Igrali so razne igre, starejši pa so šli tistega dne na daljše sprehode. Obvezni del velikonočnih praznikov so bile marsikje po vaseh tudi velikonočne igre s pirhi, na vrsto so prišle na velikonočno nedeljo ali ponedeljek. Tako zanimive so in značilne za naše podeželje, da so bile leta 2012 vpisane v seznam kulturne dediščine. Med njimi so najbolj znane trkanje, trkljanje in ciljanje pirhov.

Nekoč so jih otroci, mladeniči in odrasli igrali v nedeljo zjutraj po maši ali pa na velikonočni ponedeljek v vasi in pred cerkvijo. Za igre so največkrat uporabljali pirhe, včasih pa tudi samo trdo kuhana jajca. Igre s pirhi so nekoč poznali po vsej Evropi, igrali so jih na domačih dvoriščih, cestah travnikih, po vrtovih, pred gostilnami in cerkvami.

Ko trči pirh ob pirh

Trkanje s pirhi je pravzaprav precej podobno balinanju: tekmovalca trkata pirh ob pirh – s špico, ozkim delom jajca, ob špico ali s peto, širšim delom jajca, ob peto. Ni težko uganiti, kako gre igra: tisti, ki se mu pirh razbije, izgubi. Zmaga pač tisti, ki ubije več nasprotnikovih pirhov. Pomembno je bilo seveda, da so imeli pri tej igri pirhi čim tršo lupino. Igralci so trdoto dobro prepoznali – po čistem glasu, ki je nastal, ko so z jajcem potrkali po prednjih zobeh. Kadar je bil zvok hrupen, je to pomenilo, da je jajčna lupina mehka, zato tak pirh ni bil primeren za tolčenje.

Poleg spretnih igralcev so bili nekateri tudi prebrisani. Naredili so smolec: jajce so izpihali in ga napolnili s smolo ter tako lepo in spretno pobarvali, da ga je bilo komaj mogoče ločiti od pravih pirhov. Takšno jajce je bilo seveda težje in je ubilo vsako drugo jajce. Če so igralci sleparja odkrili, je bilo veliko hude krvi: vanj so metali razbite pirhe in ga tudi dobro namlatili.

Trkanje s pirhi je bila igra, ki so jo igrali po raznih koncih Slovenije, povsod so jo poimenovali nekoliko drugače: trkanje, trkljanje, tulčkanje, tarčanje, ciljanje pirhov ipd.

Pirhi se kotalikajo po klančini

Drugod je bila priljubljena igra rolkanje, kot so jo imenovali v Podjuni, ali trkljanje, po tem imenom so jo poznali v okolici Ljubljane. Včasih je bila to priljubljena igra med starimi in mladimi, zdaj jo igrajo le še zadnji. Pri tej igri so tekmovalci pirhe spuščali po klančini, najpogosteje je bila to nagnjena deska, na sredini katere so naredili žleb, na zgornjem koncu so zvrtali luknjo za količek, ki so ga zasadili v zemljo, da je deska trdno stala, s sprednjim koncem pa so jo zasadili v zemljo. Skušali so zadeti pirhe drugih tekmovalcev, ki so ležali na tleh. Če je pirh, ki se je zakotalikal po klančini, zadel tistega na tleh, je bil zadeti pirh njegov. Če je igralec zadel pirh na dnu, je bil njegov in je dobil igro, če ga ni zadel, je za njim pirhe spuščal še drugi in tretji. Zmagal je tisti, ki je zadel največ pirhov. Igra je bila najzanimivejša, če je igralo veliko igralcev. Ob lepem vremenu, piše etnolog Niko Kuret, so to igro igrali na kopnem pred hišo, kadar je bilo vreme slabo, pa jim je moralo zadoščati rolkanje po odeji v hiši.

Sekanje pirhov

Tudi ta igra je bila igralcem v veliko veselje, zelo je bila priljubljena in je ponekod še danes živa. Zanjo so uporabljali zmeraj le navadne enobarvne pirhe, ki so bili rdeči ali rumeni, in največkrat take, ki so se pri trkanju ubili. Poznali so tri načine sekanja: tekmovalca sta se najprej dogovorila, ali mora kovanec prebiti lupino in obtičati v pirhu, se skriti pod lupino ali na drugi strani pokukati iz nje. Pirhe, ki so jih ciljali, so položili na tla, na podstavek ali pa so jih držali v roki – tako jajce je bilo veliko teže zadeti in pogosto se je zgodilo, da je kovanec zgrešil jajce in ranil roko, tistega, ki ga je držala. Pirh je dobil igralec, ki ga je uspešno presekal, drugače je vzel kovanec tisti, ki je dal pirh sekati. To igro, ki je bila razširjena po različnih krajih Slovenije, so poimenovali različno. V Benečiji, piše Damjan J. Ovsec, so pirhe bili, na Goriškem zbivali, šicali s soldi, na Tolminskem pikali, v slovenski Istri so jih picali, v Barkovljah peclali. Poleg jajc so sekali tudi pomaranče in včasih celo jabolka. Jajca in pomaranče so sekali največ na Gorenjskem, v ljubljanski okolici, na Dolenjskem in Notranjskem.

Znova živa tekmovanja

Po drugi svetovni vojni so začele igre s pirhi zamirati, toda pozneje so jih v posameznih krajih obudili. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja so marsikje po Sloveniji znova oživili tradicijo velikonočnih iger s pirhi, izmed njih predvsem ciljanje pirhov. Postavili so pravila zanje, ki se od kraja do kraja nekoliko razlikujejo, nekatere od teh iger postajajo turistično zanimive in po njih kraj tudi bolj prepoznaven. Konec dvajsetega stoletja so začeli igre, predvsem ciljanje pirhov, oživljati v Stopičah pri Novem mestu (1991), na Kokrici pri Kranju (1994), Vini Gorici pri Trebnjem in v Šmarjeških Toplicah (2001). Poglavitne poteze so ohranjene, vendar lokalni organizatorji dodajajo nekatere nove prvine in pravila.

V Mirnu na primer se je tradicionalno ciljanje pirhov na velikonočno nedeljo ohranilo v današnji čas. Tekmovanje prireja Odbor za tradicionalno ciljanje pirhov, ki deluje v sklopu krajevne skupnosti Miren. Domačini imenujejo igro tudi »zbijanje, pikanje, pekanje, streljanje in šicanje«. Za strelca je pomembno, da kovanec ostane v jajcu, in ni dovolj, če le predre lupino. Zadetek je veljaven šele potem, ko jajce dvignejo od tal in ostane kovanec v njem.

Nasploh je bil velikonočni ponedeljek praznik mladine. To je bil zanje posebno lep dan, zanj so oblekli svojo najboljšo obleko. Poleg teh iger pa so se na raznih koncih Slovenije ohranile tudi druge, veliko so jih poznali po železarskih krajih. V Kropi na primer so poznali cirkelj biti, jelena spuščati, kozo zbijati, trden most, lisica lovi, jimc jamc, rihtarja biti, kopo kuhati … Vse to, meni etnolog Damjan J. Ovsec, so igre iz preteklih stoletij, ko so železarji kot poseben stan ustvarjali svojo značilno kulturo, drugačno od kulture in navad okoliškega prebivalstva. Poleg njih so marsikje igrali še druge igre, ki na videz niso imele prave zveze z velikonočnim praznovanjem, vendar pa izvirajo, menijo etnologi, iz arhaičnega praznovanja pomladi, ki še vedno prihaja na dan v raznih obrednih igrah tega dne.