Pogosto so v ambulantah družinske medicine zdravniki pred dilemo, ali njihov bolnik potrebuje oskrbo v domu starejših občanov in kako ta predlog ustrezno predstaviti bolniku in njegovim svojcem, po drugi strani pa je pogost pritisk svojcev na ostarelega starša in njegovega zdravnika, naj sprejmeta odločitev o odhodu v institucionalno oskrbo, čeprav bi lahko bolnik ostal v domačem okolju.

Starejše osebe ne smemo poslati v domsko oskrbo brez skrbne zdravniške in psihološke ocene ter razmisleka o morebitnih neželenih učinkih rehabilitacije in oskrbe. Celo po sprejemu v dom starejših občanov je treba oceniti možnost, da bi se starostnik vrnil v domačo ali ambulantno oskrbo pri zdravniku družinske medicine. Pri bolniku je treba oceniti njegove fiziološke in funkcijske sposobnosti ter življenjske razmere v domačem okolju. Na podlagi te ocene lahko določimo stopnjo oskrbe.

Pri oceni naj bi sodelovala dva segmenta, zdravstveni in socialni. Strokovnjaki v skupini za oceno naj bi bili zdravnik, odgovoren za dolgotrajno oskrbo, izbrani osebni zdravnik, socialni delavec, psihiater ali psiholog, fizioterapevt in patronažna medicinska sestra. Za določanje funkcionalne sposobnosti starejše osebe se lahko uporabljajo različne lestvice in kazalniki.

Testi in preverjanje zdravja

Zelo uporaben je test za ocenjevanje vsakodnevnih življenjskih dejavnosti. Z njo ocenimo, koliko in ali je starejša oseba sposobna za nakupovanje, uporabo telefona, čiščenje hiše, ravnanje z denarjem in jemanje zdravil. Zelo pomembna je ocena kognitivne funkcije starejše osebe. Pred sprejemom v dom je treba pravilno diagnosticirati demenco ter preizkusiti in poiskati morebitno obliko zdravljenja demence. Treba je tudi opredeliti morebitno prisotnost depresije ter začeti s takojšnjim zdravljenjem. Pri zdravstvenem stanju starejše osebe ocenimo tudi vpliv že prisotnih kroničnih bolezni na funkcionalno sposobnost. Zelo pomembna je stabilnost stanja na primer vedenjskih motenj pri dementni osebi, slabo ravnovesje pri sladkorni bolezni, huda srčna odpoved ali pojav kronične obstrukcijske pljučne bolezni. Kadar načrtujemo dolgotrajno oskrbo v instituciji, je treba upoštevati učinek bolezni oziroma dolgoročno prognozo bolezni.

Včasih je potrebno načrtovanje

Poslabšanje demence ali Parkinsonove bolezni in napredovanje raka so primeri stanj, ki zahtevajo vnaprejšnje načrtovanje. Upoštevati je treba potrebo po posebnih postopkih zdravljenja, kot so zdravljenje z večkratnim injiciranjem inzulina, oskrba stome, preležanin ali ran na nogi, obravnava bolečine ter oskrba v končni fazi življenja. Omeniti je treba tudi potrebo po medicinskih pripomočkih, kot so koncentrator kisika, invalidski voziček ali mehansko dvigalo. Opredelimo tudi varnostna tveganja, kot je na primer vprašanje, ali lahko starejši bolnik pobegne z oddelka, zlorablja alkohol ali droge, ter vprašanje, ali kadi. Mnogi socialni dejavniki določajo nujnost iskanja mesta oskrbe. Zelo pomembne so bolnikove življenjske razmere: ali živi v urejenem in prilagojenem stanovanju ali pa v stanovanju brez tekoče vode ali centralne kurjave.

Pomembna je družbena mreža

Finančne težave ne smejo biti edini vzrok, ki bi preprečeval življenje doma. Kadar se podpira življenje doma, ima socialna mreža starejših oseb pomembno vlogo. Samostojno življenje brez bližnjih sorodnikov in prijateljev povzroči hitrejši prehod v institucionalno oskrbo. Nasprotno pa težave v razmerju, na primer pretirano uživanje alkohola ožjega sorodnika lahko pripelje do potrebe po domski oskrbi.

Pomembno je prisluhniti bolnikovemu in oskrbnikovemu mnenju in oceniti njuno sposobnost za soočanje s položajem. Različne možnosti nastanitve seveda vplivajo na izbiro mesta oskrbe.

Pri vseh fazah ocenjevanja je treba oceniti tudi možnost nadaljevanja oskrbe na domu. Zdravnikov obisk na domu lahko da najboljšo sliko o razmerah, v katerih starejša oseba živi. Zelo pomembno vprašanje je, ali je lahko oskrba na domu boljša, če se oskrba in pripomočki na domu izboljšajo.

Večje dileme so pri bolnikih z demenco. V večini primerov demenca sčasoma pripelje do institucionalne oskrbe. Vendar pa se oskrba na domu ob pomoči podpornih ukrepov in s predvidevanjem razvoja stanja pogosto lahko podaljša. Prezgodnja institucionalna oskrba je za starejšo osebo škodljiva. Drugače je, če se človek že načrtno odloči za tako bivanje.

Nekatere starejše osebe se že načrtno odločijo za bivanje v domovih starejši občanov pogosto skupaj z življenjskim sopotnikom. V teh primerih pa je seveda prehod iz enega življenjskega okolja v drugega olajšan.

Dr. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine