Danes lahko kar nekaj njegovih slik vidimo v Dunajskem muzeju umetnostne zgodovine. Pred njimi se ustavljajo obiskovalci, si jih natančno ogledujejo in vedno tudi nasmihajo. Na njih je namreč kup podrobnosti in hudomušnih domislic iz vsakdanjega življenja preprostega človeka in dlje ko jih gledaš, vedno odkriješ kaj novega.

Pieter Bruegel je bil tudi slikar fantazijskega sveta, na katerega je vplival eden najbolj presenetljivih slikarjev svojega časa, Hieronymus Bosch s svojimi demoni, polživalmi in stroji, slikal je tudi biblične in mitološke prizore. Toda kljub vplivom je bil Bruegel samosvoj: iz boschevske fantastike je prešel v značilne slike nravi. Na njih je množica posameznih iz življenja posnetih prizorov raztresena po prostoru, ki ga zaradi večje pripovedne jasnosti nekoliko nagne h gledalcu. Značilna dela te smeri so Otroške igre, Flamski pregovori in Boj med pustom in postom. V teh slikah ni nobene vezanosti na kak zgodovinsko pomemben dogodek, v njih vlada samo čisto veselje nad raznolikostmi življenja, ki jih slikar podaja z rahlim, nevsiljivim humorjem, rahlo satiro in neprisiljeno vzgojnostjo.

Že v teh slikah je dvignil Bruegel žanr visoko nad svoj čas. Toda najbolj je zaslovel s svojimi prizori iz kmečkega življenja, s katerimi je povzdignil tudi žanrsko krajinsko slikarstvo 19. stoletja na Flamsken in Holandskem, in realistične prizore napolnil z novo vsebino. Zaradi tega si je pridobil vzdevek Kmečki Bruegel.

ODLIKE BRUEGLOVE UMETNOSTI

Deloval je v času severnoevropske renesanse, za katero je značilno realistično upodabljanje ljudi ter zavedanje njihove smrtnosti in minljivosti posvetnega. Vendar v središču njegovega zanimanja ni bilo plemstvo, slikarja so zanimali predvsem meščani in kmetje, ki so morali trdo delati, njihovo življenje pa je bilo vpeto v naravo in njene cikle. Posebej priljubljene so njegove podobe kmečkih del, v katerih ima pomembno mesto krajina. Njegova dela predstavljajo hvalnico naravi, ljudje pa so le del celote. Mnoge upodobitve se nanašajo na kmečko življenje, trdo delo ljudi in njihovo spoštovanje vaških šeg.

Odlično je znal izraziti razpoloženje v pokrajini, tu so ljudje le delček nje, na drugih slikah pa je zelo nadrobno prikazoval ljudi pri različnih opravilih, delu, zabavi ali igri. Ti prizori gledalcu vedno privabijo nasmešek na ustnice, saj so polni podrobnosti, ki se jih nikoli ne naveličamo gledati. Poleg kmečkega človeka in njegove tesne povezanosti človeka z naravo je slikal tudi svetopisemske prizore in Kristusove prilike ali parabole, mitološke teme in alegorije. Te slike pozivajo h krščanskemu življenju ali pa nosijo moralna sporočila, taki so Flamski pregovori, ki v bistvu prikazujejo človeško zlobo in nespamet.

ČLOVEK JE LE DEL NARAVE

Brueglovi prizori narave so prežeti z idejo, da je vesolje racionalno urejeno in ima popolno sestavo, v njem je vsakemu živemu bitju odmerjeno njegovo mesto, človek pa mora to mirno sprejeti in se vdati v usodo. Slikar je te ideje o racionalno urejenem vesolju vnašal tudi v svoje slike podob letnih časov, ki tako kot vsa njegova dela prikazujejo veliko več kot samo golo resničnost.

Podobo narave, ki se ji človek mora prilagoditi in ji pripada tako kot živali in rastline, dobro vidimo na sliki Vračanje črede, na kateri so živali, ljudje in narava upodobljeni v enakih barvah in barvnih odtenkih. Čeprav imajo osebe na sliki večjo vlogo, pa barvna skladnost kaže, da jim je že vnaprej usojeno biti del vesoljnega prostora, urejene celote. Tako kot številne Brueglove slike tudi ta govori, da človek ni toliko gospodar narave, kolikor je del nje – komaj kaj je razlike med barvnimi toni živine in njenimi pastirji. Slika Vračanje črede je iz cikla, ki upodabljajo mesece in najverjetneje ponazarja november.

Za Brueglovo krajinsko slikarstvo je značilno, da je slikar opazovalec toka v naravi, ciklične menjave letnih časov. Ideja ni nova, poznal jo je že srednji vek, v katerem so slikarji pogosto upodabljali koledar s podobami mesecev, na primer januarja fevdalni gospodje vabijo goste na razkošen banket, februarja kmetje sekajo les … V Brueglovi umetnosti pa je, kot rečeno, vedno narava tista, ki kaže menjave letnih časov: na primer drevesa in živali, ljudje so komaj del pokrajine, ki se razprostira pred gledalcem.

To se posebno pokaže na sliki Vrnitev lovcev. Slika se morda na prvi pogled zdi kot realistična podoba pokrajine, vendar se v njej kažeta Brueghlova velika umetnostna nadarjenost in stilizacija. Na njej ni nobenih senc, prevladujeta dve hladni barvi, bela barva snega in in bledo siva neba in ledu. Ljudje, drevesa, psi, ptice so temni ali črni, pravo nasprotje barvam življenja: zima prinaša spanje in smrt.

Njeno pravo nasprotje je slika Košnja. Barvni razpon na njej je veliko bogatejši, na njej je polno zanimivihi nadrobnosti. Utrujene grabljice so obrnjene proti gledalcu in ena od trojice strmi naravnost v nas, to je zares redek prizor v umetnikovih delih. Sledi jim skupina žensk s košarami; to ustvarja ritem v sliki, vtis plesa, s tem pa vitalizma, veselja nad življenjem in sozvočja z naravo. Podobno barvno razkošna je slika Žetev, kjer žanjci utrujeno počivajo in jedo v senci drevesa, nekateri pa vztrajajo pri žetvi in vezanju snopov.

Vsaka od slik mesecev ima prevladujočo barvo barvo, slika Žetev je polna rumene barve, povsem drugačen je Mračen dan, ki predstavlja januar ali februar, v zamolklih rjavo rdečkastih tonih, z naslikano podobo vasi in divjega zimskega severnega morja v ozadju. Možaka nabirata vrbove veje za utrjevanje zidov in ograj, značilno opravilo zimskih mesecev. Toda v središču slike niso ljudje, marveč narava v svoji divji sili. Vračanje črede, Lovci v snegu, Žetev, Košnja in Mračen dan so peterica slik, ki so ohranjene od cikla dvanajstih mesecev.

Brueglove slike je treba videti skupaj, pravijo poznavalci, jih primerjati eno z drugo, kajti šele takrat se nam pokaže umetniška razsežnost njegovih del del. Nikoli prej ni bila narava v spremembah letnih časov tako slikovito zajeta, nihče do tedaj ni slikal narave tako drugače, s tako odsotnostjo čustvenosti, a vendar s tolikšno pripovedno močjo.