Lahkoten, hudomušen potep po šolskih časih nas gladko zapelje v branje, toda zgodba je sklenjena celota in avtorica Minka M. Likar jo spretno zaokroži v duhovit konec o tem, da se v življenju pogosto vračamo k izviru – učenju.

Zdaj v januarju vas vabimo, da se opogumite in nam pošljete svoje zgodbe in pesmi tudi tisti, ki se za to doslej še niste odločili. Pošljite jih kratko malo na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si. Dobrodošli, da boste s svojim pisanjem obogatili našo literarno stran.

V. K.

Stoji učilna zidana

Zjutraj snaha z avtom odpelje najmlajšega fanta do postaje, mene pa v Gorenje mesto v »varstvo«. Pravijo, da me ne morejo več pustiti samega doma. Star sem postal, betežen, pozabljiv in nezanesljiv. Tudi sam se zavedam tega. Zato dopoldneve med tednom preživljam v skupini svoje generacije v dnevnem varstvu. Med seboj se šalimo, da smo – v vrtcu!

Pa sem kar zadovoljen, nič nam ni treba delati, le sami ne smemo hoditi čez prometno cesto. Dopoldneve delijo z nami tudi nekatere prostovoljke, urejene in vitalne so, malo mlajše od nas. Prijazne so in rade se pogovarjajo z nami. Čas si zapolnjujemo s kakšnimi družabnimi igrami, gledamo televizijo; zelo rad kartam, igram domino in šah. Večkrat posedamo in dremamo v parku. Včasih pride Marta in nam prebere kakšno zanimivo zgodbo. Potem se o tem pogovarjamo in še sami obujamo spomine na preteklost. Marsikdo vmes malo zakinka, a Marta se ne jezi, le iskrivo se nasmehne. Oni dan nam je dejala, naj poskusimo napisati kaj, kar nam je lepega ostalo v spominu iz mladosti.

S Petrom sva bila sošolca vso osemletko. Najprej v podružnični šoli, tam sva se srečala na šolskem dvorišču in v razredu. Nato štiri leta v osrednji šoli, kamor sva se vsak dan vozila s kolesi. To niso bila takšni bicikli, kot jih videvam sedaj, bila so stara, »klumpasta« kolesa brez prestav! Takrat otroci nismo bili razvajeni, starši so nam lahko omogočili le najnujnejše.

Do osrednje šole je bilo skoraj deset kilometrov makadama!

Spomnim se prvega jesenskega prihoda do šole. Kolesi sva prislonila k šolski drvarnici, kamor so jih prislanjali tudi drugi učenci. O kakšnih brezplačnih šolskih prevozih takrat še sanjati nismo mogli. Drugih sošolcev nisva kaj dosti poznala, zato sva se spočetka držala bolj sama zase. Šolska vrata so bila še zaklenjena. Spomnim se, da sem prvič natančneje opazoval velika okna v dvonadstropni šolski stavbi, na katerih je bilo veliko rož. Bile so viseče in na njih neverjetno veliki rumeni, oranžni, beli ali rdeči cvetovi. Nekaj jih je ležalo na tleh ob zidu, a se ni nihče zmenil zanje. Pozneje sem izvedel, da so to ravnateljeve viseče pelargonije; bil je odličen vrtnar in ljubiteljski cvetličar. Z družino je živel v šoli, njegova žena je bila šolska kuharica. Vrtnarstvo smo naslednja štiri leta spoznavali pri pouku.

Ko je zaškrtal ključ v vratih, se je na pragu pojavil visok, precej plešast, strog ravnatelj – tovariš ravnatelj! Prej sva bila s Petrom vajena blagega obraza naše učiteljice, zato sem v trenutku do njega začutil nekakšno strahospoštovanje. Še bolj potem, ko smo izvedeli, da nas bo poučeval matematiko! In tehnični pouk! Vendar dvomim, če je kak sošolec odnesel več koristnega kot jaz v tem obdobju, kajti tovariš ravnatelj je bil učitelj z znanjem in strogostjo. To sem fizično ugotovil že prvo uro matematike! Ko je vstopil v razred, smo takoj utihnili in vstali.

»Sedite!«

Sedli smo se in čakali. Ravnatelj ni rekel nič več, s pogledom je preletel vse tri vrste šolskih klopi. Ni gledal nas, ampak – kaj je na klopeh! Potem se je sprehodil med klopmi, začele so leteti zaušnice! Ne vsem, a bil sem med tistimi, ki jo je dobil!

»Zdaj naj vstane tisti, ki ve, zakaj je dobil klofuto! No?!«

Še preden smo se drugi ovedeli, je vstal Branko iz prve klopi.

»Tovariš, zato, ker nisem imel pripravljene ‘matematike’ na klopi.« Takrat sem prvič videl nasmeh na učiteljevem obrazu! Ta vzgojni ukrep sem si zapomnil za vsa svoja šolska leta in ga upošteval! Vseeno priznam, da matematike nisem maral. Malo bolj geometrijo, če nas ne bi bil enkrat tako vztrajno »gnjavil«, ker nismo znali reči: hipotenuza.

»Vstani in povej kaj je to: hipotesepomuza!?«

Če bi nas ne bil poučeval tehničnega pouka, kjer sem se najprej naučil, kako se na vzvod izruje žebelj ter da je treba vsako orodje vrniti na njegovo mesto, in če bi ne bilo predmeta spoznavanje narave, bi mi bile šolske ure matematike zelo dolgočasne. Koliko novega in zanimivega smo se že petošolci naučili o vrtnarstvu, sadjarstvu! Vse šolsko zemljišče razen dvorišča pri vhodu je bilo vrt, njiva, sadovnjak! Spoznavali smo vrste sadnega drevja, se naučili cepiti na oko in prerez, obrezovati sadje in grmovnice. Pleli smo gredice, polne zelenjave, ki je bila uporabljena za šolske malice. Takrat sem prvič za malico jedel – enolončnico! Predvsem iz zelenjave s šolskega vrta! To je bila takrat za večina učencev najboljša – občasno topla malica! Res je včasih dežurni učenec moral iti v kuhinjo pomagati kuharici lupiti krompir, kar fantom ni bilo najbolj všeč.

S Petrom sva najraje sedela skupaj v zadnji klopi, kjer sva imela malo več svobode. Dokler kateri od tovarišic učiteljic to ni bilo všeč in naju je presedla. Peter je bil dober učenec, a tudi precej navihan. Od njega sem se marsikaj naučil, on pa od svojih starejših bratov. V prostem času sva veliko igrala šah; nisva se prepirala, rada pa sva malo goljufala, če soigralec tega ni opazil. Že prvo leto smo šli tekmovat v mesto in naša ekipa je krepko premagala mestno!

Na poti iz šole sva skoraj vedno zamujala domov. Spotoma so bile zmeraj na vrsti »obšolske dejavnosti«! Kadar sva imela kak dinar, sva zavila v trgovino po žvečilne gumije, tiste italijanske, zvite kot cigarete. Nadvse priljubljena je bila tudi kokta, a si je nisva mogla prav pogosto privoščiti. Vabljivo je bilo zbirati sličice Životinjsko carstvo, žal je bilo v žepu po navadi prazno in tanke čokoladice komaj za okus!

S kolesi sva se v šolo vozila v vsakem vremenu, tudi pozimi, ko je bilo krepko pod ničlo! Kadar je deževalo, sva se na poti domov zatekla v kak obcestni kozolec ali pod napušč in čakala, da se vreme zvedri tako, da sva se igrala igro, ko na določeno črko iščeš ime, priimek, mesto, državo in tako naprej. Sčasoma sva večina samostalnikov obvladala na pamet!

Pot je vodila mimo domačije, kjer so imeli na dvorišču – včasih tudi na cesti, veliko kokoši. Ena se mi je nekoč zapletla med špice v kolesu. Skoraj sem se prevrnil in kura je zakokodakala, da je bilo groza. Brcnil sem jo stran in upal, da bo preživela. A že po pouku tisti dan je izza vogala stopila gospodinja in me ustavila.

»Mulc, kuro si povozil in niti ustavil se nisi. Plačal jo boš!«

»N-nisem je jaz …« sem se takoj izgovoril in pogledoval za Petrom, ki je že pritisnil na pedala ter odpeljal naprej.

»Kaj boš lagal! Poglej, špice imaš še sedaj rumene od kurjih jajc, kar poglej!« Pogledal sem v sprednje kolo, žal je bilo res tako, a tega prej sploh nisem opazil. Kure, kot se spomnim, nisem plačal. Res pa je, da sem odtlej bolj previdno vozil tam mimo. In spoznal sem tudi, kako ima laž kratke noge!

Bili smo v šestem ali sedmem razredu in do petošolcev smo se vedli vzvišeno. Pozimi, kadar je bilo le preveč snega, smo morali pešačiti. Bila je neka petošolka, razvajena mamina punčka, Tilka, mama jo je klicala – Tili! Vsiljevala se je v fantovsko družbo, vendar je nismo marali. Jasno, da ne! Dražili smo jo: »Tili-cvili, Tili-cvili!« Takoj je užaljena začela jokati, seveda nas je zatožila doma. Njena mama nas je pričakala ob cesti.

»Kaj ste naši Tilčki nagajali?! Ti pa ti! Vidva sta bila najhujša! Sram vaju bodi!« Še preden sva se zavedela, so priletele zaušnice! Ajej, ajej! Kakšno ponižanje za naju in rdečica na licih. Ni čakala na odgovor, midva pa tudi ne. Sklonjenih glav sva pospešila korak.

Dogajale so se tudi prijetnejše stvari. Jeseni, ko je bilo še toplo in potok majhen, sva vedela za kar nekaj plitkih tolmunov, kjer so se zadrževale ribe. Iz previdnosti je eden pazil pri cesti, drugi tipal z rokami pod skalami. Potem sva se zamenjala in zlepa nisva odnehala, ne da bi prinesla domov vsaj kakšno postrv. Vedela sva tudi, kje in kdaj zorijo za kakšnim plotom slive, hruške ali zgodna jabolka. Znala sva tudi prepisovati drug od drugega domače naloge tako, da sva vsaj malo spremenila obliko ali vsebino.

Popoldne pride spotoma pome sin, ko gre iz službe. Snaha in vnuki so tedaj že doma. Ona kuha popoldanski obrok, kot rečejo edinemu skupnemu obedu, in kmalu vsi sedemo za mizo. Mladina klepeta in sitnari, jaz pa sem že malo utrujen, vendar potrpim. Pripovedujejo, kako so preživeli dopoldne v šolah ali v službah.

»Oča, kako si pa ti preživel dopoldne?« me glasno vpraša sin, ko vidi, da sem kar tiho.

»Ja, ja, dobro, kako da ne,« odvrnem, pomislim, le prijazen je.

»Vidiš, sedaj spet hodiš v isto šolo, kot si hodil nekoč. Si kdaj pomislil, da boš po tolikem času spet preživljal dopoldneve v njej?«

Nekaj let po tistem, ko sem končal osemletko, so v Gorenjem mestu začeli graditi novo stavbo osnovne šole. Stara je bila dotrajana, rekli so tudi, da je premajhna. Kar nekaj uporabnikov se je medtem zamenjalo v njenih prostorih, a nazadnje je res ostala nekaj desetletij prazna, neuporabna in zapuščena.

Ugotavljali so, da bi bil potreben dom za starostnike. Potem so se dogovorili, da uredijo medgeneracijski center z dnevnim varstvom! Ogradili so stavbo stare šole, jo skoraj povsem podrli, ostalo je le prepoznavno pročelje nekdanje ponosne zgradbe, in jo na novo pozidali ter uredili v sodoben kompleks za bivanje. Sedaj se z vrstniki šalimo, da smo šolarji, in sin me je popoldne vprašal: »No, oča, kako si se imel danes v šoli?!«

Minka M. Likar