Bil je čas po drugi svetovni vojni, ko je gospodarstvo cvetelo in je mladina uživala v zabavi. Avtorica tokrat preskuša bralčevo radovednost o tem, kakšen bo zaplet in iztek zgodbe. Prijetno, zabavno branje!
V. K.

Prva nosečnost

Bil je čas razcveta industrije in s tem vsiljeno prepričevanje mladih, da sta kmet in kmečko delo zastarela

– stvar preteklosti. Drugi izraz bi ponazoril pojem: kmet je nazadnjaški! A ni bilo vse samo črno in belo. Večina je bila nekakšna »rožnata sivina«. Mladina je sprejemala, vsrkavala vase vse, kar so ji v razcvetu industrije obljubljali, jih privabljali. Predvsem so potrebovali delovno silo! Propadle državne kombinate, posestva, zadruge in izpraznjene hleve so prevzele največje firme, tovarne s tisoč in več zaposlenimi, ki so se širile na podeželje. Poleg obstoječih objektov so postavljali še dolge nizke hale, pokrite s pločevino ali salonitkami. Za skladišča in povečano proizvodnjo. Tovarno ali obrat v vsako vas! Obljubljen mesečni zaslužek priučenim delavcem; letovanje ob morju prek sindikata … samostojnost, svoboda – zabave! Nekaj od tega že, a vsak zakaj ima svoj zato! Zakaj – zato? Ker so odtlej otroci po dokončani ali napol dokončani osnovni šoli, torej stari pičlih petnajst let, odhajali od doma – v službo! Peš ali s kolesi, navsezgodaj zjutraj – služba od šestih do dveh. Ali od dveh do desetih zvečer, s simboličnim dodatkom za popoldansko delo. In malica! Pa delovne sobote; sobotni šiht, ki je navadno trajal šest ur!
Tako se je sobotna popoldanska izmena končala dovolj zgodaj, kajti tedaj je bil v dvorani Partizan – kino! Za tedanjo mladino že nekaj samoumevnega, najlepšega, kar jim je podarila nova družba!
Tjakaj sta zahajala tudi Blažev Justin in Dolinska Martinka; odkar sta hodila v službo in imela svoj denar! To je bil najprimernejši kraj za nova poznanstva, srečevanje. Odraščajoče deklinice, prijateljice skupaj in fantje, korajžnejši v družbi kolegov. Po končani predstavi so fantini – kavalirji že dobro vedeli, katero od deklet ima koga od njih na očeh. Majhne skupine so se hitro našle ter skupaj pohitele do bližnje slaščičarne ali gostilne. Čokoladni, hruškov, jajčni, mentolov liker je dekletom dodal pogum, da so se bolj sladko smejale in dobile so rdeča lička! Fantje seveda niso zaostajali: vinjak, konjak, pelinkovec, cynar, pivo, vino. Cigarete s filtrom v lokalu, te so bile obvezne, kdor je hotel biti frajer!
Prvi so si že kupili male fiate ali zastave, hrošče, wartburge, zaporožce … vse, kar je bilo dosegljivo na trgu, rabljeno in poceni. Naredili so vozniški izpit in nad temi fanti so bila dekleta še posebno navdušena!
Justin je bil tisti, ki je Martinko s svojim fičkom v poznem sobotnem večeru prvi pospremil, z avtom peljal proti njenemu domu. Do njihove hiše takrat še ni bilo ceste, le kolovoz. Zadnji del poti sta tako v temni, a zvezdni noči prehodila peš, tesno skupaj in ni ju bilo strah! Vse prekratka je bila pot do doma. Veliko sta si imela povedati! In se ob slovesu – po prvem plašnem poljubu – dogovorila, da se prihodnjo soboto, ali ko bosta naslednjič imela popoldanski šiht, spet srečata.
Rodila se je ljubezen! To je bila tista nežna, topla, sanjska in srčna pomlad, ko sta oba zasanjana hodila v sladkem zanosu čustev tik nad zemljo. Ko se v hrepenenju mlade iskrene ljubezni skorajda nista zavedala življenja zunaj svojih čustev in sladkih sanj. Ko je bil svet in sleherna misel naenkrat le TI in JAZ – MIDVA. Izkoristila sta vsako priložnost in trenutek, da sta bila skupaj, se objela, poljubila. Mali avto je bil čisto dovolj prostoren zanju! Predvsem pa varen pred tujimi radovednimi ali zavistnimi pogledi. Kjer sta si v miru šepetala iskrene, sladke besede, delila nežne dotike in je bil pogled v oči kljub temi zunaj iskreč, globok … poželjiv.
Martinkini mami seveda ni ostala skrita hčerkina zasanjanost in gluhost, saj je ta živela povsem v svojem svetu. Dekle je bilo zaljubljeno do ušes! Ves čas jo je prikrito opazovala. Po nekem nedeljskem kosilu je zamišljeno obsedela za mizo. Ostali družinski člani so že odšli po svoje in hčerko je pridržala za roko: »Počakaj malo, Martinka. O nečem se bova pogovorili.«
Dekletu je pritisnila vsa kri v glavo, zaslutila je mamine misli. Saj se doslej še ni kaj dosti pregrešila zoper cerkvene zakramente in prepovedi, pa vendar … Zbala se je maminega ostrega pogleda. »Tudi če bi mi hotela zatajiti, meni tega ne moreš. Prav dobro te poznam, vem, da se s teboj nekaj dogaja. Kar rekla bom, to je zaljubljenost. Kmalu boš polnoletna, skoraj si odrasla. Vendar so stvari, ki sem ti jih dolžna pravočasno razložiti.«
Martinka je nemirno begala s pogledom; ta je bil prikrit.
»Imaš fanta?«
Molk.
»Vem, da si zaljubljena, tega ti seveda ne morem prepovedati in tudi ne želim. Seveda, če je to nekdo, ki je zate primeren, torej pošten fant.«
Spet dolg premor.
»Ja, mama, rada imam Blaževega Justina in on ima rad mene!« je končno dvignila pogled Martinka in v eni sapi glasno priznala. Potem je spet zavladala tišina. Tudi mati je zbirala misli, presenečena in skoraj nepripravljena je razčlenjevala povedano ter iskala povezavo in primerne besede.
»Malo poznam tega fanta,« je čez čas rekla, »a bolj njegove starše. Menim, da je pošten fant. Vse bom storila, kar vem, da moram, da te pravočasno obvarujem pred nepremišljenimi dejanji v mladosti in morda pred nesrečnim življenjem. Zato me sedaj dobro poslušaj!« V materinskem zanosu ji niti do besede ni pustila. »Mlada si, poštena, kot sva te z očetom vzgajala, vendar neizkušena. Prezgodaj si odšla od doma in svet ima polno pasti za mladega dekleta. Moški in ženske smo si po naturi zelo različni! Medtem ko je njim najpomembnejša ljubezen, kako naj se izrazim … telesno združenje, mora biti ženska preudarna, previdna in strpna. Ko je mlad človek zaljubljen, se spozabi – in je lahko prepozno! Koliko deklet je zanosilo, ker so jih premamile sladke in lepe besede ter so nasedle obljubam, potem so sprevidele, da ni tako, da so bile naivne, zavedene, nepoučene. In mnoge so ostale z nezakonskim otrokom, same!«
Obema je bilo nekako nerodno, neprijetno, saj se o teh stvareh dotlej niso pogovarjali! »Martinka, kakor koli, dokler se dekle ne poroči, ne sme iti s fantom v posteljo! Sem dovolj razločno povedala? Si me razumela?!«
V dekletu se je nabiral tih odpor. Počutila se je odraslo, bila je srečna, zaljubljena in mama ji vse, kar je slutila, da se bo gotovo prej ali slej zgodilo, prepoveduje! Saj je poznala vse cerkvene prepovedi in zapovedi, a to je drugače! Zdaj čuti ljubezen v sebi, rada ima Justina in on ima rad njo. Zaupata si, ljubita se … neizmerno sta srečna, ko sta skupaj. Ali ji mama ne privošči, da bi bila srečna?!
Mama je zaslutila njene misli. »Glej, vem, kaj si misliš, ampak ni tako preprosto. Ko bo čas, ko boš poročena, takrat boš srečna ob možu in se ne boš bala, ničesar ne bo prepovedano! Želela bosta imeti otroke, kar je razumljivo. Dokler nisi poročena, je to greh …«
»Mama, ne bodite tako starokopitni, noo! Saj vem! Ampak … Ampak sodelavke, moje prijateljice in sošolke se mnoge hvalijo, da so s fanti … in so srečne!«
»Glej, Martinka,« globok vzdih, »tudi jaz sem bila mlada in meni je mati tako kot jaz sedaj tebi razložila, zakaj ne. Torej ne samo, ker je to greh, ampak zaradi svoje varnosti, samospoštovanja. Morda prva ljubezen ni edina in tisti, ki bi se potem z njim poročila, ti ne more očitati nepremišljenosti, grehov iz preteklosti. Tako je to meni razložila mati! Poslušala sem jo in pozneje sem ji bila mnogokrat hvaležna za to. Moj mož, torej tvoj oče, mi nikoli, tudi če sva se kdaj sprla, ni mogel očitati nepoštenosti! Verjemi, tudi če je sedaj vse bolj svobodno in dovoljeno, ti ne bo žal, če me boš poslušala!«
Potem ji je v dolgi razlagi naštevala vse ženske svoje generacije, ki so imele nezakonske otroke in njihovo težko življenje. Saj sicer življenje tako ali tako ni nikomur prizanašalo, pa vendar …!
Malo zbegano, malo užaljeno in zardelo dekle je bilo tiho. Ko se je Martinka čez čas umirila, se je vseeno zamislila. Morda ima mama prav?! To je potem v omiljenih besedah zaupala fantu. Tudi Justin je skušal biti ob naslednjih druženjih bolj strpen in razumevajoč z njo, čeprav vse skupaj ni bilo ravno po njegovih željah. Dekle je iskreno ljubil in jo spoštoval. Saj sta si znala izkazovati svojo ljubezen in naklonjenost v tisoč nedolžnih, a sladkih besedah in dotikih. S tem ni bilo hrepenenje nič manjše. Nasprotno, kmalu sta začela kovati načrte za skupno življenje. Čeprav oba še mlada – tudi njemu še ni bilo dvajset let, sta že snovala svoje gnezdece. Nekje bliže tovarni, službi. Za začetek le majhno podnajemniško stanovanje, toliko da bosta lahko skupaj – in se ljubila! Oboji starši so sprva nasprotovali njuni zgodnji poroki, a zaljubljenca sta vztrajala.
»Poročila se bova, če vam je prav ali ne!« sta najavila zaljubljenca.
In so jima skupaj pripravili ohcet! Nevesta je bila v beli obleki!
Justinu je sodelavec povedal za malo prosto stanovanje, ki jima je takoj ustrezalo. Saj sploh nista videla ne razmišljala ne želela kaj drugega, samo da bosta skupaj! Skromna oprema – a da je le bila miza, dva stola, štedilnik, nekaj posod, stranišče na štrbunk in skupna postelja! Komaj še kaj drugega. Sanje, ki so se obema dokaj hitro uresničile.
Justin je v tovarni delal pri vzdrževalcih in je imel dvoizmensko delo. Martinka je za tekočim trakom delala večinoma v dopoldanski izmeni – dokler ne bodo pridobili delavk še za eno celo izmeno. Tako je bila vsak drugi teden vse popoldneve sama v malem, skromnem stanovanju. V lepem vremenu se je s kolesom pogosto odpeljala v domačo vasico k staršem. Počasi je ugotovila, da jih pogreša. Rada je pomagala mami na vrtu ali v kuhinji. Ona ji je vedno, ko je odhajala, v cekar naložila domačo zelenjavo pa meso in pogosto že pripravljeno hrano.
Minil je mesec dni od poroke. V toplem popoldnevu sta skupaj v vrtu presajali mlado zelenjavo.
»Martinka, je že kaj “drugače”?« se je mama oprla na dolgo toporišče in jo pogledala.
»Kaj – drugače, mama?!«
»No, saj veš, sedaj …«
»Mama, o tem se ne želim pogovarjati!«
»Saj nisem nič takega rekla, le …«
»Mama!«
A mama bi ji bila tako rada kaj svetovala. Potem se je ponavljalo iz meseca v mesec. »Je že kaj drugače?«
Minilo je prvega pol leta po poroki in ni bilo še »Nič drugače!« Mlada zakonca niti nista tako hrepenela po tem, da bi že postala starša. Bila sta povsem srečna, ko sta bila skupaj. A nenehen prikrit pritisk staršev in okolice ju je silil k temu razmišljanju.
Potem je res menstruacija izostala in v tihem strahu in pričakovanju sta prištevala dneve. Martinka je bila noseča! To skrivnost sta obdržala čisto zase. Mama je hčerko skrivaj vse bolj pozorno opazovala. Ta je sprva znala vse prikriti in z Justinom sta bila vesela, da imata to svojo lepo skrivnost čisto sama. Nalašč ne bosta nikomur povedala!
»Martinka, je že kaj drugače?« se Dolinka ob naslednjem obisku hčere ni mogla odreči vprašanju. Sosede in ženske iz vasi so jo to vse pogosteje spraševale.
»Mama! Najprej ste mi za vsako ceno prepovedovali ljubezen, sedaj to kar zahtevate od mene! Mar nisem odrasla in poročena. Prej bog varuj, sedaj pa na ukaz! To je najino življenje, mar ne?! Koga sploh briga in kdo o nama lahko odloča?!« ji je odvrnila hči. Bila je res jezna, a ne na mamo. Na vse tiste radovedne vaške ženske, ki samo jezik vrtijo in se vtikajo v življenje drugih! Skrivaj pa je bila nadvse srečna v svoji skrivnosti. Mami je kar sapo zaprlo. Kakšna odrezavost! Kaj pa če bo predolgo trajalo in ne bo otrok?
Skrivnost seveda ni mogla biti dolgo skrivnost! Skoraj vsaka, vsaj prva nosečnost se hitro pokaže na ženski tudi na zunaj. Že naslednji mesec je to doživela tudi Martinka – mami se je odvalil kamen od srca.
»Hvala bogu!« se je Dolinka pokrižala. Ne bo ji treba več spraševati, če je že kaj drugače.
A to je bila potem za Martinko že nova zgodba. Slabosti, bruhanje, slabo počutje … Ampak – samo, da je bilo vsem vse prav!

Minka M. Likar