Slovenski etnografski muzej vsako v predpustnem času predstavlja pustne like, s katerimi dopolnjuje svoje zbirke in razkriva vso raznolikost pustnih šeg pri nas. Letos so v muzeju pripravili razstavo Liški pustjé, o zanimivi pustni šegi iz Kanala ob Soči. Liški pust je zares poseben, leta 2020 je bil vpisan tudi v Register nesnovne dediščine. Videti je divji, poganski, maske pa so take kot nikjer v Sloveniji: njihova obrazna naličja so kovinska. Nekoč so bile bakrene, danes pa so narejene tudi iz aluminija.

»V Slovenskem etnografskem muzeju že četrto leto zapored predstavljamo pustne like iz posameznih delov Slovenije, ki jih s finančnimi sredstvi Ministrstva za kulturo odkupimo v preteklem letu. S temi razstavami želimo opozoriti na bogato paleto pustnih šeg pri nas. Prvo leto smo odkupili in pripravili razstavo o hrušiških škoromatih, potem razstavo o ravenskem pustu, lani so bili na ogled orači iz Okiča v Halozah, letos pa smo se odločili za liškega pusta,« pripoveduje mag. Adela Pukl, avtorica razstave, ki jo je pripravila skupaj s strokovnima sodelavcema Anjo Jerin iz Slovenskega etnografskega muzeja in Dejanom Žnidarčičem iz Etnološkega društva Liški pustjé.

Na razstavi v SEM je predstavljena pustna šega, svatovski sprevod z obhodom po hišah, ki je značilna za območje Kanalskega Kolovrata. Poleg fotografij liškega pusta je razstavljenih šest celotnih pustnih likov: ta lep in ta lepa, žandar, pust in pustica z brezovo metlo ter ramašton. Iz zbirke Branka Žnidarčiča, izdelovalca mask, so na ogled štiri obrazna naličja iz štiridesetih let 20. stoletja, prikazan je tudi postopek izdelave. Razstavo dopolnjujejo krajši videofilmi o pustnem sprevodu in izdelavi mask.

Svatovski sprevod

Liški pust je pustna šega, ki izvira iz Liga na pobočju Kanalskega Kolovrata in okoliških vasi. Predstavlja pustni svatovski sprevod, ki obišče vasi pod Ligom – Markiče, Bajte, Ukanje, Britof, Strmec, Lovišče in Melinke. Pustne šeme prinašajo v domove zdravje, rodovitnost in red, v zameno za to pa dobijo darove.

Skupina maskirancev je tridelna, sestavljajo jo ta lepi, ta grdi in bakrene maske. Od hiše do hiše hodijo v sprevodu, spremlja pa jih harmonikaš. Ta grdi nenehno tekajo sem in tja in lovijo otroke, se norčujejo in z zvonjenjem z zvonci, pripetimi okoli pasu, odganjajo vse slabo. Na dvorišče domačije pa najprej vstopijo ta lepi: berač s košaro, v katero nabira darove, kot so klobase, jajca in slanina, ter harmonikaš z dvema paroma mladoporočencev, ki zaplešejo. »Berač in harmonikaš sta edina lika, ki sta brez maske, zato da navežeta stik z ljudmi,« razlaga Adela Pukl. Z njima pridejo tudi ta lepi, ki prinašajo dobre stvari: žandar – red, zdravnik – zdravje in mladoporočenca – rodovitnost. Gospodar in gospodarica jih pogostita in obdarita. Za njimi vstopijo v hišo še ta grdi in bakrene maske.

Skupino ta grdih sestavljajo pustjé, oblečeni v kožuhe z rogovi in pisane obleke. Ti s hrupom odganjajo zimo, skačejo, lovijo mladino v svoje klešče in uganjajo norčije. Sledijo jim tri pustice ali stare ženice: ena pometa, druga nabira v vrečo orehe in tretja prosi mleka za dojenčka, pa rezijan – raztrgan možak s krošnjo, vaški posebnež daj-dam z velikimi ušesi in nosom, opica ter hudič z vilami in žena, ki nosi moža v košu.

Divje bakrene maske

Ramašton, ramauš, bajarji in braja imajo še vedno bakreno masko. Glavni v skupini je ramašton, ki je strah in trepet mladine. Ramauši se med seboj razlikujejo po živalskih kožuhih, ki jim prekrivajo zadnji del glave. V rokah nosijo različne toukine, palice, na katere imajo navezane različne stvari: vrečo s pepelom, smrdeče trakove, kostanjeve griče (ježice) na vrvici itn. Trije bajarji – pušpanov, petelinji, šunični (pšenični) – držijo v rokah različne toukine, braja pa ima naličje ptice. Danes nihče več ne ve, kaj pomenijo ta poimenovanja pustov, saj je bilo vmes dolgo obdobje, ko so te maske povsem izginile.

Posebnost obraznih naličij je njihov material: pred prvo svetovno vojno so bile obrazne maske ta lepih in ta grdih kovane iz bakra, danes jih izdelujejo iz aluminija. Le ramašton, ramauš, bajarji in braja še vedno nosijo bakreno masko. Izdelovalci masko z notranje strani tolčejo s posebnimi kladivi, nanjo položijo gazo, jo prilepijo in masko pobarvajo.

 

Zaton in oživitev pusta

Pričevanja o bakrenih maskah segajo v 19. stoletje. Na območju Kolovrata, Liškega in Kambreškega so bili pustni obhodi znani že pred prvo svetovno vojno. V času fašizma je bilo to območje pod italijansko zasedbo in tedaj je bilo prepovedano maskiranje in tudi hranjenje pustnih likov. Leta 1947 so bili obhodi znova obujeni in rekonstruirane aluminijaste maske mladoporočencev, žandarja in pustice, a so v sedemdesetih letih 20. stoletja spet zamrli. Bakrene maske naj bi nazadnje izdeloval kotlar v vasi Velendol 1888, piše Dejan Žnidarčič. »Zadnja bakrena maska pa naj bi naše kraje zapustila med prvo svetovno vojno, saj jo je italijanski oficir med soško fronto odnesel domov.« To zgodbo o zadnji bakreni maski, piše, so poznali do leta 2006, ko je na vrata domovanja Žnidarčičevih potrkal raziskovalec staroverstva Pavel Medvešček in držal v rokah izvirno masko braje. »Zanimivo je,« piše dejan Žnidarčič, »da je maska čakala stoletje ali več v zapuščeni in podrti hiši prav Medveščka, edinega človeka, ki je pisal o njej.« Po Medveščkovih risbah, ki jih je ta narisal, ko je v petdesetih in šestdesetih letih obiskoval še živeče vaščane, ki so se spominjali teh pustnih likov, je leta 1998 Branko Žnidarčič izdelal brajo, ramaštona, ramavša in bajarje.

Pod vodstvom izdelovalca mask Branka Žnidarčiča, ki ima največ zaslug za to, da se je pustna šega ohranila in razvijala, so krajani leta 1991 ustanovili Etnološko društvo Liški pustjé – Kanal ob Soči, ki predstavlja liške maske tudi po karnevalih in drugod po Sloveniji. Po očetovi smrti nadaljuje njegovo delo sin Dejan Žnidarčič, pri Žnidarčičevih pa imajo tudi dragocen majhen muzej z liškimi pustnimi liki, kjer jih lahko vse leto občudujete na Trgu svobode 12 v Kanalu ob Soči.

V živo pa sprevoda liških pustov po vaseh tako kot lani žal tudi letos ne bo videti – zaradi strahu, da bi v hišo prinesli bolezen namesto zdravja in blaginje.