Zaradi vsakodnevnih izgub vode in elektrolitov (z znojenjem, dihanjem, odvajanjem vode, blata itn.) je za vzdrževanje ravnovesja vode v telesu bistveno zadostno uživanje tekočin, saj že blaga izsušitev ali dehidracija zelo zmanjša telesne in duševne sposobnosti. Najprimernejša pijača za odžejanje in nadomeščanje izgubljene telesne tekočine je pitna voda iz pipe.

Naše telo vsebuje od 60 do 75 odstotkov vode, večina je je v krvi in mišicah. Je nujna za naše preživetje, saj vsi presnovni telesni procesi potekajo v raztopinah, odpadni presnovki pa se s tekočino skozi ledvice izločajo iz telesa. Z uravnavanjem količine telesnih tekočin poteka tudi uravnavanje telesne temperature, saj se na primer s potenjem telesna temperatura znižuje. Ob premajhnem vnosu tekočin pa se posledično zmanjša volumen krvi, kar vodi v zmanjšano oskrbo tkiv s kisikom in hranili.

Najpomembenjše je, da prepoznamo opozorilne znake, ki nakazujejo, da se količina vode v našem telesu zmanjšuje. Na to nas opozarja občutek žeje, temnejši urin in redkejše uriniranje.

Kaj je dehidracija in zakaj nastane

Dehidracija ali izsušitev pomeni pomanjkanje vode v telesu. Že blaga dehidracija (zmanjšanje telesnih tekočin za 1 do 2 odstotka) lahko zelo vpliva na naše telesne in duševne sposobnosti, izguba 10 do 15 odstotkov vode iz telesa pa je lahko že smrtno nevarna. Vzroki za dehidracijo so zelo različni, in sicer nezmožnost zadostnega vnosa tekočin (pomanjkanje pitne vode, invalidnost, motnje zavesti), povišana telesna temperatura, visoka temperatura okolja, intenzivna športna dejavnost, nekatere bolezni (driska, bruhanje, sladkorna bolezen), zdravila (diuretiki, odvajala), opekline, kožne bolezni, ki prizadenejo večjo površino in vplivajo na uravnavanje izhlapevanja vode.

Pri blagi dehidraciji čutimo žejo, imamo suha usta, koža je manj napeta, čutimo utrujenost, glavobol, izločamo manjše količine urina kot navadno, urin je temnejši. S stopnjevanjem dehidracije se pospešita srčni utrip in frekvenca dihanja, krvni tlak se zniža, pojavi se slabost, suha koža, vrtoglavica, zmedenost, omedlevica, krči, motnje vida, odpoved ledvic in na koncu smrt.

Še posebno so za dehidracijo dovzetni otroci in starejši, zlasti poleti. Pri otrocih je razmerje med površino in prostornino telesa večje, skozi površino prejmejo več toplote, obenem pa pri njih mehanizmi potenja še niso zreli. So tudi telesno dejavnejši kot odrasli in s potenjem še dodatno izgubljajo tekočino. Pri majhnih otrocih prepoznamo dehidracijo po suhih ustnicah in jeziku, vdrti mečavi, podočnjakih, suhi koži, dalj časa suhi plenički. Za otroke velja, da naj bi bili mokri ob vsakem previjanju, torej vsaj petkrat na dan. Še posebno jih dehidracija ogroža, če imajo drisko in povišano telesno temperaturo. Starejši ljudje pa imajo zmanjšan občutek za žejo, pogosto so tudi odvisni od drugih in si sami ne morejo pomagati, ali pa ne prepoznajo nevarnosti dehidracije.

Koliko tekočine na dan

Potrebe se seveda razlikujejo in so odvisne od spola, starosti, telesne teže in zdravstvenega stanja posameznika. Odrasel človek, ki je povprečno dejaven, bi naj zaužil na dan od 2 do 2,5 litra tekočine, od tega približno 1,5 litra s pitjem tekočin, približno 1 liter pa s hrano (juha, sadje, zelenjava). Otroci naj bi zaužili na dan nekaj manj tekočin, in sicer malo manj kot 1 liter pri 5 letih, pri 15 letih pa je priporočena količina zaužite tekočine s pitjem že skoraj enaka kot pri odraslih, saj potrebuje mladostnik približno 1,5 litra tekočine na dan.

Nujno je, da pijemo dovolj tekočine. Za odžejanje in nadomeščanje tekočin je najprimernejša pitna voda pa tudi nesladkani čaji. Brezalkoholne sladke pijače so zaradi velikih količin dodanega sladkorja, sladil, arom, barvil manj primerne, odsvetuje pa se pitje energijskih in alkoholnih pijač ter pijač s kofeinom.

Predpakirana pitna voda je praktična predvsem za potovanja, v izrednih razmerah in na območjih, kjer velja omejitev oziroma prepoved uporabe pitne voda. Spremljanje kakovosti pitne vode oziroma monitoring izvaja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, letna poročila pa so dostopna tudi na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine