Ana

Kar ne morem verjeti, kako hitro mineva čas. Prejšnji teden, zadnjo soboto v septembru, sem dopolnila petinšestdeset let. Po dolgem času sta se spet oglasili hčerka Tanja in vnukinja Polona. Tanja mi je spekla mojo najljubšo čokoladno torto, Polona pa mi je podarila veliko orhidejo v lončku. Da bi še dolgo cvetela, tako jaz, mi je rekla. Tanja mi pravi, da ne kažem svojih let. S tem se zdaj, ko sem upokojena, sploh ne obremenjujem več.

Ko sva skupaj pripravljali kosilo, me je Tanja vprašala, kako se počutim. »Dobro,« sem ji odgovorila. »Zakaj?« »Zdi se mi, da si shujšala.« »Ja, mogoče res malo, ampak saj veš, da sem letošnje poletje veliko delala na vrtu,« sem ji odgovorila.

Popoldan je kar prehitro minil. Na balkonu smo se posladkale s torto in popile kavo, potem pa sta morali že domov. »Obljubi mi, da boš pazila nase,« mi je rekla ob slovesu. Ni mi jasno, zakaj si po nepotrebnem dela skrbi.

Tanja

Pred dopustom sem imela veliko dela v službi, zato že več kot mesec dni nisem bila pri mami. V petek je imela Polona zadnji izpit pred diplomo. Pri kosilu se mi je mama zdela nekam upadla v obraz in bleda. Rjavo krilo, ki ga je nosila pod predpasnikom, ji je kar poplesavalo na bokih. Ko sem ji to omenila, mi je rekla, da se dobro počuti. Mislim, da bi morala bolj paziti nase. Že več kot dvajset let živi sama. Preveč dela ima z vrtom in hišo. Če bi živela bližje, bi lahko tudi med tednom prišla k njej in ji pomagala.

Ana

Hladneje postaja. Včeraj, ko sem na vrtu pulila korenje, me je pod brazgotino, ki jo imam od operacije, kar naenkrat tako zabolelo, da sem prenehala z delom in šla počivat. Ne vem, zakaj sem zadnje čase utrujena. Tudi soseda Marija me je v trgovini vprašala, ali sem kaj bolna, zato sem zvečer stopila na tehnico in ugotovila, da sem zares shujšala. Od pomladi kar za sedem kilogramov. Pa kaj zato, saj sem imela od prej kar nekaj kilogramov preveč. Zdaj me vsaj krila in hlače v pasu ne tiščijo več.

Bolečina pod rebri je vse pogostejša, zato sem se odločila, da bom šla v sredo k zdravniku, da dobim tablete proti bolečini. Saj so me tudi žolčni kamni pred leti boleli, pa se je vse uredilo.

Zdravnica me je danes pregledala. Kar nekaj časa me je tipala pod rebri. Bolelo me je. Nič ni rekla, le v laboratorij me je poslala. Ko sem ji prinesla izvide, me je po telefonu kar sama naročila ultrazvok. Kako je prijazna. Dobila sem tudi recept za tablete proti bolečinam. Čudno, že naslednji torek imam pregled, soseda pa je nanj morala čakati več kot pol leta.

Tudi ta preiskava je zdaj za menoj. Zdravnica, ki me je pregledala, mi je povedala, da je pod rebri videla cisto, zato moram jutri v Maribor na dodatne preiskave.

Tanja

Mama je šla prejšnji teden k zdravniku. Povedala mi je, da je dobila napotnico za ultrazvok. Zdravnica ji je povedala, da so ji našli neko cisto in naj pride že naslednji dan v bolnišnico na dodatne preiskave. Kot da bi slutila, kaj se bo zgodilo, sem poklicala v službo in vzela dopust. Nisva dolgo čakali. Po računalniški tomografiji je šla mama v čakalnico, jaz pa sem počakala na izvid. Zdravnica mi je povedala, da ima mama raka trebušne slinavke in da je cista na takšnem mestu, da je ne morejo več operirati. Nekaj časa ji bodo pomagali s kemoterapijo.

Ne vem več, kako sem prišla iz ordinacije. K sreči so bili toaletni prostori prazni. Solze so mi kar lile po licih. Ko sem malo prišla k sebi, sem se umila, si popravila šminko in počasi šla do avtomobila, kjer me je čakala mama. Nič me ni spraševala. Med vožnjo domov mi je rekla, da ji je zdravnica povedala, da bo zaradi ciste pod rebri naslednji teden začela kemoterapijo. Ker bi jo vožnja z vlakom preveč utrujala, sva se dogovorili, da se za ta čas preseli k meni. Na terapijo jo bova vozila z možem. V lekarni sem dvignila tablete in iz škatlice vzela navodila za uporabo. Ne vem, ali je mama razumela zdravnico, ki jo je seznanila z njeno diagnozo? Ničesar ne reče, jaz pa je tudi ne sprašujem. Vse izvide je, ne da bi jih pogledala, dala meni. Zvečer je pojedla dve tableti, zjutraj mi je rekla, da že dolgo ni tako dobro spala.

Ana

S pregledi sem opravila. Zdravila, ki jih jemljem, mi pomagajo. Tudi na kemoterapiji ni bilo tako hudo, kot pravijo nekateri. V veliki sobi je šest postelj z infuzijami. Malo dolgo traja vse skupaj, a Tanja ves čas sedi na stolu ob meni in me drži za roko. Ne boli me. Gospa na sosednji postelji ima ruto na glavi, tako kot mlad fant, ki ima povito nogo. Starejšega gospoda na terapijo pripeljejo z vozičkom. Ne pogovarjamo se, le tiho se pozdravimo in ležemo vsak na svojo posteljo. Ko tekočina steče v mojo žilo, mi je nekaj časa slabo.

* * *

Zdaj sem že več kot tri mesece pri Tanji. Vnukinja Polona je na študentski izmenjavi na Portugalskem. Vrne se čez dva meseca. Ko je bila majhna, je vse počitnice preživljala pri meni.

Kadar je Tanja v službi, me na kemoterapijo vozi njen mož Andrej. Oba dobro skrbita zame. Tanja me vsak dan sprašuje, kaj bi jedla. Ne vem, saj dobro kuha, a nimam teka. Prejšnji teden mi je kupila temno modro trenirko. Prej doma je nisem imela, ker nisem nikamor šla in je nisem potrebovala. Kadar zunaj sije sonce, grem na balkon, na sprehod po mestu pa ne. Utrujena sem. Kemoterapije nimam več, zdravnica mi je dala neke obliže. Tanja mi enega vsak teden prilepi na hrbet. Boljši so kot tablete. Opazila sem, da imam čedalje večji trebuh. Zdi se mi, da sem se že malo zredila. Tanji sem rekla, da bi se rada stehtala, a ima pokvarjeno tehtnico. Bo kupila novo.

Tanja

Mamo z Andrejem vsak dan voziva na kemoterapijo v Ljubljano. Kar dobro jo prenaša. K sreči je imela vedno močne lase, zato jih še ni veliko izgubila. Čedalje slabši tek ima. Ne vem več, kaj naj ji skuham. Hrane se razveseli, jo pokuša, potem pa poje le nekaj žlic. Najraje ima zelenjavo, meso ji že nekaj časa ne diši več. Zadnjič me je vprašala, zakaj ima kuhana cvetača okus po milu. Sodelavka v službi mi je povedala, da je to zaradi kemoterapije.

Ko sva v soboto zvečer na kavču gledali televizijo, jo je spet začelo močno boleti. Zvila se je v klobčič in poskušala zaspati. Ni ji uspelo. Dala sem ji še eno tableto, potem je zadremala.

Ko ponoči ležim v postelji v sosednji sobi, ne morem spati. Sredi noči se zbujam, jočem in tiščim glavo v blazino, da mama ne bi slišala mojega ihtenja. Ne vem, ali ve, kako hudo je bolna in da ne bo ozdravela. O tem nikoli ne govori. Čedalje več spi. Ko vstane, težko hodi. Zanaša jo, zato ji tudi kosilo zadnje čase nosim v posteljo. Da ne bi opazila, kako hitro hujša, sem skrila tehtnico in ji kupila trenirko. V trgovini sem komaj našla tako majhno.

Ana

Tanja mi je danes predlagala, da greva za nekaj časa domov. Saj ne vem, ali bi šla. Raje bi še malo počakala, da si opomorem.

Še nikoli doslej se mi vožnja ni zdela tako dolga. Ker je sijalo sonce, mi je Tanja na travo pred hišo prinesla ležalnik in me pokrila z odejo, potem pa je šla na vrt. Hotela sem ji pomagati, a so me bolele noge. Čudno se mi zdi, da ima Tanja dopust. Rekla mi je, da lahko ostaneva nekaj dni. Zakaj zdaj, ko še ni poletje? Takrat ga bo bolj potrebovala. Ker pozimi nisem kurila, je moja hiša mrzla, zato bi bilo bolje, da se vrnem k Tanji in se pozdravim.

Tanja

Mamo je vožnja zelo utrudila. Šla sem na vrt in prekopala gredo za grah. Hotela mi je pomagati, a še vstati ni mogla. Zvečer sem ji dala nov obliž. Spala je skoraj do desetih. Po kosilu je rekla, da bi že danes šli nazaj.

Nisem več zdržala. Poklicala sem sosedo in jo povabila na kavo, da sta malo poklepetali, jaz pa sem šla peš na več kot pol ure oddaljeno pokopališče. Vso pot sem jokala. Čeprav sem na nebu videla temne oblake, s seboj nisem vzela dežnika. Čez dobro uro sem se vrnila premočena do kože. Ko sva odhajali in je zaklepala vrata svoje hiše, sem smrkala. Mislila je, da sem se prehladila.

Zdaj sva že tri dni doma. Mama ne bere več. Tudi televizije ne gleda. Pravi, da jo bolijo oči. Ne morem spati. Ponoči jo slišim, kako težko diha. Vstanem in stopim do njenih vrat, ki so odprta. V mesečini gledam žensko, ki je ne poznam. To ni niti senca moje mame. Stopim do postelje in jo rahlo pobožam po čelu. Začutim drobne mrzle kapljice. Zdrznem se, hitro odmaknem roko in zbežim v svojo sobo.

Ana

Tanjo je na poti s pokopališča ujela nevihta. Upam, da ne bo zbolela. Spet sem pri njej doma. Morda je najbolje, da tu ostanem čez zimo in se spomladi, ko bo toplo in se bom pozdravila, vrnem domov. Malo me skrbi, ker so mi otekle noge. Mogoče od zdravil. Ko bo prišla zdravnica, jo bom prosila za nov recept. Čedalje težje vstajam. Bojim se, da bi padla, zato se primem za stol, ki mi ga je Tanja prinesla k postelji.

Zjutraj me je po telefonu poklicala Polona. Komaj čakam, da se vrne.

* * *

Noč je še. Ne morem več spati. Bolečina se vrača. Čedalje hujša je. Počakati in zdržati moram do jutra. Zdanilo se je. Zdravnica je tu. Dala mi je injekcijo. Ne boli me več. Ničesar ne čutim, ne rok ne nog. Slišim zdravnico, ki me nekaj sprašuje, a je ne razumem. Tanja joče. Zakaj? Zmanjkuje mi zraka, zato globoko vdihnem in počasi izdihnem. Bolje je. Čudno, zdi se mi, kot bi lebdela. Dvigujem se. Visoko. Lahka sem kot meglica, neka sila me nosi proti oknu … Kje sem? Kam grem? Nekje daleč vidim močno belo svetlobo …

Tanja

Sredi noči me je prebudilo mamino tiho stokanje. Prepotena je ležala v postelji in sopla. Po telefonu sem poklicala zdravnico. Kmalu je prišla in ji dala injekcijo. Da mama ne bi omahnila, sem sedla k njej in jo objela. Zdravnica je sklonila glavo in me sočutno prijela za ramo. Mama me je z napol odprtimi očmi pogledala, nato pa globoko vdihnila in izdihnila. V tistem trenutku sem pogledala proti oknu in videla nekaj svetlega in prosojnega. Njena duša se je ločila od njenega telesa in izginila nekje visoko nad menoj.

Jožica Novak

Foto: Shutterstock