Življenjska zgodba Vilme Topolšek je bogata in na veliko stvari v svojem življenju je upravičeno ponosna. Leta 1991 so s podpisom »Topolšek-Tinče« v svoj prvi promocijski letak zapisali: »Vljudno vabljeni vsi, ki se boste odločili, da preživite svoj prosti čas ali počitnice na skromni, a lepi kmetiji pod obronki Pohorja.« To je bilo ob osamosvojitvi Slovenije; naslednje leto pa bo danes uspešna turistična kmetija Urška v Križevcu pri Zrečah praznovala kar tri desetletja. V njej je veliko dela, idej in ljubezni njene lastnice Vilme Topolšek, ki je mnogo naredila za slovenski podeželski turizem in prepoznavnost turističnih kmetij.

Za začetek zgodbe je zares treba poseči precej nazaj, v čas, ko se je bilo treba odločiti, kaj storiti z 12 hektarov veliko kmetijo. Vilma Topolšek in mož Tone sta hodila v službo, sin in hči sta študirala, na kmetiji pa so živeli še Vilmini starši. Z možem, pravi,  Vilma Topolšek, sta se veliko pogovarjala, kaj bosta naredila s kmetijo, kajti nekdo jo bo vendar moral prevzeti in skrbeti tudi za starše, ko bodo ostareli. »V tem času so se bližnje Zreče že uspešno razvijale kot turistični kraj in pomislila sva, da bi lahko naša kmetija, ki je v tako lepi okolici, za turizem veliko pomenila na trgu. Zato sva se odločila, da ostanem doma in se usmerimo v dopolnilno dejavnost turizma na kmetiji.«

Iskanje prave smeri

Začetki niso bili lahki, saj država ni imela jasno izdelane vizije razvoja podeželskega turizma pa tudi svetovanje jim ni bilo veliko v pomoč. Učili so se na začetnih napakah in sami iskali pravo pot. »Prva napaka je bila recimo, da smo po priporočilu naredili izletniško kmetijo za 50 oseb. Z možem sva zelo hitro ugotovila, da je to veliko preveč, če se hočeš resnično posvetiti gostu. Najti sva morala svojo pot, in kar dolgo sva jo iskala,« se spominja začetkov Vilma Topolšek. »Zvečali smo število sob, izletniški turizem pa zmanjšali samo na 20 oseb. Bili smo eni prvih, ki smo imeli sobo namenjeno tudi ljudem s posebnimi potrebami.« Prisluhnili so željam gostov, naredili podeželski wellness s parno in turško savno, masažnimi prhami, bazenom z mehurčki, seneno kopeljo in sobo za počitek. Družine z majhnimi otroki so lahko tako skupaj preživljale dneve na kmetiji, tudi če si je odrasli del zaželel narediti kaj za svoje dobro počutje.

Le kako naj gostje ostanejo na kmetiji

V treh desetletjih se je spremenilo veliko. »Ko smo začeli s turizmom, je bilo tudi delo na kmetiji ena od mikavnih stvari, gostje so ga z veseljem kdaj opravljali. Pozneje se je to spremenilo in temu smo se morali prilagoditi. Zdaj so za otroke najzanimivejše male živali: da lahko nahranijo zajčke, da poberejo jajca, pa seveda tekajo po kmetiji, uživajo v naravi, tudi bazen imamo zdaj že tretje leto. Drugače pa gostom povemo, kaj vse si lahko ogledajo v naši okolici. In tega je zares veliko: živimo na delu Zreškega Pohorja, ki je izjemno lep. Imamo tako rekoč vse, od kulturnih znamenitosti do zdravilišča, Rogle z razglednim stolpom in čudovitimi sprehodi, nedaleč stran je v Vitanju center Hermana Potočnika Noordunga, ki je zanimiv za otroke in odrasle, živalski vrt v Konjicah, skratka dovolj zanimivih stvari za veliko več kot teden dni bivanja pri nas. Poleg tega so ljudje naveličani vsakdanjega hitenja in zelo radi počivajo na kmetiji in se sproščajo,« pravi sogovornica. Gostje znajo ceniti umirjeni utrip kmetije, prijaznost gostiteljev, čistočo in ekološko hrano. In se vračajo, tudi tisti, ki pridejo iz tujine.

Zlata žlica za dobro kuhinjo

V njeni družini so ženske dobro kuhale in tudi kuhinja gospe Vilme zelo slovi po tradicionalnih jedeh s pridihom sodobnosti. »Še danes si vzamem za kuhinjo zelo veliko časa. To se mi zdi zelo pomembno in se kaže v dobrih in okusnih jedeh. Je pa tudi res, da se Jernej in Urška, ki zdaj vodita kmetijo, zelo trudita, da imam na voljo naše zelo kakovostne hišne sestavine,« pripoveduje Vilma Topolšek.

Na Eko kmetiji Urška imajo več kot 80 odstotkov lastnih proizvodov. Na njej pridelajo vso zelenjavo, imajo svoje sokove, vino, vse mesne izdelke, jajca, le mleko kupujejo na sosednji kmetiji, a ga sami predelajo v jogurt, skuto in mlade sire.

Vikendovo zlato žlico je Vilma Topolšek dobila za svojo jed šunka v pohorski odejici: to je meso iz razsola, kuhano v vinu, z omako iz jurčkov v testeni posodi. »Ta jed je nastala iz nuje,« pravi, »vendar mi je zelo dobro uspela. Veliko razmišljam in sem tudi zbirateljica kuharskih knjig, prebiram kuharske revije, sama sestavljam recepte za jedi in jedilnike. V toplejših delih leta ponudimo gostom zelo zanimivo cvetlično juho, ki je moja in je zares nekaj posebnega. Kuham predvsem iz tega, kar raste na naši kmetiji, v naši okolici.«

Predaja kmetije hčerki

Od obeh otrok, Aleša in Urške, se je hči odločila, da bo ostala na kmetiji, in ko ji je bilo okoli trideset let, se je Vilma Topolšek z možem odločila, da je čas za spremembo. »Z možem sva pripeljala neko zgodbo do vrhunca, saj smo v tistem času prejeli vsa najvišja priznanja, ki jih je bilo mogoče dobiti na področju turizma v naši državi. Začela sva razmišljati, da sta Urška  in mož Jernej izobražena in v letih, ko sta mlada in polna idej, zato je zdaj čas, da jima predava kmetijo, da bosta lahko napredovala in delala. Tako sva se umaknila in danes vem, da sva ravnala prav.«

Predsednica tri mandate

Leta   1997 je postala Vilma Topolšek predsednica Združenja turističnih kmetij Slovenije. Pomagala je postaviti to združenje in mu predsedovala tri mandate. V teh letih je bilo doseženo veliko. »Ko smo začeli delovati, je bilo to področje zakonodajno povsem neurejeno, tako da smo bili kar dobri sogovorniki vsem institucijam v državi, kar zadeva zakonodajo, nove kataloge, imeli smo tudi svojo strokovno pomoč. Ko je šla turistična agencija Vas v stečaj, smo ostali tako rekoč brez možnosti promoviranja. Začelo se je vodenje knjig za turistične kmetije, dosegli smo uskladitve, tako da smo z nekaterimi ugodnostmi v resnici postali samostojni podjetniki. Izjemno veliko sem prehodila na sestanke ministrstva za gospodarstvo in turizem, zelo smo postali prepoznavni. Bilo pa je ogromno trdega  dela.«

Eko marjetica

Eko turistična kmetija Urška je izmed številnih priznanj prejela tudi dve zanimivi: kot prva izmed turističnih kmetij pri nas so prejeli znaka za okolje, eko marjetico in zeleni ključ. Vilma Topolšek se je nad prvim navdušila, ko je šla na izobraževanje v Avstrijo, in je dosegla, da smo ga začeli podeljevati tudi pri nas. Za kmetijo s tem znakom to pomeni predvsem usmeritev  v varovanje okolja, ločevanje odpadkov, čiščenje z ekološkimi čistili, ozaveščanje gostov, naj ne ustvarijo toliko nepotrebnih odpadkov, gospodarno porabo elektrike in pitne vode in še marsikaj. Kmetija je prva prejela še en znak za okolje, zeleni ključ. »Ta je pravzaprav nadaljevanje eko marjetice. Zelo sem ponosna na to,« pravi naša sogovornica, »da je našemu zgledu, potem ko smo dobili ta znak, sledilo še kar nekaj kmetij, pa tudi občina Zreče, v kateri živimo, se je usmerila v zeleni turizem. Za to sem letos tudi prejela znak občine Zreče za življenjsko delo v turizmu. Prizadevanja za okolje se mi zdijo zelo pomembna: če bomo vsaj delček obvarovali naš planet za prihodnost naših otrok, bomo naredili veliko.«

V drugačnih časih

Čas epidemije se je dotaknil tudi kmetije Topolškovih, vendar so se spremenjenim razmeram naglo prilagodili. Spomladi, v prvem valu, so imeli še rastlinjake polne solate in druge zelenjave, pripravljene za goste, ki so jih pričakovali. Ker jih ni bilo, so se takoj preusmerili v prodajo na domu in prodajali zelenjavo v zabojčkih. Veliko so delali na kmetiji, zelo veliko nasadili. Ko so se jeseni razmere znova zaostrile, so poskrbeli za varnost svojih gostov tako, da niso sprejemali zunanjih obiskovalcev na oglede kmetije ali kosila. Oktobra so se gostom opravičili in zaprli, novembra pa so začeli prenavljati enega od objektov.

Tako piše Vilma Topolšek s svojo družino zgodbo uspešne turistične kmetije. V njenem življenju je bilo veliko sončnih, pa tudi senčnih in mnogo zelo delovnih dni. Za prihodnost pa si želi tisto, pravi, kar si je zaželela, ko je z vnukinjama gledala zvezdne utrinke: »Da bi bila vsa družina zdrava, da bi se razumeli in bi še naprej prihajali k nam tako prijetni gostje kot doslej.«