To je bilo od nekdaj ne le veselo, ampak tudi, posebno na večjih kmečkih posestvih, slovesno opravilo. V Prekmurju so prvo žetev napovedovali vijolični cvetovi kokalja: pet tednov po tem, ko so se odprli, so v v ravnici zapeli srpi. Najprej je bil na vrsti ječmen, nato rž, dober teden za njo pa pšenica, oves, septembra pa je bila na vrsti ajda. Ko so vriskaje dvigali kvišku prvi snop, je bilo to znamenje, da se žetev začenja.

Žanjice so bile za to priložnost delovno, vendar slovesno opravljene: vsaka si je opasala vsaj praznični predpasnik, na glavo pa zavezala pisano ruto. V Bogojini je moralo biti oblačilo na prvi dan žetve praznično, žanjci pa so bili menda še več let potem, ko so opustili staro domačo delovno nošo, oblečeni v belo.

Žanjci v zgodnjem jutru

Kmetje so žetev od nekdaj težko čakali, saj je navadno v tem času zmanjkovalo kruha, strah pa jih je bilo tudi, da jim bo poletno neurje s točo uničilo pridelek. Kmet je klas pomel med rokami, zrno pa pregriznil, tako je preskušal, ali je prišel čas žetve. Če je bilo zrno pravšnje trdote, si je začel pripravljati orodje za žetev.

Ker so bili dnevi vroči, se je žetev začela nadvse zgodaj, v jutranjem hladu. Četudi so žetev vedno spremljali petje in šale, pa je bila vendarle trdo delo, želo se je v hudi pripeki, žanjice so bile ves dan sklonjene in marsikatera se je s srpom tudi urezala. Zato se je delo najprej začelo z molitvijo. Na Štajerskem so se žanjice na primer priporočile svetemu Roku: »Sveti Rok, varuj me rok in nog!«

Na Notranjskem, piše etnolog Niko Kuret, pa so molili pred žetvijo doma v čumnati, preden so odšli na polje.

Z žanjicami so prišli vedno tudi gospodar z ženskimi in moškimi pomočniki: ženske so požeto vezale v snope in jih, če je bilo lepo vreme, zlagale v kopice, da se je sušilo na njivi. Moški so jim pri tem pomagali ali pa so snope nalagali na voz in zlagali v late kozolca, kjer so se do konca posušili. Vedno jih je spremljal brusač, ki je žanjicam sproti brusil srpe. Pravili so, da zna srpe dobro nabrusiti tisti, ki dobro laže.

Najprej so žanjci želi s srpi, toda v devetnajstem stoletju je to žetveno orodje zamenjala kosa. V Prekmurju se je zgodilo to že v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja. Najprej so začeli uvajati koso pri žetvi veleposestniki po zgledu madžarskih in vojvodinskih veleposestnikov, kmetje pa so še več let vztrajali pri srpih, češ da kosa »blagoslov dol vzeme«. Za enim koscem je žito pobiralo pet do šest žanjic, ki so iz pokošenega latja delale snope.

Vincent van Gogh: Pšenično polje z žanjcem, 1889

Zadnji klasi in zadnji snop

Gospodarnost kmečkega človeka se je pokazala tudi po končani žetvi. Marsikje so, potem ko so pšenico odpeljali z njive, pritekli otroci in pazljivo pobrali vse klasje, ki je ostalo za žanjicami, ponekod so reveži smeli pobrati klasje, ki je ostalo na požeti njivi. Klasje, ki so ga tudi ti spregledali, pa je ostalo na njivi in naj bi izprosilo obilno letino v naslednjem letu.

Tako je bilo tudi z zadnjim snopom, ki je posebno pomemben. Imenovali so ga »baba« ali »dedek« in je nosil v sebi starodavne čare. Zanj so se žanjice pogosto tudi steple, ker bi ga vsaka rada zvezala. Žanjica je ob tem na primer govorila: »Vežem babo in deda, da bi prav veliko pšenice nažela!« in potem trikrat na vso moč zaukala. Na Pohorju pa je žanjica vrgla »babo« visoko v zrak, jo ujela ter s snopom med smehom in vriščem udarjala po drugih žanjicah.

Zadnji snop pomeni, da bo naslednje poletje zelo veliko žita, če je zadnji snop obilen. Kuret pa meni, da je ta zadnji snop skupaj z nepožetimi žitnimi stebli, ki so ostala na njivi, nekdanji preostanek žrtvenih darov žitnemu duhu. S temi darovi skušajo pridelovalci izprositi naslednje leto blagoslovljeno setev in žetev.

Dožnjek za dobro letino

V Prekmurju, pa tudi Porabju, vzhodni Štajerski in Beli krajini se je ohranila posebna navada, da so iz klasja zadnjega žitnega snopa spletli žetveni venec, dožnjek. Najprej so spletali preproste venčke iz slame s klasjem, okrašenim s poljskim cvetjem. V Prekmurju so ga spletli iz najlepšega žitnega klasja in rož, ki so rasle med žitom. V Beli krajini pa drugače: spletli so ga iz klasja zadnjega žitnega snopa. Po izročilu so nekdaj dožnjeke kmetje, delavci, namenjali fevdalnim gospodom ali posestnikom, tistim, katerih polja so obdelovali. Izdelava dožnjeka je zahtevno in dolgotrajno opravilo, zato ga je pletlo več oseb hkrati.

Dožjek je izražal vso lepoto klasja in je bil narejen kot zahvala za dobro letino. V okolici Ormoža, piše etnolog Niko Kuret, je dobila žanjica, ki je gospodinji prinesla žetveni venec, kos pogače s šopkom rož. Ponekod je gospodinja žetveni venec obesila na vrata in ob tem rekla: »Njivi počitek, nam pa užitek!« In tako se je začela pojedina.

Žanjice je bilo treba vedno zelo dobro postreči. Ta dan so gospodinje pripravile še posebno dobre štruklje, na Gorenjskem so spekle posebne kolačke »požinke« ali potico »požinjavko«, na Štajerskem so žanjicam stregli s štirimi vrstami gubanice – jabolčno, makovo zdrobovo in orehovo …

Dožnjek je izražal vso lepoto klasja in je bil spleten kot zahvala za obilno letino.

Spoštljivost do žetve

Med žetvijo je vedno primanjkovalo pridnih rok. Vse od konca vojne so solčavske kmetice hodile žet koroška polja. Poznale so gospodarje in gospodinje na drugi strani gora. Žetev je bila nekoč obredno opravilo, ker je bila zelo pomembna za kmetovo življenje, saj je bil od hrane, ki jo je dajalo žito, odvisen njegov obstoj. Zato je pri tem opravilu veljalo spoštljivo vedenje. Ta se kaže tudi v ustnem izročilu: na Koroškem so pripovedovali o žalik ženah, ki so pomagale utrujenim žanjicam, ki so hitele žeti in spravljati požeto žito pred hudimi poletnimi nevihtami. Namesto nekaterih žanjic pa niso hotele žeti, ker so imele slabo navado.

Dušica Kunaver, zbiralka ljudskega blaga, je zapisala: »Žal žene so se nastanile v veliki Kotnikovi votlini Kotnikovo posestvo leži tik ob štajersko-koroški meji. Ljudje, ki so hodili po cesti iz Javorja, so mnogokrat slišali lepo ubrano petje žal žen, ki so jih imenovali bele žene ali vile. Žal žene so Kotnika obvarovale marsikatere nesreče in mu tudi pomagale pri delu. Poleti, kadar je bilo sila za žanjice, so pridno žele. Kmet je postavil opoldne, ko so šle druge žanjice domov k obedu, hrano na njivo. Žal žene so pojedle in potem pridno žele, dokler se niso žanjice vrnile na polje. Žele so samo s srpi tistih žensk, ki niso med delom pljuvale v roke. Žanjice, ki so imele to grdo navado, so našle vselej, ko so se vrnile, svoj del njive nepožet.«

Žalik žene so imele v ljudskem izročilu pomembno mesto, bile so dobrotnice, kadar so jih prijazno sprejel in pogostili. Tako so po ljudski pripovedi Juršnikovi gospodinji na Pohorju napolnile lonec s štruklji, da jih je imela vedno dovolj, potem ko jih je prijazno pogostila, in tudi pomagale njenim žanjicam: tiho so žele in vse požele, medtem ko so žanjice malicale.