Stihi, napisani z žensko roko

10 marca, 2023
0
0

Videli boste, kakor oblikovno različne so izbrane pesmi: nekatere so pisane v notranjem ritmu, druge se povsem opirajo na rimani verz. Nastale v različnem času trkajo na našo občutljivost in privabijo ob branju na plan naše spomine in premišljevanja. Poezija je pač najbližja človekovi duši, se je najbolj dotakne – toda le, kadar ne tone v hrupu vsakdanjega sveta. V tišini zazvenijo stihi, uglašeni na najgloblje strune človekove duše. In pesnice so pretanjene znanilke tega.
V. K.

On je bil veter

On je bil veter –
gorje, če sem se naslonila nanj:
padla sem, si potolkla roke in obraz.
On je bil veter:
rad mi je kuštral lase,
mi odpenjal obleko,
žvenketal z odpadlimi listi
kakor s cekini,
mršil je trate, gore in oblake
in pletel gladino vode v bele čipke,
da me ni plašilo, kar je v globini.
To je bil veter:
drevje je pelo,
trava je božala moje noge,
cvetlice so se klanjale,
kadar je hodil z menoj,
oblaki so se razgrinjali,
če sem želela, da sije sonce,
visoka rž je drhtela kot dlaka psa,
ki se dobrika gospodarici.
Od vsepovsod so se oglašali
ptičji napevi in klici.
To je bil veter.
Kadar je hodil z menoj,
je še prah na cestah oživel
in zrak je zacvetel.
On je bil veter.
Kolikokrat sem si potolkla roke in obraz,
ko sem se naslonila nanj.
Vse se je zacelilo.
Svet je bil poln šepetov,
žarečih oblakov in sanj,
drhtel je kakor srce na pomlad.
Človek je bil mlad ob tem vetru.

Neža Maurer

Potovanje k tebi

K tebi potujem
vse svoje življenje.
In ko bo življenja konec,
kako bom potovala?

Pridi mi naproti!

Hodim zelo počasi,
a se nikoli ne utrudim.
Moje življenje
je potovanje k tebi.

Neža Maurer

Vse si želim

Sreča si, moje veselje,
moje hrepenenje.
naj te objamem trdno,
naj čutim, kako imam v naročju
vse, kar želim.

Vse, kar želim?
Otroka želim.
Tvojega otroka. Najinega otroka.
In objel si me in ljubil si me
In rodil se je tvoj otrok –
najin otrok.
Držim ga rahlo objetega,
niham z njim sem in tja
in čutim, da imam v naročju
vse, kar želim.

Vse, kar želim?
Tebe želim, ljubi moj,
najina potepanja,
plese na vaških veselicah,
pogovore v mraku,
najino brezskrbno ljubezen,
večere objemov in poljubov,
ko čutim, da si moja sreča,
moje veselje, moje hrepenenje –
vse, kar želim.

Vse, kar želim?
Niham od tebe k otroku,
od otroka k tebi –
od brezskrbnosti k skrbi,
od otroškosti k zrelosti,
od želje k odrekanju,
od sreče k sreči –
kot vrba niha od vode k nebu
in spet k vodi.
Kaj si želim?

V vodi blesti zvečer sijajen,
zlat mesec.
Po prstih grem k njemu, ga božam,
neslišno se razdeli v množico drobnih,
sijajnih mesecev.
Trznem kvišku, drhtim od želje,
da bi bil v vodi spet en sam velik,
zlat mesec
in jaz na bregu brezskrbna deklica.

In že je v mirni vodi
en sam velik, zlat mesec –
jaz pa sežem z roko do gladine,
jo pobožam in razburkam.
Vse si želim.

Neža Maurer

Čakam

Ne razumem, kod hodiš.
Vsaj pisal bi.
Ne trdim, da sem le tvoja –
in vendar sem ti zvesta;
vse drugo je tako, da se preživi,
da ostanem sveža in željna
za tvojo vrnitev.
Kaj bi z izmučeno dušo
in pustim telesom?
Vem, kakšno žensko imaš rad.
Tebe čakam – in sem nejevoljna,
ker te dolgo ni.
Tebe čakam – in sem srečna,
da te čakam.
Ne razumem, kod hodiš toliko časa.
Nikoli te nisem čakala zaman.
Pravijo, da te ni več,
da si le prst v prsti.
Vseeno je, kaj pravijo.
Še to je vseeno, kaj si.
Prišel boš, ker te čakam.
Nikoli te nisem čakala zaman.

Neža Maurer

Zimsko upanje

Ledeni veter nosi spomine
v naročje snežene zime.
V obrisih davnine se bohotijo
gradovi sreče.
Na vrtu ljubezni vznika škrlatni cvet.
Tam šepeče pomlad zveneče besede
zvestobe, predanosti.
Ptice prinašajo neizpete pesmi.
Vedno znova vzklije življenje.
Vse to daje neuničljivo upanje in toplino.
V premrle roke razpreda obljube neminljivosti.

Marija Bajt

Ljubezen je v zraku

Ljubezen je v zraku,
na vsakem koraku
se čuti pomlad
in vsakdo nekoga ima rad.

Ljubezen je v zraku,
v njenem vodnjaku
se že marsikdo je napil
in sreče v dvoje naužil.

Ljubezen je v zraku,
najraje v mraku
se k srcu skloni srce,
v dvoje življenje lepše je.

Marija Bajt

Noč ima svojo moč

Noč ima čudežno moč,
rek, saj ga poznaš.

Dih zadržan,
plaha iskanja,
isti odgovor na nova,
zmerom enaka vprašanja.
Sega do zvezd
večna obljuba ljubezni
komaj rojene,
ki se odloči predati.

Radost združitve,
strah zatajen,
zmaga, poraz,
sila nečesa,
kar še ne more imeti imena,
vendar je sonce življenja,
luč iz vesolja,
večnosti seme.
Lina Lavrenčič

Združitev

Pogled se kot bosa stopinja
previdno je dvignil
do mojih oči. Nasproti sva stala –
tonilo je vse okrog naju,
le čas je tiktakal –
in merila svoje moči.

Našli sta se dve polovici,
z dlanjo v dlaneh prestopili
sta prag – kakor luč.
Sledita stopinjam bogov.
Dveh src srečni vrisk je
vesolje napolnil:
sesul se je svet in rojeva se nov!
Lina Lavrenčič

Srečanje

Sredi poti sva obstala,
ko sva se srečala nekoč,
v pozdrav sva si roki podala,
bil poletni dan je vroč.
Ali smem dekle kdaj priti
na tvoj dom, si vprašal me,
se s tvojimi pogovoriti
in s teboj, če ljubiš me?
Nisem ti odgovorila,
hitro sem odšla od te.
Vendar naju je združilo
tisto prvo srečanje.
Ančka Šumenjak

Pesem

Na okno se je naslonila
in prisluhnila v polnoč.
V daljavi pesem se je zlila
med šumenjem vetra v noč.

Kdo pa poje tam v daljavi,
Kdo pa poje tak lepo?
Fant tvoj – njeno srce pravi,
da prepeva ji v slovo.

Pa se je srce zmotilo,
pesem ji je pel v pozdrav.
Še eno leto ni minilo,
ji prstan je poročni dal.
Ančka Šumenjak

Lovi me z vetrom

Lovi me z vetrom,
lovi me s temo,
lovi me z mislijo –
ne uloviš me!

Ne najdeš –
kdo mi daje svetlobo.
Kaj morem,
če ne verjameš,
da žarim iz sebe.
Neža Maurer

Prebrskajte po LEPOSLOVJU Založbe Kmečki glas.