Rahli jabolčni kolačSestavine: 2 srednje veliki jabolki, 25 g masla, 15 g limonovega soka, 20 g sladkorja; za biskvit: 2 jajci (sobne temperature), 130 g sladkorja, 60 g jogurta, 60 ml mleka, 60 ml sončničnega olja, 1 žlička vaniljevega izvlečka, 200 g moke, 8 g pecilnega praškaJabolki olupimo in narežemo na tanke rezine. V ponvi stopimo maslo in dodamo rezine jabolk, limonov sok in 20 g sladkorja. V tej tekočini pokuhamo jabolčne rezine, da se nekoliko zmehčajo.Nato pripravimo biskvitno maso: stepemo jajci s 130 g sladkorja, dodamo jogurt, mleko, sončnično olje in kanček vaniljevega izvlečka in mešamo z metlicami mešalnika, dokler ne postane zmes enotna in gladka. Vanjo presejemo moko s pecilnim praškom ter rahlo premešamo, da dobimo gladko testo.Testo za kolač vlijemo v pomaščen model s premerom 18 cm in po vrhu razporedimo pečene jabolčne rezine. Kolač pečemo v prej ogreti pečici na 180 stopinj od 40 do 50 minut oziroma toliko časa, da zobotrebec, ki ga zapičimo v sredino kolača, ni povsem čist, ko ga izvlečemo. Ko je kolač pečen, ga pustimo, da se hladi v modelu od 10 do 15 minut, preden ga vzamemo iz njega in položimo na rešetko, da se popolnoma ohladi.Mediteranske jabolčne rezineSestavine: za testo: 500 g bele moke, 1 jajce, 250 g masla ali margarine, 100 g mletih mandljev, 1 vrečka pecilnega praška, 1 vrečka vaniljevega sladkorja, limonova lupinica, 1 dl kisle smetane, 160 g sladkorjaNaredimo testo: Iz masla sobne temperature, mletih mandljev, jajca, sladkorja, kisle smetane, pecilnega praška, limonove lupinice, vaniljevega sladkorja in moke zgnetemo testo, ga zavijemo v folijo za ohranjanje svežine in pustimo počivati na hladnem 20 minut.za nadev: 1,2 kg jabolk, 250 g sladkorja 100 g sesekljanih pinjol, sok 1 limone, mleti cimet, maščoba in ostra moka za pekačNaredimo nadev: Jabolka olupimo, grobo naribamo na strgalniku, pokapamo z limonovim sokom, dodamo sladkor, mleti cimet in sesekljane pinjole ter dobro premešamo. Če je nadev prevlažen, jabolka nekoliko ožamemo.za glazuro: 100 g jedilne čokolade, 0,8 dl olja, 30 g zelenih sesekljanih pistacijNaredimo glazuro: Čokolado stopimo v vodni kopeli (pazimo, da je ne pregrejemo, pri največ 45 stopinjah), ji primešamo olje in mešamo toliko časa, da se olje združi s čokolado, ter počakamo, da se čokolada nekoliko ohladi.Priprava: Testo razdelimo na dva dela. Prvo polovico razvaljamo na 3 mm debelo in položimo v pomaščen in z ostro moko obsut pekač (okrog 30 krat 35 cm), pokrijemo tudi robove. Posujemo z nadevom, nadev poravnamo in prekrijemo z drugo razvaljano polovico testa, premažemo z razžvrkljanim jajcem, utrdimo robove, prebodemo z vilicami in pečemo pri 185 stopinjah približno 30 minut, ohladimo. Ohlajene rezine premažemo s čokoladno glazuro. Se preden se strdi, potresemo s sesekljanimi pistacijami in razrežemo.

Težave z žolčnikom nastanejo, če se pojavi ovira v iztoku žolča po žolčevodu, ki jo najpogosteje povzročata žolčni kamen ali vnetje žolčnika. Žolčnik je na srečo tak organ, da je življenje brez njega mogoče in jetra izločajo zadosti žolča za normalno prebavo. Če se žolčnik odstrani, izteka žolč iz jeter naravnost v tanko črevo.Žolčni kamniŽolčne kamne naj bi imela kar do petina odraslih in so ena najpogostejših bolezni. Gre za skupke kristalov v žolčniku (holecistolitiaza) ali žolčevodih (holedoholitiaza). Kamni so različnih velikosti, merijo lahko tudi do nekaj centimetrov. Njihovo pojavljanje se povečuje s starostjo, pomembna je tudi dednost. Lahko se pojavijo tudi pri otrocih in nosečnicah. Debeli ljudje imajo žolčne kamne kar trikrat pogosteje. Najzanesljivejša preiskovalna metoda za ugotavljanje žolčnih kamnov je ultrazvočni pregled trebuha, narejen na tešče. Laboratorijski izvidi so običajno normalni, tudi klinični pregled ne pokaže odmikov.Večina ljudi s kamni v žolčniku nima težav in ne potrebujejo zdravljenja. Izjema so le tisti s porcelanastim žolčnikom in ljudje, ki imajo večje kamne več kot 15 let. Pri njih namreč obstaja večje tveganje za razvoj raka žolčnika. Če pa žolčni kamni iz žolčnika prehajajo v žolčevode, se pod desnim rebrnim lokom pojavi bolečina, ki se širi v žličko ali hrbet. Prihaja v napadih, traja 15 do 30 minut, lahko jo spremlja slabost ali bruhanje. Gre za žolčne kolike, ki običajno nastanejo po zaužitju mastne, težke hrane. Kadar se kamen sprosti v žolčevod ali preide nazaj v žolčnik, bolečine navadno izzvenijo. Če pa ne popustijo ali trajajo več ur, gre lahko za vnetje žolčnika ali žolčevoda, vnetje trebušne slinavke ali za kakšno drugo obolenje. V tem primeru je treba čimprej poiskati zdravniško pomoč.Če kamni povzročajo težave, je potrebno zdravljenje, in sicer operativna odstranitev žolčnika (holecistektomija). Večina posegov se naredi laparoskopsko, kirurg torej operira skozi majhna vstopna mesta na trebušni steni s pomočjo kamere, ki sliko prenaša na zaslon. Okrevanje je hitrejše, brazgotine majhne, bolnik gre lahko načeloma že drugi dan po operaciji domov. Zelo redko uporabljena metoda je raztapljanje žolčnih kamnov, uporabljajo se žolčne kisline. Topiti je namreč možno samo holesterolske kamne, po raztapljanju se kamni pogosto spet pojavijo, obstaja pa tudi veliko tveganje, da med dolgotrajnim zdravljenjem pride do zapletov. Poznamo tudi zunajtelesno drobljenje žolčnih kamnov z udarnimi valovi (ESWL).Polipe žolčnika je treba redno spremljatiPolipi žolčnika so izrastki na sluznici žolčnika, ki jih najpogosteje naključno odkrijemo ob ultrazvočni preiskavi trebuha. Večinoma ne povzročajo težav, nekateri bolniki pa lahko imajo bolečine pod desnim rebrnim lokom. Po odkritju polipov so potrebne redne ultrazvočne kontrole. Ko polipi merijo 1 centimeter ali več, je potrebno žolčnik operativno odstraniti zaradi povečanega tveganja za razvoj karcinoma žolčnika.Vnetje žolčnika ali holescistitis nastane zaradi zapore žolčnega izvodila s kamnom, zaradi česar se žolčnik napne. Zmanjšan pretok krvi zaradi pritiska na steno žolčnika privede do vnetja, ki je najprej sterilno, v nekaj dneh pa se okuži. Kaže se s hudimi bolečinami pod desnim rebrnim lokom, bruhanjem in visoko vročino. Potrebno je bolnišnično zdravljenje, post, protibolečinska terapija, infuzije, antibiotiki in čimprejšnja operacija žolčnika.Rak žolčnega sistema zajema rak žolčnika in rak žolčnih vodov. Bolezenski znaki niso značilni (slabost, bolečine v trebuhu, hujšanje, izguba teka, akutno vnetje žolčnika, zlatenica s srbenjem kože in patološki jetrni testi), bolezen pa je ozdravljiva le v začetni bolniki. Žal pa se težave pojavijo šele, ko se rak žolčnika že razširi čez steno. Ženske zbolevajo pogosteje kot moški, dejavniki tveganja za njegov razvoj pa so žolčni kamni s kroničnim vnetjem žolčnika, žolčni polipi, porcelanast žolčnik, nekatere rakotvorne snovi iz okolja. Osnovni način zdravljenja je operativni.Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Sindrom nemirnih nog se lahko pojavi že v otroštvu, vendar redko. Pogosteje se pojavi pri odraslih, največ v starosti od 50 do 60 let. Bolj prizadete so ženske, predvsem tiste, ki so večkrat rodile. Vzrok za sindrom nemirnih nog je največkrat dedna nagnjenost, kar polovica bolnikov ima družinskega člana z enakimi težavami. Lahko pa je vzrok kakšna druga bolezen (npr. polinevropatija), pomanjkanje vitaminov in nekaterih elementov (železa, vitamina B12, magnezija ipd.). Lahko gre za stranski učinek nekaterih zdravil ali pa je posledica nezdravih navad (kofein, nikotin). Bolezni ni mogoče preprečiti.Značilen znak – nehoteni gibi nogBolniki s to boleznijo imajo neprijetne občutke globoko v nogah, navadno zvečer in ponoči. Zaradi teh občutkov se pojavi potreba po premikanju nog, saj s tem neprijetni občutki prehodno minejo. Nehoteni gibi se začnejo kot iztegovanje palca na nogi, ki se nadaljuje s krčenjem gležnja, v hujših primerih pa celo kolena in kolka, to je videti, kot bi bolnik »vozil kolo«. Ti gibi so praviloma nezavedni, vendar se lahko bolnik za kratek čas zbudi. Bolniki poročajo tudi o neprijetnih občutkih predvsem v mečih, stegnih in stopalih, ki jih opisujejo kot mravljinčenje, o bolečini, tiščanju, vročini, trganju, zbadanju, pekočem občutku v nogah. Te težave se pojavijo tudi, če mora bolnik dolgo mirovati (med vožnjo z avtom ali letalom, med sedenjem v kinu ali gledališču ipd.). Bolniki ponoči tako pogosto vstajajo in hodijo, posledično je ovirano spanje, zelo se poslabša življenja. Bolniki s sindromom nemirnih nog imajo zaradi ponavljajočih se težav številne posledice v vsakodnevnem življenju. Te se kažejo kot motnje spanja, utrujenost, pomanjkanje energije, zaspanost, razdražljivost in v hujših primerih celo depresija.Ob težavah je potreben pregled pri osebnem zdravniku ali nevrologu. Zdravnik postavi diagnozo po pogovoru z bolnikom, to navadno zadošča. Diagnoza je torej klinična na podlagi značilnih bolnikovih bolezenskih znakov. V pomoč pri postavljanju diagnoze je tudi pozitivna družinska anamneza. Pri sumu na sindrom nemirnih nog zdravnik bolnika nevrološko pregleda, bolnik opravi tudi obsežnejše laboratorijske preiskave, s katerimi se preveri vrednost sedimentacije, krvna slika, zlasti raven krvnega sladkorja, sečnine in kreatinina, folne kisline in vitamina B12 ter feritina. S pregledom in laboratorijskimi preiskavami se izključijo morebitni drugi vzroki težav, saj je pomembno, da se pri postavljanju diagnoze izključijo sekundarni vzroki.Zdravljenje je doživljenjskoPri zdravljenju je pomembno urediti higieno spanja, opustiti nikotin in kofein, izbrati primerno zmerno telesno dejavnost, saj lahko pretiravanje poslabša bolezenske znake. Pomagajo tople ali hladne kopeli nog, masaže, sprostitvene tehnike, raztezne vaje. Ker stres poslabša sindrom nemirnih nog, se je modro naučiti tehnik sproščanja, ki ga bodo pomagale zmanjšati. Poskrbite tudi za pravilno »spalno higieno«, to pomeni, da je treba oditi v posteljo vedno ob približno istem času, spati pa v mirnem prostoru, ki je nekoliko hladnejši kot podnevi.Če našteti ukrepi ne pomagajo, je na voljo zdravljenje z različnimi zdravili. Izbira zdravila je individualna. Zdravila prvega izbora so dopaminski agonisti (pramipeksol), ki jih bolniki jemljejo le enkrat na dan, dve uri pred spanjem, v zelo majhni količini. Bolniki se praviloma na zdravljenje zelo hitro odzovejo in bolezenski znaki se znatno omilijo ali celo povsem izginejo. Prav odziv na zdravljenje je za zdravnika dobra usmeritev pri tem, ali je pravilno postavil diagnozo. Če se namreč bolnik na zdravljenje ne odzove, je to znak, da je pravilnost diagnoze vprašljiva. Zdravila olajšajo bolezenske znake, žal pa ne morejo ozdraviti bolezni. Bolezen ni ozdravljiva, zato je zdravljenje doživljenjsko. Pričakovati je, da bo bolezen sčasoma napredovala. Skladno s tem je treba prilagajati odmerke zdravil. Zaradi izzvenevanja učinka zdravil pa je večkrat treba zdravila tudi menjavati. Zato pri bolnikih, ki prejemajo zdravila, svetujemo redne letne kontrole pri nevrologu.Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Sirova ploščaSestavine narezka: mehki kozji sir, sir gavda, sir brie, sir kamamber, sir tilzit, sir gorgonzola, suhe slive, belo grozdje, orehova jedrca, korenčkovi rezanciOBLIKOVANJE IN SESTAVA NAREZKA: Lepo izdelani keramični plošči zgornji rob potresemo s korenčkovimi rezanci, nanje položimo mehki kozji sir, po zgornji strani nadaljujemo z rezinami sira gavda in koščki sira brie. Spodnjo stran obložimo s koščki sira kamamber, rezinami tilzita, na trakove narezane gorgonzole, v sredino pa umestimo suhe slive, grozdje in orehova jedrca.Zapečene hruške z gorgonzoloSestavine: 2 zreli hruški viljamovki, 400 g gorgonzole, 100 g črnega kruha, belo vino, maslo za premaz, mleti poperV porcelanaste žlice, premazane z maslom, položimo tanke rezinice črnega kruha. Sveže hruške narežemo na krhlje primerne dolžine, izkoščičimo in popramo. Krhlje položimo na kruhove rezine in prekrijemo s pretlačeno gorgonzolo. V vsako žlico vlijemo pol čajne žličke belega vina. Žlice postavimo v pečico in pri temperaturi 190 stopinj pečemo le toliko, da se začne gorgonzola topiti. Vzamemo iz pečice, nekoliko ohladimo in ponudimo toplo. Hrušk ne smemo pokapati z limonovim sokom, saj tako uničimo plemenitost sira.Kostanji v slaniniSestavine: 10 kuhanih olupljenih kostanjev, 20 trakov slanine, 8 žlic majoneze, 2 žlici čilijeve omake ali kečapaTrakove slanine prepolovimo in rahlo popečemo v ponvi. Vsak košček slanine ovijemo okoli kostanja in nabodemo na zobotrebec. Postavimo v pekač. V manjši posodi zmešamo majonezo in čilijevo omako. Z omako prelijemo kostanje. Pečemo v pečici 10–15 minut pri 180 stopinjah.

Na naša vrata že trka Martin in okoli martinovega se je spletla tudi tale prijazna zgodba, kakršne prinese življenje v svojih vsakdanjih in prazničnih dneh. Avtorica Minka M. Likar se je v njej vrnila v čase, ko so se ljudje veliko bolj kot danes srečevali ob skupnem delu in po njem tudi na zabavi. Preberite si tole prikupno zgodbo o tem, kaj se je zgodilo v tistih dneh, ko je bilo vse še precej drugače in je kljub trdemu delu še vedno tlela iskrica tihe romantike.V. K.TrgačiJutro je bilo sveže. Čakajoči na lokalnem postajališču so se nestrpno ozirali tja, od koder so pričakovali avtobus. Z nekaj zamude je staro ropotalo prispelo na postajo. Vsi so hoteli vstopiti sočasno, bili so malo premraženi, še bolj neučakani.Moški z rdečo čepico je izstopil.»Počasi, počasi! Vsi, ki ste se prijavili, imate rezerviran sedež. Vstopajte eden po eden. Kako se pišete?« je vprašal tistega z najširšimi komolci.»A jaz? Jaz sicer nič ne pišem! Na trgatev sem se prijavil,« je želel biti duhovit oni najbliže vrat.»No, če ne veste, počakajte zadaj, morda bo kak sedež prost.« Moškemu s seznamom in svinčnikom v roki ni bilo do šale. Na prejšnji postaji so nekoga predolgo čakali, pozni so, držati se morajo dogovora z vinarjem.»Oton se pišem, Oton,« se je takoj spomnil ta, »le ime mi je Roman!«Spremljevalec z rdečo čepico je preveril, naredil kljukico, pokimal in ga potisnil na prvo stopnico. Potem je šlo hitro. Vsi prijavljeni, vsi navzoči.»Gremo!« je pomignil vozniku. Odpeljali so se vinorodnim krajem naproti.Po dolini in po avtocesti je šlo hitro. Čez čas so zavili vstran, začel se je sprva položen klanec in nato serpentine. Stara, dolga škatla – avtobus – je kihala, iz podvozja se je slišalo trpeče rohnenje motorja, menjalnika ter dodajanje in odvzemanje plina … in zadaj je bilo veliko preveč izpušnih plinov! Trgači, tisti, ki so bili že večkrat v tej skupini, so bili brezbrižni. Saj je šofer, on zna, še vedno nas je pripeljal gor! Opazovali so raznoliko okolico, še zeleno in barvito, osončeno, mehko, valovito vinorodno pobočje hriba. O fige, koliko fig! Ko bi tukaj ustavil?! Vsi bi planili med ta zelena, z zorečimi plodovi bogata drevesa in grme, in vse zrelo bi potrgali! Porabutali! Tam, od koder so prihajali, je prehladno in takšno južno sadje ne uspeva. Sočno in slastno je, tako si ga želijo. Pa kaj, če je že pregreto in v črevesju potem malo za črviči!Spretni voznik je parkiral na ozkem zasebnem parkirišču; zgoraj breg, spodaj breg. Trgači so oprtali svoje nahrbtnike. Tisti, ki so prišli na trgatev prvič, so bili med zadnjimi. Gnetli so se med vrati, gnetli po klancu navkreber, kdo bo prvi pozdravil gospodarja, in upali, da se jih še spomni od prejšnjikrat. Počutili so se domače. Tukaj se je vedno bolj malo delalo pa dobro jedlo in pilo – pilo, kolikor je komu duša dala in je prenesel želodec!»Pozdravljeni in dobrodošli,« je glasno, da so lahko vsi slišali, vajen vsakodnevnih gostov trgačev med trgatvijo, z nasmehom in vajeno gesto pozdravil, stoječ med vhodnimi vrati, postavni rdečelični gospodar prišleke. Tega pozdrava in srečanja so bili vsi veseli! Lep dan se je obetal, topel, sonca ravno prav, ne preveč dela, tako, lagodno kot vedno, da ne bo prezgodaj potrgano in bi potem morali iti trgat še v kakšen odročen vinograd. Tisti stalni so vedeli: najprej bo obed! Dober obed. Pozni zajtrk. Šunka, panceta … sočna zelenjava, domač kruh, vsega obilo. Predvsem vina po želji ali po potrebi. Dobrega pitnega domačega vinca, že pred delom! Odložili so nahrbtnike in posedli v velikem, lepo urejenem prostoru z veliko okni in umetelnimi detajli iz vinskih goric. Zakonski pari in tisti, ki so se med seboj poznali, so posedli skupaj. Ostali tam, kjer je bilo še prosto.Štiri ženske in dva moška so se po naključju znašli za isto mizo. Malo nezbrani, malo tudi radovedni. Predstavili so se drug drugemu po imenih, a še vedno niso vedeli, kdo je s kom, če je. Roman je bil, še preden je izpil drugi glaž, najzgovornejši.»Vdovec sem, že pol leta. Pogrešam ženo, predvsem pa pogrešam družbo, in ko sem dobil obvestilo, da lahko grem na trgatev, se nisem nič obotavljal. Pa naj povem, res imam rad kak kozarec vina. To je vedela tudi moja pokojna žena. Rad sem jo imel. A zelo na hitro je, žal, morala oditi … le tri mesece … Vseskozi je bila pri zavesti, vedela je, kakšen sem, očitno jo je skrbelo zame. Vsakokrat, ko sem bil pri njej, mi je prigovarjala: 'Roman, le glej, da ne boš preveč pil!' Zdaj me to kot nekakšna vest spremlja in spomni ob vsakem kozarcu vina. Tako je to …« Drugi so ga poslušali s sočutjem, a tudi z zanimanjem. Ja, ni lahko. Ampak, on je očitno res veseljak.Andrej je imel telefonski klic, vstal je od mize in se umaknil iz prostora. Ko se je vrnil, je počasi spregovoril.»No, ko je ravno beseda o vdovcih … tudi jaz sem med njimi; pravkar mi je kamnosek sporočil, da bo danes prišel postavit moji ženi nagrobni spomenik.« Spogledali so se. Možakar je še dokaj mlad. Kakšne usode! »Če bi bil to vedel, zagotovo ne bi bil sedaj tukaj!« Potem je utihnil in nekako zlezel vase.»Saj niste vedeli,« so ga takoj mirile, tolažile ženske iz omizja. »Niste mogel vedeti. Nič bi ne bilo drugače …« so kimale in se strinjale. O sebi niso dosti govorile. Le to, da so na drugih trgatvah že bile, tukaj še nikoli. Predvsem so se posvečale hrani in poslušale. Ada je bila sploh ves čas tiho.Po končanem obedu so se zbrali na dvorišču, vsak je dobil male škarje in v spremstvu gospodarja, velikega traktorja, polnega posod, ter nosačev so se peš odpravili v vinograd. Napotki, da trgata dva in dva, vsak z ene strani brajde, vmes naj bo »gajba«, in ko je ta polna, jo pustijo pod trto. Bera je bila bolj skromna, zadnja leta jim vreme ni bilo naklonjeno, a potrgati je treba vse in natančno. Kmalu je bil odmor, da so se odžejali in čez dobro uro spet – malica! O, so postreženi trgači, so! Zato z veseljem pridejo vsako leto spet.Ada se je – po naključju – pridružila v paru z Romanom. Suhljata, urejena ženska srednjih let ni mogla sama prestavljati težkih napol napolnjenih posod in on je bil kavalir. Med delom je malo govorila, posvetila se je trganju. Sonce je božalo njihove hrbte, delo se je bližalo koncu. Spet čas, da se odžejajo …Doma jih je že čakalo pripravljeno okusno pozno kosilo. Posedli so za iste mize. Zadišalo je po kuhani in pečeni hrani; trgačem je teknilo! In seveda domače vino. Ada se je po drugem kozarcu kar razživela. Pa v splošnem glasnem hrupu, govorjenju, so se bolj malo razumeli. Bolj kot poslušali so tokrat vsi govorili. Nato se je skozi vrata z raztegnjeno harmoniko prismejal godec.»Roman, pojdiva plesat,« je izza mize prva pohitela Ada in ovila roko okrog njegove rame, da so bili on in tudi drugi kar presenečeni.»Jaa, ampak …« se je nekoliko v zadregi branil in presedel povabljeni. »Ampak,« nekako ni dokončal misli. Najbrž je pomislil na ženo, po navadi vdovec prvo leto ne pleše …»Nič ampak, Roman, proosim!« ga je hudo milo, proseče pogledala in mu dahnila v obraz nekaj sape. Pa je bil spet kavalir, zaplesala sta! Zavrtela sta se, solo sta plesala, saj se jima ni nihče pridružil. Nikomur se po obilni dobri hrani ni ljubilo vstati.Onadva pa sta delala veselje sebi in godcu, ki je dolgo igral le zanju. Premor je bil kratek, za kak glaž vina, za nekaj sape. Ko se je znova začelo plesati, se je zgodilo isto – Ada in Roman; počasi je vstalo izza miz še nekaj sitih zakonskih parov, da so malo poplesali v počasnem ritmu valčka.»Nič mi nisi povedala o sebi, Ada,« ji je med plesom šepnil na uho zvesti soplesalec.»Sedaj ne morem. Zdaj bi rada samo plesala! Povem ti lahko potem, na avtobusu,« je bila vsa zadihana. In vsa žareča.Po navadi je vsega lepega kmalu konec. Voznik je bil določil uro za odhod – služba je služba, reda se je treba držati! Sprva je bilo v avtobusu kot v čebeljem panju. Vsi so govorili, nihče poslušal. Na avtocesti so v lagodni vožnji postali obljubila dremavi, utrujeni in so utihnili. Ada je v mislih zbirala besede. Romanu je bila vendarle obljubila, da mu bo nekaj povedala o sebi.»Veš, Roman, ne bom ovinkarila. Slamnata vdova sem! Že kar nekaj časa in danes sem si tako želela spet enkrat naplesati!« Roman ji ni nič odgovoril, kar molčal je. »Veš … Roman?« Pogledala ga je bolj pozorno, v obraz. Imel je napol odprta usta in je – spal! Zmagalo ga je bilo! Od vseh presežkov! Od tolikšnega začudenja je tudi ona utihnila. Kakšen kavalir!? Ja, taki so moški! Ko so ga na njegovem postajališču prebudili, se je tudi sama pritajila, kot da spi. Bila je tako močno, a ne utrujena, ampak – užaljena!November je, od seveda mrzlo vleče. Na lokalnem postajališču se je tokrat sredi popoldneva spet zbralo nekaj ljudi. Nemirno so se ozirali v isto smer. Čakali so staro ropotalo, avtobus. Medtem je pred dvema mesecema obrano in stiskano grozdje, mošt, dozorelo v mlado vino. Na martinovanje gredo in zelo se veselijo! Spet bo vsega v obilju!Avtobus je pripeljal. Roman tišči v ospredje. Ozira se v zarošene šipe tja gor. Zazdelo se mu je, da je zagledal Ado, in zazdelo se mu je, da se mu je nasmehnila. Preriniti se mora gor med prvimi, morda je sedež ob njej še prost. Obljubila mu je bila, da mu bo povedala kaj o sebi. Še vedno ga zanima …Minka M. Likar

Sestavine: za maso: 120 g kuhanega pretlačenega kostanja, 30–40 g mehkih datljev, 40 g praženih mletih lešnikov, cimet po okusu, rum po okusu, pol žličke vaniljeve paste, ščepec soli; za obliv: 75 g temne čokolade, 1 žlica kokosove maščobe ali mandljevega oljaVse sestavine za maso damo v multipraktik in jih dobro zmešamo, da dobimo gladko zmes.Iz zmesi oblikujemo kroglice v obliki kostanja, jih nalagamo na večji raven krožnik in shranimo za 20 minut v zamrzovalnik, da se strdijo.Medtem nad soparo raztopimo čokolado. Ko se čokolada popolnoma raztopi, ji primešamo maščobo in mešamo, dokler ne dobimo gladke tekoče čokolade.Iz zamrzovalnika vzamemo ohlajene kostanjeve kroglice, vsako nabodemo na palčko za ražnjiče ali zobotrebec in pomočimo v čokolado. Na palčko ali zobotrebec jih nataknemo tako, da je koničasti del kostanjeve kroglice obrnjen navzdol. Vsako pomočimo v čokolado in pri tem pazimo, da ostane okoli palčke elipsa brez čokolade.Čokoladne kostanje odlagamo na pladenj, obložen s papirjem za peko. Ko so vsi kostanji obliti s čokolado, postavimo pladenj v hladilnik in ga tam pustimo vsaj eno uro, da se čokoladni obliv popolnoma ohladi in strdi.