Vreme Naročite se
Zgodba za boljše razpoloženje
Zgodba avtorice Minke M. Likar nas popelje v vsakdanjik zimskega dne, kakršnega preživlja pripovedovalka zgodbe z možem v zatišnem času tik pred pomladjo.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Ponedeljek, 27. marec 2023 ob 15:22

Odpri galerijo

Govert Dirsksz Camphuysen: Kokoš v gnezdu, 1623

Nič, prav posebnega ni v tem času, ki ga polnijo vsakdanja opravila. Toda avtorica zna zgodbo spretno napolniti z duhovitimi pripetljaji, ob katerih se boste gotovo zabavali. Preplet vsakdanjosti zakoncev na kmetiji in šaljivih prigod ustvari v zgodbi ravnotežje, zaradi katerega učinkuje zgodba kot uravnotežena celota.

V. K.


Zimsko dopoldne


Zimsko dopoldne je. Z možem Janezom sva, kot vse druge dopoldneve, popoldneve in večere, sama. Saj ne rečem, da nama je ravno dolgčas, a vse je sčasoma postalo rutina. Pogrešava obiske, družbo. Vendar se ne pritožujeva. Glede na najina leta – skupaj jih naštejeva več kot sto pe … – ojoj! Za zdaj se še kar dobro drživa; ne tarnava in se ne smiliva sama sebi. Imela sva trdne prednike. Sama mislim, da k zdravju pripomorejo zdravo življenje, preprosta hrana in gibanje. Ja, gibanje, trdo kmečko delo! In skrb za sleherni uspešni in plodeni dan. Nikoli nismo govorili o stresu, o paniki. Teh izrazov sploh nismo poznali. Življenje je bilo en sam delavnik. Narava je zelo neprizanesljiva: toča, žledolomi, poletne suše. In bolezni! Te pridejo s konjsko hitrostjo, odmikajo se po polžje. Treba se je bilo sprijazniti z raznimi nesrečami ali poškodbami. Tudi s smrtjo; koliko svojcev, znancev, sosedov smo pokopali?! Veliko smo žalovali za njimi. Ženske so bile vse leto oblečene v črnino, žalovanje na zunaj in na znotraj. Le delo in medsebojno razumevanje je bilo vodilo, da nismo obupali. Še vedno je tako.
Toda danes je povsem navaden dan. Lep, spokojen zimski dan. Za nama so vsa jutranja opravila; res je, da ne vstajava zgodaj, saj se pozimi največ prihrani, če se dolgo leži; ne prižigajo se luči, ne odpirajo vrata in ne kuri se. Janez ima v »garaži« prijaznega oslička, tako, za družabnost in da ima obveznosti. Prek poletja mora s koso postrgati obronke, ki ostanejo koscem, in tako ima potem pozimi krmo za oslička. Poleti ga pase. Žival se tako naveže na človeka; nič manj se nanjo ne naveže človek! Ko mož postori vse v hlevčku, se na hitro umije in me počaka, da skupaj pozajtrkujeva in se kaj pogovoriva.
Sama imam dotlej tudi dosti opravil. V kurniku je pet kokošk, ki so nenehno lačne. Sedaj ko je zunaj sneg in zmrzal, se ne morejo pasti, zato moram poskrbeti za kak zelen nadomestek. Zeljni listi, repni listi … in so hvaležne za mojo skrb, letos še vso zimo nesejo jajčka! Spomnim se, da so neke jeseni kokoši zgodaj prenehale nesti jajca. Potožila sem Janezu, a je samo skomignil z rameni. Ni ljubitelj kokoši. Pavi, da je slaba gospodinja isto kot kokoš: obe praskata stran od hiše! Kmalu za tem me je poklical.
»Pridi v kozolec, se boš razveselila!« Počakal me je ob štantu s praprotjo in pomignil. »A nisi rekla, da so kure nehale nesti jajca? Sezi pod štant!«
»Saj sem vedela, da še nesejo!« Vsa navdušena sem se sklonila, res je bilo videti za celo gnezdo debelih jajc! V navdušenju nisem niti pomislila … Potem sem z roko segla po jajcih – takoj sem začutila, da to niso jajca, ampak drobna repa! Tako sem bila besna, da bi mu bila repo najraje zmetala v obraz. S težavo sem se zadržala, se ugriznila v jezik; niti besede nisem spregovorila, samo šla sem. Nisem pa preslišala njegovega posmeha in zadovoljstva, da mu je šala uspela. Vedela sem, da je tudi on ne bo tako poceni odnesel!
Skrbim tudi za hišnega mačka. Nenehno se prav preveč ljubeznivo mota pod nogami; tudi on zna pokazati naklonjenost in pripadnost, celo takrat, ko ni lačen!
Zjutraj najprej zakurim v štedilniku, da se pogreje kava in zavre mleko za zajtrk. Zakurim tudi v krušni peči. To je hitro, ker Janez že dan prej potisne v peč suhljad in potem takoj zagori. Zdaj ko je mraz, je v peči vedno kak debel čok, debelo poleno, ki počasi tli, tudi ko zaprem ognjiščna vratca. Tako je v hiši vedno prijetno toplo. Pravim: hitro! Moram priznati, da sva svoj tempo zelo upočasnila. Ne gre več hitro! Leta pač. Le volja ostaja. Kako drugače človek gleda na starost koga drugega kot na svojo! Najpomembnejše je, da zjutraj vstaneš!
Janez me počaka za mizo. Prelistava časopis; predvsem naslove. Skozi debela, zapackana očala najbrž ne vidi drobnega tiska. Le krajša si čas in spremlja moje kretnje. Priprava zajtrka je žensko opravilo. Tako je bilo vedno; moškim nikoli ni bilo častno brkljati okrog štedilnika. Iz miznice vzamem že malo suho polovico hleba in ga skupaj z nožem položim na mizo. Enkrat na teden pečem kruh. Moja peka je le en hlebec in nama zadošča. Nato pripravim belo kavo, jo posladkam in v skodeli skupaj z žlico postavim predenj. Dokler ne prinesem še svoje in ne prisedem, Janez vedno vljudno počaka. Potem si odreže kajlo kruha in ga nadrobi v kavo. Pokrižava se in si zaželiva dober tek.
»Mi boš pomagala sestaviti škaf! Pa ne takoj, nekaj moram še pooblati.«
»Prav, boš povedal kdaj.«
»Ja, saj sem rekel, da malo pozneje.«
»Samo, Janez, ko začnem klekljati, ne grem nič rada od punklja, saj veš …«
»Potem pa počakaj s klekljanjem.«
Z Janezom imava že dolga leta vsak svojo zimsko »obrt«. Dokler mi oči še za silo služijo, se prav sprostim ob klekljanju! Sedim ob oknu, kjer je največ svetlobe, navadno le dopoldne. Ta stara majhna okna so precej srežasta, zaledenela. Šele če dan se srež počasi odtaja in lužica steče po okenski polici. Kadar gori v peči, skozi špranje pri oknih in pod vrati nalahno piska, ko zrak vleče noter in pri tleh je kar mrzlo. Obujem si debele volnene nogavice, ki sem si jih lani napletla, da me ne zebe v noge.
Vedno na zunanjo poličko nasujem pticam sončnična semena, ali pečke od jabolk, ali naredim kepo iz loja in semen. Pravim, da so pozimi tudi ptice del najine družine. Tako lepo jih je opazovati, ko se spreletavajo, in nič se ne boje, saj je okno dovolj visoko, da mačkon ne more blizu. Ko sem bila otrok, sem si s klekljanjem čez zimo prislužila za velikonočno obleko in čevlje! Sedaj skoraj vse, kar naklekljam, podarim za kakšno praznovanje.
Janez je priučen kolar. Kmečki ljudje so se morali marsičesa priučiti; ni bilo denarja, da bi si vse kupili. Že od očeta se je naučil izdelovati kmečko leseno orodje in tudi leseno posodo, kot so čebri, škafi, golide. V prostoru, kjer je krušna peč, torej v hiši, saj je edini ogrevani prostor, je za vrati postavljen star skobeljnik. V predalih ima različne obliče, ki jih potrebuje, ter žage in merila. Pod klopjo pri peči je suha debela tnala, na njej poravnava žeblje in neta obroče za škafe. Na njej tudi s pomočjo klina cepi iz okroglega suhega čoka doge za škafe. Za škaf uporablja jelov les, ki je lažji in ga je tudi lažje obdelati. Vsako deščico, dogo – te so različne širine, mora pooblati malo na okroglo in tudi stranice, da se lepo stikajo na konus. Izdela tudi dve »ušesi«, ki morata biti potem postavljeni simetrično, da je ravnotežje. Uho je seveda višje od drugih dog, na sredini izvrta vsakemu luknjo, to je ročaj. Ko ima vse pripravljeno, me pokliče.
»Alo, zdaj pa le pridi!« Najboljše je, da me nič ne čaka, sicer postane nemiren. Na tleh, sredi oblanja in žaganja počisti prostor in naloži doge. Jaz moram malo od tal držati železni obroč, on pa postavlja pokonci doge: najprej simetrično ušesi, nato vse drugo. Pogosto se ne izide in mora začeti znova. Včasih tudi jaz ne držim čisto pri miru in se vse sesuje kot domine. Takrat se razjezi. »Saprabolt! A bova ves dan postavljala ta škaf!?« Ko nama končno uspe, mora z ozkim obličem narediti spodaj utor, kamor potem namesti dno; najbolje iz ene široke deske, da pozneje škaf ne pušča. Potem trdno nabije oba obroča. Nazadnje zbrusi robove. Zadovoljna sem, da je natančen. Ne, ni tako preprosto narediti škafa! Vesela sem, da Janez to zna, saj kako bi prala tedensko žehto, če bi ne imela vsaj dveh škafov na voljo!?
Takrat, ko si je bil privoščil šalo na moj račun s tisto repo, sem se takoj odločila, da mu vrnem iz finfarja drobiž! Ko ni videl, sem šla v kozolec in v žepu predpasnika prinesla pet ali šest repic in jih skuhala. Da je bilo videti lepše, sem dodala na krožnik žlico ocvirkov in pokrila. Poklicala sem ga h kosilu.
»Ti kar pridi jest, da se ne shladi,« sem rekla in si izmislila neki opravek, da nisem bila ob njegovem presenečenju v kuhinji. Ko sem se vrnila, ga ni bilo v kuhinji; ni bilo več krožnika na mizi, tudi repe ne! Dvomim, da jo je pojedel! Tisto popoldne sva bila oba tiho. Tudi pozneje ni nihče načel teme o repi in jajcih. Tako in drugače si stari zakonski pari popestrimo dneve.
Sedaj je že druga polovica zime; predpust je. Po svečnici že kaplja od streh in dan se precej podaljša. Naveličana sva zime. Sama posebno težko čakam pustne sobote pa nedelje in pusta. Takrat naju vedno obišče vaška vojska otročadi, našemljena v nemogoča bitja, ampak tako prisrčna, prepričana, da nobenega od njih ne prepoznava. Zanje vedno pripravim flancate in kakšno vrečko bonbonov. Kako se drenjajo, da bi koga ne zgrešila! Doma jim zabičajo, da ne smejo prosjačiti za denar! Vendar imam vedno pripravljene kovance enake vrednosti; kako se tem živalcam in čudnim bitjem zasvetijo oči! Zahvalijo se in potem za prvim vogalom snamejo maske, da preštejejo svoj izkupiček. Ej, srečno, radoživo otroštvo!
Tudi mi smo za pusta hodili okrog kot maškarice od hiše do hiše, navadno oblečeni v kakšno mamino staro obleko ali narobe obrnjenim ponošenim suknjičem ali vrečevino in maskami iz papirja. Samo da smo lahko šli okrog! Lepo se je spominjati tistih časov in zimsko dopoldne hitreje mine!
Minka M. Likar

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 30. May 2023 at 21:55

662 ogledov

Lymska borelioza
Povzročiteljice so izredno gibljive spirohete Borrelie burgdorferi, njihove gostiteljice so različne domače in divje živali. Bolezen se pojavlja sezonsko, največ obolenj je v poletnih mesecih.Najpogostejši bolezni, ki ju prenašajo okuženi klopi, sta klopni meningoencefalitis (KME) in lymska borelioza, redkejša pa je humana granulocitna anaplazmoza. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami v samem vrhu okužb z lymsko boreliozo, glede na število primerov na 100.000 prebivalcev smo v Sloveniji najbolj ogrožena populacija na svetu. Pri nas namreč potrdijo med 3000 in 7000 novih okužb na leto. Obolevajo ljudje vseh starosti, največ jih je starih med 35 in 65 let. Največ prijavljenih okužb je v toplejšem delu leta. Od leta 1986 so zdravniki pri nas dolžni prijaviti vsak primer bolezni, zato je mogoče številu obolelih natančno slediti. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so letos do 4. maja prejeli že 317 prijav obolelih za to boleznijo.Zelo raznolik potek bolezniZa razliko od klopnega meningoencefalitisa (KME), s katerim se lahko okužimo takoj po vbodu okuženega klopa, je pri lymski boreliozi za prenos okužbe potrebnih vsaj 24 oziroma 48 ur. Zato je zelo pomembno, da klopa odstranimo takoj, ko ga opazimo. Lymska borelioza poteka v treh obdobjih oziroma fazah. Prva sprememba se navadno pokaže na koži približno 10 dni (od 3 do 32 dni) po ugrizu klopa: na vbodnem mestuse pojavi neboleča rdečina (erythema migrans ali potujoči eritem), ki se postopno širi. Sprva je enakomerna, nato pa začne osrednji del bledeti, tako da nastane obročast izpuščaj, ki se postopoma širi. Po navadi je kožna sprememba ena sama, lahko pa jih je tudi več, na različnih delih telesa. Včasih izpuščaj tudi srbi ali peče. Nekateri bolniki so brez težav, nekateri pa navajajo glavobol, utrujenost in bolečine v mišicah. Kožne spremembe vztrajajo nekaj tednov ali mesecev, nato pa izginejo, tudi če jih ne zdravimo, vendar pa lahko tedaj okužba prodira globlje.Če bolezni v zgodnjem obdobju ne prepoznamo in je ne zdravimo ustrezno, lahko v drugem in tretjem obdobju, torej po več tednih, mesecih ali celo letih, nastanejo okvare živčevja ali srca, prizadetost sklepov, oči, mišic in kožne spremembe. Te okvare lahko povzročijo precej hude težave, prizadetim močno otežijo vsakdanje življenje, pri nekaterih pa se kot posledica razvije celo trajna invalidnost. Bolniki so pogosto zelo utrujeni, brezvoljni, slabo spijo, imajo bolečine na različnih delih telesa, lahko so tudi duševno spremenjeni.Diagnostika in zdravljenjeBolezen ugotovimo na podlagi značilnih kožnih sprememb in (ali) s pregledom krvi. V prvi fazi postavitev pravilne diagnoze ni problematična, saj sta rdečina na koži in ugriz klopa dovolj, da se postavi diagnoza tudi brez preiskave krvi. V drugi in tretji fazi je za postavitev diagnoze borelioze treba ugotoviti prisotnost borelijskih protiteles v krvi. Te preiskave so zelo zahtevne, saj se lahko pokažejo lažno pozitivni ali negativni izvidi. Borelioza se kaže z različnimi simptomi, zato so za postavitev pravilne diagnoze včasih potrebne dodatne preiskave vzorcev krvi, kože, tkiva ali telesnih tekočin (možganske tekočine).Pomembno je, da bolezen ugotovimo na začetku, saj jo je mogoče povsem ozdraviti z antibiotiki, zlasti če se zdravljenje začne dovolj zgodaj. V času kožne spremembe zadostuje zdravljenje doma, z antibiotiki v obliki tablet, pozneje, ko so prizadeti tudi sklepi in živčevje, pa je potrebno zdravljenje v bolnišnici z dajanjem antibiotikov v žilo (intravenozno).Za razliko od KME cepiva proti boreliozi za zdaj še ni. Poprejšnja okužba ne zapušča trajne imunosti, zato se lahko s povzročiteljem lymske borelioze okužimo večkrat.Humana granulocitna anaplazmozaTo je redkejša klopna bolezen, njeni bolezenski znaki so podobni tistim v zgodnji fazi KME. Bolniki imajo povišano telesno temperaturo, glavobol, slabost ter bolečine v sklepih in mišicah. Pri ljudeh povzroča bolezen le ena različica Anaplasma phagocytophilum, inkubacijska doba je od 7 do 10 dni po vbodu klopa. Okužbo dokažemo z mikrobiološko potrditvijo povzročitelja, zdravi se z antibiotikom (doksiciklin). Pri ljudeh ni kronične oblike bolezni. Cepiva proti tej bolezni ni.Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Tue, 30. May 2023 at 21:51

613 ogledov

V naravi prežijo klopi
Najpogostejši bolezni, ki ju ti prenašajo, sta klopni meningoencefalitis in lymska borelioza, redkeje pa humana granulocitna anaplazmoza. Danes bom podrobneje predstavila klopni meningoencefalitis.Klopi živijo v gozdni podrasti, travi, grmovju, najdemo jih tudi na vrtu. Z njihovim ugrizom se lahko okužimo vse od februarja pa tja do novembra, pomembne so podnebne razmere, saj je populacija klopov dejavnejša in številčnejša ob mili zimi in vlažni pomladi. Največ jih je do nadmorske višine 600 metrov, najdemo pa jih tudi do višine 1600 metrov. Zavedati se moramo, da vsak klop ni okužen. Okužimo se lahko dokaj redko, tudi če nas ugrizne okužen klop, in le del oseb, ki se okuži, tudi zboli.Ugriz klopa ostane pogosto neopaženKlop poišče na človeku primerno nežno mesto, tam se na kožo pritrdi tako, da porine svoj rilec globoko v kožo. Njegova slina ima anestezijski učinek, zato ugriz ne povzroči bolečine. Ugrizi zato pogosto niso opaženi, predvsem pri otrocih. Po klopovem ugrizu se gostitelj ne okuži vedno, lahko pa okužba poteka tudi brez bolezenskih znamenj, torej asimptomatsko.Obstaja kar nekaj preprostih ukrepov, s katerimi lahko poskušamo preprečiti ugriz klopa. Za osebno zaščito lahko poskrbimo tako, da hodimo po stezi, se izogibamo grmičevju in visoki travi. Priporočljiva so svetla oblačila, na katerih zlahka opazimo klopa. Telo naj bo čim bolj pokrito, hlače naj bodo dolge, po možnosti zataknjene za nogavice, srajca naj ima dolge, zapete rokave, obujemo si škornje, na glavo pa posadimo pokrivalo. Uporabljajmo odvračala (repelente), ki jih nanesemo zlasti na oblačila, in manj na kožo. Najpomembnejše je, da se takoj po vrnitvi iz gozda, iz narave, natančno pregledamo, oprhamo, umijemo lase in takoj odstranimo morebitne prisesane klope. Ob pregledu moramo biti posebno pazljivi na mehke predele kože, in sicer pod pazduho, pregibom kolena in komolca, na sramnem delu, med prsti nog. Pregledamo tudi lasišče in okolico ušes – zlasti pogosto so na teh mestih klopi prisesani pri otrocih.Klopa je treba odstraniti iz kože takoj, ko ga opazimo! Za odstranitev uporabimo pinceto, s katero primemo klopa čisto pri koži in ga nato s krožnim gibom previdno, a odločno izvlečemo. Vbodno mesto in okolico umijemo z milom in toplo vodo, klopa pa odvržemo. Če ga po naključju zmečkamo, razkužimo kožo z alkoholom ali pa umijemo s toplo vodo in milom. Za odstranjevanje klopov ne uporabljamo olja, mazil, krem ali kakšnih drugih preparatov. Mesto ugriza opazujemo vsaj mesec dni, če se morda pojavijo značilne kožne spremembe.Klopni meningoencefalitisTo je virusna bolezen možganske ovojnice in osrednjega živčnega sistema, ki navadno poteka v dveh stopnjah. Prva se začne približno 7 dni po ugrizu klopa in poteka podobno gripi (slabo počutje, bolečine v mišicah, glavobol). Na mestu ugriza praviloma ni opaznih sprememb na koži. Pri večini bolnikov sledi nekaj dni do tri tedne trajajočemu prostemu intervalu, ko ni nobenih zdravstvenih težav, druga faza bolezni z visoko temperaturo, močnim glavobolom, bruhanjem, trdim tilnikom, lahko nastopi tudi nezavest. Potrebno je zdravljenje v bolnišnici. Klopni meningoencefalitis je le redko smrtna bolezen (v 1 do 2 odstotkih), lahko pa pusti trajne posledice, kot so glavobol, zmanjšana delovna sposobnost in sposobnost koncentracije, slabši sluh, vid pa tudi ohromelost.Ker zdravila proti klopnemu meningoencefalitisu ni, je cepljenje s tremi odmerki cepiva edina učinkovita zaščita pred boleznijo. Cepljenje je treba začeti pred začetkom aktivnosti klopov. Prvi odmerek je priporočljiv še v hladnih zimskih mesecih, drugi sledi 14 dni do 3 mesece po prvem odmerku, tako da oseba lahko prejme vsaj dva odmerka cepiva do tedaj, ko postanejo klopi dejavni. Od 6 do 12 mesecev po drugem odmerku pa je čas za tretji odmerek. Vsakih 3 do 5 let je potrebno poživitveno cepljenje z enim odmerkom cepiva. Cepivo je varno in zagotavlja dobro zaščito. Klopni meningoencefalitis lahko preprečimo le s popolnim osnovnim cepljenjem (trije odmerki) in pravočasnim poživitvenim cepljenjem. To je posebno pomembno zato, ker za bolezen ni drugega specifičnega zdravila. Okužba z virusom klopnega meningoencefalitisa zapušča trajno imunost, zato so osebe po preboleli bolezni zaščitene pred vnovično okužbo.Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Tue, 30. May 2023 at 21:35

696 ogledov

Zakaj je pri vkuhavanju bolje uporabiti majhne kozarce?
Vsebina veliko hitreje in bolje želira v majhnih kozarcih. Če se kakšen kozarec pokvari, izguba še zdaleč ni tako huda. Vsebino majhnih kozarcev tudi hitreje porabimo, veliko prej, preden se naveličamo »enoličnih« zajtrkov.Kozarce in pokrove temeljito pomijemo s praškom in izplaknemo s toplo, čisto vodo, preden jih napolnimo. Stare kozarce čez noč namočimo v vodi in jih nato temeljito pomijemo. Kozarci morajo biti popolnoma čisti in razmaščeni. Odcedimo jih tako, da jih obrnjene na glavo postavimo na čisto krpo ali še bolje, osušimo v pečici pri nizki temperaturi (približno 50 stopinj). Tudi gumijaste obročke temeljito operemo s toplo vodo in jih pustimo ležati v čisti vodi, dokler jih ne uporabimo.

Tue, 30. May 2023 at 21:24

863 ogledov

Sadni džemi iz jagod, bezga, rabarbare in višenj
Sezona priprav shrankov se počasi začenja in pri tem vam bo v veliko pomoč knjiga Marianne Obermair in Romane Schneider-Lenz Shranjevanje sadja. V njej boste našli veliko napotkov in receptov za pripravo sokov, marmelad, sušenje sadja in še marsikaj.Jagodov džem z bezgomSestavine: 1 kg jagod, 500 g želirnega sladkorja v razmerju 2 : 1, sok 1 limone, 6 velikih kobulov bezgovih cvetovJagode narežemo na koščke in jih skupaj z želirnim sladkorjem in limonovim sokom kuhamo do želiranja. Medtem bezgove cvetove potrgamo s pecljev in jih razporedimo po pripravljenih kozarcih. Kozarce zdaj napolnimo z vrelim džemom in zapremo. Nazadnje jih za kratek čas postavimo na glavo, da se lahko cvetovi enakomerno razporedijo.NAMIGTa »cvetoči« džem imajo še posebej radi otroci. Jagode lahko v tem dišečem džemu nadomestimo s češnjami ali z mešanico jagod in rabarbare ipd. Pikantno noto dodamo tako, da vmešamo malo sveže naribanega ingverja in eno čajno žličko zelenega popra.Can Stock PhotoJagodov džem z rabarbaroSestavine: 750 g jagod, 250 g rabarbare, 1 kg želirnega sladkorja, sok 1 pomarančeJagode in rabarbaro narežemo na koščke, pomešamo z želirnim sladkorjem in pustimo, da se čez noč prepojijo. Naslednji dan zavremo sadno-sladkorno zmes skupaj s pomarančnim sokom in jo kuhamo do želiranja. Vroč džem naložimo v pripravljene kozarce.Priporočene različice:• z malinami (iz enakih deležev jagod in malin)• s kosmuljami (iz 2 delov jagod in 1 dela kosmulj)• s pomarančami (iz 2 delov jagod in 1 dela pomaranč)• s kivijem (iz 2 delov jagod in 1 dela kivija)• z bananami in kivijem (iz 2 delov jagod, 1 dela banan in 1 dela kivija)• s češnjami (iz 2 delov jagod in 1 dela češenj)Višnjev džem s praženimi orehiSestavine: 1 kg izkoščičenih višenj, 2–3 žlice grobo nasekljanih orehov, 1 kg želirnega sladkorja, sok 1 pomarančePolovico izkoščičenih višenj pretlačimo z mešalnikom. Grobo nasekljane orehe hitro suho prepražimo v ponvi s premazom proti prijemanju in jih pri tem ves čas mešamo, da okrepimo okus. Pretlačene višnje pomešamo s prepolovljenimi višnjami, želirnim sladkorjem in pomarančnim sokom. Zmes zavremo v širokem loncu in kuhamo do želiranja. Malo pred koncem kuhanja vmešamo prepražene orehe in še malo pokuhamo. Vroč džem naložimo v kozarce in jih takoj zapremo.Priporočene različice:• z breskvami ali marelicami (iz enakih deležev višenj in breskev oz. marelic)• s češpljami (iz enakih deležev višenj in češpelj ter s češnjevim rumom)• z grenivko (iz 4 delov višnjevega soka in 1 dela mesa grenivke)

Mon, 29. May 2023 at 16:28

1715 ogledov

Jagodove rezine z maskarponejem in mandlji
Sestavine: za testo: 2 jajci, 40 g sladkorja, 40 g moke, 10 g kakava v prahuJajca in sladkor stepamo, da dobimo penasto maso, narahlo umešamo presejano moko s kakavom. Maso damo v pekač, obložen s papirjem za peko, velikosti 20 krat 30 cm, in jo lepo poravnamo. Pečemo 15 minut pri 180 stopinjah.Sestavine za nadev: 2 rumenjaka, 1 vrečka vaniljevega sladkorja, 25 g sladkorja, 20 ml belega ruma, 250 g maskarponeja, 500 g svežih jagod, 50 g mandljevih lističev, sladkor v prahuKristalni in vaniljev sladkor s 3 žlicami vode zavremo. Prilijemo krumenjakom in vse skupaj stepamo, da dobimo gosto penasto maso. Vmešamo rum in maskarpone.Pečeno testo malo nakapamo z mešanico sladke raztopine in belega ruma, potem enakomerno namažemo kremo in jo obložimo z rezinami svežih jagod.Pecivo damo vsaj za dve uri v hladilnik, da se krema strdi in ohladi, potem pa narežemo na poljubne kose, potresemo z mandljevimi lističi in na koncu še s sladkorjem v prahu.

Mon, 29. May 2023 at 16:17

1845 ogledov

Osvežilni sirupi za vroče dni
Metin sirup z melisoSestavine (za 1 liter sirupa): 60 g sveže mete ali melise (za 1 polno dlan, 1 l vode, 2 žlički citronke, 600 g sladkorjaListe mete in melise osmukamo, jih damo v lonec in prelijemo z vodo. Ko voda zavre, kuhamo še 2 do 3 minute, nato pa lonec odstavimo in pustimo, da počiva od 2 do 3 ure. Skozi gosto cedilo ali gazo tekočino precedimo in ji dodamo citronko ter sladkor.Lonec postavimo na štedilnik in pustimo sirup vreti vsaj pol ure. Pene, ki nastanejo med kuhanjem, z žlico odstranimo. Nato prelijemo sirup v sterilizirane tople steklenice, jih dobro zapremo (s prav tako steriliziranimi zamaški) ter pokrijemo z večjim prtom ali odejo, da se počasi ohladijo.Sirup bi moral v hladnem in temnem prostoru zdržati nekaj mesecev.Pehtranov sirupSestavine (za 1 liter sirupa): 1 l vode, 800 g sladkorja, 150 g svežih pehtranovih lističev, 3 biolimone, 1 žlička citronkeV večji lonec nalijemo vodo, dodamo sladkor in zavremo. Dodamo pehtran, na kolesca narezane in olupljene limone, premešamo in odstavimo lonec s štedilnika. Sirup pustimo počivati od 6 do 8 ur, nato mu primešamo citronko in ga znova zavremo. Po 10 minutah vretja ga precedimo in nalijemo v tople sterilizirane steklenice. Te dobro zapremo s prav tako steriliziranimi zamaški in pokrijemo z večjim prtom ali odejo, da se počasi ohladijo. Sirup bi moral v hladnem in temnem prostoru zdržati nekaj mesecev.Sirup z limono in rožmarinomSestavine: 4 limone, 4 skodelice sladkorja (skodelica meri 235 ml), 4 skodelice vode, 4 vejice rožmarina, 4 biolimonePonev postavimo na srednje močan ogenj ter v njej zmešamo sladkor, vodo, rožmarin in temeljito umito limonovo lupinico. Vodo z dodatki zavremo in kuhamo, dokler se sladkor popolnoma ne raztopi, to je približno 5 minut. Odstavimo z ognja in pustimo približno pol ure, da se popolnoma ohladi. Vse skupaj prelijemo v steriliziran kozarec in nepredušno zapremo. Ta sirup hranimo v hladilniku do uporabe.Sirup lahko hranite v hladilniku do 1 tedna. Ker so v tem receptu sveže sestavine, ima krajši rok trajanja.Can Stock PhotoBezgov sirupSestavine: 3 litri vode, 3 kg sladkorja, 6 biolimon, 40 cvetov bezga (brez pecljev), 50 g citronke (lahko posebne za bezgov sirup ali navadne)V velik lonec za kuhanje nalijemo 3 litre vode, stresemo vanjo sladkor. Pomešamo in segrevamo do vretja, tako da se sladkor raztopi. Posodo odstavimo z ognja, namočimo vanjo bezgove cvetove in umite, na rezine narezane limone. Pokrijemo s čistim prtičem in pustimo, naj stoji na hladnem in temnem prostoru 48 ur. Potem sirup precedimo, vmešamo vanj citronko in vlijemo v čiste sterilizirane steklenice in jih nepredušno zapremo. Polnimo jih čim više, da bo med zamaškom in sokom čim manj zraka.

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za boljše razpoloženje