Nič, prav posebnega ni v tem času, ki ga polnijo vsakdanja opravila. Toda avtorica zna zgodbo spretno napolniti z duhovitimi pripetljaji, ob katerih se boste gotovo zabavali. Preplet vsakdanjosti zakoncev na kmetiji in šaljivih prigod ustvari v zgodbi ravnotežje, zaradi katerega učinkuje zgodba kot uravnotežena celota.

V. K.

Zimsko dopoldne

Zimsko dopoldne je. Z možem Janezom sva, kot vse druge dopoldneve, popoldneve in večere, sama. Saj ne rečem, da nama je ravno dolgčas, a vse je sčasoma postalo rutina. Pogrešava obiske, družbo. Vendar se ne pritožujeva. Glede na najina leta – skupaj jih naštejeva več kot sto pe … – ojoj! Za zdaj se še kar dobro drživa; ne tarnava in se ne smiliva sama sebi. Imela sva trdne prednike. Sama mislim, da k zdravju pripomorejo zdravo življenje, preprosta hrana in gibanje. Ja, gibanje, trdo kmečko delo! In skrb za sleherni uspešni in plodeni dan. Nikoli nismo govorili o stresu, o paniki. Teh izrazov sploh nismo poznali. Življenje je bilo en sam delavnik. Narava je zelo neprizanesljiva: toča, žledolomi, poletne suše. In bolezni! Te pridejo s konjsko hitrostjo, odmikajo se po polžje. Treba se je bilo sprijazniti z raznimi nesrečami ali poškodbami. Tudi s smrtjo; koliko svojcev, znancev, sosedov smo pokopali?! Veliko smo žalovali za njimi. Ženske so bile vse leto oblečene v črnino, žalovanje na zunaj in na znotraj. Le delo in medsebojno razumevanje je bilo vodilo, da nismo obupali. Še vedno je tako.
Toda danes je povsem navaden dan. Lep, spokojen zimski dan. Za nama so vsa jutranja opravila; res je, da ne vstajava zgodaj, saj se pozimi največ prihrani, če se dolgo leži; ne prižigajo se luči, ne odpirajo vrata in ne kuri se. Janez ima v »garaži« prijaznega oslička, tako, za družabnost in da ima obveznosti. Prek poletja mora s koso postrgati obronke, ki ostanejo koscem, in tako ima potem pozimi krmo za oslička. Poleti ga pase. Žival se tako naveže na človeka; nič manj se nanjo ne naveže človek! Ko mož postori vse v hlevčku, se na hitro umije in me počaka, da skupaj pozajtrkujeva in se kaj pogovoriva.
Sama imam dotlej tudi dosti opravil. V kurniku je pet kokošk, ki so nenehno lačne. Sedaj ko je zunaj sneg in zmrzal, se ne morejo pasti, zato moram poskrbeti za kak zelen nadomestek. Zeljni listi, repni listi … in so hvaležne za mojo skrb, letos še vso zimo nesejo jajčka! Spomnim se, da so neke jeseni kokoši zgodaj prenehale nesti jajca. Potožila sem Janezu, a je samo skomignil z rameni. Ni ljubitelj kokoši. Pavi, da je slaba gospodinja isto kot kokoš: obe praskata stran od hiše! Kmalu za tem me je poklical.
»Pridi v kozolec, se boš razveselila!« Počakal me je ob štantu s praprotjo in pomignil. »A nisi rekla, da so kure nehale nesti jajca? Sezi pod štant!«
»Saj sem vedela, da še nesejo!« Vsa navdušena sem se sklonila, res je bilo videti za celo gnezdo debelih jajc! V navdušenju nisem niti pomislila … Potem sem z roko segla po jajcih – takoj sem začutila, da to niso jajca, ampak drobna repa! Tako sem bila besna, da bi mu bila repo najraje zmetala v obraz. S težavo sem se zadržala, se ugriznila v jezik; niti besede nisem spregovorila, samo šla sem. Nisem pa preslišala njegovega posmeha in zadovoljstva, da mu je šala uspela. Vedela sem, da je tudi on ne bo tako poceni odnesel!
Skrbim tudi za hišnega mačka. Nenehno se prav preveč ljubeznivo mota pod nogami; tudi on zna pokazati naklonjenost in pripadnost, celo takrat, ko ni lačen!
Zjutraj najprej zakurim v štedilniku, da se pogreje kava in zavre mleko za zajtrk. Zakurim tudi v krušni peči. To je hitro, ker Janez že dan prej potisne v peč suhljad in potem takoj zagori. Zdaj ko je mraz, je v peči vedno kak debel čok, debelo poleno, ki počasi tli, tudi ko zaprem ognjiščna vratca. Tako je v hiši vedno prijetno toplo. Pravim: hitro! Moram priznati, da sva svoj tempo zelo upočasnila. Ne gre več hitro! Leta pač. Le volja ostaja. Kako drugače človek gleda na starost koga drugega kot na svojo! Najpomembnejše je, da zjutraj vstaneš!
Janez me počaka za mizo. Prelistava časopis; predvsem naslove. Skozi debela, zapackana očala najbrž ne vidi drobnega tiska. Le krajša si čas in spremlja moje kretnje. Priprava zajtrka je žensko opravilo. Tako je bilo vedno; moškim nikoli ni bilo častno brkljati okrog štedilnika. Iz miznice vzamem že malo suho polovico hleba in ga skupaj z nožem položim na mizo. Enkrat na teden pečem kruh. Moja peka je le en hlebec in nama zadošča. Nato pripravim belo kavo, jo posladkam in v skodeli skupaj z žlico postavim predenj. Dokler ne prinesem še svoje in ne prisedem, Janez vedno vljudno počaka. Potem si odreže kajlo kruha in ga nadrobi v kavo. Pokrižava se in si zaželiva dober tek.
»Mi boš pomagala sestaviti škaf! Pa ne takoj, nekaj moram še pooblati.«
»Prav, boš povedal kdaj.«
»Ja, saj sem rekel, da malo pozneje.«
»Samo, Janez, ko začnem klekljati, ne grem nič rada od punklja, saj veš …«
»Potem pa počakaj s klekljanjem.«
Z Janezom imava že dolga leta vsak svojo zimsko »obrt«. Dokler mi oči še za silo služijo, se prav sprostim ob klekljanju! Sedim ob oknu, kjer je največ svetlobe, navadno le dopoldne. Ta stara majhna okna so precej srežasta, zaledenela. Šele če dan se srež počasi odtaja in lužica steče po okenski polici. Kadar gori v peči, skozi špranje pri oknih in pod vrati nalahno piska, ko zrak vleče noter in pri tleh je kar mrzlo. Obujem si debele volnene nogavice, ki sem si jih lani napletla, da me ne zebe v noge.
Vedno na zunanjo poličko nasujem pticam sončnična semena, ali pečke od jabolk, ali naredim kepo iz loja in semen. Pravim, da so pozimi tudi ptice del najine družine. Tako lepo jih je opazovati, ko se spreletavajo, in nič se ne boje, saj je okno dovolj visoko, da mačkon ne more blizu. Ko sem bila otrok, sem si s klekljanjem čez zimo prislužila za velikonočno obleko in čevlje! Sedaj skoraj vse, kar naklekljam, podarim za kakšno praznovanje.
Janez je priučen kolar. Kmečki ljudje so se morali marsičesa priučiti; ni bilo denarja, da bi si vse kupili. Že od očeta se je naučil izdelovati kmečko leseno orodje in tudi leseno posodo, kot so čebri, škafi, golide. V prostoru, kjer je krušna peč, torej v hiši, saj je edini ogrevani prostor, je za vrati postavljen star skobeljnik. V predalih ima različne obliče, ki jih potrebuje, ter žage in merila. Pod klopjo pri peči je suha debela tnala, na njej poravnava žeblje in neta obroče za škafe. Na njej tudi s pomočjo klina cepi iz okroglega suhega čoka doge za škafe. Za škaf uporablja jelov les, ki je lažji in ga je tudi lažje obdelati. Vsako deščico, dogo – te so različne širine, mora pooblati malo na okroglo in tudi stranice, da se lepo stikajo na konus. Izdela tudi dve »ušesi«, ki morata biti potem postavljeni simetrično, da je ravnotežje. Uho je seveda višje od drugih dog, na sredini izvrta vsakemu luknjo, to je ročaj. Ko ima vse pripravljeno, me pokliče.
»Alo, zdaj pa le pridi!« Najboljše je, da me nič ne čaka, sicer postane nemiren. Na tleh, sredi oblanja in žaganja počisti prostor in naloži doge. Jaz moram malo od tal držati železni obroč, on pa postavlja pokonci doge: najprej simetrično ušesi, nato vse drugo. Pogosto se ne izide in mora začeti znova. Včasih tudi jaz ne držim čisto pri miru in se vse sesuje kot domine. Takrat se razjezi. »Saprabolt! A bova ves dan postavljala ta škaf!?« Ko nama končno uspe, mora z ozkim obličem narediti spodaj utor, kamor potem namesti dno; najbolje iz ene široke deske, da pozneje škaf ne pušča. Potem trdno nabije oba obroča. Nazadnje zbrusi robove. Zadovoljna sem, da je natančen. Ne, ni tako preprosto narediti škafa! Vesela sem, da Janez to zna, saj kako bi prala tedensko žehto, če bi ne imela vsaj dveh škafov na voljo!?
Takrat, ko si je bil privoščil šalo na moj račun s tisto repo, sem se takoj odločila, da mu vrnem iz finfarja drobiž! Ko ni videl, sem šla v kozolec in v žepu predpasnika prinesla pet ali šest repic in jih skuhala. Da je bilo videti lepše, sem dodala na krožnik žlico ocvirkov in pokrila. Poklicala sem ga h kosilu.
»Ti kar pridi jest, da se ne shladi,« sem rekla in si izmislila neki opravek, da nisem bila ob njegovem presenečenju v kuhinji. Ko sem se vrnila, ga ni bilo v kuhinji; ni bilo več krožnika na mizi, tudi repe ne! Dvomim, da jo je pojedel! Tisto popoldne sva bila oba tiho. Tudi pozneje ni nihče načel teme o repi in jajcih. Tako in drugače si stari zakonski pari popestrimo dneve.
Sedaj je že druga polovica zime; predpust je. Po svečnici že kaplja od streh in dan se precej podaljša. Naveličana sva zime. Sama posebno težko čakam pustne sobote pa nedelje in pusta. Takrat naju vedno obišče vaška vojska otročadi, našemljena v nemogoča bitja, ampak tako prisrčna, prepričana, da nobenega od njih ne prepoznava. Zanje vedno pripravim flancate in kakšno vrečko bonbonov. Kako se drenjajo, da bi koga ne zgrešila! Doma jim zabičajo, da ne smejo prosjačiti za denar! Vendar imam vedno pripravljene kovance enake vrednosti; kako se tem živalcam in čudnim bitjem zasvetijo oči! Zahvalijo se in potem za prvim vogalom snamejo maske, da preštejejo svoj izkupiček. Ej, srečno, radoživo otroštvo!
Tudi mi smo za pusta hodili okrog kot maškarice od hiše do hiše, navadno oblečeni v kakšno mamino staro obleko ali narobe obrnjenim ponošenim suknjičem ali vrečevino in maskami iz papirja. Samo da smo lahko šli okrog! Lepo se je spominjati tistih časov in zimsko dopoldne hitreje mine!
Minka M. Likar