Skolioza hrbtenice

18 maja, 2023
0
0

Skolioza največkrat ne vpliva posebno na kakovost življenja, v težjih primerih pa ima lahko hude posledice v odraslem obdobju, saj lahko postane po končani rasti zelo izrazita ter povzroča okvare delovanja srca in pljuč.

Hrbtenico sestavlja od 33 do 34 vretenc, med njimi pa so medvretenčni diski, ki povezujejo vretenca. Najbolj gibljiva je v vratnem delu, najmanj pa v prsnem. Ima obliko črke S, med rastjo pa se spreminjajo oblika in normalne krivine hrbtenice. Rast hrbtenice je najhitrejša prva štiri leta življenja, nato pa znova hitro raste med puberteto. Zaradi enake obremenitve hrbtenice je normalna rast na vseh delih enakomerna, če deluje večji ali manjši pritisk na eni strani, pa je rast neenakomerna in nastanejo okvare.
Kaj je značilno za skoliozo?
Pri skoliozi nastane deformacija hrbtenice, ki se veča z rastjo. Gre za stranski odklon od normalne navpične osi hrbtenice, spremeni se fiziološka prsna krivina, rotirajo pa tudi vretenca, ki oblikujejo hrbtenico. Zaradi neenakomernih obremenitev rastnega hrustanca skolioza najbolj napreduje med hitro rastjo. Pri težjih oblikah lahko nastanejo zaradi deformacije prsnega koša motnje dihalne in srčne funkcije. Skolioza lahko nastane tudi kot posledica različnih obolenj, kot sta cerebralna paraliza in mišična distrofija, vendar pa je vzrok večine skolioz najpogosteje neznan. Starost, zrelost skeleta, spol in vzorec ukrivljenosti so dejavniki tveganja, ki povečajo verjetnost napredovanja bolezni. Pojav skolioze v zgodnjih letih starosti in ženski spol pomenita večje tveganje za napredovanje krivine do faze, ki zahteva zdravljenje.
Za skoliozo je značilna neravnost ramenske linije (ena rama je višja od druge), ena lopatica lahko štrli bolj kot druga, pojavi se asimetrija pasu in kolkov. Ob slabšanju skolioze se stranskemu odklonu od normalne navpične osi hrbtenice pridruži tudi rotacija hrbtenice, zato rebra na eni strani telesa štrlijo bolj kot na drugi strani. Nekateri pogostejši bolezenski znaki pri zmerni ali hudi skoliozi lahko zajemajo spremembe hoje, zmanjšan obseg gibanja hrbtenice, težave z dihanjem, srčno-žilne težave, slabšo samopodobo. Če je ukrivljenost dovolj izrazita, lahko postanejo hrbtne mišice bolj nagnjene k manjši razteznosti, zakrčenosti, povečani napetosti. Okoli napetih mišic se lahko razvije lokalno vnetje, kar lahko povzroči dodatno bolečino. Ljudje navadno opazijo tudi nerodno prileganje ali neenakomerno visenje oblačil ter ukrivljenost hrbtenice med oblačenjem ali pri odprtih oblačilih (kopalke, odprte bluze ipd.).
Diagnoza in zdravljenje
Za postavitev diagnoze sta potrebna natančen klinični pregled in anamneza, opraviti je treba tudi rentgensko slikanje hrbtenice. Skoliozo je mogoče zdraviti konzervativno in operativno. Osnova zdravljenja je ustavitev napredovanja manjših skolioz in popravek ter stabilizacija hujših oblik. Otroci s skoliozo večinoma nimajo bolečin, te se pojavljajo predvsem pri tumorjih in vnetjih. Otroke z blago obliko skolioze je treba pozorno spremljati in opazovati, da se ugotovi, ali se stanje slabša. Večina ne potrebuje zdravljenja. Pri njih se namreč stanje ukrivljenosti med rastjo navadno ne poslabša. Koristne učinke je moč doseči s telesno vadbo. Pomembno pa se je zavedati, da noben od teh načinov načeloma ne pomaga pri zmanjševanju velikosti krivine. Bolniki z zmerno obliko skolioze morajo nositi opornice oziroma steznike, potrebna je fizioterapija. Tudi to zdravljenje ne zboljša skolioze, prepreči pa, da bi se med bolnikovo rastjo poslabšala. Steznik je oblikovan glede na posameznikovo telo in ga je mogoče nositi pod obleko. Omogoča tudi aktivno udeležbo pri večini dejavnosti in v športu. Najučinkovitejši je, če ga bolnik nosi večino časa v dnevu (od 22 do 23 ur). Pri bolnikih s težjimi oblikami skolioze pa obstaja velika verjetnost, da bo bolezen napredovala tudi v odraslost in povzročila hude bolečine v hrbtenici ter degeneracijo medvretenčnih diskov. Pozneje pogosto take krivine vodijo v težave s srcem in pljuči. Pri njih je potrebna operacija, da se prepreči napredovanje ukrivljenosti in da se operativno razrešijo hude deformacije.

Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine