Arhitektka Neva Jejčič je zaposlena na Gradbenem inštitutu ZRMK. Pomemben del njenega delovanja je predvsem svetovanje lastnikom o gradnji in prenovi, usposabljanje in predavanja v zvezi s trajnostno gradnjo, projekti, povezani s prenovo stavb in ohranjanjem kulturne dediščine. Kot dobro poznavalko tega področja smo jo povprašali, kako ravnati zdaj pred zimo s stavbami, ki so jih prizadele nedavne silovite poplave, na koga se obrniti.

Sanacije se je treba lotiti dovolj načrtno, zato da bo izpeljana pravilno. Kdaj morajo pri tem pomagati strokovnjaki in koliko si lahko lastnik hiše pomaga sam?
Lastniki najbolje poznajo svojo stavbo oziroma hišo in bodo zelo hitro opazili poškodbe, kot so večje ali manjše razpoke na zidovih, tlakih, stropih, ostrešju, fasadi, manjše ali večje porušitve delov zunanjih zidov, kar je značilno za hudourniške poplave, posedanje temeljev zaradi spodjedanja vode ali plazu, razpoke na opornih in drugih zidovih, plazenje zemljine ali nove izvire ali poti vode na zemljišču.
V hujših primerih se nemudoma vključi civilna zaščita in pozneje tudi za to usposobljeni strokovnjaki (statik, geomehanik ali geolog), ki znajo presoditi resnost poškodb in tudi predlagati sanacijske ukrepe z več rešitvami in ovrednotiti stroške. Najprej je treba popisati nastalo škodo in ugotoviti vzroke za tak dogodek, na primer ali je hiša na poplavnem območju, kjer omilitveni in preventivni ukrepi niso smiselni, ali so možni preventivni ukrepi, je vzrok slabo vzdrževanje parcele in širše okolice, na primer neočiščeni jarki, jaški, propusti in drugi sistemi odvodnjavanja vode, saj se po jarkih, napolnjenih z zemljo, muljem, vejami, voda ne odvaja po ustaljenem koritu, pač pa najde novo pot po naši parceli, zato se na primer sproži plaz.

Več informacij o ukrepih, ki jih lahko izpeljete sami, najdete na spletni strani https://gi-zrmk.si/ukrepi_ob_naravnih_nesrecah/. Tam poiščete besedilo z naslovom »Priporočila lastnikom za samostojno ukrepanje ob plazovih«, prek katerega vodi povezava do letaka.

Pri stavbah s poškodbami na konstrukcijskih elementih odsvetujemo, da bi se sanacije lotili sami. To lahko počnemo le, če nam poplavna voda ni povzročila večje škode. Ko voda odteče ali jo izčrpamo, le počistimo prostore, temeljito speremo umazane površine z vodo in po potrebi odstranimo omete in tlake ter namočene dele stavbe sušimo. Priporočljivo je, da s strokovnjaki preverimo stopnjo vlage v elementih, preden začnemo z izvedbo ometov ali drugih zaključnih slojev in tlakov ter nameščanjem opreme. Posebno moramo biti pozorni na ustrezen režim prezračevanja in vzdrževati v prostorih primerno temperaturo. Za to priporočamo nakup vlagomerja s termometrom, da bomo stalno nadzorovali relativno vlago, ki naj ne presega 60 odstotkov.

Kakšne so razlike pri sanaciji zidane, montažne in lesene stavbe?
Bistvenih razlik med sušenjem klasično zidane ali montažne (lahka gradnja) stavbe ni. Najpomembnejše je, da poškodovane dele odstranimo in začnemo čim prej sušiti namočene dele stavbe. To dosežemo z intenzivnim zračenjem in primerno temperaturo. Pri klasično zidanih stavbah iz opeke, betona in kamna je sušenje na prvi pogled preprostejše, vendar traja dlje, saj se čezmerno navlaženi elementi počasneje izsušujejo zaradi velike gostote materiala, ker vlaga počasneje in dlje časa izpareva iz por na površje.
Les se hitreje osuši do stopnje naravne navlaženosti, ker je poroznejši in vlaga hitreje izhlapeva iz por. Slaba stran lesa pa je, da je občutljiv na čezmerno vlago (to še posebno velja ob daljši izpostavljenosti vlage), saj se lahko v lesu, ki ni primerno prezračevan in osušen, razvije lesna goba pa tudi različni insekti in stalno navlažen les lahko začne prhneti.

Can Stock Photo
Čeprav je minilo od poplav že nekaj časa, je treba stavbe še vedno sušiti. Je jesen za to ugodnejša, kot so bili poletni dnevi?
Načeloma so meseci, ko je zunanja zračna vlaga nižja in kurilna sezona, primernejši za sušenje. Še vedno pa velja, da se s strojnim sušenjem hitreje in učinkoviteje izsušujejo namočeni deli stavbe, kot pa če se sušijo naravno. Pri tem velja opozoriti, da moramo pri naravnem sušenju ustvariti prepih, da vlago čim hitreje odstranimo iz prostorov. Zato morajo biti okna in vrata odprta na stežaj, nasprotno pa velja pri strojnem sušenju z razvlaževalniki: pri takem sušenju morajo biti vrata in okna zaprta. Obakrat moramo nadzorovati stopnjo vlage in temperaturo v prostoru in po možnosti tudi na površini namočenih delov stavbe, v hujših primerih pa s sondami tudi vlago v zidovih in tlakih. Znova poudarjamo, da sta pri sušenju najpomembnejša prezračevanje in ustrezna temperatura.

Kako presoditi in se odločiti, kaj od poplavljenih sten in tlakov je še vredno ohraniti?
To je odvisno od vrste materialov in izpostavljenosti poplavni vodi: v prostorih, ki so bili poplavljeni več kot 5 ali 6 ur, so vsi elementi nasičeni z vodo. Zato se tedaj odstrani omete z zidov vsaj pol metra nad nivojem poplavne vode pa tudi tlake, če so onesnaženi z nečistočami. V nasprotnem primeru se v tlake, ki so toplotno izolirani, izvrtajo luknje (npr. fi 60 mm/1 m), odstranijo kotne letvice in vpihuje vroč zrak. Vključimo pa lahko tudi talno gretje, ki dodatno greje namočene tlake in s tem pospešuje izparevanje vlage, pri tem pa moramo biti zelo pozorni, da ne poškodujemo speljanih cevi. Tlake lahko sušimo tudi od spodaj navzgor, če je na primer pod poplavljenim pritličjem klet.
Enako velja za lesene konstrukcijske elemente, kjer se odstrani notranja obloga (mavčno-kartonske plošče), namočena toplotna izolacija, in se čim prej začne sušiti. Če opazimo poškodbe na lesenih delih (npr. temne madeže, trohnobo), te nemudoma odstranimo in jih nadomestimo z novimi, lesene dele pa premažemo z zaščitnimi sredstvi. Ob večjih poškodbah nujno poiščemo statika, ki nam bo svetoval in izdelal načrt sanacijskih ukrepov.

Kateri tlaki so za hiše na poplavnem območju primernejši?
Hiše, pri katerih je mogoče pričakovati pogostejše poplave, morajo biti zasnovane tako, da je ob vnovičnih poplavah škoda čim manjša. To ne velja le za izbiro tlakov, predvsem gre za zasnovo hiše. Ta naj bo takšna, da se bivalni prostori načrtujejo v nadstropjih, v spodnjih prostorih pa so servisni prostori, kjer ob vnovični poplavi ne bo tako velike škode in se z lahkoto premestijo pohištvo in druga oprema nadstropje više ter brez večjih stroškov nadomestijo poškodovani tlaki, omet in pohištvo. Namočeni deli hiše se tudi lahko sušijo dlje časa, na primer naravno, saj lahko prostore v nadstropju nemoteno uporabljamo. Za take prostore so najprimernejše trpežnejše vrste gradiva, kot so betonski ali kamniti tlaki in keramika. V poštev pridejo seveda tudi leseni tlaki, na primer iz odpornejših plošč, ki jih lahko zelo hitro in brez večjih stroškov nadomestimo z novimi.

Koliko časa traja, da se stavba presuši?
Sušenje je odvisno od stopnje namočenosti konstrukcijskih in drugih elementov, lege poplavljenih prostorov v stavbi in tudi od vrste gradiva, bodisi da je to opeka, beton, les, mavčno-kartonske plošče, toplotna izolacija. Vlago iz kletnih prostorov bomo izsušili počasneje kot iz pritličnih. Čas sušenja namočenih delov stavbe je odvisen od ustreznega prezračevanja ter vlage in temperature zraka in vrste gradiva, na primer pri opečnem zidu debeline 30 cm je to okoli 100 l vode na kubični meter zidu. Pri takem zidu odstranimo omet vsaj pol metra nad nivojem poplavne vode, zidove očistimo in začnemo sušiti. Vlaga bo najprej izhlapela oziroma jo bomo odstranili iz zraka in s površine opečnega zidu. Vlaga v notranjosti, porah opečnega zidu, pa se mora najprej upariti oziroma se spremeniti v paro, za to pa potrebujemo dodatno energijo oziroma toploto. Zato moramo opečni zid dodatno ogrevati, da bo para iz por čim hitreje prodrla na površino zidu in šele od tam jo bomo lahko odstranili oziroma odvedli iz prostora. Sušenje opečnega zidu je dolgotrajno (tudi do enega leta), zato priporočamo dosledno prezračevanje in tudi ogrevanje poplavljenih prostorov, da bo v zidu čim prej dosežena naravna vlažnost.

Kateri način je dovolj učinkovit, pa ne izjemno drag, kot na primer strojno izsuševanje tal z vpihovanjem in nato razvlaževanjem zračnega zraka skozi vrtine, ki ga omenjajo vaši strokovnjaki? Kakšni načini sušenja so še na voljo?
Osnovna gradbena fizikalna zakonitost se glasi, da moramo vlago (vodo) čim prej odvesti stran od hiše. Že stoletja gradimo strehe z naklonom (tudi če so ravne, je naklon vsaj 2-odstoten), vgrajujemo žlebove, odtočne cevi, peskolove in jaške ter drenaže in sistem odvajanja površinskih vod z dvorišč in tudi zemljišč in cestišč.
Poleg mehanskega sušenja s kondenzacijskimi razvlaževalniki, ki je hitrejši in tudi dražji način sušenja, lahko namočene dele stavbe sušimo naravno, pri tem je najpomembnejše intenzivno prezračevanje s prepihom, da vlaga iz konstrukcij čim hitreje izpari, je pa to dolgotrajnejši način sušenja. Obakrat pa velja vzdrževanje primerne temperature zraka, zidov in tlakov. Pri vsakem sušenju je najpomembnejše, da gradiva izsušimo do stopnje naravne vlažnosti, na primer les povprečno do 12-odstotno (odvisno od vrste lesa), estrih do 2-odstotno, preden polagamo parket. Če povzamemo, je strojno sušenje hitrejše in dražje, naravno pa cenejše in dolgotrajnejše.
Priporočljivo je tudi sušenje s klimatskimi napravami, ki učinkovito odstranjujejo odvečno vlago iz prostora in ga tudi dodatno ogrevajo. Vsekakor bo vsaj do junija strošek za elektriko kar visok, enako tudi strošek za ogrevanje.

Vlaga v kleteh je najbrž posebna težava?
V kletnih prostorih je vlaga precej problematična tudi brez poplavne vode, navadno zaradi kapilarnega vleka in slabše prezračenosti prostorov. Vzrokov za kapilarni dvig vode je lahko več, hiša na primer nima vgrajene hidroizolacije ali je ta prekinjena oziroma poškodovana, okoli hiše ni speljana drenaža, kanalizacija ni tesna, voda iz žleba, odtočne cevi ali zunanjega korita na fasadi nemoteno pronica v zemljo ob hiši.
Dober in skrben gospodar bo ob vsakem deževju in tudi večkrat na leto preveril stanje žlebov, odtočnih cevi in drugih sistemov odvodnjavanja in poskrbel za ustrezen režim zračenja kleti, bodisi je to naravno ali prisilno oziroma mehansko. V praksi pa se izkaže, da kleti sploh niso prezračevane, poleg tega pa je naravno prezračevanje teh prostorov specifično: prezračevanje skozi okna brez dodatnih ventilatorjev je oteženo, v poletnih mesecih pa morajo biti okna čez dan zaprta, da preprečimo vdor vlažnega zraka v klet, ponoči pa odprta.
Težave s prezračevanjem kleti se še posebno pokažejo pri poplavah, saj ponekod poplavna voda sega do stropa kleti ali celo više od njega. Obodne površine so nasičene z vlago, črpanje vode je zamudnejše, enako čiščenje, prezračevanje na prepih oteženo ali celo neizvedljivo, pa tudi temperature v prostoru in obodnih površinah so nižje in čas sušenja je daljši. Zato priporočamo sušenje kletnih prostorov z razvlaževalniki in dodatno gretje elementov s sevalnimi grelniki, da zvišamo temperaturo in ustvarimo razmere za hitrejše izhlapevanje vlage skozi pore elementov na njihovo površino.

Kako se lotiti prenove notranjih ometov, da bodo zares dobro sanirani?
Čezmerno navlažene in poškodovane omete pa tudi omete, kontaminirane s poplavno vodo, se odstrani in nadomesti z novimi. Smiselno je tudi pretrkati ostalo površino zidu, tako ugotovimo, ali so za ometom votli prostori, saj je to znak, da omet odstopa od podlage. Omet odstranimo tudi na mestu, kjer so večje razpoke, da ugotovimo resnost konstrukcijskih poškodb. Sušenje ometov poteka enako kot pri drugih delih stavbe, naravna navlaženost ometov je okoli 3 odstotke na težo. Priporočamo, da naj bodo novi ometi hidrofobni, ker so ti manj vodovpojni in manj občutljivi na vodotopne soli. Z opleski in izravnalnimi masami pa bi bilo modro počakati vsaj do naslednjega leta, da se zidovi osušijo do stopnje naravne vlažnosti, kar seveda ne velja za montažne stene. Če pa že finalno obdelamo zidane stene, priporočamo uporabo akrilne izravnalne mase in barve oziroma se posvetujemo s strokovnjaki na tem področju, ki nam bodo znali svetovati o pravilni izbiri mas in barv, da se zaključne plasti ne bodo čez leta luščile.

Kaj pa fasada?
Pri klasičnih fasadah, brez dodatne toplotne izolacije, ravnamo enako kot pri sušenju notranjih zidov: če je namočenost zelo velika, odstranimo omet z zaključnim slojem vsaj pol metra nad mejo poplavne vode, in ko je zid suh, znova izvedemo omet, po potrebi še drenažo, in izvedemo podzidek ali cokel, ki naj bo izdelan iz materialov, odpornejših proti vodi.
Večje težave nastanejo pri stavbah z ometom in dodatno toplotno izolacijo, to moramo v primeru mineralnih voln (kamena ali steklena) odstraniti, enako tudi omet, ter osušiti zid in znova izvesti omet (hidrofobni) in namestiti toplotno izolacijo z zaključnim slojem ter seveda poskrbeti za ustrezno osuševanje.

Ograja s protipoplavnim zidom na planinskem polju (Fotografija: Neva Jejčič)
Ali lahko prilagodimo samo hišo in njeno okolico, da bo ob naslednjih deževjih poplavno varnejša?
Poplavna območja niso primerna za poselitev, in to bi morali dosledno upoštevati in si zgraditi hišo ali gospodarska poslopja na območjih, ki niso tako ogrožena. Na že naseljenih območjih, kjer pričakujemo pogostejše poplave, pa je smiselno razmisliti o preventivnih in omilitvenih ukrepih, na primer gradnji protipoplavnega betonskega zidu kot del ograje, kjer ob poplavah z lahkoto z vrečami ali drugimi elementi zaščitimo le vhode, tako je v Piranu ali na Planinskem polju.
V hiše, ki stojijo na poplavnih območjih, vgrajujemo materiale, ki so odpornejši, cenejši in je njihova menjava hitrejša. Za prenovo stavb izbiramo trpežnejše vrste gradiva in konstrukcijske sisteme, ki jih zlahka zamenjamo in so tudi stroškovno ugodnejši. V prostorih z večjim tveganjem za poplave namestimo na primer betonske, kamnite ali keramične tlake, hidrofobne omete in pohištvo, ki ga zlahka premaknemo v višja nadstropja ali pa je izdelano iz trpežnejših materialov, kot sta kovina ali PVC. Izogibati se moramo dragim lesenim oblogam, pohištvu in gospodinjskim aparatom.
Pri taki hiši razmislimo o selitvi bivalnih prostorov v višje nadstropje, na primer hišo nadgradimo oziroma povišamo za eno etažo. Pri tem ne smemo pozabiti, da potrebujemo za to ustrezna dovoljenja in projekt, ki bo osnova za gradnjo. Predvsem pa ne smemo pozabiti na vzdrževanje stavbe in okolice, tudi širše, da kar najbolj preprečimo nepotrebno razlivanje vode po naseljih, na primer zaradi kupa podrtih dreves, gradbenih odpadkov in drugih nepotrebnih ovir ob vodotokih, ki preusmerijo tok vode.

Veliko koristnih informacij o sušenju in sanaciji stavb po poplavah najdete v brošuri na spletnih straneh GI ZRMK (www.gi-zrmk.si/ukrepi_ob_naravnih_nesrecah/).

Koliko se bo v prihodnosti spremenila gradnja novih stavb na poplavnih območjih?
V prihodnje bomo morali stavbe načrtovati in graditi/prenavljati tako, da bomo povečali njihovo odpornost na skrajne vremenske in druge dogodke v naravi. Sem sodijo poplave, suše, požari, vetrolomi in žledolomi, neurja s točo, vročinski valovi in seveda tudi potres. Zgodba o gradnji stavbe se začne z njenim umeščanjem v prostor. Zato v prvem koraku potrebujemo kakovostne strokovne podlage za pripravo in sprejem občinskih prostorskih načrtov (OPN) in tudi podrobnih prostorskih načrtov (OPPN) za določena območja. Gradnja ali prenova stavb mora biti namreč v skladu z občinskimi akti, na podlagi katerih se izda dovoljenje za gradnjo in nato izdela projektna dokumentacija, ki je osnova za izvedbena dela.

Čim prej bomo morali spremeniti naš odnos do gradnje nelegalnih objektov, ki bi jih bilo treba odstraniti na območjih z večjim tveganjem, kar velja tudi za hiše na poplavno zelo ogroženih območjih, ker so v nevarnosti tudi življenja. V tujini je že uveljavljena praksa pri sklepanju zavarovanj, saj hiše na območjih z večjim tveganjem enostavno ni več mogoče zavarovati. To pomeni, da odgovornost za nastalo škodo nosi lastnik take nepremičnine.

Na ravni Evropske unije in tudi naše države so bili sprejeti strateški in izvedbeni dokumenti z ukrepi in mehanizmi za blaženje podnebnih sprememb in čim hitrejši prehod v brezogljično družbo. Naša država že od leta 2019 v okviru osemletnega integralnega projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (www.care4climate.si) v koordinaciji Ministrstva za okolje, podnebje in energijo naslavlja številne ukrepe, kamor sodi tudi gradnja in prenova stavb v duhu trajnostnih in krožnih stavb, prilagojenih novim podnebnim vzorcem.
Gradbeni inštitut ZRMK v projektu LIFE IP CARE4CLIMATE skrbi za usposabljanje ključnih deležnikov, vpetih v proces gradnje/prenove ter za nadgradnjo nacionalnega znaka za okolje (znak kakovosti v graditeljstvu) in razvoj slovenskih kazalnikov trajnostne gradnje (www.trajnostnagradnja.si), kamor sodi tudi prilagajanje stavb in načina našega sobivanja v novih podnebnih razmerah. Odpornost stavb na skrajne vremenske dogodke je sistematično obravnavana v sklopu kazalnikov trajnostne gradnje, ki jih na podlagi evropskega nabora kazalnikov Level(s) prilagajamo slovenskemu okolju (GI ZRMK in ZAG v sodelovanju z ministrstvi MOPE in MNVP), več o tem lahko preberete na https://kazalnikitrajnostnegradnje.si/.