Kratki zgodbi za prijeten konec tedna

14 aprila, 2023
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

Velikonočno doživetje

Pravijo, da je najlepše darilo za človeka tisto, ki ga doživimo. Darilo, ki ni zavito v drag papir, ki ni povezano s trakom ali okrasno pentljo. Darilo, ki ga čutimo – s srcem.
O teh besedah, ki jih je nekoč prebrala, je Štefka razmišljala tistega velikonočnega jutra, ko je sama sedela za mizo v topli kuhinji domače hiše. V pričakovanju tistega, kar bo sledilo. Kar se bo zgodilo. Obljubili so, da pridejo. Letos prav gotovo. Tako so ji napisali v voščilu za god: »Za veliko noč se vidimo.« Kako se je razveselila njihove obljube, koliko veselja se je prebudilo v njenem srcu. Mar ni človeško življenje vedno povezano s pričakovanjem? Pričakovanjem drugega človeka. Človek pričakuje človeka zato, ker ga potrebuje …
Odkar je Alenka živela tam daleč na severu, skoraj tisoč kilometrov stran od rodnega doma, je prihajala domov vedno bolj poredko. Zadnja leta le še za praznike, je razmišljala Štefka. Le tisto leto, ko je umrl Jože, je prišla trikrat, a še isti dan, ko so ga pokopali, se je morala vrniti – v službo in k svoji družini, kamor je spadala.
V hiši je bilo prijetno toplo in sladko dišalo po velikonočnih dobrotah. Že prejšnjega dne je skuhala šunko, spekla potico in kruh ter pobarvala jajca z močno rdečo barvo. V deciliter vode je vedno dala dva zavitka, da se je barva res močno prijela. Rdeče kot kri. Takšne je imela Alenka najraje, in kako težko je bilo potem sprati barvo s prstov, je šlo Štefki na smeh ob spominu na takratni čas. »Pa pobarvaj še s kakšno drugo barvo,« jo je vsako leto opomnil Jože, čeprav je vedel, da bo njegov predlog do naslednjega leta spet pozabljen. Navada je železna srajca …
Še enkrat je pregledala vse prostore, ki jih je pred prazniki temeljito počistila, in bila zadovoljna s svojim delom. Tudi šipe v oknih so se svetile v belem dnevu in rožnate zavese so mehke padale proti tlom. »Nemško!« je slišala v ušesih pohvalo Petra, Alenkinega moža, ko jih je prvič videl. Seveda, saj so bile narejene iz blaga, ki so ji ga prinesli za sedemdeseti rojstni dan. Kje je že to!?
Tudi miza v hiši, tako so rekli včasih veliki sobi, kjer se je ob praznikih zbrala vsa družina, je bila pogrnjena z belim prtom iz damasta in bogato obložena z velikonočnimi jedmi. »Prišli bodo lačni in tako bodo lahko kar sedli k mizi,« se je Štefki dobro zdelo, da je vse tako, kot bi si sama želela. Kavo in čaj pa jim bo sproti pripravila, skodelice in vse potrebno je že čakalo v kuhinji ob štedilniku. Pa da ne bo sladkala vode za kavo, tega ne sme pozabiti, saj oba pijeta grenko! Domači jabolčni sok za otroke pa mora biti sladek, sicer ga nočejo piti, se je spomnila lanskih praznikov in kako jim je teknil, tekel po grlu. Še za seboj jim ga je dala nekaj steklenic, čeprav so se branili, so ga radi vzeli, je bilo Štefki toplo pri srcu.
Končno je zaslišala zvok avtomobila, ki je pripeljal pred hišo. Stopila je na prag in jih pozdravila. »Malo zamujamo, smo šli še na grob in atu prižgali svečo,« je Alenka hitela z opravičilom in toplo objela mater.
»Lepo, samo, da ste prišli …« je Štefka z odprtimi rokami in smejočim se obrazom gledala v sijoče oči svojih dragih in jih povabila na toplo. Kako so spet zrastli, odkar smo se nazadnje videli, se ni mogla načuditi vnukom, ki so takoj posedli za mizo. Kot da so tukaj doma, se je Štefke mehko dotaknilo globoko v prsih. Andrej, Klara in Peterček, trije sončki, ki so greli njeno srce v pustih nočeh, ko ni bilo spanca …
A danes so tukaj, vsi njeni. Za skupno mizo. Za praznik! Da ga doživijo v vsej polnosti in z vsem spoštovanjem. Da jim pogreje srce in poboža dušo. Da jih napolni z vsem tistim, kar z eno besedo imenujemo – sreča.
Marija Deželak

Vzklilo je novo življenje

Pomlad je odela travnike z mehko zeleno preprogo in vsepovsod radodarno odprla razkošne cvetove. Zemlja je vase že sprejemala prva semena. Kakšna neverjetna moč se skriva v pomladi, da jo vsako leto znova prebudi po blagodejnem zimskem počitku in prinese čudež vzklitja in nove rasti.
Jerca se je vrnila s polja, kjer je njihova njiva prejšnji dan že pridobila lepo poravnane vrste posajenega krompirja. Danes je odšla tja z motiko in na obeh koncih povrnila razsuto prst s travnika. Ta navada je pri njih prehajala iz roda v rod. S tem se pokaže vsaj malo spoštovanja do zemlje ter še koristno in lepo je.
Obstala je pri vrtu in občudovala rumeno razcvetele narcise. Na gredi v notranjosti pa je bilo kar precej glavic solate, ki jo je posejala jeseni.
»Še nekaj dni in bodo velikonočni prazniki. Dovolj vsega smo pridelali na našem skromnem koščku sveta in lahko bom pripravila dobrote za družino,« se je tiho veselila.
»Kar pohiteti bo treba, da pravočasno skuham kosilo. Vnuka se bosta kmalu vrnila iz šole, nato prideta še snaha in sin iz službe!« se je priganjala v mislih.
V vrtincu pomladnega prebujenja teče čas z neverjetno naglico. Vrnitve vigredi se je vedno zelo razveselila. Z neverjetno močjo in zanosom je polagala semena v skrbno prekopan vrt. Zrak je bil prežet z nežnim vonjem brstenja in cvetenja ter ljubezni do ljudi, živali, vse narave.
V njej so oživeli spomini na pomladne dni pred več kot tridesetimi leti. Ugotovila je, da stoji skoraj na istem mestu pred hišo kot takrat, ko jo je prešinilo tisto sladko spoznanje, a obenem velik strah pred prihodnostjo. Še najbolj ji je bilo hudo, kako bodo to sprejeli starši.
Bila je rojena na tej majhni hribovski kmetiji, ko je dom že polnil jok in smeh dveh starejših sester. Starši so skrbno obdelovali vsak kos njihove zemlje. Mama je bila dobra in spretna gospodinja, oče pa je dodatno z raznimi skupinami mojstrov opravljal zidarska in tesarska dela in tako zaslužil marsikateri prepotrebni dinar, ki ga je gospodarno vložil v napredek domačije.
Ni bilo tako lahko preživeti, čeprav so imeli kar nekaj njiv, ki pa niso bile velike. Tudi gozda je bilo le za drva.
Hčerke so že od otroštva znale prijeti za vsako delo. Vse so bile pridne in si v dolini pridobile poklic, starejši dve sta se kmalu poročili in odšli z doma.
Jerca se je zaposlila v bližnji tovarni. Ko se je vrnila domov, je rada pomagala pri vsakem delu na polju ali v hiši. Dnevi so minevali v enakomernem, skoraj predvidljivem ritmu. Nič novega niso prinašali, a vse do tedaj, do tiste prednovoletne zabave v podjetju. Tam, na tistem plesu je spoznala fanta iz obrata, ki mu je dajal delo na drugem koncu Slovenije. Očaral jo je s postavnostjo in lepim govorjenjem. Ves večer sta preplesala. Bila je ljubezen na prvi pogled in zgodilo se je tisto, kar se po prepričanju nekaterih še ne bi smelo.
V začetku sta si pridno pošiljala pisma, potem pa so njegova pisma naenkrat prenehala prihajati.
Jerca se je večkrat počutila zelo čudno, posebno zjutraj se je težko izvila iz objema neke nedoločljive slabosti in tudi drugi znaki so kazali na to, da je najbrž v njej vzklilo novo življenje.
Občutila je ponos, da bo mama, hkrati pa ni vedela, kako naj to pove staršem. Najhuje ji je bilo ob misli, da bo ugasnilo upanje v očetovih očeh. Vse je stavil nanjo in pričakoval, da bosta nekoč s pridnim možem prevzela kmetijo. Kako hudo bo razočarala svoje dobre starše. Ničesar drugega ni obžalovala, le to, da bo očeta in mamo tako globoko prizadela. Bila pa je premlada, le dobrih sedemnajst let je imela.
Na velikonočni četrtek sta z mamo odšli na njivo, da bi s posebnimi lesenimi pripravami razbijali velike kepe. To sta nameravali narediti tistega dne, saj na veliki petek nikoli niso delali po zemlji.
Ko sta začeli, se je mama, drobna, a klena kmečka ženica, naenkrat obrnila k njej in dejala: »Zate bi bilo najbrž boljše, da greš domov in ne delaš tega!«
»Mama, ali ti veš, kako je z mano?« jo je začudeno vprašala in se hkrati oddahnila, čeprav jo je nekaj drugega bolj skrbelo.
»Kako naj povem očetu?« je zajokala.
»Sama mu boš morala povedati, ampak mislim, da ne bo tako hudo, saj je vas tri sprejel z največjo ljubeznijo!« jo je potolažila mama.
Prišel je večer. Oče se je že vrnil domov in začeto delo naj bi nadaljevali po praznikih. Sedeli so za mizo in pridno zajemali iz velike sklede solate. Zraven so jedli dober domač kruh in malo klobase. Oče in mama sta govorila o sajenju, Jerca pa je molčala, večerja ji ni dišala.
Nato se je opogumila in pogledala očeta. Besede so ji zamirale v grlu in zdelo se ji je, da to sploh ni njen glas, ko je spregovorila: »Veš, nekaj pomembnega ti moram povedati. Vem, da boš zelo razočaran, ko boš to slišal, vendar te prosim, da mi odpustiš. Nisem vsega sama kriva, naivno sem nasedla sladkim besedam, pred katerimi si me tolikokrat opozarjal. Noseča sem in vidva bosta babi in dedi mojemu sinu ali hčerki.«
Za mizo je zavladal težak molk. Oče si je šel z zgaranimi koščenimi rokami skozi lase, nato je pogledal Jerco in dejal: »Če sva preživila vas tri, bomo pa vsi skupaj še enega otroka. Ne, to zame ni razočaranje, je najlepša novica, kar sem jih izvedel pred prazniki. Saj se moramo vendar veseliti novega življenja! Pridi, da te objamem, in prenehaj skrbeti! Skupaj bomo že nekako zmogli.«
Zdramila se je iz spominov in se zazrla čez pokrajino do cerkve na griču.
»Bog naj mu povrne vso njegovo dobroto in razumevanje! Z njegovo pomočjo imam danes krasno družino. Jutri odnesem na grob velik šopek narcis. To drobno pozornost in hvaležnost si zaslužita oba z mamo.«
Odhitela je v kuhinjo, da pripravi dobro kosilo.
Marija Bajt