Zgodba za prijetnejši dan

20 februarja, 2023
0
0

Stara Ana dan po kolinah zadovoljno pregleduje sušeče se pršute in premišljuje o tem in onem. Čaka sina, da ji bo prišel pomagat, tedaj pa zagleda za garažo ob gozdiču nekaj, kar jo spravi v zares slabo voljo. Vendar Ana ne ravna, kot bi pričakovali: da bo skušala razčistiti zadevo v pogovoru, pač pa molči. Konec je zelo učinkovit, poseben, ali kot je o koncu hudomušno zapisal pisatelj Andrej Blatnik v svojih navodili za pisanje kratke zgodbe: »Karkoli se že dogaja v vaši zgodbi, se ne more dogajati neskončno. Zgodbe se morajo končati. In se nadaljevati v bralcu.« Vabljeni torej k temu, da premišljujete in nadaljujete zgodbo sami.

Koline

Zvok burje se je nekoliko unesel, ko je Ana stala za oknom, si popravljala ruto in si dopovedovala, da je vse tako prav. Vonj začimb se je mešal z vonjem žganja, ki si ga je curnila v čaj, da bi pregnala mraz, razlezen po dolgem, pustem hodniku, kjer je omet že malo odpadal; videlo se je, da je zanemarjenost že prešla mnoga leta, odkar ni več pokojnega, da je čas strgal in strgal.

Pa se ni zmenila za te madeže, za vse lise. V mislih je videla tam štiri sušeče se pršute, še zadnje. Ja, ti bodo zadnji, si je rekla v mislih in šla preverit, če je slanina že pripravljena za razrez, da bodo ocvirki. Pa sem ga zredila, sem ga, še zadnjega. Ne morem več, vse to, kuhaj, nosi travo, oba sinova sta pa v mestu. Starejši pride šele danes, da bo pomagal, kar je še treba. Ni dobil dopusta, ne. Mlajši pa sploh ne, v bolnišnici dela, dežurstva. O, klobase bo pa jedel, te pa. Pa kako se mu zasmeje, kadar mu dam na krožnik veliko. Ga že vidim, kako bo hlastno vzel nož in vilice, pa … Ja, starejši pa … Malo sem krivična, starejšemu dam zmeraj krajši konec, ne vem … Tako nanese. Pa ne reče nič. Verjetno si pa misli svoje. Kaj si morem, če se mi zdi ta mali še zmeraj ta mali. Zadnji je prišel, dva sta pa umrla … Bog se usmili, ti prekleti hribi. Kaj me je prignalo sem gor, kaj? Časi so bili taki, hitro smo se ženile in omožile, hitro, vse tri, vse … Pa smo imeli veliko kmetijo, to, tu je komaj za eno kravico in dva prašička, pa nič več. Pri nas pa, dvanajst krav, pa po pet prašičev. Več krompirja so pojedli naši prasci, kot se ga tu pridela.

Joj, koliko dela me še čaka, je zavzdihnila. Še dobro, da mi je včeraj pomagal Emil, ta, ta … Pa kar zna, s kolinami zna, ta možev brat, zna, samo … pije pa, to pa. Tri litre v enem dnevu. Pridna sva bila, klobase sva že včeraj naredila, tam so v plastičnih posodah, samo, čakaj, a ni ena malo bolj prazna kot sinoči … Pa je. Ti hudič, ti.

Čakaj, čakaj, si je rekla Ana, si jezno zategnila toplo ruto, si nadela staro sinovo bundo, se obula in stopila na prag. Zunaj je jutranji mrak tiščal mraz k tlom. Nekaj snega je padlo sinoči, ne dosti, je ugotavljala, ko je gledala stopinje do garaže in nazaj. Pogledala je proti stari jablani, ki je obdržala sneg. Sin bo kmalu tu, rekel je takoj po sedmi, da pride. Ja, čemu bo tista kripa delala. Pa bi kupil novega, ne pa da kar naprej nekaj popravlja. Pa pravi, da mu dobro služi, da so to samo sprotne obrabe. No, no, bo že vedel. Mlajši pa ne vozi, on pa ne. Saj je poskusil, pa … Bog se usmili, tak čas. Brez avta nisi nič, prav nič. In v teh naših rovtah, zdaj je samo še šolski avtobus, trgovine ni, gostilne ni …

Ne, ne, v dom pa ne grem. Obljubila sem, da bom obdržala samo še kokoške. Saj razumem, sinova imata vsak svoje težave, pa da bi še meni kar naprej pomagala: pripelji moko, pripelji krmo za kokoške, to in ono, pridi, boš gnoj speljal, me boli hrbet … Ne, ne, saj se ne vem, koliko časa bom še. Bog vedi, če bom učakala pomlad, je v hladnem jutru premlevala in se razgledovala po senožetih, obeljenih z novim snegom. Tu in tam je ven molela stara trava, tam, kjer ni bilo pokošeno. Modrikast mrak se je le počasi redčil, za hribom se je slutilo sonce, rdečina je barvala vzhod in dala slutiti, da bo dan lep, sončen.

Pa je šla za hišo po sledeh, ki jih je pustil Emil, ta, ta … jo je žgalo. In je prišla do garaže ob gozdiču, preden je cesta zavila k hiši. Videla je, da je za garažo napokana bela plastična vreča. Ti lisjak ti, si je rekla. Ukradel je klobase in jih je sinoči pozabil vzeti. Na, pa sem ga dobila, na. Šla je in pograbila plastično vrečko. Kakšnih pet kil jih je, je ocenjevala. Pa sem mu snoči zapakirala koline, prato, jetra, klobase, vsaj toliko, pa mu še ni zadosti. Tudi če bi mu dala celega prašiča, bi ga odpeljal. Nikoli mu ni zadosti. Le po kom je … Moj pokojni ni bil tak, pa drugi bratje tudi ne, no sestra, njihova sestra, o ja, tista pa ima rada denarce, ja, grabi jih, grabi. O, ti hudič, klobase je kradel, bog se ga usmili.

Sopihaje jih je nesla nazaj na hodnik in jih pretresla v plastično posodo. S starejšim sinom sta bila domenjena, da jih bosta danes razobesila za sušenje. Emil naj bi dal pršut v leseno skrinjo v razsol, on to ve, kako je treba, to zna, res. Še to naj bi naredil danes dopoldan, potem bo pa moral v gozd, ker je še zaposlen kot inženir. Ja, lepa služba, kar tako sredi šihta prideš in delaš koline, o ja, lepa. Poravnala je klobase in sedla na star, škripav stol. Dosti jih bo, do poletja bodo. Naj se lepo osušijo, potem pa jih bom zalila z vročim oljem, še zadnjič. Ene, tiste bom pustila, da se do konca posušijo, tiste ima rad starejši. Reže jih, cmoka in pripiva pivo, bog mu jih daj. Ta mali pa ima raje kuhane, raje te. No, vsakemu svoje. Pa tiste iz pljuč, pljučnate. Tiste se mi zdijo dobre za k mineštri. Pa kožarice, o ja, tiste, k repi. Ta mali jih je, ta velik pa ne. No, saj jo poje, pa pravi, da so zanj premočne, preveč mastne, da mora paziti, kaj že … saj ne vem. Čakaj, a ni zdaj zvonil mobilec v kuhinji?

Hudič, spet se bo jezil, ker ga ne nosim s seboj. Pa ja, kar naprej naj bi ga vlačila, pa ja. Hišni telefon je zdaj kar odveč, odkar mi je kupil tisto reč. Komaj sem se naučila tega hudiča uporabljati, komaj. Ja, saj ima svoja leta, a ne, čez osemdeset, spomladi jih bo petinosemdeset, če jih bo, pa sem še vzredila prašička, o ja. Pa ocvirki, ej, tisti s kožo, pa mlada solata, pa krompir. No, to bi še rada jedla, to pa. Pa tisti drugi tudi, o ja za v mineštro, pa rebrca, ah … Joj, spet zvoni, kje je, hudič tečni. A, že vem, na kredenci v kuhinji, tam.

In je šla tja in vzela telefon. Starejši ji je sporočil, da je že skoraj doma in vprašal, če je stric Emil že prišel. Pa mu je rekla, da še ne. Vprašal je še, kakšna je cesta do hiše, če se da priti z avtom. In mu je rekla, da je samo malo pobelilo, da lahko kar pride. Ni bilo deset minut, pa je se je prismejal pri vratih, v novi bundi, v močnih čevljih, zardel, velik, že malo siv, kaj ne, čez petdeset jih že ima.

Po kolinah diši,« je rekel Boris, ko je stopil v razgreto kuhinjo, kjer je na starem štedilniku še na drva že bila pripravljena velika modra kozica za cvrtje ocvirkov.

»O, ja, diši. Kdaj pa si že šel iz Ljubljane, saj je še mrak?« ga je Ana vprašal in se smehljala. Razvezala si je ruto, da so se ji razsuli beli lasje.

»Mama, kmalu po peti, pa na avtocesto, potem pa gor. No, saj je šlo hitro. Je bil pa lep ta naš zadnji, a?« je kimal Boris. »Lep, ne preveč špehnat, bolj take sorte za meso. Takega sem hotela. Lep. Pršut bo dober, dober, klobas pa je, na hodniku so. Ja, jih bova kar vesila, ja. Pršut bo dal v sol Emil, ni ga še, pa bo kmalu tu. Imam že kuhano kavo pa šnopčka imam, ta pravega, še iz doline od tete Zalke. Dober je, dober. Jaz si ga dam v čaj pa v kavo, kadar so koline. To se spodobi, ne. Boš kavo in malo tistega notri?« je Ana rekla in se vzravnala, se oprijela mize in vstala.

»No, naj bo. Čakaj, avto slišim,« je Boris rekel in še do kuhinjskega okna. »Glej no, Emil že gre,« je ugotavljal.

»O že, čakaj, čakaj, zdaj bo cirkus. Pridi sem, k temu drugemu oknu. Zdaj bo cirkus,« je Ana razživljeno rekla in sina kar rinila k drugemu oknu, od koder se je dobro videlo do garaže pod gozdičem.

»Ja, kaj pa bo?« se je Boris čudil.

»Tiho, pa glej!« je Ana ukazala. In sta gledala. Emil je ustavil zelenega terenca, last gozdne uprave, in najprej odtočil ob starem brestu, potem je šel na vzhod garaže, brcal sneg in nekaj iskal.

»Kaj išče?« je Boris šepetaje vprašal. »Klobase,« je Ana rekla z nasmeškom in kimala. Obraz se ji je razjasnil in zardel. »Klobase!?« Se je čudil Boris. »Ja, ja, klobase. Veš, sem zjutraj gledala, kam gredo sledi, čez gozdič. In sem šla, pa sem našla belo plastično vrečo klobas. Ta hudič, nikoli mu ni zadosti. Sinoči pa je še kar sedel in pil in mi pridigal o starih časih, ko so gospodarji šteli žlice masti, pa ti nese klobase. Enkrat popoldan jih je mogel, ko me je poslal v hišo po česen in poper, takrat … No, pa sem jih prinesla nazaj. Pozabil jih je vzeti, saj veš, da si ne more kaj, da ne bi česa vzel. Zdaj pa išče klobase, vidiš,« je došepetala Ana.

»Klobase si je dodatno vzel. No, ta pa, mislim …« se je Boris na glas ujezil. Pa ga je Ana utišala in mu zabičala, naj se naredi, kakor da ne ve za nič. Počakala sta, da je Emil, ves rdečeličen, prišel v kuhinjo in sedel za mizo. Rekel je, da bo samo pokazal, kako se da pršut v razsol, da mora nujno v neki gozdni oddelek, da pridejo iz direkcije, da … Za konec je pa rekel: »Ma klobas pa bo, o ja. Vsaj toliko, kolikor dni.«

Bojan Bizjak