Po poročanju Nacionalnega inštituta za javno zdravje so v zadnjem mesecu prejeli več prijav nalezljive bolezni tularemija ali zajčja mrzlica. Primeri se za zdaj pojavljajo na območju Sorškega polja, v trenutnih razmerah na Gorenjskem je največ okužb zaradi vdihavanja okuženega prahu ob kmečkih opravilih. Kaj je zanjo značilno in kako se pred njo zaščititi?

Zajčja mrzlica je akutna vročinska bolezen. Gre za zoonozo – nalezljivo bolezen živali, ki se lahko prenaša na človeka. Povzroča jo bakterija Francisella tularensis, ki je eden najbolj kužnih mikroorganizmov. Ta lahko vstopi v telo na več načinov, in sicer skozi kožo (tudi nevidne poškodbe), očesno veznico, prebavila ali pljuča. Najpogostejši gostitelji bakterije so zajci, kunci, voluharji, miši in drugi glodavci ter klopi, najpomembnejši prenašalci pa klopi, komarji in tudi muhe.

Prenos okužbe s človeka na človeka ni dokazan

Okužba se najpogosteje prenaša z ugrizom okuženega klopa ali pri stiku z okuženo živaljo pa tudi z vdihavanjem onesnaženih delcev v zraku oziroma aerosola. Vir okužbe je lahko tudi (pitna) voda, onesnažena bodisi z okuženimi iztrebki bodisi s trupli okuženih živalih, človek pa lahko zboli tudi zaradi zaužitja okuženega mesa, ki ni bilo dovolj toplotno obdelano. 

Bolezen se po navadi pojavi od 3 do 6 dni po okužbi. Potek je odvisen od vstopnega mesta bakterije v telo. Najpogostejša je ulceroglandularna oblika, za katero je značilen nenaden začetek z mrzlico, vročino (nad 39 stopinj), glavobolom. Na vstopnem mestu na koži se razvije razjeda z dvignjenimi robovi, ki ne boli, povečane so področne bezgavke, ki se lahko zagnojijo. Kožne spremembe so najpogostejše na prstih rok po delu z okuženimi zajci ter na spodnjih udih, presredku, trupu in na glavi po vbodu okuženega klopa. Možne so še druge oblike bolezni, in sicer glandularna (otečejo bezgavke, razjede ne nastanejo), okuloglandularna (oko postane rdeče in oteklo, otečejo tudi bezgavke, nastane najverjetneje takrat, ko se z okuženim prstom dotaknemo očesa). Najhujša oblika z visoko smrtnostjo pa je pljučna tularemija. Nastane pri aerogeni okužbi (vdihavanju bacila) in hematogeno (s prenosom bacila s krvjo iz tularemičnega žarišča drugje v telesu). Za bolezen je značilna vročina, suh kašelj, bolečina pod prsnico, oteženo dihanje.

Ob pojavu omenjenih težav in sumu na okužbo je treba čim prej poiskati zdravniško pomoč, kajti pri tej akutni vročinski bolezni je nujno zdravljenje z antibiotiki, ki jih bolnik dobiva od 5 do 7 dni. Na razjede je treba polagati vlažne obkladke in jih pogosto menjati, tako preprečujemo širitev okužbe in otekanje bezgavk. Za bolnike, ki jih po postavitvi diagnoze zdravijo, bolezen praviloma ni usodna. Po preboleli tularemiji človek pridobi imunost, ki je praviloma trajna. 

Ukrepi za preprečevanje okužbe

Med zadrževanjem v naravi se priporoča uporaba odganjalcev oziroma repelentov za klope in komarje. Z obrazno masko (FFP2 ali FFP3) se je treba zaščititi pri kmečkih opravilih v zaprtih prostorih, še posebno, če opazite sledi glodavcev, prav tako pa tudi pri čiščenju drvarnic in pri drugih kmečkih opravilih v naravi, kjer se intenzivneje praši. Za prehrano in higieno uporabljamo le varno pitno vodo iz nadzorovanih vodnih virov oziroma vodovodov in preprečujemo dostop glodavcev in mrčesa do bivališč z zamrežitvijo oken in odprtin. Redno je treba izvajati postopke dezinsekcije in deratizacije, še posebno, če opazimo iztrebke glodavcev. Poleg tega je treba meso in živila živalskega izvora pred zaužitjem pravilno in zadostno toplotno obdelati. Preprečiti je treba navzkrižno onesnaženje živil, zlasti onesnaženje že očiščenih in gotovih živil. Poskrbeti pa je treba tudi, da teh živil ne onesnažimo z umazanimi rokami, kuhinjskimi pripomočki, priborom, delovnimi površinami ali z onesnaženimi surovimi živili oziroma mesom.

Pri ravnanju s surovim mesom divjih živali priporočajo uporabo rokavic. Še posebno je priporočljiva previdnost pri ravnanju z divjimi živalmi, ki se jih ne smemo dotikati, še zlasti če se nenavadno vedejo in so že na videz bolne. Poginule živali je treba pobrati in odstraniti z rokavicami, zapreti v polivinilasto vrečko in odvreči v komunalne odpadke. Če naletimo na posamezna trupla glodavcev v naravi, jih tam pustimo. O najdbi večjega števila trupel živali v naravi pa je treba obvestiti regijski center za obveščanje (klicna številka 112)  ali veterinarsko higiensko službo.

Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine