Zgodba o Dori in njenem vrtu
Zgodba na naši Pisani njivi pripoveduje o vaščanki Dori in njenem vrtu, ki je tako lep, kot je človeško lepa ona sama: prijetna sogovornica, prijazna in spoštljiva, umirjena, strpna ter skromna in radodarna obenem. Svoj vrt neguje z vso ljubeznijo in pozornostjo, rože, zelenjavo, začimbnice in zdravilne zeli pa rade volje podari vaščanom, če si tega zaželijo.
Toda v življenju je tako, da je njegova stalnica spreminjanje in minevanje: Dora nekega dne umre, vrt, sadovnjak in travnik pa doživijo žalostno usodo. A med skalami in rušo še danes zraste kakšen samonikel cvet, zlato rumeni ognjič, kuštrava astra, melisa, materina dušica, v spomin na Dorin skrbno
V. K.
Dorin vrt
Vzporedno s strugo reke pelje široka ravna cesta. Na zgornji strani je pločnik, obcestni kamni, prometne oznake z vsemi pripadajočimi elementi, izvozi. Na spodnji strani je svetla kovinska ograja z odsevniki, bankina, z rdečo črto označena kolesarska steza, široko vozišče. Po sredini cestišča je bela prekinjena črta. Dovoljeno je prehitevanje – ker je cesta dovolj široka! Na spodnji strani se od struge po brežini dviga visok nasip, ojačan z betonskimi podporniki. Nekje tam spodaj iz betona moli cev, po njej v sušnem obdobju curlja komaj kaj vode in se izliva v nizki vodni zbiralnik. Po obrežju na jesen zacveti in zori neprehodno zaraščeno goščavje vijoličnih odtenkov razrasle sočne nedotike in številne druge tujerodne rastline, ki spominjajo na zasidrane tabore prišlekov od drugod. Zapuščena zemlja, kot da ni nikogaršnja last!
Prve jesenske megle so se k reki priplazile mnogo prej kot na više ležeča polja. Potuhnjeno so se valjale čisto pri tleh, se včasih zgostile do bele prosojne bleščave ali na hitro izginile, kar poniknile v nič. Tako je bilo vsako leto – na jesen. Parcela ob vodi je bila trikotne oblike. Zgoraj se je začenjala pod cesto, ki je bila sprva le prašni, s konjskimi figami nastlani kolovoz. Sčasoma je postajala cesta vse širša; odkar je po njej hrumelo vse več osebnega in tovornega prometa, ni bila več prijetna za ljudi v soseščini, in še vedno preozka!
Na zahodni strani je razdeljeval polje majhen, pod rušo in gosto podrastjo skrit, poleti komaj opazen potoček, a bil je razločna meja med dvema lastnikoma zemljišč. Vijugasto, lenobno se je vil po ravnini in se spodaj izlival v prečno poglobljeno strugo reke. Ta se je navadno dvakrat na leto, na pomlad in pozno jeseni, napolnila in voda je silila čez rob ter poplavila del travnika. Takrat so se visoki topoli na obrežju s svojimi dolgimi utrujenimi vejami pljuskaje priklanjali deroči vodi, ki jih je hotela povleči s seboj. Včasih je trhlo deblo popustilo in divja moč valov ga je odvlekla v neznano. Krivenčasto, žilavo grmovje je s svojimi koreninami, prepletenimi v zemlji, in bujnim rastjem kljubovalo tudi najhujšim poplavam.
V sipkem produ na obrežju je našlo zavetje predvsem zgodnjepomladansko rastje: mali zvonček, čemaž, žafran, razne praproti, lepejž. Po skrajnih robovih so kot znanilci jeseni zacveteli in omamno zadehteli vijolični soldatki – male gozdne ciklame. Te so nekoč otroci vse cvetoče sproti potrgali, kajti poznali so nenavadno igro – obglavljanje soldatov. Zataknili so po dva in dva »soldata«, enakomerno s sunkom potegnili navzven in tisti, ki se mu »glava« ni odtrgala, je šel v boj z naslednjim. Na koncu je ostal le eden, saj ni imel več tekmecev, postal je zmagovalec! Čeprav je bila njegova slava zelo kratka – te lepe rože zelo hitro ovenijo – in »omagal« je poleg vseh drugih obglavljenih soldatov.
Ko so zacvetele ciklame, prve znanilke jeseni, je Dora, lastnica velikega, lepo urejenega vrta pod cesto ob zarasli strugi potočka, začela pospravljati svoje vsakoletne dozorele poljščine. Skrbno je očistila plevela in krompirjevice največjo gredo, kjer je bil posajen krompir, ter skrbno izkopavala enega za drugim, da ga ne bi ranila. To je bil njen glavni pridelek. Poleg tega ji je obilo obrodil fižol, zelje, pa čebula in različna sezonska zelenjava. V njenem vrtu je veliko prostora zavzelo poletno cvetje. Kot je bila sama »cvet v podobi človeka«, tako je z ljubeznijo gojila rože. Koliko regin, koliko visokih gladiol od belih do temno modrih in vijoličnih! Koliko aster, cinij, zajčkov in marjetic! Vse poletje je bil vrt paleta ubranih barv, z ljubeznijo vzgojenih in negovanih! Njeno zadoščenje je bilo, da je vsako soboto na novo s cvetjem okrasila kapelico v vaškem središču, preostale rože je podarila za okrasitev oltarja v farni cerkvi.
Dora je bila tedaj že v letih. A po značaju, videzu in srcu še mladostna! Bila je prijetna sogovornica, odkritega pogleda; do ljudi prijazna in spoštljiva. Bila je tudi globoko verna, vendar ni nikomur vsiljevala svojega nazora. Svoj mir je našla v cerkvi, pri obredu. Kot drobna senca je vsako jutro hitela po skrajnem robu ceste. Najprej v eno in nato v drugo smer, domov. Nato se je pokadilo iz dimnika. Skuhala si je skromen zajtrk, belo kavo z rezino domačega kruha. Skromna zase, a toliko bolj radodarna do drugih.
V kurniku za hišo je imela nekaj kokoši. Ves presežek jajc je podarila sosedam, zanje ni hotela denarja, sprejela je le kako žlico masti ali ocvirkov, kaj, česar ni mogla pridelati sama. Vendar se je nad svojimi kokošmi večkrat glasno jezila.
»Kolikokrat sem vam že rekla, da ne uhajajte čez cesto, pa nič ne ubogate!« A razjezila se je prepozno, ne povožena kura ne ostale si niso zapomnile svarila. Včasih so ji zašle tudi v vrt, kjer so naredile škodo. »Poglejte, kaj ste naredile, a je bilo treba tega!?«
Dora je imela v vrtu poleg zelenjave in rož tudi veliko trajnic in dišavnic. Dobro je poznala njihove okuse, uporabo, zdravilne sestavine in učinke. Znala je z njimi, jih pravi čas porezati, pravilno posušiti in uporabljati. Tedaj ni bilo tako, da bi se hodilo za vsako malo težavo k zdravniku in v lekarno. Ljudsko zdravilstvo ni bila le fraza in tisti, ki so se nanj spoznali, so bili spoštovani, iskani! Dora je imela svoje redne stranke, ki so jo cenile in za boglonaj dobile suha ali sveža zelišča skupaj z napotki za uporabo.
»Pozdravljena, Dora, po naključju grem mimo, pa sem te videla … Vidim da imaš veliko drobnjaka, o kakšni veliki šopi!« jo je pozdravila soseda, ki je »naključno« prišla mimo s prazno košarico. »Ne vem, kaj bi danes skuhala za kosilo, petek je. Ko bi imela drobnjak, bi skuhala štruklje …« In Dora je razumela, prijazno kimala in že potegnila iz žepa predpasnika stare škarje ter porezala drobnjak in ji ga naložila v košarico.. »O, boglonaj, stokrat boglonaj! Ne vem, kako se ti bom oddolžila!«
»Nič ne maraj, Katra, ko boš rabila, kar pridi. Če ga bom imela, ga boš dobila!« Katra si je to zapomnila. Pa saj je to vedela že prej! Tokrat ji je Dora, ker se je soseda preobilno zahvalila, potisnila v košaro še par korenčkov, šop peteršilja za v juho, tri gladiole za v vazo. Vse za isti boglonaj!
Ob vrtu se je raztezal sadovnjak s starimi domačimi sortami. Bilo je kak ducat previsokih debel in kadar je sadje obrodilo, je bilo treba počakati, da je zrelo popadalo na tla. Tista jesenska jutra je Dora hitela pobirati obtolčena jabolka in hruške. Sproti je polne košare sadja nosila v lopo za hišo, kjer ga je prebrala, boljšega razrezala na krhlje in posušila na lesi v krušni peči, ostalo razrezala v čeber za žganje. Skrbna kot je bila, ni ničesar pustila, da bi zgnilo.
Včasih je tudi travnik kosila sama. Odkar so ji moči pešale, ga ji je pokosil sosed. Potem je vse dneve v vročem soncu travo skrbno sušila: obračala, grabila, delala kopice. Nato je prišel sosed z vozom in seno odpeljal domov.
Tisto septembrsko soboto je šla opoldne Katra mimo vaške kapelice in se začudila, da na oltarčku rože še niso zamenjane. Pomislila je na Doro. Spomnila se je, zjutraj jo je še videla v cerkvi. Nekaj jo je prešinilo, da je morda kaj narobe z njo. Vzela je s seboj – iz navade – košarico in latvico kislega mleka, zanjo. Potrkala je na vhodna vrata. Bila so odklenjena, Dora se ni oglasila. Pokukala je noter, ni je bilo. Previdno je šla čez cesto.
»Najbrž šele sedaj, v soncu nabira rože? Sobota je …« si je kimaje polglasno dopovedovala.
Dora je imela rože že nabrane. V roki je držala velik šop raznobarvnih aster! Drugo roko je tiščala na prsi. Mižala je, leže počez na stezici. Vsa spokojna. Sonce ji je sijalo na bledi prosojni obraz. Njeno srce ni več utripalo.
»Dora, Doraaa!« je prestrašeno zaklicala Katra, košarica ji je padla na tla. In že v tistem trenutku je spoznala, da se ji ne bo več oglasila.
Potem so iz sveta prišli maloštevilni sorodniki in njihovi svojci. Bilo je šepetanja ter direndaja. Natrgali so rož z Dorinega vrta, da so z njimi okrasili njeno krsto. Skupaj z drugimi vaščani so jo pospremili k zadnjemu počitku.
Nato so se sorodniki še enkrat po dolgem in počez sprehodili po vrtu in sadovnjaku. Nabrali so nekaj zelenjave, obtolčeno sadje pa jim ni bilo všeč.
Zaklenili so hišo, se pred tem še malo sporekli in se vrnili, od koder so bili prišli.
Reka se ni zmenila za nič; kot v preteklosti se je včasih razlila po travniku in se kmalu vrnila v strugo. Vrt pa je postal čudno žalosten, zapuščen – in precej izpraznjen.
Nato so neke pomladi prišli geologi, geometri, merilci, cenilci … Slikali so, merili, zabijali količke, se usklajevali, dopolnjevali, spet kaj spremenili. Projektirali so traso za novo cesto! Čez čas so prihrumeli stroji in se zarili tudi v trikotni travnik, vrt, odstranili sadno drevje, zgazili sadovnjak. Brezobzirno so vse pomendrali, izkopavali in odrivali zemljo, jo pehali sem in tja, poglabljali jame. Priropotali so kiperji, odvažali črno zemljo, dovažali kamenje, gramoz. Sproti so betonirali podporne zidove … Ogromni valjarji so vibrirali, utrjevali prihodnje široko ravno cestišče, ki se je vse bolj dvigalo nad strugo reke.
Medlo zgodnjejesensko sonce sije na obrežje. Tam zgoraj hrumi promet. Tukaj nekje je bil nekoč vrt, sadovnjak, nekaj travnika. Sedaj se ob reki in na brežini razraščajo in bohotijo tujerodna invazivna zelišča. V tem času je najopaznejša visoka, vijolično cvetoča nedotika, njeni zreli mešički se ob dotiku razpočijo in seme se razprši daleč naokrog.
A v žlahten spomin Dori, ali pač vsemu navkljub, med skalami in rušo zacveti kakšen samonikel zlato rumeni ognjič, pastelna pritlikava kuštrava astra ter nekatere trdožive dišavnice: melisa, hermelika, pelin, materina dušica, ajbiš … Potem bodo med drugim novo pomlad naznanili zvončki, narcise in kakšen pozabljen tulipan …
Minka M. Likar