Na naša vrata že trka Martin in okoli martinovega se je spletla tudi tale prijazna zgodba, kakršne prinese življenje v svojih vsakdanjih in prazničnih dneh. Avtorica Minka M. Likar se je v njej vrnila v čase, ko so se ljudje veliko bolj kot danes srečevali ob skupnem delu in po njem tudi na zabavi. Preberite si tole prikupno zgodbo o tem, kaj se je zgodilo v tistih dneh, ko je bilo vse še precej drugače in je kljub trdemu delu še vedno tlela iskrica tihe romantike.
V. K.

Trgači
Jutro je bilo sveže. Čakajoči na lokalnem postajališču so se nestrpno ozirali tja, od koder so pričakovali avtobus. Z nekaj zamude je staro ropotalo prispelo na postajo. Vsi so hoteli vstopiti sočasno, bili so malo premraženi, še bolj neučakani.
Moški z rdečo čepico je izstopil.
»Počasi, počasi! Vsi, ki ste se prijavili, imate rezerviran sedež. Vstopajte eden po eden. Kako se pišete?« je vprašal tistega z najširšimi komolci.
»A jaz? Jaz sicer nič ne pišem! Na trgatev sem se prijavil,« je želel biti duhovit oni najbliže vrat.
»No, če ne veste, počakajte zadaj, morda bo kak sedež prost.« Moškemu s seznamom in svinčnikom v roki ni bilo do šale. Na prejšnji postaji so nekoga predolgo čakali, pozni so, držati se morajo dogovora z vinarjem.
»Oton se pišem, Oton,« se je takoj spomnil ta, »le ime mi je Roman!«
Spremljevalec z rdečo čepico je preveril, naredil kljukico, pokimal in ga potisnil na prvo stopnico. Potem je šlo hitro. Vsi prijavljeni, vsi navzoči.
»Gremo!« je pomignil vozniku. Odpeljali so se vinorodnim krajem naproti.
Po dolini in po avtocesti je šlo hitro. Čez čas so zavili vstran, začel se je sprva položen klanec in nato serpentine. Stara, dolga škatla – avtobus – je kihala, iz podvozja se je slišalo trpeče rohnenje motorja, menjalnika ter dodajanje in odvzemanje plina … in zadaj je bilo veliko preveč izpušnih plinov! Trgači, tisti, ki so bili že večkrat v tej skupini, so bili brezbrižni. Saj je šofer, on zna, še vedno nas je pripeljal gor! Opazovali so raznoliko okolico, še zeleno in barvito, osončeno, mehko, valovito vinorodno pobočje hriba. O fige, koliko fig! Ko bi tukaj ustavil?! Vsi bi planili med ta zelena, z zorečimi plodovi bogata drevesa in grme, in vse zrelo bi potrgali! Porabutali! Tam, od koder so prihajali, je prehladno in takšno južno sadje ne uspeva. Sočno in slastno je, tako si ga želijo. Pa kaj, če je že pregreto in v črevesju potem malo za črviči!
Spretni voznik je parkiral na ozkem zasebnem parkirišču; zgoraj breg, spodaj breg. Trgači so oprtali svoje nahrbtnike. Tisti, ki so prišli na trgatev prvič, so bili med zadnjimi. Gnetli so se med vrati, gnetli po klancu navkreber, kdo bo prvi pozdravil gospodarja, in upali, da se jih še spomni od prejšnjikrat. Počutili so se domače. Tukaj se je vedno bolj malo delalo pa dobro jedlo in pilo – pilo, kolikor je komu duša dala in je prenesel želodec!
»Pozdravljeni in dobrodošli,« je glasno, da so lahko vsi slišali, vajen vsakodnevnih gostov trgačev med trgatvijo, z nasmehom in vajeno gesto pozdravil, stoječ med vhodnimi vrati, postavni rdečelični gospodar prišleke. Tega pozdrava in srečanja so bili vsi veseli! Lep dan se je obetal, topel, sonca ravno prav, ne preveč dela, tako, lagodno kot vedno, da ne bo prezgodaj potrgano in bi potem morali iti trgat še v kakšen odročen vinograd. Tisti stalni so vedeli: najprej bo obed! Dober obed. Pozni zajtrk. Šunka, panceta … sočna zelenjava, domač kruh, vsega obilo. Predvsem vina po želji ali po potrebi. Dobrega pitnega domačega vinca, že pred delom! Odložili so nahrbtnike in posedli v velikem, lepo urejenem prostoru z veliko okni in umetelnimi detajli iz vinskih goric. Zakonski pari in tisti, ki so se med seboj poznali, so posedli skupaj. Ostali tam, kjer je bilo še prosto.
Štiri ženske in dva moška so se po naključju znašli za isto mizo. Malo nezbrani, malo tudi radovedni. Predstavili so se drug drugemu po imenih, a še vedno niso vedeli, kdo je s kom, če je. Roman je bil, še preden je izpil drugi glaž, najzgovornejši.
»Vdovec sem, že pol leta. Pogrešam ženo, predvsem pa pogrešam družbo, in ko sem dobil obvestilo, da lahko grem na trgatev, se nisem nič obotavljal. Pa naj povem, res imam rad kak kozarec vina. To je vedela tudi moja pokojna žena. Rad sem jo imel. A zelo na hitro je, žal, morala oditi … le tri mesece … Vseskozi je bila pri zavesti, vedela je, kakšen sem, očitno jo je skrbelo zame. Vsakokrat, ko sem bil pri njej, mi je prigovarjala: ‘Roman, le glej, da ne boš preveč pil!’ Zdaj me to kot nekakšna vest spremlja in spomni ob vsakem kozarcu vina. Tako je to …« Drugi so ga poslušali s sočutjem, a tudi z zanimanjem. Ja, ni lahko. Ampak, on je očitno res veseljak.
Andrej je imel telefonski klic, vstal je od mize in se umaknil iz prostora. Ko se je vrnil, je počasi spregovoril.
»No, ko je ravno beseda o vdovcih … tudi jaz sem med njimi; pravkar mi je kamnosek sporočil, da bo danes prišel postavit moji ženi nagrobni spomenik.« Spogledali so se. Možakar je še dokaj mlad. Kakšne usode! »Če bi bil to vedel, zagotovo ne bi bil sedaj tukaj!« Potem je utihnil in nekako zlezel vase.
»Saj niste vedeli,« so ga takoj mirile, tolažile ženske iz omizja. »Niste mogel vedeti. Nič bi ne bilo drugače …« so kimale in se strinjale. O sebi niso dosti govorile. Le to, da so na drugih trgatvah že bile, tukaj še nikoli. Predvsem so se posvečale hrani in poslušale. Ada je bila sploh ves čas tiho.
Po končanem obedu so se zbrali na dvorišču, vsak je dobil male škarje in v spremstvu gospodarja, velikega traktorja, polnega posod, ter nosačev so se peš odpravili v vinograd. Napotki, da trgata dva in dva, vsak z ene strani brajde, vmes naj bo »gajba«, in ko je ta polna, jo pustijo pod trto. Bera je bila bolj skromna, zadnja leta jim vreme ni bilo naklonjeno, a potrgati je treba vse in natančno. Kmalu je bil odmor, da so se odžejali in čez dobro uro spet – malica! O, so postreženi trgači, so! Zato z veseljem pridejo vsako leto spet.
Ada se je – po naključju – pridružila v paru z Romanom. Suhljata, urejena ženska srednjih let ni mogla sama prestavljati težkih napol napolnjenih posod in on je bil kavalir. Med delom je malo govorila, posvetila se je trganju. Sonce je božalo njihove hrbte, delo se je bližalo koncu. Spet čas, da se odžejajo …
Doma jih je že čakalo pripravljeno okusno pozno kosilo. Posedli so za iste mize. Zadišalo je po kuhani in pečeni hrani; trgačem je teknilo! In seveda domače vino. Ada se je po drugem kozarcu kar razživela. Pa v splošnem glasnem hrupu, govorjenju, so se bolj malo razumeli. Bolj kot poslušali so tokrat vsi govorili. Nato se je skozi vrata z raztegnjeno harmoniko prismejal godec.
»Roman, pojdiva plesat,« je izza mize prva pohitela Ada in ovila roko okrog njegove rame, da so bili on in tudi drugi kar presenečeni.
»Jaa, ampak …« se je nekoliko v zadregi branil in presedel povabljeni. »Ampak,« nekako ni dokončal misli. Najbrž je pomislil na ženo, po navadi vdovec prvo leto ne pleše …
»Nič ampak, Roman, proosim!« ga je hudo milo, proseče pogledala in mu dahnila v obraz nekaj sape. Pa je bil spet kavalir, zaplesala sta! Zavrtela sta se, solo sta plesala, saj se jima ni nihče pridružil. Nikomur se po obilni dobri hrani ni ljubilo vstati.
Onadva pa sta delala veselje sebi in godcu, ki je dolgo igral le zanju. Premor je bil kratek, za kak glaž vina, za nekaj sape. Ko se je znova začelo plesati, se je zgodilo isto – Ada in Roman; počasi je vstalo izza miz še nekaj sitih zakonskih parov, da so malo poplesali v počasnem ritmu valčka.
»Nič mi nisi povedala o sebi, Ada,« ji je med plesom šepnil na uho zvesti soplesalec.
»Sedaj ne morem. Zdaj bi rada samo plesala! Povem ti lahko potem, na avtobusu,« je bila vsa zadihana. In vsa žareča.
Po navadi je vsega lepega kmalu konec. Voznik je bil določil uro za odhod – služba je služba, reda se je treba držati! Sprva je bilo v avtobusu kot v čebeljem panju. Vsi so govorili, nihče poslušal. Na avtocesti so v lagodni vožnji postali obljubila dremavi, utrujeni in so utihnili. Ada je v mislih zbirala besede. Romanu je bila vendarle obljubila, da mu bo nekaj povedala o sebi.
»Veš, Roman, ne bom ovinkarila. Slamnata vdova sem! Že kar nekaj časa in danes sem si tako želela spet enkrat naplesati!« Roman ji ni nič odgovoril, kar molčal je. »Veš … Roman?« Pogledala ga je bolj pozorno, v obraz. Imel je napol odprta usta in je – spal! Zmagalo ga je bilo! Od vseh presežkov! Od tolikšnega začudenja je tudi ona utihnila. Kakšen kavalir!? Ja, taki so moški! Ko so ga na njegovem postajališču prebudili, se je tudi sama pritajila, kot da spi. Bila je tako močno, a ne utrujena, ampak – užaljena!
November je, od seveda mrzlo vleče. Na lokalnem postajališču se je tokrat sredi popoldneva spet zbralo nekaj ljudi. Nemirno so se ozirali v isto smer. Čakali so staro ropotalo, avtobus. Medtem je pred dvema mesecema obrano in stiskano grozdje, mošt, dozorelo v mlado vino. Na martinovanje gredo in zelo se veselijo! Spet bo vsega v obilju!
Avtobus je pripeljal. Roman tišči v ospredje. Ozira se v zarošene šipe tja gor. Zazdelo se mu je, da je zagledal Ado, in zazdelo se mu je, da se mu je nasmehnila. Preriniti se mora gor med prvimi, morda je sedež ob njej še prost. Obljubila mu je bila, da mu bo povedala kaj o sebi. Še vedno ga zanima …

Minka M. Likar