Primula je obsežen rod enoletnic, dvoletnic in zelnatih trajnic, med katerimi je nekaj vednozelenih vrst. Vse vrste imajo liste v pritličnih rozetah, cvetovi so cevasti, zvonasti in na vrhu široko razprti. Doslej je znanih okoli 550 vrst, od tega jih je približno 100 iz Evrope, druge so iz zmernih krajev Azije in deloma Severne Amerike. Najpogosteje rastejo po gorah in na vlažnih rastiščih.

Ime rodu Primula izvira iz latinščine: primus pomeni prvi, kar se nanaša na zgodnje cvetenje. Pri nas je trobentica (Primula vulgaris) pogosta rastlina, ki se nam zdi kar sama po sebi umevna, ker jo je veliko na vrtovih in v naravi. Pomembne so vrste in križanci med navadno trobentico in nekaterimi drugimi vrstami. Imajo različno velike in obarvane cvetove z rumeno sredino. Trobentico je poimenoval angleški lekarnar in botanik William Hudson v drugi polovici 18. stoletja.

Podoben ji je visoki jeglič (Primula elatior). Na 30 centimetrov visokih cvetnih steblih se v socvetju odpirajo žveplovo ali oranžno rumeni, škrlatno rdeči, rožnati ali beli cevasti cvetovi z rumeno sredino.

Znanilca pomladi

Trobentica in visoki jeglič sta znanilca pomladi, ki ju sadimo pozno pozimi in spomladi v cvetlična korita, okrasne sklede ter na gredice in grobove. V stanovanju zdržita le krajši čas, zato ju sadimo samo na prosto. Korita je treba v mrzlih nočeh, ko se temperatura spusti pet stopinj pod ledišče, prestaviti v zavarovan prostor ali korita pokriti z vlakninasto prekrivko, saj lahko tako nizke temperature poškodujejo cvetove.

Rastlinam redno odstranjujemo odcvetele cvetove in porumenele liste. Trobentice potrebujejo veliko vode, na pomanjkanje se hitro odzovejo z uvelostjo. Cvetenje pa podaljšujemo z rednim gnojenjem. Ko trobentice in visoki jegliči v koritih odcvetijo, jih posadimo v vrt. Najlepše uspevajo v vlažnih, humusnih in ilovnatih tleh.

Nekatere vrste jegličev cvetijo tudi pozneje, poleti. Če imate vlažno rastišče, bo kot nalašč za himalajski jeglič (Primula florindae). Med velikimi in značilno nagubanimi listi bo sredi poletja pognala visoka cvetna stebla, polna rumenih cvetov. Himalajski jeglič je popolno nasprotje majhnih rozet trobentic, saj lahko zraste 120 centimetrov visoko in 90 centimetrov široko.

Nežna slezenasta primula

Ena lepših je zagotovo Primula malacoides – slezenasta primula. Ta primula osvaja s svojim videzom in vonjem. Je enoletna rastlina, ki cveti konec zime. Neznatno krpaste liste popolnoma prekrivajo zanimivo vretenasto razmeščeni dehteči cvetovi. Ti so nežno rožnati, intenzivno škrlatno obarvani ali beli. Še posebno lepi so z belim poprhom prekriti popki.

Na enem delu Kitajske se slezenasta primula ob riževih poljih razrašča kot plevel. Njenega žlahtnjenja so se pred slabim letom lotili Angleži, Nemci in Italijani. Za zdaj so vzgojili le peščico sort. Na svetlem mestu pri temperaturi 10 do 15 stopinj nam bo rastlina najdlje v veselje. Potrebuje vlago, zato ne bo uspevala na neposrednem soncu. Ko odcveti, jo zavržemo.

Ne marajo suše in vročine

Rod jegličev obsega okrog 400 vrst, kar s seboj prinese veliko raznolikost oblik, velikosti in cvetov. A kljub temu imajo vsi jegliči eno skupno lastnost – ne marajo suše in vročine. Najbolje bodo uspevali v vlažnih hladnih tleh, ki se nikoli ne izsušijo. Tla ne smejo biti zbita. Na težkih tleh je potrebno nekoliko izboljšati strukturo tal, zato v sadilno jamo dodajte organsko snov in nekaj grobega peska. Tudi pri osvetljenosti imajo zelo podoben okus in bodo najbolje uspevali v svetli senci, brez neposredne močne sončne svetlobe. Kljub temu pa bodo nekateri jegliči uspevali tudi na polnem soncu, če bodo na rastišču imeli dovolj vlage.

Številni jegliči so kratkožive rastline, ki cvetijo samo v mladosti, zato jih je vredno sproti načrtovati in shranjevati semena ali pa pravočasno dodati nove rastline, ki bodo nadomestile odhajajoče. Nekatere hitro rastoče vrste pa je dobro na tri do štiri leta razdeliti, da ne pride do odmiranja sredine, kar vodi v slabše cvetenje in razvoj bolezni. Najprimernejši čas za delitev rastlin je spomladi ali zgodaj jeseni.