Mogočna poslopja domačije izdajajo, da je bila to že nekdaj trdna kmetija, kjer se ni živelo lahko, vendar se je s trdim delom lahko preživelo dobro. Gozd, reja živine in čebelarstvo, nekdaj pa še gostilna in turizem, s tem so se ukvarjali na domačiji gospodarji več kot 150 let. Danes gospodari na njej Štefan Inglič z ženo Marjeto, dohodek prinašata kmetiji les in mleko, njegova največja ljubezen pa je čebelarstvo. Tudi zdaj, ko sta za njim dve zares hudi leti, v katerih je ta dejavnost na njegovi kmetiji povsem zamrla.

Kmetija ima zares častitljivo starost, saj je bila najstarejša hiša na njej zgrajena leta 1636 in še danes nosi staro hišno ime Pri Jakuc, po enem od prednikov, ki se je imenoval Jakob. »Poleg gostilne smo se ukvarjali tudi s turizmom, imeli smo tujske sobe in kopališče na obrežju Sore,« se spominja gospodar Štefan Inglič. »Po drugi svetovni vojni je v Poljansko dolino prihajalo precej tujcev, na primer iz Anglije, Izraela, prej pa so hodili semkaj meščani iz Ljubljane in Zagreba.«

Vse generacije so delale v gostilni in na kmetiji, ukvarjali so se tudi s prevozom blaga s konji. Kmetija je bila deloma usmerjena v les, deloma v govedorejo in prašičerejo. Po drugi svetovni vojni, ko je začel veljati zakon o razlastitvi, je bilo treba izbirati med gostilno in kmetijo. Stari oče se je odločil, da obdrži kmetijo.

Usmeritev v čebelarstvo

Toda čebele so bile pri hiši že od nekdaj. Po letu 1960 so jih začeli pri Ingličevih prevažati na pašo po vsej Jugoslaviji. Zdaj imajo nekaj več kot 80 panjev s kranjsko sivko, včasih jih je bilo pa tudi več kot 250. »Odkar je postala Slovenija samostojna,« pravi Štefan Inglič, »čebel ne prevažam več. Meje so se zaprle, večino paš smo imeli na hrvaški strani in v Bosni. Slovenija je pa čebelarsko tako razvita, da je prenapolnjena s temi premiki. Tudi oče je takrat ostarel, ni zmogel več toliko dela, jaz pa poleg kmetije kratko malo nisem več zmogel prevozov. Ves dan sem delal, zvečer sem sedel v avtobus s čebeljimi panji, ga peljal na primer na Primorsko ali v Prekmurje, tam pa sem pogledal na uro, ali se bom vrnil do jutra, ko je bilo treba iti v hlev. Zgodilo se je, da kratko malo nisem več vedel, kako sem se pripeljal domov. Takrat sem sklenil, da tako ne gre več naprej: zmanjšal sem število panjev in povsem opustil prevažanje čebel na pašo.«

Po enajstih letih službe je ostal doma in takrat, pravi, se je odločil za dopolnilno dejavnost. Ta je bila nujna, ker kmetijska dejavnost ni dajala dovolj kruha. Vedel je, da čebelarstvo lahko prispeva k dohodku kmetije s pridelki, pred več kot dvajsetimi leti pa je začel tudi z izobraževanjem za vrtce in šole.

Štefan Inglič je predsednik Čebelarskega društva Blegoš, ki praznuje letos že 110. obletnico. V njem se ukvarjajo predvsem s promocijo, zboljševanjem kakovosti medenih izdelkov, v ta namen so razvili svojo blagovno znamko Med izpod Blegoša. Imajo notranji nadzor, z njim opozarjajo na napake v postopku pridobivanja medu, pakiranju in njegovi poti do porabnika. Ukvarjajo pa se tudi z izobraževanjem, in prav temu pripisujejo, da zadnja leta v Poljanski dolini ni več pomorov čebel zaradi nepravilne uporabe fitofarmacevtskih sredstev.

 

Vse delo je skupno

Lastnih površin na kmetiji je 9 hektarov – travnikov in njiv, gozda je 33 hektarov, potem je še nekaj najetih površin, tako da skupaj obdelujeta z ženo okoli 16 hektarjev. Imata okoli 35 govedi. V družini so štirje otroci, tri hčere, od kateri je najstarejša še doma, sin pa naj bi prevzel kmetijo, vendar zdaj hodi v službo in vsako popoldne dela na kmetiji. Kadar so večja dela, pridejo pomagat vsi, če je treba: kadar se silira, ko se delajo drva v gozdu ali se seka.

»Z ženo nimava razdeljenega dela, ker oba opravljava čisto vse,« pripoveduje naš sogovornik. »Če je treba iti na traktor, gre kdorkoli od naju. Tudi kuham, če je treba, seveda bolj preprosto. Žena Marjeta je prav tako na traktorju, kadar sva sama v gozdu, jaz sekam in ona spravlja les iz gozda. Zjutraj greva oba v hlev, jaz nakrmim, ona pripravi za molžo …«

Trgovinica in muzej

Na kmetiji je lična trgovinica z raznovrstnim medom, medom z dodatki in pijačami iz medu, razvijajo pa tudi izdelke za nego telesa s propolisom. Štefan Inglič je uredil tudi manjši muzej, posvečen čebelarstvu in tradiciji gostilne, saj so na domačiji ohranili precej eksponatov iz preteklega življenja družine. V njem so na ogled čebelarski rekviziti, vrše, v katere se lovijo čebelji roji, stara stiskalnica za stiskanje medu iz kranjičev, nekdanja točila, kranjiči s poslikavami iz Šubičeve delavnice, pa interaktivni pripomočki za izobraževanje in soba za apiterapijo. Del razstave je posvečen 150. obletnici družinske gostilne: cenik v kronah in vinarjih, odcejalnik za kozarce, umivalnik z lepo rezljano omarico iz Šubičeve delavnice iz Poljan, obešalnik za brisače, priznanja za sadjarstvo, izvodi starih Čebelarjev.

Učni čebelnjak

Razen zadnjih dveh let, ko je zaradi korone ta dejavnost popolnoma zamrla, je na kmetiji potekala intenzivna izobraževalna dejavnost. »Izdelane imamo različne programe, namenjene vrtcem, osnovnim in srednjim šolam. Pred čebelnjakom se otroci seznanijo s tem, kakšno je bilo čebelarjenje nekoč in kakšno je danes, potem si pogledajo čebelnjak znotraj. Če je skupina primerna, naredimo tako, da se panji odprejo in se čebele v živo pokažejo otrokom, drugače imam ogledni panj, ki ga lahko otroci sami gledajo pod vodstvom učiteljice. Pod steklom je sat, v njem je celotna čebelja družina z označeno matico, tako da lahko spremljajo matico. Z drugimi otroki pa grem v manjših skupinah v čebelnjak, jim razložim, kako se mora človek približati čebelam. S srednješolci imamo povsem drugačen program, njimi gremo skozi celotno čebelarstvo, odvisno pa je tudi od želja,« pravi čebelar.

Vse leto sprejemajo tudi turistične skupine, ki si lahko ogledajo čebelnjak, muzej in pokusijo medene dobrote, kot so med, liker, medica, piškoti in pecivo s cvetnim prahom.

Načrti z apiturizmom

Čebelarski turizem želi nadaljevati, če se bodo razmere le zboljšale: od izobraževanja do urejanja muzeja in sobe za apiterapijo. Ampak prav ničesar ne želi početi preveč obsežno. »Svojih izdelkov na primer,« pravi, »ne želim izdelovati v večjem številu, ker potem ne morem več delati sam z lastnim materialom in s srcem.« Zaslužek z izdelki ne more nadomestiti sreče, ki jo prinesejo uspehi pri ljudeh, ki potrebujejo pomoč.

Delo Štefana Ingliča ni ostalo neopaženo, zanj je prejel vrsto priznanj in nagrad. Med drugim je leta 2010 prejel naziv naj čebelar Gorenjske ter plaketo občine Gorenja vas – Poljane, leta 2012 certifikat odličnosti, 2013 prvo nagrado v akciji S kmetije za Vas.

»Vse to mi veliko pomeni, tudi vsa tri odlikovanja Antona Janše – tretje, druge in prve stopnje, ki sem ga prejel letos, pa tudi značka Čebelarske zveze Slovenije za 50 let čebelarjenja,« pravi. »Vsa priznanja so spodbuda in obveznost za dobro delo tudi naprej. Največ pa mi pomeni priznanje krajevne skupnosti Poljane iz leta 2012, kajti po navadi kraj zelo težko prepozna dobro delo sovaščana. Dobro delo za kraj se težje vidi od blizu kakor od daleč, vendar se dobra dela in nesebičnost zmeraj obrestujejo.«