivajo na zvok. Pojavi se lahko občutek polnega, zamašenega ušesa ali šumenje v ušesu, morebiten gnojni izcedek iz ušesa pri gnojnem vnetju in predrtem bobniču, prisotni so lahko spremljajoči znaki prehlada (izcedek iz nosu, boleče žrelo, kašelj itn.). Pri majhnih otrocih se lahko pojavijo nespecifični znaki, kot so razdražljivost, bruhanje, driska ipd. Za diagnozo je največkrat dovolj podroben klinični pregled, predvsem ušes z otoskopom. Včasih so potrebne še dodatne preiskave, kot so preiskave sluha in mikrobiološki pregled izcedka iz ušesa. Zdravljenje Za zdravljenje z bakterijami povzročenih vnetij srednjega ušesa se uporabljajo antibiotiki. Antibiotike moramo začeti jemati takoj, v odmerku in časovnih presledkih, ki nam jih predpiše zdravnik. Antibiotično zdravljenje traja od 7 do 10 dni. Antibiotik večino bakterij uniči že v nekaj dneh, zato se bolnikovo počutje kmalu izboljša. Ne prenehajte z jemanjem antibiotika, četudi se vaše stanje izboljša. Če zdravilo jemlje premalo časa, lahko nekaj bakterij preživi in okužba se bo ponovila. Zdravnik nam lahko pri vnetju srednjega ušesa predpiše tudi zdravila proti vročini, bolečinam ter kapljice za nos, ki zmanjšajo oteklino nosne sluznice in izboljšajo prezračenost srednjega ušesa. Bolnika z vnetjem srednjega ušesa spremlja zdravnik družinske medicine oziroma pediater. Po uvedbi antibiotične terapije bi naj prišlo do izboljšanja v oseminštiridesetih urah, če tega izboljšanja ni, je treba znova obiskati zdravnika, da se izključijo zapleti pri vnetju. Ob hudem vnetju se lahko tudi predre bobnič. Takrat pride do izcedka iz ušesa in zmanjšanja bolečine. Če vnetja ne zdravimo, lahko nastane tudi trajna okvara sluha. Ostanki vnetja, tekočina v srednjem ušesu in s tem slabši sluh lahko vztrajajo še nekaj tednov. Pri vnetju srednjega ušesa si lahko pomagamo tudi sami. Prehodnost nosu ali dekongestija nosne sluznice je glavni cilj samoukrepov, drugi ukrepi so bolj postranskega pomena. Skrbite za prehodnost nosu, še posebej, če gre za otroka. Naučite ga pravilnega usekovanja, če pa je otrok še premajhen, mu ob prehladu redno čistite nos. Ne pošljite otroka prekmalu v vrtec. Ob zvišani telesni temperaturi uživajte dovolj tekočine in počivajte. Zaščitite ušesa pred vetrom. Ne vlivajte ničesar v sluhovod (toplo olje itn.), ne drezajte v uho! Glede samozdravljenja bolečega ušesa z uporabo netreska, vročega olja, česna in podobnim pa je stroka enotna: za omenjene načine zdravljenja vnetij ušes ni nobenih znanstvenih študij, zato velja, da se jih v sodobni medicini ne uporablja.  

Fri, 27. Jan 2023 at 16:23

393 ogledov

Kratka zgodba za dobro voljo
Kratka zgodba je oblika, ki omogoča številne pripovedne, slogovne možnosti in izbiro motivov. Kako odlično je avtorica tokrat našla nekaj svežega! Prepustite se branju, naj vam prinese nekaj zabavnih trenutkov v januarske delovne dni. V. K. Naša družina Kmalu bom šel v zaresno šolo. Sedaj sem včasih v potujočem vrtcu, ker pravi moja mamica, da ne potrebujemo rednega varstva, saj je vedno kdo doma in me ima na očeh. Cesta, kjer je veliko avtov, je daleč stran, niti žoge ne morem brcniti tako daleč. V potujoči vrtec grem zato, da bom spoznal prijatelje in punčke, s katerimi bom hodil v zaresno šolo. Pravijo mi, da sem že velik, čeprav sem od vseh doma najmlajši in najmanjši. Če bomo imeli še enega dojenčka, ne bom več jaz najmanjši. Imel ga bom rad, tako kot imam rad mamico pa atija pa mamo in ata, ki pa ne živi več pri nas. Mama pravi, da se z atom nista imela dovolj rada, in se je nekam preselil. Od takrat vozi oba traktorja samo ati. Mama hodi v službo in mora znati govoriti tudi druge jezike in se v tuje države vozi z avtom. Ko pride domov, je zelo utrujena, zato takrat ne smem nabijati žoge. Imamo še enega starega ata, ki je mamičin dedek in ga vsi kličemo – oča! Meni se zdi naš oča zelo star. Zadaj na glavi ima nekaj dolgih, skuštranih, skoraj belih las, drugod pa skoraj nič. Ima tudi dolge bele brke. Meni niso všeč, on pa pravi, da je to moški ponos. Ko bom velik, bom najbrž tudi jaz nosil brke. V ustih ima le malo zob, morda še kakšnega tam zadaj, kjer se ne vidi, ko se zasmeji. Pravi, da ne more jesti surove hrane, kot je solata ali jabolka. Ampak ne razumem, suhe skorje, ki jih nosi kar v žepih, pa pogosto daje v usta. Tudi suhe klobase lahko je, čeprav so zelo trde. Vedno nosi očala in pravi, da ne vidi nič. Kako potem lahko bere časopis, če ne vidi nič?! In pravi, da me ima vedno na očeh, torej ni res, da nič ne vidi! Je zelo suh, še bolj kot jaz, in hodi zelo počasi. Pri hoji pogosto uporablja palici in še pravi, da težko gre. Ampak kadar ga sosedov stric pokliče in pravi; Oča, pridite na kozarček vina, takrat gre bolj hitro! Nazaj pa bolj počasi; včasih ga mora iti kdo iskat. Po navadi je to ati. In potem še njega predolgo ni domov pa mora iti po oba mamica, ki se jezi, da je kosilo že postano, dedcev, tako pravi, pa še ni domov! Potem pridejo domov skupaj, ampak mamica ni več videti jezna. Vsi trije se smejijo in so dobre volje. Ona sedaj ne hodi v službo na tržnico, ker bo dobila dojenčka in jo bolijo noge. Naš oča je zelo star, pravi da nosi že devet križev na hrbtu. Ni res, sam sem pogledal, nikoli ne vidim nobenega križa! To je samo karirasta srajca, smešno je, on pa pravi, da so križi! Nenehno pokašljuje in velikokrat pljuva v travo. Pravi, da je bolehen in ga vedno zebe. Tudi ko je najbolj vroče, nosi dolge rokave in dolge črne hlače. Mamica ga ima rada, ker je to njen stari ata in mu vsak teden opere srajco in hlače in kar ima še na sebi oblečenega. On pa pravi, da ni še nič umazan, ker ne more nič delati, in mu je odveč, ko se mora iti v kopalnico umiti in preobleči. Povedal mi je, da takrat, ko je bil otrok, tega pa je že zelo dolgo, tudi kopalnice niso imeli. V pločevinast umivalnik jim je mati nalila mlačno vodo, jo postavila v kuhinji na stol in so se morali vsak večer z milom vsi umiti po glavi in roke. Bilo je šest otrok. Ko so se umili po glavi, so postavili umivalnik na tla in so si v tisti vodi morali vsi umiti še noge. Kadar mati ni videla, so radi goljufali, so rekli, da so se umili, vendar se niso. Škoda, ker imamo sedaj mi kopalnico! Ko smo pri kosilu, se oča vedno najprej pokriža. Povedal mi je, da so včasih pred zajtrkom, kosilom in pred večerjo molili očenaš. Zato, je rekel, ker so bili hvaležni, da so imeli hrano in niso bili lačni. Tudi sedaj imamo veliko hrane in nismo lačni, čeprav ne molimo očenaša. Ampak juho oča še bolj poliva kot jaz. Pravi, da so včasih vsi jedli iz ene sklede, ki je bila na sredi mize. To so bili žganci ali zelje ali kaša. Kaša je bila zabeljena z maslom. Otroci so z žlico delali studenčke v skledi, da je maslo teklo tja, kjer so zajemali. Ne vem, ker nikoli ne jemo kaše in nikoli iz ene sklede. Ne vem, zakaj se oču tresejo roke, saj ves čas počiva. Ne mara, tako kot jaz, jesti solate, ker je pretrda, zato sem vesel, da sva prijatelja, ker misliva enako. Tudi z atijem sva prijatelja. Posebno takrat, ko mu je vroče in je na traktorju in pravi, da je tako žejen, da se mu iz ust kadi. Kdaj mu prinesem iz hladilnika pivo, le mamica ne sme videti. Takrat ati pravi, da sem velik, priden in pameten fant. Potem se smem peljati z njim na traktorju! Ko bom bil … ko bom velik, bi bil rad prav takšen, kot je moj ati. Ampak iz ust se mu nikoli ne kadi, le za nakladalko na travniku. To je takrat, ko je zelo vroče in sem ves dan lahko bos in z atijem nosiva samo kratke hlače. Zdaj ni vroče, ker je zima. Zato sva oča in jaz veliko časa v hiši. On sedi na zicu, jaz pa sem na peči. To je velika krušna peč in kadar ati prinese veliko butarico in jo v peči zakuri in je potem peč zelo vroča, se notri spečejo veliki hlebi kruha. Zic je tak lesen stol nad klopjo, pritrjen na peč, namesto stopnic. Na zicu oča zelo rad sedi. Kadar sva sama, se veliko pogovarjava. Ne pripoveduje mi otroških pravljic, ker jih ne zna, ampak zgodbe in kar se spomni iz svoje mladosti. Pravi, da je bilo v njegovi mladosti čisto drugače, kot je sedaj. Imeli so dva konja. Niti elektrike in nobenega takega stroja, kot je traktor, niso imeli. Vprašal sem ga, če potem tudi televizije niso imeli? Zasmejal se je in rekel, ali sem padel na glavo?! Če bi s peči padel na glavo, bi se poškodoval. Tega se zelo bojim. Seveda niso imeli televizije! A hodili so v šolo. Znali so brati in so pozimi brali Večernice. To so knjige, kjer je bila Pratika in Koledar in še druge knjige; kjer je bilo vse napisano, kar so morali vedeti. Tudi to, kakšno bo vreme. V šoli so pisali na ene tablice, pa tudi s tinto. To je nekakšen moker svinčnik, ki ga je bilo treba velikokrat pomočiti v stekleničko z modrim črnilom in se je rad razlival po papirju. Ne vem, kako je bilo  to videti. Kadar oča sedi na zicu, včasih s svojim nožičem lupi jabolka. Meni da dolge okrogle olupke, ker pravi, da imam zdrave zobe, zase si pa ostalo nastrga, ker nima zob. Zelo se boji za svoj nožič, posebno od takrat, ko ga je pozabil spraviti v žep in sem tudi jaz poskusil z njim lupiti jabolko. Bilo je trdo in moral sem močno pritisniti, pa mi je spodletelo in sem se urezal. Odrezal sem si košček prsta nad nohtom. Obupno me je bolelo in joj, vse je bilo mokro od krvi! Mamica mi je takoj povila prst in me vzela v naročje. Zelo sem jokal in ni nič pomagalo. Sem pa slišal, da se je hudo razjezila nad oča, ki je bil čisto tiho, ker je bil kriv. A za kazen sedaj ne smem več prijeti njegovega nožiča, čeprav sem že bolj velik. Kadar ga ne potrebuje, nosi skritega v žepu. Ko je bil oča otrok, je tudi smučal. Rekel je, da so smučke naredili kar doma. Odžagali so dve tanki deski in ju na enem koncu ukrivili tako, da so ju namakali v kropu tako dolgo, da sta ostali krivi. Lepo so ju pooblali, spredaj zaokrožili in na sredino pribili usnjene jermene, na katere so potem privezali svoje čevlje ali škornje. Gotovo je bilo zelo smešno! Takrat še ni bilo tovarne, kjer se delajo smuči. Delali so tudi snežake in bunkerje iz snega. V bunkerjih so se potem skrivali. Iz hiše so prinesli kakšno staro odejo in suhe krhlje, da jih ni zeblo in niso bili lačni. Bilo je lepo, ker je bilo veliko otrok! Komaj čakam, da bomo imeli dojenčka, ker bom potem imel več družbe. Saj imam rad tudi mamico pa atija pa tudi oča imam rad, čeprav me ima vedno na očeh. Rad imam tudi mamo, ker mi vedno prinese kakšne kolače, ko pride iz službe, ali včasih igračo. Najbolj pa sva oča in jaz vesela, kadar nama mama iz mesta prinese vsakemu eno čisto svežo žemljico! Minka M. Likar  

Fri, 27. Jan 2023 at 16:03

2677 ogledov

Slastne jedi iz prosa
Proso ima v primerjavi z drugimi žiti več olja, bogatega z nenasičenimi maščobnimi kislinami, ne vsebuje glutena in sodi med živila, ki pripomorejo k znižanju holesterola. Letošnje leto je je Organizacija združenih narodov razglasila za mednarodno leto prosa, kar zagotovo pomeni, da bo imelo znova pomembnejšo vlogo v vsakdanji prehrani. Upravičeno, saj je mogoče iz njega pripraviti številne okusne jedi. Izbrani recepti so iz knjige Proso, ki je izšla pri Založbi Kmečki glas. Prosene palčke Sestavine: 500 g prosene bele moke, 500 g pšenične bele moke TIP 500, 35 g kvasa, 20 g soli, 30 g sladkorja, 110 ml olja, 440 ml vode Vse sestavine (moki, sladkor, sol, olje in vodo) damo v večjo posodo. Kvas nadrobimo na koncu, ko smo dodali že vse sestavine. Iz sestavin zamesimo testo in ga razdelimo na manjše dele, iz katerih oblikujemo manjše hlebčke. Premažemo jih z oljem, da se ne osušijo. Hlebčke razdelimo na manjše dele, iz katerih zvaljamo tanke svaljke – pramene. Z nožem jih razrežemo na želeno dolžino, premažemo z vodo in pomočimo v semena ter odložimo na pekač. Pečemo jih 17 minut pri 200 stopinjah.   Prosena pica Sestavine za testo: 130 g prosene bele moke, 370 g pšenične bele moke TIP 500, 10 g kvasa, 10 g soli, 5 ml oljčnega olja, 350 ml vode; za nadev izberemo sestavine po želji: paradižnikovi pelati (za okus malo suhih paradižnikov v olju), por, paprika, razne vrste sira, origano, šunko, tunino, slanino ali pršut Moki dodamo kvas, sol in z vodo zamesimo gladko mehkejše testo. Proti koncu mesenja dodamo žlico oljčnega olja. Testo razdelimo v manjše hlebčke (150–200 g), jih premažemo z oljem in pustimo počivati 30 minut. Hranimo lahko pokrito s folijo v hladilniku več ur. Pred peko testo razvlečemo, položimo na pekač, nato pa testo obložimo z nadevom. Za nadev uporabimo izberemo sestavine, ki so nam najbolj všeč. Pečemo pri temperaturi od 200 do 250 stopinj približno 8 do 15 minut.   Hruškova skutna prosena pita Sestavine: za biskvitno testo: 250 g polnozrnate prosene moke, 200 g bele pšenične moke TIP 500, 1 zavitek pecilnega praška (10 g), 370 g sladkorja, 3–4 jajca (200 g), 20 g kakava v prahu, 250 ml olja, 270 ml mleka za skutni nadev: 500 g skute, 2–3 jajca (150 g), 70 g olja, 100 g sladkorja, 250 g navadnega jogurta, 40 g vaniljevega pudinga v prahu, 300 g svežih ali vloženih hrušk, 4 g cimeta, 1 zavitek vaniljevega sladkorja (10 g) Za nadev zmešamo skuto, jajca, olje, sladkor, jogurt, puding in dobro premešamo ali stepamo v mešalniku ter primešamo narezane hruške s cimetom in vaniljevim sladkorjem. Za biskvitno testo penasto stepamo jajca in sladkor. Dodamo olje in mleko ter dobro premešamo. Moki združimo, presejemo s pecilnim praškom in postopoma dodamo preostalim sestavinam. Maso gladko premešamo in razdelimo na dva dela. Enemu delu dodamo kakav. Prvo belo polovico biskvitne mase nalijemo v pomaščen in z moko posut pekač v velikosti 40 × 30 cm. Nanj previdno v manjših kupčkih razporedimo skutni nadev s hruškami ter drugo polovico temne biskvitne mase, ki smo ji dodali kakav. S krožnimi gibi neenakomerno pomešamo biskvitni masi in nadev, da dobimo lepo marmorirano in večbarvno pito. Pečemo okrog 45 minut v pečici, segreti na 170 do 180 stopinj. Vročo pito lahko posujemo s sladkorjem v prahu. V sezoni, ko dozorijo jagode, lahko namesto hrušk uporabimo te. Več receptov najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/proso-millet

Wed, 25. Jan 2023 at 11:56

389 ogledov

Ragu osso buco
Tole je tako rekoč idealen recept za pripravo: iz najbolj osnovnih sestavin in s karseda malo dela je na mizi odlična, kaj odlična, imenitna jed! Ragu ponudimo s širokimi rezanci. Če so domači, je to prava nedeljska poezija za brbončice! Potrebujemo (za 4 zelo lačne): približno 800 g osso buca (govejega bočnika s kostjo), sol in sveže mlet črni poper, 2 žlički pšenične bele moke, 5 žlic olja (3 žlice oljčnega, 2 žlici sončničnega), 200 g korenčka, 250 g čebule, 50 ml vode, 3 lovorove liste, 1 žličko posušene stebelne zelene, 425 ml (1 konzerva) sesekljanih paradižnikov ali passate, 3 × 425 ml vroče vode (merica je kar prazna konzerva), 1 žlica paradižnikove mezge, 1 jušna kocka, 2 ščepa muškatnega oreščka v prahu, 2 vejici rožmarina, brizg limoninega soka Meso posolimo in popopramo po obeh straneh. Po vsaki strani potresemo po eno žličko moke. Olje segrejemo v litoželeznem loncu in na njem popečemo začinjeno meso. Pri srednje visoki temperaturi popečemo meso z obeh strani – približno 5 minut na vsaki strani. Čebulo olupimo in drobno nasekljamo. Korenček ostrgamo in narežemo na kockice. Oboje dodamo k popečenemu mesu. Temperaturo nekoliko znižamo in malce popečemo, da zadiši, nato prilijemo 50 ml vode. Lonec pokrijemo in pri nizki temperaturi kuhamo vsaj 30 minut. V tem času se bo čebula povsem zmehčala, skoraj tudi že razpustila. Nato dodamo začimbe: lovorove liste, suho zeleno, paradižnikovo mezgo in paradižnik iz pločevinke, jušno kocko, muškatni orešček. Pločevinko uporabimo za mero – dodamo še tri polne pločevinke vroče vode. Temperaturo zvišamo, da vse skupaj čim prej zavre, nato lonec pokrijemo, znižamo temperaturo, da bo le rahlo brbotalo. Kuhamo pokrito 2 uri. Nato dodamo še dve vejici rožmarina in brizg limonovega soka. Lonec pustimo odkrit in kuhamo še vsaj 1 uro do 1 uro in pol, da postane meso povsem zmehčano in nežno. Natrgamo ga kar z vilicami ali kuhalnico. Ragu ponudimo s širokimi rezanci. Če vam bo ostalo še kaj te slastne jedi, jo lahko pomažete kar s kruhom!

Wed, 25. Jan 2023 at 11:49

549 ogledov

Trikotniki z marelicami
Sestavine: 1 kocka kvasa Fala, 30 g kislega testa Fala, 500 g moke, 140 g mleka, 80 g masla, 60 g kisle smetane, 30 g sladkorja, 2 jajci, 1,5 male žličke soli; za nadev: 1 kg marelic (lahko iz kompota, odcejenih), 2–4 vrečke vaniljevega sladkorja (po želji), 1 jajce za premaz Kvas raztopimo v toplem mleku. V posodo odmerimo sol, moko, kislo testo, jajci, kislo smetano, sladkor in prilijemo raztopljeni kvas. Premešamo in med mešanjem postopoma dodajamo zmehčano maslo. Na koncu mešamo nekaj minut pri največji hitrosti, da se sestavine dobro povežejo. Ko postane testo gladko, ga pokrijemo in damo na toplo vzhajati. Vzhajano testo stresemo na pult, ga pregnetemo, razdelimo na 4 dele (ali 6, če želimo bolj tanko razvaljati). Testo pustimo nekaj minut počivati, v tem času marelice narežemo na koščke. Nato vsak kos testa razvaljamo v krog. Krog razrežemo na 4 dele in nato vsakega še na pol, da dobimo 8 delov – trikotnikov. V vsak trikotnik zarežemo 4 črte – po 2 na vsaki strani trikotnika vzporedno z daljšo stranico trikotnika. Na srednji del trikotnika od zunanjega roba proti konici posujemo koščke marelic, ki jih lahko rahlo potresemo z vaniljevim sladkorjem. Nato zavihamo testo z leve strani proti desni čez nadev in nato še z desne proti levi; pri tem se zarezane črte v testu malo razprejo. Enako oblikujemo vse druge trikotnike. Trikotnike zložimo v pekač in jih pustimo vzhajati. Vzhajane premažemo s stepenim jajcem in prestavimo v vročo pečico. Pečemo jih približno 15 minut v pečici, segreti na 175 stopinj.
Teme
koline žolca domača žolca

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Dobrote iz kolin: domača žolca