Številka ni dosegljiva

Brane sedi na traktorju in dolgo gleda tja čez, na sosednjo kmetijo, kjer se v ogradi trejo ovce in lahko sliši blejanje. Ovce, ovce, se nasmiha. Zdaj pravi, da bo zaprosila vse, ki imajo opustele gmajne, da bi smela zagraditi in pasti. Pa dva psa si je priskrbela, dva … Jaz pa nov traktor, claas, močno zver … Zdaj bom hitreje naredil, kar moram. Prvič sem šel na košenice, umetnika sem trosil. Hitreje kot lani, hitreje, se vidi: moč in nadzor na strmini, to sem rabil, to.

Minka pa … ovce, se spet nasmehne. Včasih so pri njih imeli krave molznice, pa kakšne. In stara Jožefa je delala sir, mmm. Kar topil se je v ustih. Zdaj, zdaj dela Minka tiste male kolute, ovčji sir. Ne zdi se mi dober, ne vem zakaj, a mi ne tekne. Sedemindvajset let ji je. Pa … že dve leti se nekaj greva … Ohcet … Mama, naša mama. Še sinoči mi je rekla: Brane, sosedovo samo hecaš, dedec ko dedec. Vsi ste enaki, vsi. Malo bi se cartali, se igrali, poroka pa ne, to pa ne. Pokojni je bil isti … Delala sem še v računovodstvu, on pa v proizvodnji, pa ta kmetija. Ja, pa ni hotel slišati, da bi prišla na kmetijo ne, češ da sem mestna. No, potem sem zanosila, sestrica, prva … No, potem pa pred oltar in sem se preselila sem gor na  to kmetijo, na Bočkovo. Ej, tisti čas, komaj sem se privadila. Zjutraj v hlev, pa tuširanje pa v pisarno, on pa isto, v hlev pa potem v tovarno. Ni moglo dolgo iti tako, ni moglo, je tarnala sinoči.

Ja, naš oče, garač, pregorel je. Srce mu je opešalo. Ko sem govoril z mlado zdravnico v kliničnem centru, je rekla, da bodo zdravila malo okrepila srce, da pa se mora izogibati težkim delom. On pa spet motorka … V pol leta je šel. Zadaj za skednjem je brusil sekiro … Ja, ja, fabrika in kmetija … Sam sem isti norec, le da imam lažjo službo, računalniki, servis in to … Lahko bi ostal v mestu. Dela mi ne manjka, a ta kmetija, stroji … Dvanajst pitancev, bikci teličke, paša … Ne vem, ne vem. In ta soseda Minka – sanja, da si bo razširila ovčerejo. Nikoli nisva govorila, da bi …

Nič, dol domov moram. Za danes bo zadosti. Minka. Zadnjič mi je omenjala, da je ta novi referent za ovčerejo, ki prihaja iz Ljubljane, tak … Ja, ja, kaj vse se potika tam okrog, razni frajerji. In oni, ki kupuje jagenjčke za restavracijo. Ne vem, konkurenca je. Minka je odločna, postavna, močna. Študirana, biologinja. Njeni starši so še pri močeh, oče pokosi, naredi bale, seno za zimo. In pomaga ji pri gradnji elektrificiranih ograj. Sam se jim zvozil drva, ker so njihovi deli gozda so oddaljeni. No, računal sem na … Nisva še tako daleč, da bi … Samo to, konci tednov. Omenjala mi je že, no, da bi rada resnejšo zvezo, da sem neodločen. Pa že dve leti se greva … da … če bi kaj mislil, bi domislil.

Spretno parkira ob skednju in sestopi. Najprej gre v kopalnico, da se pošteno oprha, potem se preobleče. Mama ga čaka z jajci na ocvirkih in z močno kavo. Sede nasproti njega in ga gleda: na njem išče poteze pokojnika, ki je kar presahnil. Prva pomlad, da ne sedi tam, kjer zdaj sedi Brane, in ne pije kave, veliko kave …

»Si videl, pri sosedovih so pripeljali še dvajset ovac. Ja, Minka je obsedena s tem. Ne vem, koliko časa bo še zmogla sama. No ja, Tonač, njen brat, pije, pravijo, da veliko pije in da je na socialni podpori. Zadnjič sem ga videla ob zdravstvenem domu. Kosmat je, siv, pa s steklenico na klopci … Ne bo se dobro končalo,« reče mama in odkimava.

»Mama, no, kaj te drugi brigajo, daj no. Veš, kolikokrat ga srečam, po vseh bifejih ga je videti, dokler je denar, potem pa, saj veš. Nič se ne da pomagati … Pusti ljudem, naj nosijo svoj križ. Danes bom pozen, ker sem v zaostanku. Moral bom v Postojno pa še nekam, kjer skrbimo za računalnike. Saj veš, servis, postavljanje mreže in take reči. Dela ne zmanjka. Umetnika sem raztrosil, zdaj pa naj že pride tisti dež. Bikce sem nakrmil, za kokoši in zajce pa poskrbi ti. Ja, pa še to. V soboto bom šel v gozd, hlode moram zvleči. Drugi teden bo prišel kamion.«

»Drva pridejo na vrsto avgusta, kaj?«

»Ja, avgusta, mama. Ali je klicala Alenka?«

»Ah, ta tvoja sestra … V soboto je ne bo. Gredo nekam, kaj vem. Njen je kupil novo kamero, pa … Ja, saj veš, veliko potujejo. Nje naša kmetija ne briga čisto nič. Niti vrta nima več. Zravnali so in pustili samo travo. Potovanja pa potovanja. Kmet si pa tega ne more privoščiti. Sploh pa to govedoreja, ovčereja – no, ampak ovce lahko pustiš na paši,« se namuzne mama.

»Ja, ja lahko, pa pse pustiš … Kakšen teden ni panike. Nič, grem,« je odločen Brane.

Popoldanski dremež mu ni koristil. Sliši, kako zunaj polagoma pada dež, le toliko, da drobno kaplja v žleb. Zazeha in pogleda na uro, skoraj šest. Kakšen petek, dva računalnika sem na novo nastavljal, popravljal nekaj na mreži, oh, delo … In Minka bi šla jutri z mano v Izolo; hlodi lahko počakajo, kamion je odpovedan. Pomlad je na obali, zdaj je že … uf, sredi aprila … Pa sva se menila, da bi šla že v marcu, a je čakala je nov trop ovac, zdaj ga ima. Jaz sem kupoval nov traktor, zdaj je doma … Včeraj sem ji omenjal, nisem imel časa, da bi šel do nje. Pozno sem prišel, okrog osmih, tako to je. Saj mi gre ta moja mala firma in dva sem zaposlil, oba mlajša, vztrajna, znanje pa kilometrina, kilometrina …

Vstane in pogleda skozi medle zavese, ki se zaradi južnika lahno premikajo. Vidi šop hrušk na južni strani, ki bogato cvetijo, stara češnja ob skednju je zažarela v sivino, iz katere še vedno na rahlo mezijo kapljice in se lepijo na okno. Jablane tudi v cvetju, se mu nasmehne. Vse cveti, vse. In da bi v maju, recimo tik pred košnjo … Nikoli nisva govorila o … Saj ne vem, a je to resna zveza, ali je to le sosedstvo, spogledovanje, ljubimkanje. Manjka mi mlajših, študentke, ki nosijo prenosnike … Pa dame po pisarnah, ene prav luštne, spogledljive. Minka …

Nocoj bom šel k njej, kot vedno ob petkih. Kaj bova, sok, kava, včasih vino in dolge debate o naravi, o zreji ovac, o gmajnah, ki propadajo, o rodovih, ki so trgali kamenje in delali zidce, da so pridobili košenice, zdaj se pa vse zarašča, ovce, pa te biokosilnice, pa koze tudi. In potem, ko spodaj vse potihne, končava v njeni »kambri,« pred posteljo so ovčje kože …

Sliši, da spodaj mama ropota s posodjem, da verjetno že pripravlja večerjo. Ta njena natančna računovodska obrednost, vse ob uri. No ja, petek, kruh, sir, olive … Kar mahnjena sva na mediteranski način hrane. Komaj čakam, da bodo domači paradižniki. Kje je še to? Vrt je že prekopan, nova freza. No, gnoja nam ne manjka … Minka, Minka, ga draži. In si zamišlja, kako bi se bilo ljubiti z njo na ovčjih kožah … Pretegne se in le stopi dol. Mama je že pripravila sir, tokrat mešan, goveji in ovčji, olive in buteljko dobrega vina. Kruh je pekla doma, ker da je v pokoju in ima čas, vnučki pa … Obe, Kaja in Jana, obe bi ga jedili, pa … Mojca, pomisli Brane, Mojca ne zna niti dobre mineštre skuhati. Pri njih sploh ne kuhajo, če že, potem le pico. Njen dobro služi, pravnik, ona pa je višja medicinska v regijski bolnišnici. Ta moja sestra … In tudi ona me draži, če bo že kaj s to sosedo Minko. Kaj pa naj bi bilo, če nisva šla naprej, mogoče nocoj … Zadosti je tega omahovanja.

Z zobotrebcem v ustih dolgo stoji ob traktorju in gleda kapljice na bledo zelenem pokrovu motorja pa na zatemnjenih šipah. Lepotec, si reče, res lep … In moč, moč, pa računalniška podpora. Pregledal je skedenj, preštel bale – dovolj bo do nove košnje, dovolj, si kima. Malo omoten od vina sede na staro klop pod lipo; ne zmeni se za vlago. Posluša, kako z listja še kaplja in kako se oglašajo privezi v hlevu. Pitanci meljejo večerni obrok. Seže v žep udobne jakne in izvleče sodoben prenosni telefon. Poišče njeno ime in pokliče. Potem pa: Številka trenutno ni dosegljiva … Debelo gleda, ali je poklical pravo. Pa spet isti odgovor. Na čelu se mu naredi rosnina ihte. Kaj pa je to? Zakaj pa … Nič, tja se zapeljem. Sede v težkega terenca in gre. Že na ovinku vidi, da je pred hišo nov terenec modre barve, ljubljanska registracija. Kaj pa ta … Je to tisti, ki … To bo tisti z ministrstva, ki ima na skrbi drobnico … In je izključila telefon … Saj, saj … Na hitro je obrnil in se zapeljal v dolino do prve gostilne. Pozno zvečer jo je še enkrat klical, nič … Številka trenutno ni dosegljiva, kličite … Poslal ji je sporočilo …

Živina v hlevu je tulila, mama je šla v mesto. Pol devetih, se je zgrozil, ko se je prebujal In spet si je pritegnil telefon. Sporočilo. Dragi Lado, sinoči sem bila nedosegljiva. Imela  sem prijeten obisk, nekaj se dogaja. Ti povem, ko prideš mimo. Ja saj, zdaj bo to to, pomlad, ljubezen, jaz pa … V hlev moram.

Bojan Bizjak