Posamezen cvet sirskega osleza cveti le en dan, vendar tega sploh ne opazimo, saj je popkov, ki se počasi razcvetajo, neskončno veliko. Zgodaj spomladi, še pred brstenjem, ga sejemo in cepimo.

Strokovno imenujemo rastlino sirski oslez (Hibiscus syriaca), čeprav ne izvira iz Sirije, ampak iz Kitajske in Indije. Spada v družino slezenovk (Malvaceae). To je edina lesnata vrsta v rodu Hibiscus, ki pri nas prezimi na prostem. Ima podobno oblikovane cvetove, zaradi česar ju marsikdo zamenjuje, ima tudi kitajski rožni oslez (Hibiscus rosa-sinensis), ki pa pri nas na prostem ne prezimi.

Cvetovi sirskega osleza so veliki in v številnih prijetnih barvah, odprejo se pozno poleti, ko skoraj ni več cvetočih grmovnic, to pa grmu še poveča okrasno vrednost. Sirski oslez lahko preprosto razmnožujemo, režemo in pomlajujemo. Sadimo ga posamično, v družbo drugih grmovnic in v neformalne žive meje. Dobro raste in cveti na sončni in zavetni legi. Če je poleti suša, ga občasno izdatno zalijemo.

Razmnoževanje s semeni

Semena nabiramo jeseni, lahko še pozimi, saj se plodovi postopno odpirajo in počasi praznijo. Za dober lešnik veliki plodovi z razpočenimi loputami so svojevrsten okras grma na vrtu vso zimo, ob spomladanski ozelenitvi pa jih ne opazimo več, ker postopno odpadejo, če grma jeseni nismo porezali. Semena so ploščata in po robu kosmata, z olesenelo lupino in velika približno kot zrno grašice. Če semen ne poberemo, se zasejejo celo sama in pod matično rastlino, nekatera vzkalijo brez naše pomoči. To nam pove, da je mogoča jesenska in spomladanska setev. Prvo leto še ne zacvetijo, drugo pa že. Semena nastavijo samo enojni cvetovi, ker je polnjeno cvetje pri oslezih skoraj vedno sterilno.

Vegetativno razmnoževanje

Če želimo ohraniti znane sortne lastnosti (na primer barvo cveta), moramo razmnoževati vegetativno, torej s cepljenjem in z zelnatimi potaknjenci, ki jih narežemo poleti in jih ukoreninimo. Tako razmnožujemo predvsem uveljavljene sorte in polnjenocvetne osleze. Eno- ali dvoletni poganjki so kot podlaga ravno prav močni, da jih cepimo tako kot sadno drevje, torej z angleško kopulacijo. Za podlago so lahko že obstoječe rastline z grmasto razrastjo ali pa cepimo v krošnjo, kjer je podlaga primerno razvit sejanec. V naslednjih letih sproti odstranjujemo vse poganjke z debla, da zraste iz cepiča lepo drevesca.

Cepimo zgodaj spomladi, ko se sokovi po rastlinah še niso zaželi pretakati. Za cepiče vedno vzamemo enoletni poganjek z dvema ali tremi očesi, ker se tako že prvo leto razvije osnova prihodnje krošnje. Cepilno mesto in posebno vse rane zavarujemo s cepilno smolo, novi poganjki pa bodo zacveteli že prvo poletje.

 

Rez grma

Pri rezi okrasnih grmovnic obstaja preprosto pravilo: spomladi cvetoče grmovnice režemo po cvetenju, torej pozno spomladi. Sirski oslez ne sodi mednje zaradi izrazito poznega cvetenja. Zato navadno enkrat med decembrom in marcem odstranimo vse odvečne veje, poganjke skrajšamo, starejše rastline pa pomladimo. Ker sirski oslez cveti na enoletnih poganjkih, vse lanskoletne šibe skrajšamo na eno ali dve očesi. Nič ni narobe, če nekaj šib ostane neodrezanih, ker bodo njihovi letošnji stranski poganjki zacveteli pred tistimi iz osnovnih brstov in tako je cvetenje še dodatno nekoliko podaljšano. Če sirski oslez vzgajamo kot drevo, z rezjo vsako leto skrbimo za primerno obliko krošnje na deblu. Ran navadno ne zamažemo, le pri največjih pomladitvenih posegih uporabimo cepilno smolo, če rastlina raste v ostrih razmerah. Tudi če osleza ne boste rezali, bo kar nekaj let lepo cvetel. Rast bo v tem primeru nekoliko bolj metlasta.

Cvetovi so užitni in jih lahko uporabimo za solate ali posušimo za čaj. Enako velja za mlade liste. Hibiskusov čaj ugodno vpliva na želodčne težave in izboljšuje tek.

Marjeta Hrovatin