V letu, posvečenemu pisatelju Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti, se v marsičem razkriva Cankarjeva podoba iz vsakdanjega življenja, o kateri je bilo doslej znanega bolj malo. V Muzeju Velenje so pripravili razstavo Zapuščina Ane Lušin, Cankarjeve ljubezni, v kateri spoznavamo njuno ljubezensko zgodbo v pismih in literarne poskuse Ane Lušin.

Pisatelj Ivan Cankar in Ana Lušin sta se spoznala leta 1898. Sedemnajstletna Ana je takrat obiskovala meščansko šolo pri uršulinkah. Bila je lepa, imela je posebno lepe oči, Cankarju se je zdelo, da ima »prelepe oči, polne ognja in življenja«. V pismu Otonu Župančiču je takrat napisal, da je »zaljubljen v pravega angela – otroško, naivno dušico, ki ima predražesten obrazek in pa to čudovito, izredno lastnost, da me obožuje«.

LJUBEZENSKA PISMA

Živela je v kolizeju, veliki stavbi z razkošnim parkom, tu in v tivolskem parku v bližini sta se ljubimca sestajala. Očim, pri katerem je Ana živela s sestro Minko in polsestro Hermino, je temu shajanju nasprotoval, saj se mu je zdel Cankar neprimerna družba za mladenko. Cankar pa ji je vztrajno dvoril in ji pisal. Ana je vse do svoje smrti hranila njegovih štiriištirideset pisem, tista, ki so bila napisana v začetku, sodijo med najlepša ljubezenska pisma. V enem od njih Cankar dekletu piše:

»Anica – kako se je odprlo meni nebo od tistega čudovitega dne, ko sem se prvikrat dotaknil s svojimi trepetajočimi ustni Tvojega obraza … Vse, kar je bilo v moji duši lepega in plemenitega, vzcvetelo je hipoma, kakor vzcvete roža, kadar posijejo nanjo topli jutranji žarki. Nikdar poprej nisem tako gorko čutil vso lepoto in poezijo krog sebe in v svojem srcu, kakor jo čutim zdaj v spominih nate in omamljen od ljubezni. V vonju polovenele rože, v glasu oddaljene strune, v šepetanju morja in dihu večernega vetra, – zdi se mi, da čutim isto, kar vstaja tiho in nejasno v moji duši …«

Več preberite v 30. številki Kmečkega glasa