Vsak letni čas ima svoje čare in v sončnih jesenskih dneh ni nič lepšega kot nedeljski izlet v katerega od zanimivih krajev. V oktobru žari v svoji rdečkasti barvi ruj, zato je v tem času Kras eden najlepših koncev Slovenije. Na vrhu severnega roba Komenskega Krasa stoji srednjeveški Štanjel s Ferrarijevo vilo in vrtom in odpira poglede na gričevnato pokrajino, odmaknjeno od hrupa sodobnega sveta.

Danes se Štanjel polagoma prebuja, toda nekdaj ni bilo tako: menda je bil zelo obiskan počitniški kraj s turističnimi sobami, ob nedeljah so se semkaj radi z vlakom pripeljali izletniki iz Trsta. Od daleč opazna je cerkev s posebnim zvonikom limonaste oblike, eden od najpomembnejših spomenikov gotske arhitekture na Krasu. V notranjosti jo krasijo kamniti baročni oltarji, ki so delo delavnice Lazzarini iz Nove Gorice in klesana kipa znamenitega baročnega kiparja Jožefa Strauba. Cerkev in renesančno-baročni grad so sezidali na Štanjelu grofje Cobenzli, ki so tako zaznamovali svoje gospostvo v Štanjelu med letoma 1508 in 1810. Cerkveni zavetnik, sveti Danijel, pa je bil tisti, ki je dal ime kraju. Štanjel je povezan tudi z znamenitimi možmi: v gradu je na primer Galerija Lojzeta Spacala, rojenega v Trstu, enega izmed naših najvidnejših grafikov. Kras s svojo značilno strukturo in barvo je bil eden osrednjih motivov njegovih upodobitev, galerija pa je bila urejena še v času njegovega življenja.

ARHITEKT MAKS FABIANI

S Štanjelom in bližnjim Kobdiljem pa je najtesneje povezan arhitekt Maks Fabiani. Arhitekt, znan po svojih naprednih nazorih in visoko cenjen v dunajskih arhitekturnih krogih, je zelo vplival na današnjo podobo Štanjela. Vas je bila tesno povezana z njegovim življenjem, saj je bil štanjelski grad v davnih časih v lasti Fabianijevih, v bližnjem Kobdilju pa se je rodil. Ta slavni mož z obetavno kariero se je zavzeto posvetil Štanjelu. Deloma s svojim denarjem je preuredil grad, v njem so bili takrat občinski uradi, osnovna šola, zdravstveno središče, kinodvorana in velika plesna dvorana. Preuredil je trg in stopnišče pred cerkvijo svetega Daniela, obnovil je vhodni grajski stolp, preuredil je hotel Miramonti in zgradil stavbo Fascia, danes zadružni dom. Osrednji del njegovega načrtovanja pa je bil povezan s projektom Vile Ferrari.

VILA ZDRAVNIKA FERRARIJA

Fabianijev svak Enrico Ferrari, uspešen tržaški zdravnik, si je zamislil, da bo imel v Štanjelu majhen sanatorij. Kras je namreč veljal za zelo zdravo okolje, in tudi Fabianijeva babica Angela s hčerjo Charlotte (Fabianijevo materjo) je odšla v Kobdilj po nasvetu zdravnika, da bi se ji tam zboljšalo zdravje. Ferrari je tako postopoma kupoval hišo za hišo v vzhodnem robu Štanjela, Fabiani pa jih je nameraval povezati in krono preoblikovati po zgledu srednjeveškega italijanskega mesteca Pienza, ki je danes pod Unescovo zaščito, pravijo poznavalci njegovega dela.

Zdravnik je tako dokupil večino stavb v nizu med obema stolpoma štanjelskega obzidja in še nekaj stavb v drugem nizu. Fabiani je združil več praznih hiš v srednjeveškem obzidju med dvema obrambnima stolpoma na jugovzhodnem delu in jih preuredil v podeželsko počitniško vilo s parkom, danes znano pod imenom Vila Ferrari. Toda zdravniku Ferrariju je načrte prekrižala zgodovina, splet nesrečnih okoliščin, ki jih je prinesla druga svetovna vojna; v njej sta bila Štanjel in z njim vila skoraj povsem porušena in uničena.

PARK Z RIBNIKOM SREDI KRASA

V skladu z zamislijo o majhni zasebni kliniki je Fabiani uredil velik park pod vilo in sprehajalno pot okoli naselja. Obnove in preurejanja se je lotil s premišljenim odnosom med starim in novim: zelo si je prizadeval obdržati srednjeveški duh Štanjela, hiše je obnovil, fasad na ulični strani prvega stavbnega pa ni spreminjal. Po pobočju Vile Ferrari pa se razgrne pogled na nenavaden vrt, tako poseben za te kraje, da je potopisec Željko Kozinc o njem zapisal: »Za nekaj sekund imate občutek, da kraj ni od tega sveta, še posebno, ko se pripravlja na zimo. Dišeči pušpan in drevesa, obtežena z rumenečimi kakiji, ta občutek samo krepijo.«

Na suhem in strmem pobočju je arhitekt zasnoval vrt, ki dopolnjuje vilo in se organsko prilagaja terenu. Podoba vrta je nastajala postopoma med letoma 1925 in 1935. V njem se prepletajo kraške prvine, saj ga je uredil s terasami na podpornih kamnitih zidovih, stopnišči, tik pod hišami je speljal sprehajalno pot in jo zasenčil s pergolo. Poleg elementov, ki so značilni za kraško krajino, pa je dodal marsikaj, zaradi česar je vrt še dandanes v svojem okolju videti presenetljivo: osrednji motiv parka je namreč ovalni ribnik z vodometi, z beneškim mostičkom, baročno školjko in kamnito grotto v sredini, pa tudi orientalski razgledni paviljon je nenavaden parkovni element za vaško okolje Štanjela.

»Fabiani si je močno želel, da bi lahko enkrat v življenju ustvaril sredozemski park, kakršnega je občudoval v znameniti vili d’Este v Tivoliju pri Rimu,« pravita avtorja monografije o Maksu Fabianiju Andrej Hrausky in Janez Koželj. »Že samo dejstvo, da mu je to uspelo na Krasu, kjer ni tekoče vode, govori o inženirski zahtevnosti projekta in arhitektovem tehničnem znanju. Vsekakor ni naključje, da so Fabianijevi obogateli ravno z vodo, saj so imeli v bližnjem Kobdilju v lasti daleč okoli najzanesljivejši vodni vir. V velikem ribniku sredi parka je zagotovo tudi nekaj družinske simbolike.«

Vodovodne naprave za Vilo Ferrari so bile za tedanje čase nekaj izjemnega, saj je bil Štanjel šele leta 1991 priključen na javni vodovod. Kljub temu pa se lahko že leta 1929 po jezercu v Ferrarijevem vrtu vozili s čolni.

LEPOTA IN PRAKTIČNOST OBENEM

Vrt se zdi nenavaden za območje, kjer primanjkuje površinske vode, toda v njem sta združeni dve nasprotji: razkošje vode in varčnost obenem. Fabiani je veljal za zelo naprednega in inovativnega arhitekta in v Ferrarijevem vrtu je združil obliko in funkcijo, lepoto in praktičnost. Ribnik na primer ni bil samo okras, pač pa je imel povsem praktično plat: bil je tudi zbiralnik deževnice za zalivanje parka, z vodo iz njega so namakali vrt in polja v vrtači pod njim. Napajal ga je sistem podzemnih kanalov in zbiralnikov, povezan v samooskrbni sistem, tako da sta imela vila in park že tedaj tekočo vodo ne le za gospodinjstvo, pač pa tudi za zalivanje in okras. Vrt in bivališča v okolici je oskrbovalo več betonskih cistern z vodo različne kakovosti: za zalivanje vrta, polnjenje bazena ter vodomet, v eni od njih pa je bila tudi čistejša voda, deževnica s streh bližnjih hiš.

Pozimi so menda na površini ribnika lomili led in ga skozi odprtino ob bazenu kopičili v ledenici, ki je bila v hladilni shrambi pod razglednim paviljonom. Tako je tudi ta paviljon, umeščen na točko z osupljiv lepim razgledom, združeval dva namena – bil je sijajen prostor za počitek v hladni senci, kjer je prijetno pihljalo, obenem pa je imel tudi praktično vlogo.

S paviljona povsem na robu parka se odpira razgled po gričevnati pokrajini in tudi na Kobdilj, tam stoji na koncu vasi arhitektova domačija z mogočno staro murvo. Med Štanjelom in Kobdiljem se je, pravijo na občini, sprehajal Fabiani vsako jutro, ko je bil štanjelski župan: od Vile Maks v Kobdilju do grajske pisarne in nazaj. Kraju je arhitekt namenil veliko let svojega dela in tudi pozneje, ko je v svojem dolgem, ustvarjalnem in delovno bogatem življenju snoval še številne pomembne projekte, je imel Štanjel vedno posebno mesto v njegovem delu in srcu.

V celotnem Ferrarijevem vrtu se mojstrsko prepletajo okrasne in praktične prvine, četudi danes velja, da ni bil načrt za vrt nikoli izrisan na papirju, pač pa sta ga Fabiani in svak načrtovala sproti. Vendar je tako izviren, da je bil zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti leta 1999 razglašen za kulturni spomenik.