Drva

Lucija in Klemen sta bila že krepko v Kristusovih letih, ko sta si končno našla za silo primerno bivališče in se poročila. Potem so se vsako poldrugo leto zaporedoma rodili otroci – trije fantje. V petih letih je bila polna hišica otroškega joka. Klemen je rad imel ženo! Tudi ona njega tako zvesto, da je ugodila vsaki njegovi želji po zbližanju. To je še bil čas tiste globoke vere in prepričanja, da mora biti žena možu pokorna in ga vedno sprejeti. Ker pa so otroci hoteli vsak dan jesti in vedno so potrebovali vedno več, se je mladi mož zamislil. Sam pri sebi ni našel rešitve. Zbral je pogum in stopil najprej v stik s starim župnikom. Že dolgo ga je poznal, mu zaupal in vedel, da je razumen. Morda se ne bo razjezil zaradi pregrešnega vprašanja in mu bo dal kakšen nasvet.
»Pametno si naredil, Klemen, da si se opogumil in prišel do mene. Človek naj ima toliko otrok, kolikor jih zmore preživiti! Bog bi jih vama dal še več, mlada sta in zdrava. Toda premajhno hišo in premalo polja imata, da bi bilo dovolj žita. Ampak, Klemen, razum in samoodpovedovanje je tisto, kar mora zmagati pri človeku! Jaz sem vaš duhovni oče in ti ne bom razlagal nekaterih podrobnosti. Pojdi v mesto k tistemu doktorju, ki je pri ženskih porodih. Vse ti bo znal razložiti, ti pa se potem drži nasvetov.«
Tako se je tudi zgodilo. Ko je Klemen od učenega človeka izvedel, kdaj se otrok spočne ali ne, se je kot svetinje držal navodil. Ostalo je pri treh otrocih, čeprav se je Lucija kdaj tako ljubeče stisnila k njemu, da mu je bilo vroče in mu je srce premočno utripalo!
Malo cmeravi fantiči, malo nabriti, zvedavi in sitni, včasih smrkavi in umazani, a zdravi – bila sta jih polna bajta in dvorišče! Lucija je imela dosti opravkov, da jih je nahranila, oblačila in ves čas pazila, da se ni komu kaj zgodilo. Z enim očesom na otrocih, z drugim pri loncih na štedilniku. Tudi Klemen jo je potreboval pri delu; kako naj bi sam poskrbel za živali v hlevu, prašiča v svinjaku? Tudi oni zahtevajo čas, hrano in čistočo. Kakor sta imela otroke rada, je bilo včasih res naporno. Majhna posest, ki sta jo imela v najemu, ni bila bogastvo; bila je le streha nad glavo, skromen dom. Preživetje iz rok v usta. Vendar so bili časi naklonjeni skromnosti in potrpežljivosti.
»Da le nismo lačni!« je Klemen objel ženo, ki je potarnala, kaj bi potrebovala za otroke.
»Vem, Klemen, vem, a človek si želi kaj, česar nima in bi potreboval.«
Vedela je, da ne moreta pričakovati čudeža. »Da smo le zdravi,« je nato pokimala, se mu nasmehnila in pohitela za delom.
V starem zidanem štedilniku na drva je skoraj ves dan gorelo ali tlela žerjavica. Veliko drv, ki so bila slabe kakovosti, trhla, drobna, je spuhtelo skozi dimnik. Dalo je le malo toplote in dolgo ni zavrela voda za žgance! Klemen je les za kurjavo dobival iz sosedovega gozda in ga je moral s svojim delom odslužiti. Vendar les ni bil dober, večinoma je bila to suhljad, sušice in kar je ostalo gospodarju od lesa za prodajo. Mnogo tega je navozil domov, ko je bilo suho, v leseni diri z dvema kolesoma, vse je povezal z vrvjo in se sam vpregel v ojnice. Potem je vse tako prehitro izpuhtelo skozi dimnik štedilnika! Ta je bil speljan mimo dveh vgrajenih pečic; v spodnji je Lucija lahko spekla hlebec kruha ali drobnjakov štrukelj, v zgornji je bila včasih hrana, če je ostala od kosila za večerjo, še topla. To je bila pogosto kaša, ješprenj, zelje … Pod spodnjo pečico je bil prostor, »luknja« so rekli, namenjen za drva. Ta prostor je bil prepogosto prazen, saj Lucija ni imela časa sproti hoditi ponje v drvarnico, ki je bila malo stran od hiše.
»Prinesi drva!« je naročila starejšemu sinu, petletniku.
»Zakaj pa jaz?« se je takoj izgovoril fantič. Takšni so vsi otroci! Lucija je tedaj dala roke v bok. »Tone, pokliči še Tevža in Jurčka!« Malo boječe so se vsi trije postavili pred mamo.
»Odslej bo vsak dan vaša dolžnost nanositi polno luknjo drv. Tone, ti jih boš prinesel iz drvarnice do zunanjih vrat v mali košari. Ti, Tevž, od tam do kuhinje! Jurček, ti jih boš zložil, ker si majhen in priročen! Bo šlo? Če boste ubogali, bom lahko dobro skuhala. Če ne boste ubogali, vas bo ata kaznoval. Smo se razumeli?!«
Lucija se je sama sebi čudila za tolikšno odločnost. Otrokom so se nabirale solze v kotičkih oči, bili so nekoliko prestrašeni in so se spogledovali. Mama očitno misli resno!
»Začeli bomo že danes!« Z najstarejšim je odšla do drvarnice, mu pokazala, kje in koliko polen naj naloži, da ne bo pretežko in ne bo smetil. Potem je Tevžu pokazala, kako naj košaro privleče do luknje.
»Jaz pa že znam!« se je komaj dveletni Jurček postavil pred mamo in poleno za polenom bolj zmetal kot zložil v prazen prostor. Ko je mama naslednji dan pekla kruh, je naredila še tri čisto majhne hlebčke.
»Otroci, pridite! Včeraj ste bili pridni in danes je spet treba nanositi drv. Ko bo luknja polna, dobi vsak hlebček; to je vaše plačilo, da boste razumeli, zakaj je treba vsak dan nanositi drv!«
Tako je bilo potem skoraj vsak dan. S pametno in prijazno besedo je mami uspelo otroke vključiti v hišno opravilo. Še vedno so imeli dovolj časa za igre in male lumparije; največkrat je zajokal najmlajši, saj še ni mogel v vsem dohajati starejših dveh bratcev.
Nizka stara hiša je stala na slemenu, mimo nje je vodila kolovozna pot. Ljudje so hodili peš, a više v hribu je bilo le še nekaj zaselkov. Zato so bili mimoidoči redki. Otroci so stali na pragu in radovedno pričakali vsakega mimoidočega. Mati jih je učila, da morajo vsakogar pozdraviti in marsikdaj je zato kdo segel v žep in jih razveselil s kakšno povaljano melisnico, a samo, da je bila!
Najbolj so bili otroci veseli, če so videli prihajati proti hiši starega Jozla. Vedeli so, da bo prišel v hišo! Čeprav jih je le ošinil s pogledom, da so se hitro umaknili izpred vrat, je bil zanje najzanimivejši obiskovalec. Priropotal je z okovanimi čevlji skozi kamnito vežo naravnost v dnevni prostor – v hišo! Vedno je prišel tak čas, ko je vedel, da je Lucija nekje v kuhinji, Klemen pa ga ni zanimal. Otroci so kot senca, kot čredica pristopicali za njim in se ugnezdili na peči ter spremljali vsak Jozlov gib. Starec je vedno sedel na klop ob kmečki mizi in se malo oddahnil. S pogledom je zaobjel prostor, se malo odkrehal in posmrkal ter si nos obrisal kar ob rokav oguljenega suknjiča. Bil je poraščen, visok, koščen, zguban, dokaj mrkega pogleda. Zamaščeni klobuk je odložil kar na mizo. Iz pretegnjenega žepa zakrpanega suknjiča je izvlekel v časopisni papir zavit krajec domačega trdega črnega kruha. Potem je segel še v drugi žep in iz njega potegnil kos bele štruce, ki jo je kupil spotoma v trgu. Oboje je spoštljivo odložil na mizo.
»Prinesi mi posodo vroče vode!«
»O, Jozla, saj vas nisem niti slišala,« se je Lucija sprenevedala, ker ji ni bilo všeč, da ni niti pozdravil ali jo vsaj poklical po imenu. Kot da je kakšna – kobila!
»Prinesi mi vročo vodo, sem rekel. Tisto, iz kotlička!«
Nad zgornjo pečico štedilnika je bil vgrajen bakren kotliček, v njem je bila vedno vroča voda, a postana in na dnu je bilo polno apnenega kamna.
Seveda se ni prepirala z možakarjem, poznala je njegovo navado, in zajela je polno obtolčeno skodelo vodo, iz katere se je močno kadilo.
»Dobra bo,« je presodil prišlek, ko je vtaknil vanjo svoj kazalec in sredinec, katerih nohta sta bila predolga in črna.
»A še kaj rabite?«
Pogledal jo je, kot da ga je vprašala kaj neprimernega, in odkimal. Potegnil je skodelo k sebi, vanjo pomakal suh kruh, prigriznil zraven drobivce štruce – in vse, do zadnje drobtinice, pomalical! Nazadnje je izpil še vodo, kar jo je ostalo v skodeli. Zadovoljno je pomljaskal in se počohal po trebuhu.
Potem je iz hlačnega žepa izvlekel umazan mošnjiček in ga razprl na mizi. To je bil trenutek, ko otroci niso več zdržali na peči, ampak so se kot sence pritajeno potegnili z nje in se previdno približali mizi na nasprotni strani. Jozla je segel še v drugi žep, malo pogrebel po njem in stresel na mizo pest čikov, ostankov cigaret brez filtrov, ki jih je spotoma nabral po cesti. Skrbno je vsakega posebej zdrobil med prsti. Iz mošnjička je potegnil smrdljive posušene liste pese, kolerabe – tobak! – in bogvedi česa še. Vse skupaj je počasi, natančno zmel med prsti in zmešal. Ko je bil zadovoljen s svojim delom, je iz notranjega žepa suknjiča potegnil prazno leseno krivo pipo nedoločljive barve in starosti.
Otroci so stali nepremično in sledili vsakemu njegovemu gibu.
»Kaj je!?« je nenadoma poblisknil z očmi in zarohnel, kot da jih je pravkar opazil. Stisnili so glavice pod mizo, a radovednost in pogum, ker je bila mama blizu, sta jih prikovala na mestu. Spet so dvignili razmršene glavice kvišku. Natlačil je drob v pipo in ga poravnal.
»Ženska! Ženska!« je znova zaklical proti kuhinji, ker se Lucija ni takoj pojavila pri vratih. »Sedaj mi prinesi žerjavico iz štedilnika!«
Lucija je že vnaprej vedela, kaj bo naročil, in imela je pripravljeno pločevinasto oglato lopatko, s katero je pobirala pepel izpod kurišča. Potisnila jo je pod goreča polena, zaprasketalo in pokadilo se je. Urnih korakov je žarečo žerjavico prinesla Jozlu v hišo; podržala mu jo je pod nosom. Z golo roko je pobrskal po žarečem oglju, nato izbral dva koščka in ju potisnil na vrh napolnjene pipe. Smrdeče se je pokadilo. Vtaknil je tulec pipe v usta in močno cmokaje vlekel dim vase. Lucija je negotovo stala tam blizu, bilo ji je neprijetno v njegovi bližini, tako čudno je zaudarjal. Počasi je pipa oživela, iz ust je izdihal prvi gost siv dim in si zadovoljno pokimal. Že se je obrnila, da bi odnesla kadečo se žerjavico nazaj, ko jo je nepričakovano prijel za roko.
»Počakaj!« Negotovo, začudeno je presenečena obstala in se ozrla po otrocih, kot bi tedaj ona pri njih iskala zaščito. »Počakaj, sem rekel! Povej svojemu dedcu, da lahko pride s tisto garo v našo gmajno po drva – da ne bom komu kaj dolžan …! Zdaj pa odnesi to,« je malomarno pomignil na kadečo se žerjavico v lopatki, nje ni niti pogledal, »nazaj!«
Odnesla je oglje nazaj, ga stresla na kurišče, otroci so se spet potegnili na peč, Jozla pa je obsedel in v miru pokadil svojo pipo zadovoljstva.

Minka M. Likar