Na Gornji Lokvici pri Metliki živita zakonca Marija in Oto Nemanič. Gospodar je znan po tem, da je danes edini, ki na belokranjskem koncu ohranja živo staro obrt: prekrivanje streh s slamo. Ko sem ju obiskala, je bil že na njivi, zgodnje jutranje ure pred vročino je izrabil za obračanje požetega žita.

Nekdaj so bile slamnate strehe značilne za Belo krajino, v devetnajstem stoletju pa so se stvari spremenile: zamenjala jih je opečnata kritina, s starejših hiš, zidanic in manjših gospodarskih objektov, kjer je slama še ostala, pa je naglo izginjala pozneje. »Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja,« pripoveduje Oto Nemanič, »je bila več kot polovica hiš na Lokvici prekrita s slamo. Ko je postala stavbna dediščina znova zanimiva in občudovanja vredna, se je Oto Nemanič z veseljem posvetil prekrivanju streh s slamo po starem, kot so znali nekdaj;  zdaj je to skupaj s tesarstvom njegova dopolnilna dejavnost na kmetiji. Strehe prekriva s slamo od leta 2000, v Beli krajini so njegovo delo slamnate strehe na stavbah v Šokčevem dvoru, Barina hiša v Metliki, glamping hiške na kopališču v Podzemlju, pa tudi na zidanicah in starih objektih.

Iskanje osinarke

Za slamnato streho se uporabljajo različne vrste slame, najpogosteje ržena, ker je dolga, močna in se ne lomi. Toda mojster Oto je iskal nekaj drugega: kar petnajst let je skušal znova najti posebno staro pšenico. »Pri nas smo jo imenovali osinarka. Ima tako dolge late kot ječmen in je visoka malo manj kot rž. Okoli leta 1963 so jo pri nas prenehali sejati, ker je manj obrodila pa tudi pogosto je polegla. Tako je izginila z naših polj. Povsod sem poizvedoval po njej in zvedel, da jo imajo v Vojvodini, vendar pod drugim imenom. Potem sem imel srečo na slamnikarskem sejmu v Domžalah: možak iz Srbije mi je  povedal, da jo imajo. Tako sem jo dobil 10 kilogramov in zdaj uporabljam za prekrivanje streh to staro pšenico, verjetno edini v Sloveniji.«

Slama osinarke je primernejša od druge slame za prekrivanje, ker ima močna stebla, je malo krajša in streha, prekrita z njo, je zelo obstojna. Streha na eni od hiš v Bereči vasi je zdržala kar 60 let.

Kako nastaja slamnata streha

Žito za prekrivanje streh najprej požanjejo in zvežejo v snope, potem ga omlatijo: pomembno je, da je dobro omlateno, saj sicer zrnje na strehi privablja glodavce in potem je treba streho popravljati. Snope slame nato enega za drugim razvežejo in prečešejo na posebnih grabljah, s tem odstranijo iz njih snetje in travo, da ostanejo stebla slame čista. Nato jih znova zvežejo v snope in na spodnjem delu postrižejo, ti so tako pripravljeni za prekrivanje strehe.

Streha je poletvana s kalanimi kostanjevimi latami debeline približno 6 cm – okroglina je obrnjena navzgor, da se slama lepo prilega in se na robovih ne lomi. Na te late položi slamokrovec snop, ga razporedi po širini in poravna v smeri naklona strehe. Nanj položi leskovo preklo debeline od 2,5 do 3,5 cm. Nato preklo močno pritisne navzdol, da stisne slamo, in preklo prek slame priveže na spodnjo polkrožno lato. Snop je pritrjen in potem nadaljuje z naslednjim snopom proti vrhu. »Nekoč se je vezalo samo z vejami beke, vrbe,« razlaga Oto Nemanič. »In to je tudi najboljše, saj se te prilagajajo na količino vlage v zraku, raztegujejo se in krčijo. Danes pa privezujemo  slamo na late in armaturo strehe raje z žico. Z beko je več ročnega dela, zato je tako prekrivanje strehe precej dražje.«

Snopi se polagajo eden na drugega in tako dobiva hiša slamnato streho. Slamokrovci položijo na vsako vodoravno preklo novo vrsto slame in pri tem pazijo, da je streha enakomerne debeline. Na sredini učvrstijo snop z žico ali vrbovo vejo. Streha mora imeti debelino najmanj 25 centimetrov. Snope stisnejo in pritrdijo z žico, slamo tudi počešejo in poravnajo. Sleme je treba še dodatno zavarovati s palicami in šivati s šibami. Tudi stranske robove strehe je treba utrditi. Iz snopkov, ki jih vežejo na preklo ob robu, nastane lepa okrasna obroba, ki obenem slamnato streho varuje  pred vremenskimi vplivi.

Streha mora imeti naklon najmanj 40 stopinj, še bolje 45, ker potem voda dovolj odteka. Včasih so imele vse strehe v Beli krajini takšen naklon, ki je idealen za to območje. Tudi če zapade sneg, kar zdrsne z njih.

Zdravo bivanje brez kemikalij

Slamnata streha je narejena iz naravnega materiala in najboljše je, da tak tudi ostane. Zato je ne impregniramo, kajti tedaj se spremeni njena barva, pa tudi bivanje v taki hiši ni zdravo. Najboljše jo je pustiti, da dobi značilno sivkasto barvo, zelo pomembna pa je njena nega: vsako leto jo je treba pregledati in vzdrževati. V slamnato streho namreč rade pridejo miši, za njo kune in mačke, in tako se luknje v slami, ki jih naredijo prve, le še večajo. Tovrstno streho je bilo treba vedno popravljati in vzdrževati. To pa je hvaležno opravilo, saj zdrži okoli 30 let, zamenjati je treba samo sleme.

Drugače pa ima slamnata streha zelo dobro lastnost, izolativnost. V zidanici, pokriti s slamo, je temperatura poleti zelo nizka.

Taka streha zahteva veliko ročnega dela, zato tudi ni najcenejša. Prekrivanje strehe s slamo pri objektih, kjer je naklon večji od 45 stopinj, znaša okoli 60 do 70 evrov na kvadratni meter. Odvisno je od zahtevnosti strehe, njene oblike. Ni vseeno,  ali se prekriva okrogla streha ali pa ravna.

 »Če narediš 15 kvadratov na dan, je kar veliko. Pri prekrivanju kar pozabim na čas. Delam, dokler ni delo končano. Z ženo pogosto delava skupaj: podaja mi snope na streho in jih preoblikuje, tako da so vsi enaki, kajti slama na strehi mora biti enakomerno položena.« Oto Nemanič

 

 Septembrsko škupanje

Pri Nemaničevih se skoraj vsako leto zberejo znanci, prijatelji in sosedje na škupanju, ko se slama prečeše in poveže v snope, škupe (tj. prečesane snope slame za prekrivanje), pripravljene za prekrivanje streh. Začelo se je bolj ko ne po naključju. »Nekoč sem si zaželel, da bi s slamo pokril našo zidanico,« se spominja Oto Nemanič. »Slamo je bilo treba prečesati in sorodniki so mi obljubili, da mi bodo pri tem pomagali. Potem pa je prišlo na prvo škupanje kar 50 ljudi. Izdelal sem  40 replik 150 let starih grabelj in sem jih pričvrstil v velikem skednju, tako da lahko na vsakih češeta dva. Potem smo imeli likof in veliko glasbe, prišli so orgličarji, plesalci, Viniški tamburaši pa tudi pevci zabavne glasbe, glasba nas je spremljala ob delu. Delo je bilo opravljeno v enem dnevu.«

Toliko glasbenikov na teh dogodkih ni naključje, Oto Nemanič je namreč tudi orgličar in član Preloških muzikantov. Orglice so njegovo veselje, nanje igra od sedmega leta in naučil se je igrati sam. Dolgo je skrival svoje znanje, potem pa ga je žena Marija prijavila na drugi festival ustnih harmonik. »Tam mi je bilo všeč, spoznal sem orgličarje od vsepovsod, iz vse Slovenije, tudi iz Avstrije, Hrvaške, Italije,« pravi. Potem ni manjkal nikoli več, razen zadnji dve leti, ko mu je udeležbo preprečila bolezen. Pozneje so ga povabili k sodelovanju Preloški muzikanti in zdaj igrajo skupaj že več kot deset let.

Tudi letošnje 16. škupanje  v septembru bodo spremljali dobra volja, glasba in dobra hrana. Vendar bo manjše kot sicer, pravita Nemaničeva, malo tudi zaradi korone, prišli bodo bolj sorodniki in prijatelji. Zdaj je vendarle na vrsti tudi njuna domačija: prekrivala bosta nadstrešek nad kamnito mizo pri svoji zidanici.

Mojster rad pove zgodbo o svojih treh rojstnih dnevih. Prvega avgusta 2004 je prekrival zidanico, in ko so popustili vijaki, je padel pet metrov globoko in se krepko polomil. Sklenil je, da bo, ko ozdravi, to njegov drugi rojstni dan.

Dvanajstega septembra 2018 pa se je peljal v Žužemberk postavljat brunarico. Z njim sta bila znanca. Po poti so se pogovarjali, in ko je Oto Nemanič, ki je vozil avto, v Soteski po mostu prečkal Krko, je počakal, da bo cesta, ki pelje proti Žužemberku, prosta.  Nenadoma ga je zagrnila tema. Po treh ali štirih dneh sem se zbudil v bolnišnici. Pozneje je izvedel, da ga je rešilo srečno naključje: takrat je prišel mimo mlad fant, policaj, opazil, da je nekaj narobe, prihitel in ga začel oživljati. Otu Nemaniču je rešil življenje, in tedaj se je tretjič rodil.