Osebe, ki so imele v otroštvu raka, imajo lahko različne telesne in duševne težave pozneje v življenju. Poleg same bolezni in njenega zdravljenja ima pri razvoju težav v odrasli dobi veliko vlogo več dednih dejavnikov in dejavnikov iz okolja. Ko otrok še raste, ga morajo spremljati v bolnišnici ustrezni klinični specialisti. Posamezno navodilo za spremljanje bolnika je treba načrtovati pozneje glede na vrsto raka in zdravljenja.

Pri otroku, ki raste, lahko radioterapija povzroči slabši razvoj mehkih tkiv ali pa upočasni razvoj skeleta. Mineralna gostota kosti se zmanjša predvsem pri osebah, ki so prebolele akutno levkemijo. Pri njih je tudi večje tveganje za nastanek zlomov kosti.

Tveganje se poveča pri osebah z manjšo vrednostjo estrogena, pri bolnikih z obsevanjem glave in pri ženskah. Osebam, ki so v otroštvu prebolele raka, je treba svetovati, naj ne kadijo in naj bodo pozorne na svoje telesno počutje.

Motnje in težave z zdravjem

Pri obsevanju lobanje in kemoterapiji lahko nastanejo težave v osrednjem živčevju, ki se kažejo z motnjami učenja, zaznavanja in spomina. Bolniki, ki so se zdravili z nekaterimi vrstami kemoterapije, kot je na primer antraciklin, ali obsevanjem prsnega koša, imajo povečano tveganje za nastanek srčnih okvar. Tveganje se povečuje pri osebah, ki so bile zdravljene v zgodnjem otroštvu. Lahko se razvije kardiomiopatija, kronično vnetje srčne ovojnice ali pa zapora koronarnih arterij.

Osebe, ki so v otroštvu prebolele raka, so nagnjene k čezmerni telesni teži in imajo visok indeks telesne mase. Obsevanje lobanje pomeni dodatni dejavnik tveganja. Zvišana koncentracija maščob v krvi je predispozicija za zgodnje aterosklerotične spremembe na ožilju. Obsevanje pljuč in nekateri citostatiki lahko povzročijo fibrozo oziroma brazgotinjenje pljučnega tkiva. Pljučni simptomi se pokažejo izrazito predvsem ob telesni dejavnosti kot  težka sapa ali  dušenje.

Vpliv na ledvice in trebušni del

Nekatera zdravila, ki jih uporabljamo za kemoterapijo, lahko okvarijo ledvice. Prizadeta je filtracijska in izločevalna naloga tega organa. Po končani kemoterapiji ledvična okvara po navadi ne napreduje. Obsevanje lobanje lahko zmanjša izločanje rastnega hormona, pri obsevanju ščitnice pa se lahko upočasni njeno delovanje; motnjo imenujemo hipotiroidizem in je dolgo brez bolezenskih znakov, ki bi opozarjali nanjo.

Obsevanje spodnjega dela trebuha lahko poškoduje jajčnike in prepreči rast maternice, zato so mogoči spontani splavi. Vendar pa so jajčniki pred puberteto precej odporni na kemoterapevtsko zdravljenje. Večja nevarnost za poškodbo celic je, če gre za kombinacijo obsevanja kemoterapije in transplantacijo matičnih celic. Če pride do okvare jajčnikov, je pogosto potrebno zdravljenje s hormoni. Obsevanje lahko škodi tudi testisom, kemoterapija pa povzroči motnjo nastajanja spermijev. Zaradi tega je občasno potrebno zdravljenje s testosteronom.

Pri potomcih ni povečanega tveganja

Potomci oseb, ki so prebolele raka v otroštvu, nimajo pomembnega povečanega tveganja za raka. Izjema so nekateri dedni sindromi raka, kot na primer retinoblastom – očesni maligni tumor pri otrocih. Prav tako ni trdnih dokazov o pogostejših genetskih nepravilnostih pri potomcih oseb, ki so v otroštvu prebole raka. Ljudje, ki so preživeli raka, imajo povečano tveganje za razvoj drugih vrst raka in levkemije. Po nekaterih študijah je pet- do dvajsetkrat večje tveganje kot pri splošni populaciji. Maligni in benigni tumorji se lahko razvijejo na delih telesa, ki so bili obsevani, kot na primer rak na dojki, kožni rak ali tumorji ščitnice, možganov in kosti.  

Rak na dojki ali ščitnice se pojavi razmeroma kmalu po obsevanju. Levkemija, ki je posledica zdravljenja s kemoterapijo, se navadno razvije nekaj let po zdravljenju.

Pomembna je podpora

Psihično stanje po raku v otroštvu je pri prebolelih navadno precej dobro. Vendar pa je treba ponuditi podporo, predvsem če telesne spremembe, ki se pojavijo pozneje, povzročijo bolezenske težave. Določen stres in slab spomin na otroštvo povzročijo tudi operativni posegi, posebno če jih je bilo večje število.

Veliko večjo težavo pa predstavljajo invalidnost ali spremembe zunanjosti bolnika, ki lahko vodijo v depresijo in anksioznost. V času zdravljenja malignega obolenja imajo pri otroku  pomembno vlogo starši, ki morajo biti otroku v oporo z natančnimi in jasnimi pojasnili o bolezni in zdravljenju. Pri tem morajo dobro sodelovati z otrokovimi zdravniki ter natančno upoštevati vsa navodila glede zdravljenja in nege.

Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine