Pri tem sindromu gre za kombinirano prizadetost živcev, ki jo imenujemo nevropatija, ter okvaro drobnih žil, ki so vzrok za slabo prekrvljenost. Vzrok težav je sladkorna bolezen, ki jo ima bolnik že nekaj časa, ob tem pa tudi nekateri drugi dejavniki kot so neurejen življenjski slog, različne poškodbe, opuščanje terapije in pomanjkljiva osebna nega. Diabetikova stopala je treba redno pregledovati.

Sledenje je treba opravljati predvsem pri bolnikih s tveganjem. Zdravljenje stopal diabetika in izobraževanje bolnika spremljajo izbrani osebni zdravnik, medicinske sestre v ambulanti družinske medicine in strokovnjaki s področja zdravljenja sladkorne bolezni ter specialist za diabetična stopalo.

Pregled enkrat na leto

Stopala vseh sladkornih bolnikov je treba pregledati enkrat na leto. Večjo pozornost velja nameniti bolnikom, ki so že imeli razjede in okužbe na stopalih, ki imajo žulje, mehčanje kože in mehurje, deformacijo stopal, zmanjšan občutek za dotik, zmanjšan krvni obtok v stopalih, že opravljen operativni žilni poseg. Tveganje za nastanek sprememb na stopalih se poveča s slabim nadzorom vrednosti krvnega sladkorja, okvaro ledvic, okvaro očesne mrežnice, kajenjem in telesno nedejavnostjo.

Na petah sladkornih bolnikov, ki so nepokretni, je treba preprečiti nastanek razjed zaradi pritiska tako, da jih podložimo in spreminjamo položaj. Stanje kože preverjamo vsak dan.

Znaki diabetičnega stopala

Klinični znaki nevropatije stopal so mravljinčenje, krči, nemir, pomanjkanje občutka, bolečina, pomanjkanje občutka za vibracijo, odsotnost refleksov na stopalih ter poslabšan občutek za dotik. Znaki slabše prekrvitve tkiv so mrzla stopala, tanka lesketajoča se in rdečkasta koža ter slabše tipni pulzi na nogah.

Bolniki navajajo simptom klavdikacije, to pomeni, da določeni razdalji ob hoji začutijo bolečino v nogah, ki jih prisili, da se ustavijo in počivajo. Med znaki diabetičnega stopala je  omeniti še spremembe kože in nohtov, razjede na koži in raztrganine, glivična vnetja, debeljenje kože na mestu pritiska in deformacije stopala.

Poleg kliničnega pregleda bolnika zdravnik pogosto odredi tudi klinične preiskave, kot so ultrazvok ožilja, merjenje gleženjskega tlaka ter elektromiografijo spodnjih okončin (EMG). Bolniki imajo na koži pogosto glivične in bakterijske okužbe. Zelo pomembno je, da se te okužbe začnejo takoj zdraviti z antibiotiki in protiglivičnimi zdravili. Napačno postriženi nohti ali pa tesni čevlji povzročajo vnetje obnohtja in vraščene nohte, to pa pri diabetiku zahteva resno pozornost. Včasih je potrebno tudi kirurško zdravljenje.

Največja težava so razjede

Veliko večjo težavo pa povzročajo razjede na stopalu. Te lahko segajo celo do kosti ali sklepa. Spremljajo jih lahko povišana telesna temperatura in splošna oslabelost. Bolnik po navadi ni sposoben slediti nasvetom za zdravljenje rane. Posvet s specialistom je nujen, če pri razjedi tudi po dveh tednih zdravljenja ni opaziti znakov zboljšanja. Na stopalu z razjedo pogosto tudi ni mogoče otipati pulza. Celo manjše razjede in poškodbe je treba pri diabetiku zdraviti in jim slediti. Pri zdravljenju je pomembno, da je raven glukoze v krvi čim bolj normalna.

Nega in zdravljenje

Najpomembnejši del zdravljenja je ublažitev bremena pritiska. Pri lokalnem zdravljenju razjed je treba odstraniti keratotično in odmrlo tkivo ter gnoj, uporabiti sodobne obloge za celjenje razjede, izvajati antimikrobne kopeli ter uporabiti različna zdravilna mazila. Pri okuženih razjedah, ki so dosegle mišično plast ali pa je okuženo mehko tkivo okoli razjede, je potrebno sistemsko zdravljenje z antibiotikom.

Splošni nasveti pri zdravljenju bolnika z diabetesom in prizadetimi stopali so uporaba primernih čevljev, izogibanje manjšim poškodbam ter hoji z bosimi nogami na prostem. Stopala morajo biti čista in nohti urejeni. Učinkovito je treba preprečevati glivične okužbe in preprečiti nastanek žuljev. Pomembno je redno vlaženje kože. Izogibati se je treba gretju kože oziroma podkožnega tkiva.

Bolniki morajo izvajati vaje za stopala in čim več hoditi. Svetujemo nošnjo ortopedskih čevljev in uporabo vložkov, ki ublažijo prenašanje teže ali pa so oblikovani tako, da stopala spodbujajo biomehansko. Uporabljajo se lahko tudi ortoze, oporniki za prste in podložki. Za zdravljenje hujše nevropatske bolečine v stopalih zdravnik bolniku tudi predpiše ustrezna zdravila.