Na take razpoloženjske tone uglašena pripoved nas pritegne tja med trte, kjer glavna oseba, pripovedovalec zgodbe Janez, s skrbjo premišljuje o bratu tam zgoraj na stari domačiji, ki ga ne more priklicati po telefonu.

Nemirne misli zbujajo v njem spomine na mater, očeta in se znova vrnejo k bratu … Ko ga obišče na domačiji, se ob srečanju v pisanju spremeni gledišče pripovedi: pripovedovalec preide iz prvoosebnega v tretjeosebnega. Redkobesedni pogovor bratov se suče o vsakdanjih rečeh, tako kot se pač pogosto pogovarjajo ljudje, ki so vajeni trdega življenja: vsaka blaga ali topla beseda je odveč. In vendar tihe bojazni ni mogoče ukaniti. V zadnjih vrstah se pripoved zaokroži v Janezov neizgovorjeni pomislek: ta presunljivi konec in daje težo vsej zgodbi, v bralcu pa zbudi premišljevanje.
V. K.

Sovinjon

Med trtami je blago vlekel južni veter, ki ni obetal mirnosti. Janez je bil že tako ves nemiren, prežet z neko zaskrbljenostjo, kaj da dela brat tam zgoraj na stari domačiji, da ni morebiti spet … Poklical ga je po mobilnem telefonu, pa ga ni priklical. Spravil ga je v žep pomečkanih modrih delavskih hlač, oškropljenih s škropivom in zemljo. Nekaj časa je še hodil med trtami, odgrinjal liste, gledal nastavke grozdja, sredina junija je bila. Segal med listje, božal les, si kimal, si popravljal daljše siveče lase in si mrmral: Sovinjon pa dobro kaže, če bo tak kot predlani, no … Brat pije vse, kar ima, še najraje pa špricer. Zakaj le? Ne zna ceniti vina. Saj ga tudi jaz nisem. Pa so se mi smejali. O, so govorili po vasi. Ste videli onega planotarja, ki se je priženil, ste ga videli … Ta bo zdaj rihtal Jernejeve plante, ta, ki je bil gozdar, no, no … Ja, pa sem jim dokazal, da sem se dobro priučil, ja. Stari Jernej me je imel po svoje rad, ker sva cele večere posedala pod latnikom, srebala sovinjon, včasih rebulo, tudi zelen je prišel na vrsto, pa še malo vode včasih. Bog ne daj, da si mu omenil radensko in vino, bog ne daj. Veliko me je naučil o vinu, o kletarjenju. Ker ni imel sina, mogoče zato, tri hčere, eno sem mu ukradel … Nič, popoldan bom šel gor, da vidim, kaj počne brat. Mogoče je že končal košnjo. Oh, včasih, ko smo takole bili v košnji. Pa prav ob tem času, okrog dvajsetega junija. Joj, če se spomnim, zavzdihne Janez.
Premakne se na kolovoz in zadovoljno gleda zavite zelene črte, ki se končujejo tam nad robom, zadaj pa akacije stražijo breg; nekdaj so bile tam košenice, je govorili stari Jernej. O, tudi oni so imeli košnje … In ograbljanje grmovja, kjer so vozili, ker se je nekaj sena osmukalo. Tudi to so počistili, danes pa samo bale. Ja, sem jih gledal pod vasjo, ti mladi. Sončna očala, moderen traktor, slušalke v ušesih in gas … Oh, no, je zavzdihnil Janez.
Napotil se je do stare vegaste lope, kjer si je uredil počivališče, da si je lahko v miru odpočil ne več tako prožno telo šestdesetletnika. Spotoma je pogledoval še rdeče sorte grozdja, barbera, merlot, malo jih je še, izginjajo … Pivska moda se spreminja. Ko sem bil mlad, smo pili študentske pijače, rum kokto, pivo in sadjevec pa tonik in džin, ja take packarije, vina malo, malo. No ja, belokranjski Dejan. A ga ni neke nedelje prineslo s celim sodom v spačku! Ves študentski blok se ga je nalil, vse počez. Naredil je še zadnji izpit in … Kje je že to. Pa res, tisti beli spaček, zadaj pa sod, menda nekaj čez sto litrov, njihov, domače vino. In takrat smo peli, mi, Primorci … Ponoči pa policija … Popisali so nas … Saj ne vem, kam je potem šel sod in naš Belokranjec, ne vem. Še je prihajal, diplomo je pisal, pa … Ja no, taki časi so bili, veseli. Pa še zdaj ima zgoraj na planoti v nočni omarici fotografije s tistega žura …
Težko jih spravljam skupaj, vse to, odkar … Eh, ja, minevanja, minevanja. Ko je mama odšla … Stari Jernej. Še prejšnjega večera je šel s svetilko med trte, kakor bi se šel poslavljat od njih. Najdlje se je zadržal med sovinjonom. Kako se spomnim. Gledal sem ga, ker sem ravno takrat prišel peš iz spodnjega zaselka. Čudilo me je tisto pobliskavanje svetilke. Tiste dni ni bilo lunine svetlobe. In sem gledal in gledal, kar malo preplašeno. Potem pa sem zagledal njegovo sloko telo, ker je prišel v območje, kjer se je na trte zlivala luč javne razsvetljave blizu križišča v razpotju. Zavil je v naslednjo vrsto in gor pod vrh. Težko je dihal, počasi hodil. Imel je kar nekaj bolezni, pa kar ni hotel odnehati. Mogel bi počivati, pa … Ne, ne, do zadnjega, do zadnjega … In naslednjega dne je umrl, tiho, zadaj za hišo, pod marelicami.
Tudi ta kmetija se krči, krave že dolgo ni več v hlevu, tam je zdaj priročno skladišče, za gorivo, škropivo, orodje, za šaro, star kavč, star televizor … in pajčevine na oknu. Nekaj bi se dalo preurediti pa gospa Florjana, ne, ona ne bi nič spreminjala. Vsa je še polna Jerneja, vse jo spominja nanj, zato ne pusti nobenih sprememb, nič, prav nič. Zet sem, kaj hočemo, priseljenec. Že tako me vlačijo po zobeh, o, ta gorjan, bo z motorko obrezoval trte … Ja, ja, tu so živeli dovolj bogato, da so na nas gledali tako … Zgoraj so kmetije majhne, zemlja je drugačna, skopa, sadje ne raste. Rod za rodom je krčil gozd, nosil kamenje na kup, tolkel s koso, da so čez zimo prehranili kravico.
Oh, košnje, je spet zavzdihnil, sklonil glavo in utonil v oddaljen spomin. Ležal sem v zadnji sobi, zob me je bolel, sedmi razred osnovne šole. Kako me je bolel, oh … In zunaj je stari oče ropotal s smešno majhno kosilnico Irus, ja, te znamke je bila. Ne vem, kdo ga je prepričal, da jo je kupil, ne vem. Majhna stvar, bolj namenjena za vzdrževanje parkov kot pa za resno košnjo naših travnikov; no ja, dobra dva hektarja jih je bilo samo. Za ročno košnjo zadosti … Pa je brnel tisti stroj, se mučil. Vstal sem in gledal starega očeta, kako je s slamnikom na glavi rinil tisti stroj, se pačil, preklinjal, ker se je stvar kar naprej zatikala. In kako jo je čistil, brusil, pa kljub temu. Zdi se mi, da bi trije dobri kosci prej opravili … Oče je moral biti tiho in obkositi parcelo, da je kosilnica zajemala samo gladke predele.
No, tako je bilo. Zdaj pa brat pokosi okrog hiše z nahrbtno kosilnico, včasih jaz, ostalo pa ima sosed, v najemu ima, on še redi krave. Sem se pa nasmehnil, ko sem ga lani videl v nakupovalnem centru, krave redi pa kupuje alpsko mleko, bog se usmili. Pa mi je rekel, da so krave samo dojilje, da jih ne molze. Kam smo prišli, kmet kupuje mleko, zelenjavo, eni tudi že vino, kam smo prišli! Tu nihče nima več vrta, samo še en starejši par, osem hiš v zaselku, pa samo naš in tisti vrt. Tako je zdaj, tako, je skrknjeno pomisli Jože, se nagnil naprej in globoko vzdihnil. Nič, popoldan grem gor. Kaj naj mu nesem? Vina ne bom, preveč pije, ne. Jutri bo prišel mimo, pa ga bova na verandi litrček, kot po navadi … Kosec mora piti … Radensko mu bom peljal na zalogo, tako ja. Ne vozi avta, nima živcev za to, pa si vse tovori na hrbtu, oh, kot pred sto leti in več. Nahrbtniki in peš v breg, po zavitih poteh. Danes je moderna cesta, telefon, vodovod, no v naši hiši ne, v sosedovi, stričevi, tam je. Telefon je še in elektrika tudi. Ja prav, popoldan se zapeljem gor v hlad.
Pa je našel brata v mrki kuhinji, sedečega na starem kavču, na mizi je bil sovinjon v tisti kvadratasti škatli, ceneno vino, od zadruge …
»To piješ?« mu je rekel Jože. »To si si kupil in prinesel v nahrbtniku? Pet litrov vina?« se je še kar čudil.
»Ja, sem ga kupil za svoj denar. Tako mi paše. Ja, tudi tvoj je dober, ma ta embalaža je praktična veš. Glej, ima rdečo pipico, odviješ, natočiš, pa je. Ko je prazna, pa škatlo zmečkaš in v smeti. Ma ni slab, ni, z vodo za žejo je dober. Ga boš en glaž?« mu je ponudil brat in se široko nasmehnil, očitno že malo odžejan.
»Da bi tegale, no, za družbo. Nič svojega nisem pripeljal, ker boš šel jutri že nazaj, kaj?«
»Ja, saj sem vse pomlatil, si videl, ne?«
»Sem videl, sem videl, lepo si očistil, lepo. No, pa daj en kozarec.«
Nekaj časa sta pripivala, Jože se je mrščil, ker je imelo vino skaljen okus. Skušal je ujeti tisti značilni vonj, tisto draženje v ustih, a se mu je vino izmikalo, ni hotelo govoriti z njim; prej bi se dalo reči, da je hotelo samo skozi njega govoriti. Pogovarjala sta se o politiki, o tem, kaj bi bilo treba še popraviti. In potem se je brat odločil, da bo šel s starim mopedom malo po gozdu, pa da, če gre tudi Janez z njim, v hladovino, tako je rekel brat. In sta šla, taka, malo omotnjena. Brat ni bil ravno dober voznik, a če je kaj spil, si je upal več in več. In zgoraj, pod vrhom velike poseke, je navil plin in švignil mimo brata, da je kar letelo kamenje. Jože se je ustrašil, kaj da mu je. Nenadoma ga je izgubil iz pogleda, le oddaljen brenčet mopeda je še slišal. Moral je tudi sam priviti plin, da ga je ujel. Nadrl ga je, da kaj tako nori pa takole, poln sovinjona. In brat mu je korenjaško odgovoril: »Tako vozi sovinjonček, ja, tako.«
Potem sta vožnjo le prilagodila terenu. Cesta se poravnala in se vila nad globelmi. Tkanina senc ju je ogrinjala v neko spokojno mrmravost in oddihljivo čutenje gozdne hladnosti. Pod večer sta se poslovila. Pa se je Jožetu zazdelo, da takih voženj ne bo več, ker …
Črni mrak doline ga je vzel vase, ko je zapeljal med vinograde in poslušal murne v travah na opuščenih senožetih, kamor je že rinilo grmovje. Je bila to samo ptica slutnje, se je vprašal Jože … Nič, bo kar bo, jutri pride dol. Ga bo že kdo pobral, ko bo mahal z roko ob kapelici. In bova spila liter sovinjona, ga bova, kolikokrat še!?