Na sejmu ga ni bilo le dvakrat, takrat ko je služil vojsko. Njegovi izdelki imajo danes oznako Art & Craft, v njih se prepletata tradicija in sodobnost. Leta 2004 je prejel zanje priznanje zlata vitica, tega podeljuje Obrtno podjetniška zbornica najboljšim rokodelcem, ki pomembno prispevajo k razvoju rokodelstva. S svojimi izdelki se je prilagodil  potrebam današnjega časa: zdaj izdeluje iz lesa sodobne posode za gospodinjstvo, golide za savno, zajemalke, posode za žita, sadje, čaje in shranjevanje zelišč.

Na ribniškem koncu ljudem nekdaj ni bilo lahko. Zemlje za obdelovanje je bilo malo in ne dovolj za to, da bi imele družine hrano za vse leto. Tako so našli mali kmetje nov vir dejavnosti: iz lesa iz domačih gozdov so se naučili izdelovati najrazličnejše lesene izdelke za vsakdanjo rabo. Delo je trajalo vso zimo, tja do pomladi. Med značilnimi izdelki ribniških suhorobarjev so bile poleg rešet, sit, posod, orodij, zajemalk, žlic in zobotrebcev tudi lopate in krampi. Nemški cesar Friderik III. je leta 1492 Ribnici in okoliškim vasem izdal krošnjarski patent – pravico do trgovanja brez plačila davkov. S tem so lahko ljudje na tem območju preživeli s kmetovanjem, rokodelstvom in prodajo izdelkov.  

Nekoč je suhorobarstvo cvetelo, toda tovarniška izdelava in sodobni materiali, kot sta plastika in kovina, so naredili svoje. Leta 1965 pa je bilo  izdelovalcev lesenih posod – pintarjev na ribniškem koncu kar 400 ali celo več, danes sta samo še dva. Eden od obeh, Franc Jaklič, je v vasi Sajevec blizu Ribnice. Na kmetiji živita z ženo, trije odrasli otroci so že zdavnaj odšli od hiše. Ob delu v gozdu, na polju in z živino pa mu že več kot štiri desetletja prinaša veselje in zaslužek njegova delavnica, v njej izdeluje najraznovrstnejše leseno posodje, zdaj ko je upokojen, je to njegova dopolnilna dejavnost.

Že šesti rod pintarjev

»Oče,« pravi Franc Jaklič, »je izhajal iz pintarske družine, kjer so izdelovali škafe, rešeta, brente, bil je že peti rod izdelovalcev lesenih posod. Potem je prišel na to kmetijo za zeta, ker ni bilo moškega potomca. Po mamini strani so pa izdelovali ,podna,, mreže za rešeta, v okoliških vaseh v ribniški dolini je skoraj vsaka družina izdelovala take mreže. Vse okoliške vasi so se ukvarjale z izdelovanjem suhe robe. Jeseni, ob trgatvi, so bile zanimive brente, vinski škafi, ob kolinah so bile iskane posode za koline, ob mlatvi pa je bilo veliko povpraševanja po rešetih. Vmes so pa prodajali, kar se je potrebovalo.«

Pet škafov za par smučk

Izdelovanje lesenih izdelkov je Francu Jakliču v krvi, saj je s tem rastel od malega, že v otroštvu je preživel veliko ur v očetovi delavnici in se z igro, potem pa z učenjem priučil te obrti. Kmalu je znal veliko. »Že v petem razredu, ko je bil oče nekaj časa v bolnišnici,« se spominja, »sem sam izdelal pet škafov, pripravljene sem imel le doge. Za tisti denar sem si potem kupil smučke.« Dobro pa se spominja tudi, kdaj se je odločil za izdelovanje posod. »Takrat mi je bilo 21 let, prišel sem od vojakov. Na ribniškem sejmu sva bila skupaj z očetom, vsak sva imela svojo polovico stojnice, jaz sem na njej prikazoval izdelovanje lesenih posod. Oče je prodajal škafe in brente, jaz pa manjše škafe, ki so bili v celoti leseni, tudi obroči so bili iz lesa. Okoli enajstih sem prodal vse, moj oče pa niti enega kosa. Takrat sem dobil posebno veselje, saj so šli moji izdelki za med, ljudje so jih preprosto razgrabili. Izdelujem jih še danes. Zelo so uporabni, v njih lahko shranimo sadje, kruh.«

Prilagajanje trgu

Z leti so se potrebe ljudi spremenile, posebno velike spremembe so prišle, ko začeli v  slovenske domove prihajati pralni stroji, tedaj je zanimanje za velike škafe, v katerih se je pralo perilo, povsem izginilo. Takrat je začel Jaklič izdelovati manjše lesene škafce, vanje je mogoče spraviti marsikaj, tudi bombone. Izdelovalci suhe robe se znajo prilagoditi zahtevam, ki jih prinašajo. »Včasih smo izdelovali golide za molžo, zdaj izdelujem  take za savno,« pravi naš sogovornik. »Izdelujem različno velike posode: za žito, kruh, posode za shranjevanje peciva različnih velikosti, naredim jih po sto. Posode za buteljko kot darilna embalaža, vaze za sušenje kuhalnic.« Kar 20 vrst posod zna izdelati.

Razmere zaradi koronavirusa so popolnoma ustavile slovenski trg, pravita z ženo Martino. Vendar pa zdaj suhorobarski mojster izdeluje posode za žito, ki gredo vse v izvoz v Avstrijo. Narejene so iz cemprinovega lesa, ki ga dobi iz Avstrije, saj ga pri nas ni, in zelo lepo diši.  Posode za žita so nasploh v današnjem času zelo zanimive: ljudje shranjujejo vanje piro, polnozrnato moko in druga žita, potem jih jemljejo iz posod in ročno meljejo v  mlinčku, da imajo povsem svežo moko. Žena Martina pa izdeluje  pisane  okrasne vzglavnike, polnjene s cemprinovimi ostružki. »Cemprin dobro vpliva na počutje, saj pomirja, znižuje srčni utrip,  to so blazine za počitek in spanje,« pravi o svojih pisanih blazinah.

Vedno več zanimanja za naravno

»Priprava lesa za posode je zelo pomembna,« razlaga Franc Jaklič. »Vedeti moraš, kdaj se les poseka, zimski čas je za to najboljši, potem se razkolje, razreže in suši v naravi. Suši se najmanj eno leto, da postane zares zračno suh. Vedno je treba imeti na zalogi nekaj lesa, da ga lahko dosušiš in obdeluješ.«

Les je večinoma zaščiten s posebnimi olji, ki lahko pridejo v stik z živili. Za izdelovanje lesenih posod se uporablja domači les, večinoma smrekov pa tudi jelkov za obode. Franc Jaklič pa uporablja tudi brest, zato da so posode iz dveh vrst lesa, okrasne, lepo pisane.

 »Danes je naravno zmeraj bolj cenjeno,« pravi. »Včasih je bilo delo povsem ročno, danes pa si pri nekaterih operacijah pomagam s stroji, vendar je večina dela je še vedno ročnega. Izdelovanje obročev je na primer povsem ročno delo, ki ga ni mogoče opraviti s strojem: leskovo palico je treba oklati, zviti, zrezati in potem nabiti na posodo, da se posuši in tako ostane. Pa tudi sestavljanje posode in obdelava dog, s strojem se lahko malo obreže in poobla, fina izdelava pa je še vedno ročna, tudi vstavljanje dna, izdelava utora …«

Zdomarji zmeraj na poti

Vsako leto si Franc Jaklič prvo septembrsko nedeljo, ko je v Ribnici sejem, suhe robe, oprta krošnjo, na kateri so obešena rešeta, škafci, žlice in valjarji, in se sprehodi z njo. Spretnost izdelovanja lesenih posod je prikazoval že marsikje po svetu, na sejmih, razstavah in muzejih v Londonu, Hamburgu, v Stuttgartu, na Dunaju, v Milanu … S svojo krošnjo budi spomin na to, da so nekoč hodili po bližnjih in daljnih krajih tudi potujoči rešetarji-krošnjarji, ki so si poleg rešet na krošnjo obesili tudi izdelke suhe robe in jih prodajali po vaseh. Obhodili so vse kraje po Sloveniji, trgovanje pa jih je vodilo tudi na Hrvaško, v Vojvodino, Istro in Dalmacijo, po Avstro-Ogrskem, hodili so na Češko, v Galicijo in Romunijo.

Tudi Jakličev oče bil zdomar več kot dvajset let. Potem je zdomarstvo opustil, saj je imel mlado družino, otroke in obnavljati je moral kmetijo. »V začetku je nosil krošnjo, potem je prodajal s konjem. V Mirni na Dolenjskem je imel v neki hiši najet kvartir: imel je skladišče, štalo za konje, tam je tudi prenočeval,« se spominja Franc Jaklič. »S konjem je hodil tudi do Karlovca, njegove poti so pogosto trajale tudi dva meseca.«

Toliko veselja do izdelovanja

Kaj mora imeti pintar, izdelovalec lesenega posodja, da je dober v svojem poklicu? »Pomembne so izkušnje, imeti moraš veselje, vztrajnost,« se široko nasmeje Franc Jaklič. »Predvsem te mora to delo veseliti. Če si ti s tem zrasel, imaš to že v krvi. Velikokrat kar pozabim na čas, ko sem v delavnici, in žena me pogosto ošteva, ali ne znam končati dela. Jaz pa uživam v tem. Kadar je slabo vreme, greš v delavnico in delaš. Malo za dušo in malo za denar.«