Po poročanju Svetovne zdravstvene organizacije ima sladkorno bolezen približno 422 milijonov ljudi po svetu in je vodilni vzrok slepote, amputacij spodnjih udov ter odpovedi ledvičnega delovanja. Pomembno je, da jo zgodaj odkrijemo in čim prej zdravimo.

Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je kronična, doživljenjska presnovna bolezen, ki nastane zaradi napredujočega propadanja celic beta v trebušni slinavki. Te celice skrbijo za proizvajanje inzulina, najpomembnejšega hormona za uravnavanje ravni krvnega sladkorja, ki pa obenem tudi vpliva na raven maščob v krvi. Pri sladkorni bolezni beta celice trebušne slinavke bodisi ne proizvajajo dovolj inzulina bodisi telo nastalega inzulina ne more učinkovito izrabiti. Med znake sladkorne bolezni sodijo povečana žeja (polidipsija), pogosto uriniranje (poliurija), nepojasnjena izguba telesne teže, utrujenost, razdražljivost, zamegljen vid, počasnejše celjenje ran, zmanjšana odpornost, ketoni (snovi, ki nastanejo pri presnovnih procesih v telesu) v urinu.

Več oblik sladkorne bolezni

Najpogostejša je sladkorna bolezen tipa 2. Njen vzrok je v nezadostnem izločanju inzulina oziroma odpornosti tkiv na njegovo delovanje ali pa sta vzroka oba. Prizadene približno 90 odstotkov diabetikov, pomembna je genetska nagnjenost. Lahko se pojavi pri kateri koli starosti, navadno pa po štiridesetem letu, vendar pa narašča tudi število primerov diabetesa tipa 2 pri otrocih. Pogosto je povezana s čezmerno prehranjenostjo ali debelostjo, ki lahko že sami po sebi vodita v inzulinsko rezistenco in zvišano raven krvnega sladkorja. Lahko je prikrita več let in se naključno odkrije šele pri rutinskem pregledu urina ali krvi oziroma ob pojavu prvih zapletov.

Približno 10 odstotkov diabetikov prizadene sladkorna bolezen tipa 1, ki nastane zaradi uničenja beta celic trebušne slinavke, posledica tega pa je popolno pomanjkanje inzulina. Gre za avtoimunsko bolezen, ki se najpogosteje pojavi v otroštvu in mladosti, večinoma nekje do 30. leta starosti, lahko pa se pojavi v kateri koli starosti. Zdravljenje z inzulinom je nujno od samega začetka bolezni, treba ga je nadomeščati doživljenjsko.

Poznamo tudi nosečnostno sladkorno bolezen ali gestacijski diabetes, za katero je značilna visoka koncentracija sladkorja v krvi med nosečnostjo. Pojavi se pri eni izmed 25 nosečnosti in je pogosto povezana z zapleti pri mami in otroku. Nastane lahko zaradi hormonskega stresa in večinoma po porodu izgine, ostaja pa pri materah in njihovih otrocih povečano tveganje za pojav sladkorne bolezni tipa 2 kasneje v življenju. Približno polovica mater bo razvila diabetes tipa 2 v obdobju 5 do 10 let po porodu.

Posebej velja omeniti tudi preddiabetes, stanje, pri katerem je raven krvnega sladkorja višja od normalne, ne pa še dovolj visoka za postavitev diagnoze sladkorne bolezni tipa 2.

Brez ustreznih ukrepov preddiabetes v nekaj letih navadno tudi preide v sladkorno bolezen, vendar je mogoče z zdravim načinom življenja to preprečiti in doseči ter vzdrževati normalne vrednosti krvnega sladkorja.

Predvsem ljudje s preddiabetesom in tisti s sladkorno boleznijo tipa 2 vsaj na začetku nimajo težav. Za razliko pa se pri sladkorni bolezni tipa 1 bolezenski znaki pojavijo hitro, nenadoma in so precej izrazitejši. Pri pojavu teh znakov oziroma pri ljudeh s povečanim tveganjem za razvoj sladkorne bolezni je treba izmeriti glukozo v krvi, čeprav ni zaznati težav.

Pomembno je zgodnje odkrivanje

Diagnoza sladkorne bolezni tipa 2 je potrjena, ko znaša vrednost krvnega sladkorja na tešče 7,0 mmol/l ali več oziroma naključno izmerjena 11,1 mmol/l ali več. Pri mejnih vrednostih glukoze na tešče lahko opravimo standardizirani test, imenovan OGTT (oralni glukozni tolerančni test). Kljub preprostemu in poceni testiranju pa ostaja veliko bolnikov z diabetesom neodkritih in posledično brez zdravljenja, ki bi ga potrebovali, zato jih ima tretjina že vsaj en zaplet v času diagnoze. Nezdravljena sladkorna bolezen vodi do razvoja srčno-žilnih bolezni, okvare ledvic, živcev, očesnega ozadja ter tako imenovanega diabetičnega stopala. Zelo pomembno je, da se bolnik zaveda resnosti same bolezni in tega, da jo je mogoče in treba zdraviti. Terapija diabetesa zajema izobraževanje in vzgojo bolnikov ter njihovih svojcev, zdrav življenjski slog, zmanjšanje telesne teže, dietno prehrano, redno telesno dejavnost ter zdravljenje s peroralnimi zdravili oziroma inzulinom.