Fotografije: arhiv SEM

V Slovenskem etnografskem muzeju so odprli nadvse zanimivo razstavo o delu slikarja Maksima Gasparija. Na njej je razstavljenih več kot 120 slik iz javnih in zasebnih zbirk, risbe, razglednice ter predmeti z motiviko šeg in navad, pripadnostnih kostumov, dedka Mraza, čebelarstva ter drugih motivov, ki jih je slikar Maksim Gaspari zajemal iz etnografske dediščine. Razstava z naslovom Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda bo odprta do 31. oktobra 2025.

Veliko Gasparijevih slik, predvsem pa razglednic je splošno znanih, veliko pa je slik in predmetov iz zasebnih zbirk, ki jih navadno ni mogoče videti. Razstava pa je zanimiva posebno zaradi tega, ker odpira nov, drugačen pogled na Gasparijevo delo: na to, kako pomembno je bilo za oblikovanje slovenske identitete in kako si je sam načrtno prizadeval za to.

Dr. Bojana Rogelj Škafar, avtorica in kustodinja razstave, si je zamislila razstavo v štirih tematskih sklopih, ki jih označujejo tudi barvno različni prostori: v belo-modri, rdeči, ki so barve naroda in jih je Gaspari veliko uporabljal v svojem slikarstvu, ter potem v zlati in srebrni, ki predstavljata bogastvo narodovega izročila, iz katerega je umetnik zajemal motive za svoje ustvarjanje.

FANT, KI RIŠE NOČ IN DAN

Razstava popelje najprej skozi glavne mejnike slikarjevega življenja. Od prvih dni v Selščku, kjer je preživel srečno otroštvo, ki pa se je končalo, ko je oče Italijan, lesni trgovec, živel preveč razsipno in zato zapravil družinsko premoženje. Mama je kmalu zatem od žalosti zbolela in umrla, otroci pa so morali oditi k sorodnikom Tolazzijem v Rakek, Logatec in od tam na šolanje v Ljubljano za kratek čas, ker oče sam ni mogel poskrbeti zanje. Od tam se gre Gaspari učit za trgovskega vajenca v Murnikovo trgovino v Kamnik.

Trgovski poklic ga ni prav veliko zanimal, v prostem času in poznih nočnih urah pa je nenehno risal. Nekoč je naslikal za boljšo prodajo svežih rib slanika in tedaj je v izložbi trgovine razstavljeni akvarel slanika opazil veterinarski inšpektor, ljubitelj umetnosti in zbiratelj Josip Nikolaj Sadnikar. Prepoznal je fantovo nadarjenost, želel je spoznati in videti še druga njegova dela. Sadnikar je mladega slikarja podpiral tudi pri odločitvi za študij na Dunaju.

NAČRT ZA SLOVENSKI ORNAMENT

Gaspari je skupaj s prijateljem Hinkom Smrekarjem odšel na Dunaj, v drugem poskusu je bil sprejet na akademijo in tam je ostal štiri semestre. »Na Dunaju je bilo ustanovljeno dijaško umetniško društvo Vesna, ki si je prizadevalo predvsem povzdigniti slovensko umetnost,« pripoveduje kustodinja. »Vesnani so bili zelo heterogena skupina, različni v svojem likovnem izrazu, toda vsi jemljejo snov za svoje upodabljanje tudi iz etnografske dediščine, da bi s tem oblikovali značilno slovensko umetnost. Že zelo zgodaj so vstopili na polje množične vizualne kulture ravno z razglednicami, izdali so serijo več kot 36 000 razglednic z motivi, tudi Gaspari takrat za ta namen ustvaril tri motive pod naslovom Slovensko dekle.«

Vesnane je družil skupni program: veliko so se ukvarjali tudi z ilustracijo, študirali so ornament in materialno dediščino kmetstva in v tem se je počasi oblikovala tudi Gasparijeva umetniška pot.

Po štirih semestrih študija na Dunaju je moral zaradi težavnih denarnih razmer študij opustiti. Vrnil se domov v Kamnik, kjer je imel pri Sadnikarju slikarski atelje. Po kratkem obdobju v Münchnu se je Gaspari vrnil domov in se zaposlil kot učitelj risanja na državni gimnaziji in strokovni nadaljevalni šoli za vajence grafičnih obrti in pa na umetniški šoli Probuda. Tedaj se je že načrtno lotil študija narodnega ornamenta, sestavljajo ga srčaste oblike, vrtnice, rože, nageljni, tulipani, lilije, makovi cvetovi, zvončki …

RISAR V ETNOGRAFSKEM MUZEJU

Posebna razstavna soba je posvečena Gasparijevemu delu v tedanjem Etnografskem muzeju. Tu se je zaposlil leta 1928 kot risar in restavrator in ostal v njem zaposlen dvajset let. V Slovenskem etnografskem muzeju imajo shranjenih okoli osemdeset njegovih risb ter razmeroma malo, okoli dvajset njegovih slik ter nekaj risb, ki so mešanica slike in risbe. Tukaj so razstavljeni muzejski predmeti in njegove risbe teh predmetov, ki so predvsem iz kmečkega življenja v alpskem svetu in Beli krajini: belokranjski parta kot naglavni okras neveste in nevestina kronica, otroški avbici, gorjuška furmanska pipa, dve skrinjici, nekaj belokranjskih pisanic, mali kruhek v obliki rogljate zvezde in lectarsko srce. »Iz teh risb se že vidi,« meni Bojana Rogelj Škafar, »da ni bil risar dokumentarist, temveč se risanja loteva slikarsko, na primer s senčenjem. Prav iz dokumentiranja na terenu in dela v muzeju je tudi izbiral motive za svoje slikanje.«

MITOLOŠKE KORENINE NARODA IN SIMBOLI SLOVENSTVA

»Njegovo slikarstvo vpeljuje skupina motivov z mitološkimi liki, saj je imel Gaspari pomembno vlogo pri oblikovanju likovne podobe mitoloških likov, ki so postali sestavni del narodne simbolike in ki jim je nadel svojsko podobo, taki so kralj Matjaž, Lepa Vida, Mlada Breda, Zlatorog,« razlaga kustodinja. Posebnega pomena je slovenska Marija, ki se na Gasparijevih slikah spremeni v zavetnico naroda, pogosto oblečena v pripadnostni kostum in naslikana ob znamenju. In ob njej simboli: Blejsko jezero in romanje na Blejski otok, beli secesijski nageljni.

PRIZORI IZ KMEČKEGA ŽIVLJENJA

V velikem delu razstave se potopimo v podobe Gasparijevih slik iz dela Življenjski mejniki in Letne šege, v katerih se je veliko posvečal ženitovanjskim šegam, v sklopu slik Začetek in konec pa motiv pogreba in krsta. Cikel Leto in njegovi časi se začne s kurentom potecinom, nadaljuje s podobami velikonočnega časa, potem sta tu pomladni in jesenski čas: jurjevo, značilni pomladanski praznik, šentjanževo, praznik sv. Janeza Krstnika, poletna in jesenska opravila na deželi. Sledi zima: slikar upodobi starko zimo in starca v kožuhih, ki sta simbola odhajajočega leta, kolednike, svete Tri kralje, tepežkanje, ob novem letu prerokovanje z vlivanjem svinca v vodo.

UMETNIKOV JASNI NAČRT

Nekaj tem je na razstavi še posebno poudarjenih: ustvarjeni pripadnostni kostum, ustvarjanje lika dedka Mraza, čebelarski motivi in Gasparijeve papirnate jaslice s posebno trojico svetih Treh kraljev – Slovenca, Hrvata in Srba pod veduto Kranja ter vrsta svojeročno narisanih razglednic.

»Gaspari je v resnici konstruiral pripadnostni kostum, za katerega danes marsikdo misli, da je narodna noša. Izvirno kombinira elemente, vendar pri tem doda tudi starejše oblike noše, ne iz časa svojega življenja. Pri tem se zgleduje po slikarju Goldensteinu,« pravi Bojana Rogelj Škafar. »To je počel zavestno. Z namernim tipiziranjem je želel v svojem značilnem slikarskem slogu ustvariti simbolno podobo Slovencev.« Po drugi svetovni vojni je tako prilagodil tudi podobo ruskega deda Moroza v slovenskega dedka Mraza oblečenega v kožuh z vezenino, s polhovko na glavi in cekarjem, na katerem je naslikana rdeča peterokraka zvezda.

Nekoč so ocenjevalci umetnikovega opusa Maksima Gasparija imenovali »poet kmečkega izročila«, »kronist preteklega življenja« in »romantični iskalec posebnega narodnega likovnega izraza«. »Toda ob tem so spregledovali umetnikovo samoopredelitev,« pravi kustodinja razstave, »da bo največje vrednote svojega slikarstva dosegel s tipizacijo našega narodnega življenja in da je z etnografsko dediščino ustvarjal lastni značilni likovni izraz.« Čas je odprl nov, drugačen pogled na umetnikovo delo in nas uči drugače razumeti njegova prizadevanja, slikarjevo delo pa ostaja še vedno enako priljubljeno med Slovenci. Tudi mladimi, pravijo v muzeju.