Med romani, novelami in pripovedmi pisatelja Marjana Tomšiča so nekatere še posebno žlahtne v tem, da pripovedujejo zgodbe iz naše polpreteklosti. Govorijo o težkem življenju, ki je določalo usodo ljudi v Šavrinskih Brdih, o ženskah, ki so romale za kruhom tja daleč čez morje, v Aleksandrijo, za varuške, dojilje in družabnice. Tako so rešile kmetijo, zemljo, pomagale družini iz dolgov. Toda potem so imele dva doma in obenem nobenega. Čas je zarezal v njihovo življenje nepremostljivo razpoko, da v Brdih niso bile več prav doma in družina ne več čisto njihova družina; del srca so pustile tudi v Aleksandriji, a če so se vrnile tja, tudi tam niso našle sreče in miru.

Roman Marjana Tomšiča Grenko Morje sodi poleg Šavrink, Oštrigece in Zrna od frmentona v njegov istrski cikel in med njegova najboljša dela, v katerih zaživijo zgodovina Istranov, njihova trdoživost in živa istrska govorica. V osredju romana Grenko morje so tri mlade ženske, Merica, Ana in Vanda, ki s parnikom potujejo iz Trsta čez morje v Egipt. Tja so se odpravile zaradi zaslužka, da bi doma rešile družino iz denarne stiske. Merica in Vanda potujeta tja prvič, Ana pa potuje že drugič. Tri leta je bila v Egiptu kot dojila, a jo je položaj v družini pripeljal do tega, da je morala zaradi zaslužka znova na pot …

Pred kratkim je izšel drugi ponatis romana pri Založbi Kmečki glas.