Visoke temperature ozračja, pogosto povezane z visokim odstotkom vlage v zraku, lahko povzročijo tudi zdravstvene težave, ki v skrajnih razmerah ogrozijo človeško življenje. Najbolj ogroženi so starejši ljudje, majhni otroci in kronični bolniki. Pri vseh treh skupinah so prilagoditveni mehanizmi uravnavanja telesne temperature v neugodnih vremenskih razmerah oslabljeni. Pogosto k težavam pripomorejo tudi zdravila, ki jih redno jemljejo, na primer diuretiki, ki pospešujejo izločanje tekočine. Težave se lahko stopnjujejo tudi ob dodatnem uživanju alkohola.

Čezmerna telesna dejavnost in premajhno uživanje tekočin vodita k nastanku vročinskih obolenj. Če je ob telesni dejavnosti koža vroča, raven zavesti zmanjšana, človek hitro in plitvo diha, čuti slabost in ima drisko, posumimo na vročinsko kap. Potenje je lahko obilno, a preneha, ko smo dehidrirani.

Vročinska kap

Da bi razlikovali med vročinsko kapjo in manj hudo hipertermijo, izmerimo temperaturo v zadnjiku. Pri vročinski kapi je izmerjena temperatura nad 39 stopinj Celzija. Temperatura, izmerjena pod pazduho ali ušesu, ne zadošča pri diagnostiki hipertermij. Prva pomoč pri vročinski kapi je hlajenje, s katerim moramo začeti nemudoma. Dejavniki za nastanek vročinske kapi so slabo telesno stanje, dehidracija, telesna dejavnost v vročih razmerah, prevelika telesna teža, srčna odpoved, sladkorna bolezen in povišan krvni tlak, psihostimulanski, alkohol, okrevanje zaradi nalezljivega obolenja dihal ali sečil, starost in slabše prenašanje vročine, na primer pri vsakdanjem delu ter potovanju v neugodnih podnebnih razmerah.

Včasih brez opozorilnih znakov

Pri najhujših oblikah vročinske kapi lahko bolnik tudi umre. Pri hitro nastali vročinski kapi zaradi telesnega napora bolnik zavest izgubi brez poprejšnjih znakov ali pa so kratkotrajno prisotne motnje orientacije in neprimerno vedenje. Pri blažjih oblikah vročinske kapi se bolezenski znaki razvijejo v nekaj dneh. Posebnost je, da znojenje preneha kljub visoki zunanji temperaturi, kar je znak postopnega napredovanja dehidracije. Pri tem je treba poudariti, da pri dehidraciji ne gre samo za izgubo tekočine, ampak tudi elektrolitov, na primer kalija, natrija in klora, ki so življenjskega pomena za nekatere procese v telesu.

Poleg omenjenih opozorilnih znakov sta za vročinsko kap značilna tudi nizek krvni tlak in hitro bitje srca. Koža je pri počasi razvijajoči se vročinski kapi suha, šibko znojenje pa nakazuje hude motnje nadzora telesne temperature.

Zdravniki pogosto odredijo laboratorijske preiskave, ki pokažejo motnje vrednosti elektrolitov, nizke vrednosti krvnega sladkorja ter začetne znake akutne odpovedi ledvic. Spremembe je opaziti tudi na elektrokardiogramu srca.

Prva pomoč

Prva pomoč pri vročinski kapi je ohranjanje osnovnih življenjskih funkcij, bočni položaj, čim prejšnje hlajenje – škropljenje, polivanje ali pršenje z vodo ter ohlajanje bolnika z več ventilatorji. Potapljanje v hladno vodo ni priporočljivo. Ko pridejo reševalci, ti nadaljujejo pomoč s kisikom, infuzijo tekočine in dodatnim hlajenjem. Bolniki so prepeljani na intenzivni oddelek v bolnišnico. Preventiva pred nastankom vročinske kapi je to, da morajo ljudje med telesnim naporom uživati zadostno količino tekočine. Preprosti recept nadomeščanja tekočine je 4 decilitre tekočine pred naporno telesno aktivnostjo in 1 do 2 decilitra tekočine vsakih 20 minut med aktivnostjo.

Druge oblike hipertermije so sončarica, vročinski edem, vročinski krči in vročinska izčrpanost. Sončarica je posledica vročinskemu naporu izpostavljene glave. Simptomi so glavobol, razdražljivost, slabost, vrtoglavica in drugi simptomi, ki izvirajo iz živčevja. Bolnik se mora zadrževati na hladnem mestu, počitek in pitje tekočin. Vročinski edem je otekanje nog zaradi prevelike telesne teže, povišanega krvnega tlaka in visoke vročine v ozračju. Zdravljenje obsega počitek, dviganje nog in uživanje zadostne količine tekočine. Odvajal za vodo ne uporabljamo za zdravljenje te težave, razen če ima bolnik bolezen, ki zahteva njihovo uporabo.

Vročinski krči so najpogostejši na stegenskih mišicah, predvsem če bolnik za rehidracijo med delom ali  daljšo športno vadbo uporablja samo vodo. Težavo olajšamo z energijski napitki s soljo, elektroliti in ogljikovimi hidrati. Za konec znova poudarimo, da se napornejših opravil  ne lotimo med največjo vročino, ampak zjutraj ali pozno zvečer. Piti je treba dovolj tekočine in pri daljših naporih tudi tako imenovane energijske napitke. Potrebna so tudi lahka zračna oblačila in pokrivalo. Kronični bolniki naj se o fizičnih delavnostih – delovnih ali športnih – v poletnem vročem obdobju pogovorijo z svojim osebnim zdravnikom.

Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine