Kaj je pomenila trutamora, ki so jo pogosto naslikali ali izrezljali na stranice novorojenčkove zibelke? Kaj pomeni skok čez kožo? Kaj pomeni ivanjščica, položena na okensko polico? Odgovori na vsa ta vprašanja se skrivajo v šegah, navadah življenjskega kroga ti so se z leti stkali v bogato izročilo, ki sega v raznih preoblekah tudi v današnji čas. Etnolog in kulturni antropolog dr. Ambrož Kvartič je napisal o tem obsežno monografijo z naslovom Od imena do spomina, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Predstavlja pregled preteklih in novih oblik šeg in navad ob življenjskih prelomnicah na Slovenskem.
V knjigi so predstavljeni razni mejniki v človekovem življenju, tako temeljni, kot so rojstvo, poroka in smrt, poleg njih pa še veliko drugih, kot so izbiranje imen, krst, birma, iniciacije v mladinske skupnosti, društva, vstop v novo delovno okolje, fantovščina, dekliščina, poroka, praznovanje abrahama, žalovanje, smrt in spominjanje. Knjiga tako zajema vse mejnike, kot so zaznamovali človekovo življenje nekoč in kot ga zaznamujejo danes.

Nož in škarje pod vzglavnikom
Prvi razdelek knjige je posvečen tabujem v času nosečnosti, ti so se nanašali na številna področja življenja otroka, ki je prihajal na svet. Med tabuje, ki so skušali zagotoviti, da bo prišel otrok na svet lep, zdrav in močan, sodi na primer ta, da se nosečnica ni smela ničesar zbati ali čutiti gnusa. Tako so nekdaj verjeli, da se ne sme ustrašiti požara ali se dotakniti požarišča, saj bi otrok lahko dobil kje na telesu materino znamenje v obliki ognja.
Starejši se še pogosto spominjajo stare navade, po kateri pod vzglavnik v naključnem vrstnem redu položijo nož in škarje. »Če nosečnica sede na stran z nožem, pričakuje sina, če na stran s škarjami, pa hčer.«
Rojenice in sojenice, bajeslovna bitja, ki so določala otrokovo usodo, naj bi obiskale otroka prvo, tretjo ali sedmo noč po rojstvu in ljudje so jim pripravili kruh, pogačo in vino, zato da bi bila njihova napoved čim ugodnejša.
Novorojenca so varovali pred zlom in smrtjo tako, da so mu na zibelko vrezali ali naslikali trutamoro, pentagram ali vzorec prekrivajočih se krožnih lokov, v zibelko pa so mu na Koroškem dali tudi ogledalo, da bi se pošast prestrašila sama sebe, na Gorenjskem pa ploščate rečne kamne z luknjo. Ambrož Kvartič opisuje še vrsto šeg in navad, povezanih s prihodom novorojenčka domov, vpeljevanje matere, šege in navade, povezane z očetom.

Sedem botrov za enega novorojenca
Nekoč pri nas otrok ni imel samo enega botra, na Gorenjskem so jih prosili za botrstvo celo sedem, kar je imelo tudi povsem praktičen vzrok: botri poskrbijo za svojega krščenca, če mu umrejo starši. Marsikje je zaprosil za botrstvo oče tako, da je molče sedel na vogal klopi ob peči.
Še v začetku 20. stoletja so nosili otroka h krstu takoj po rojstvu, ker je umrlo veliko otrok, pozneje se je to spremenilo. Novorojenčka so povili in pokrili z lepim belim oblačilom, navadno so ga prepletli z rdečimi trakovi za odvračanje duhov. Tudi nečke za pot k obredu krsta so bile okrašene z likovnimi elementi, pravi avtor, inicialkami in zaščitnimi simboli, ki so otroka na poti varovali pred škodljivi vplivi zlih sil, saj je bil tedaj še posebno ranljiv.

Na poti h krstu so se vsa napačna dejanja botrov prenesla na otroka, če pa sta se po naključju srečala krst in pogreb, je bilo treba odkupiti smrt tako, da so botri v odprt grob vrgli nekaj denarja.

Po krstu je sledila botrinja, krstno slavje. Pot domov pa se ni vedno končala čisto brez zapletov. »Med potjo domov s krsta so se sicer botri z otrokom pogosto ustavili v gostilni, kjer so otroka ‘zapili’, pili ‘krstno vino’ oziroma ‘preganjali judovščino’ (nekrščenost).« Ob tem se je tu in tam zgodilo, da so otroka v gostilni tudi pozabili.

Na pragu izobraževanja
Knjiga nas popelje skozi stopnje izobraževanja, tam od vrtca do osnovnošolske valete, šeg ob maturi, kot sta maturantska osmrtnica in predaja ključa ter maturantski obhod, pa brucovanja s svojimi pravili. Takšen je bil krok, ali skok čez kožo na Naravoslovnotehniški fakulteti, ki je znamenje trenutka prehoda. Novinec stopi na sod in skoči čez razpeto kožo, ki jo držita dva starejša člana skupnosti, k svojemu botru, ta pa ga opaše s kožo. Otroštvo sta nekoč in ga marsikje še danes zaznamujeta prvo obhajilo in birma pa tudi vstop v otroške in mladinske organizacije. Organizirano gibanje za otroke je prinesla druga polovica 19. stoletja s sokolstvom, sokolska društva niso bila le telovadna društva, njihovo delovanje je bilo namenjeno tudi narodnemu prebujanju, njihovi člani so se družili na raznih prireditvah, izletih in podobnem. Čas v povojni Jugoslaviji je prinesel druge oblike organizacij, kot je bil vstop prvošolcev med pionirjev, pa tabornike in skavte.

Vstop v fantovsko skupnost
V knjigi je tudi zanimivo poglavje o skupnostih mladih samskih fantov, ki so bile veliko močnejše od dekliških. Prirejali so tudi plese in prodajali pravico do plesa, zato tisti, ki je ni kupil, ni smel na plesišče. Obred sprejema v fantovsko skupnost je bil po vaseh zelo različen, v preizkusu je moral fant pokazati pamet, moč in spretnost, navadno tudi, da zna peti in vriskati. Z njimi je po vaseh živelo petje, recimo na koledovanjih ob božiču, novem letu in prazniku Svetih treh kraljev, streljali so z možnarji, jurjevali. Dekliške in fantovske skupnosti so imele, pravi pisec, zelo pomembno vlogo pri ženitovanjih, vendar se je njihova vloga po drugi svetovni vojni izgubila.
Med poglavji je zanimivo tudi tisto o poroki, zgodovini sklepanja zakonske zveze pri nas, snubljenju in zaroki, oklicih, vabljenju na poroko. V tem obsežnem poglavju zvemo tudi o vožnji bale, njena osrednja sestavina je bila velika poslikana kmečka skrinja, drugače pa so vanjo sodile še obleke, posteljnina, kmečko orodje, kolovrat pa tudi kakšna živila in domača žival. Balo je na dom prinesla nevesta sama ob spremstvu svoje botre, večje dele pa so po ženinovem naročilu prišli iskat fantje balarji z vozovi. In potem so tu še druge šege in navade, kot sta lažna nevesta in šranga.

Belih poročnih oblek pri nas nekoč niso poznali. Nekdaj so ženske za to priložnost oblekle najboljšo obleko, kar so jih imele. Pomembnejši so bili razni dodatki in pokrivala, ki so si jih neveste dodale na poročni dan: enobarvno obleko so pogosto dopolnjevali pisani trakovi, neveste so nosile na glavi venček s povoščenimi belimi cvetovi.

Nevestina obleka je imela pogosto podkrila, ki so poudarila boke in pomenila simbol rodnosti. Poroka na deželi je v času po vojni postala tudi turistična prireditev: leta 1966 je potekala v Ljubljani prvič Kmečka ohcet, še starejša pa je bila Kmečka ohcet v Bohinju, ki je bila prvič izpeljana leta 1955.

Duh hiše
Poseben mejnik v človekovem življenju je bila tudi gradnja hiše. Med zanimivostmi je stavbna žrtev iz davnih časov – ko so v zidove zazidali žive ljudi ali živali, ki naj bi zgradbi dali dušo ali ustvarili duha, ki jo je varoval. Šega stavbne daritve, piše Kvartič, zazidavanja raznih predmetov v temelje ali zidove hiš, pa je bila pri nas razširjena še v prvi polovici 20. stoletja. Vanje so včasih zazidali tudi sporočila, namenjena prihodnjim rodovom. Med drugim zvemo tudi o temeljnem kamnu in gradbenem likofu. Dom so varovali kipci svetnikov in Marije, pa tudi varovalni simboli, kot je bila morina taca, ali pa v samem domu bogkov kot.

Smrtna znamenja
Ob poletnem sončevem obratu, na kresni večer, je bila nekoč razširjena šega, da so na zunanjo stran okna vsi člani družine položili vsak svojo ivanjščico. Tisti, ki je prvemu ovenela, naj bi umrl prvi med njimi. Ste vedeli, da naj bi smrt kmalu obiskala hišo, po kateri je lezel črn polž lazar ali je vanjo zašla krastača, ali pa družino gospodarja, ki je imel tisto leto na zemljišču največ krtin? Smrtno uro so napovedovali cahni – nenavadni zvoki, kot so trkanje na okno, škripanje vrat, škrtanje v ključavnici, pa tudi lučke v jutranjem ali večernem mraku. Umiranje in bolniško maziljenje, mrtvaški oder, obveščanje o smrti, kropljenje in bedenje, pogrebni obredi, vse to in še marsikaj polni sklepno poglavje te bogate knjige o raznih mejnikih, ki sestavljajo pravi mozaik človekovega življenja.