Tole ljubezensko zgodbo sem prihranila, da z njo sklenemo objavljanje prispevkov z velikonočnega literarnega natečaja. Zdi se mi lepa, posebna in – nekoliko presenetljiva. V prvem delu je namreč zelo realistična, to daje slutiti, da je zamisel zanjo vzeta iz resničnega vaškega življenja v povojnem času. Toda potem se zgodba nenadoma spremeni, razcveti, postane presenetljivo poetična, prelije se v sanje, upanje, šepet. Poglejte, kako se začne pripoved spreminjati na mestu, kjer dobi dekle šopek in se odloči, da bo fanta odpeljala na skrivnostno mesto. Avtorici uspe krasno ujeti ozračje trenutka in zgodbi vdahniti občutje pomladi in velike noči, novega življenja …
V. K.

Lujza in Lujz

Bila sta sovaščana, doma vsak na drugem bregu potoka. Lujz je s starejšim bratom in sestrama živel na mali domači kmetiji. Skupaj z bratom sta golcarila in koparila po zgornjih državnih gozdovih. V življenju se je ravnal po reku: Najprej štalica, potem kravica. Če bi se ne bila začela druga svetovna vojna, bi bil cilj dosegel. Brat bi zagospodaril na domačiji. Zaradi slabega zdravja – to je bila posledica težkega, zahtevnega dela v gozdu – se je nekako izognil obvezni poti v partizane. A moral je na Tolminsko na veliko, odročno posestvo za pomoč pri delu na kmetiji. Tudi ženitev se je odmaknila.

Zadnje leto vojne je bilo, primanjkovalo je živil. Na domačiji, kjer je služil, jim je zmanjkalo soli za gospodinjstvo. S pretvezo, da jo prinese s Kranjskega, je dobil prepustnico in – seveda se ni več vrnil. Zato se je skrival pred novo oblastjo do konca vojne.

V zadnji aprilski hajki so vlasovci* kruto umorili njegovega nič krivega brata in obe sestri, ki so bili doma. Hiša je ostala prazna. Nova oblast je sporočila: če ne bo v hiši nihče živel, bodo vanjo naselili druge ljudi. Vrnil se je domov, prestrašen, sam in žalosten.

Lujza je bila iz številne družine s sedmimi dekleti in štirimi fanti. Njen dekliški priimek se je izgubil, saj so trije fantje umrli še kot otroci, najmlajši je ob koncu vojne emigriral čez lužo in se tam smrtno ponesrečil na gradbišču.

Med vojno je bila Lujza zaposlena v delavski menzi v mestu. Kot mladoletna je imela od prej že kar nekaj izkušenj s služenjem kruha v svetu, čeprav ne tako daleč od doma. Pri bogatejših družinah je služila kot pestunja, gospodinjska pomočnica … Zaslužka resda ni bilo, a nabirala si je življenjske izkušnje, prakso, ki vsakemu dekletu pomaga, ko začne samostojno gospodinjstvo. Na tihem si je želela, da bi postala učiteljica, vendar si je ni upala nikoli izreči na glas. Doma je bila številna družina, na domačiji ni manjkalo lačnih ust. Ročno obdelovanje njiv in polja ni prinašalo obilja. Primanjkovalo je kruha. Otroci so morali zgodaj z doma.

Tudi v mestu je primanjkovalo živeža, predvsem mesa, in v menzi so bile kuharice prisiljene, da so se kar najbolje znašle s tem, kar je bilo na voljo. A moke je bilo dovolj in delavcem so pripravljale predvsem nasitne močnate obroke.

Tisto leto, ko se je bratomorna agonija umaknila, pritajila v zaledje, je globoko v sebi vsak preživeli zelo močno doživljal novi čas in spremembe. Čustva so bila zatrta, mnoge besede so morale ostati neizrečene. Vsi so nosili v sebi strah iz preteklosti in – hrepenenje po miru, prijateljstvu.

Lujz si je tisto pomlad s prihranjenim denarjem kupil rabljeno kolo in se z njim prvič odpeljal po makadamu v mesto, več deset kilometrov daleč. K svojemu dekletu, prav za veliko noč! Ni bilo telefonske povezave, ni ji mogel sporočiti, da jo bo obiskal, a vedel je, kje jo lahko najde. Nadel si je edini zakmašni gvant, si očistil čevlje, vtaknil v žep suknjiča nekaj bankovcev in nekaj suhih hruševih krhljev za popotnico.

Dolga in naporna je bila pot do mesta! Ceste so bile razdrapane, polne jam, gramoza, prahu in večinoma prazne. A ljubezen premaga mnoge, tudi fizične ovire! Koliko si imata povedati, povprašati, se dogovoriti! Kako dolgo se že nista videla!

Pozno popoldne je Lujz prispel do predmestja. V zraku je bilo čutiti praznično razpoloženje. Presenetil ga je otroški živžav, kajti v domači vasici je bilo zelo tihotno in žalostno. Gospodinje so pometale dvorišča, veže, pomivale okna. Ljudje so hiteli sem in tja po opravkih, dasi ni bilo slišati sproščenega smeha. Lujz je bil močno utrujen. Ustavil se je pri obcestni točilnici, si naročil brizganec in si malo odpočil.

Na vogalu hiše je na pločniku na volneni odeji sedela ženica. Prodajala je z vrvico zvezane šopke pomladnega cvetja. Velikonočnice, narcise, mačice, božje drevce, razcvetele telohe in vmes malo pušpana, zelenja. Lujz je bil kmečki človek in kmečki ljudje niso bili vajeni takšnih pozornosti. Kupovali so le najnujnejše stvari. A ko je že zapeljal mimo potovke, je stopil s kolesa, se za hip zamislil in se vrnil k njej.

»Dober dan,« je pozdravil, ni vedel, kako naj jo nagovori.

»Dober dan, tovariš,« mu je odzdravila zgubana ženica redkih zob in ga prodorno pogledala. ‘Tovariš’; to se mu je zataknilo v zavesti. »Dobro dobro, pač nisi tovariš, nič zato! Vedela sem, da se boš vrnil! Vzel boš tale največji pušeljc, vem,« je gostobesedila kot s starim znancem. »Ne poznam te, a iz oči ti berem, da si prišel od daleč k nekomu, ki ti veliko pomeni. Ima prav?«

Lujzu beseda ni hotela iz ust. Že je tipal za denarnico. »Le počasi, fant, saj ne gori voda. Če smo preživeli vse hudo … no, ne bom govorila. Z biciklom si, kam boš dal rože? Saj jih ne moreš držati v roki, ko se voziš!« Seveda ni pomislil na to. Mislil je le na to, da bo rože podaril Lujzi in jo presenetil. »Čakaj! Kateri pušeljc ti je torej najbolj všeč?«

Pokazal je na šopek, ki ga mu je ženica že prej ponudila. »Prav, dala ga bom v škrnicelj, na vrhu bova zvezala z vrvico in obesil ga boš na belavnice.« Urno je vse sama postorila. »In kam si namenjen, če nisem preveč radovedna?«

Dotlej je samo prikimaval. Ker je bil vprašan, se je zdrznil, zmedel.

»Ja, saj vem, da k punci! Iz oči ti berem!«

»Koliko?« je pomignil na obešeno »darilo«. Pustil je ženici drobiž, se pozabil zahvaliti, posloviti in ves srečen pritisnil na pedala.

Kolo je prislonil k steni ropotarnice v bližini stare dolge stavbe menze. Otresel si je prah s hlačnic, si s koščkom glavnika počesal od potu zlepljene lase, vzel zavezano vrečko in se ves vzhičen odpravil do sprejemnice. Res je že pri vratih srečal debelušno predstojnico, ki ga je prijazno sprejela. V nekaj stavkih ji je vse razložil.

»A, seveda, že vem, katera je,« je rekla. Poklicala je Lujzo iz kuhinje, kjer so zaposleni pripravljali velikonočno okrasitev lokala in male priboljške, potičke, pirhe … za svoje goste, dasi je bila menza ob nedeljah uradno zaprta. Povedala ji je, da jo nekdo čaka zunaj. Lujza je sprva obstala na mestu. Nato je kot najstnica zardela in ostala brez besed. Ni mogla verjeti, da jo je Lujz obiskal že za veliko noč! Odvezala si je delovni predpasnik ter pohitela obiskovalcu naproti! V očeh so se ji nabirale solze sreče.

Srečanje je bilo tako nenadno, vendar tako težko pričakovano, da je obema zmanjkalo besed. Krčevito sta se objela in tako, z zaprtimi očmi, stala sredi praznega prostora, ki se ga dolgo nista niti zavedala.

»Tole sem ti prinesel …« se je Lujz končno ovedel iz omame in ji potisnil v roke še vedno zavezan papirnati omot.

»Zame? Ah, Lujz?!« Odvila je omot. »Ah, Lujz, zakaj zapravljaš!?« Bila je fraza, nekaj je morala reči. Potem ga je povedla v jedilnico. Predstojnica ji je dovolila, da lahko kljub zaprti kuhinji gostu postreže s hrano.

Bil je sit in ne več tako utrujen. Ves čas sta se pogovarjala o preteklosti, še bolj o skupni prihodnosti. Vmes so bila vsa vojna leta, izgubljen čas njunega življenja! Bila sta že skoraj v zrelih letih.

»Nekam bi te rada peljala,« mu je rekla potem in ga prijela za roko. V njem je vzdrhtelo, zahrepenelo. Oči so se mu zaiskrile.

»Pridi!« je rekla.

Z roko v roki sta odšla ven, po dolgem hodniku, čez nekaj stopnic, čez arkade, prek peščenega dvorišča. V zraku je že dehtela pomlad in v drevju so se v parih spreletavale in čebljale mestne ptice. Golobi na strehah so grulili svoje oguljene, glasne napeve in se prerivali. Šla sta naprej po potki. Njuni koraki so bili lahkotni, ubrani, skoraj kot bi se ne dotikala tal. Še vedno z roko v roki. Pod nogami je rahlo šumel droben pesek.

»Kam me pelje? Morda mi pokaže svojo sobico, morda …« je ugibal Lujz. In si goreče želel, da bi bilo njegovo ugibanje pravilno! Ona je kar molčala, polna vseh srečnih občutkov nenadejanega srečanja. S pogledi globoko v oči, polna zaupanja v ta srečni trenutek. In v prihodnost, v čas, ki sta ga že dolgo načrtovala skupaj.

Ustavila sta se pred temnimi vrati stare nizke stavbe.

»Pridi,« je spet zašepetala Lujza, »pridi z menoj.« Počasi je pritisnila na kljuko ter odrinila težka hrastova vrata v temno, tiho notranjost. A tam spredaj so gorele sveče, dišalo je po kadilu. Lujzu se je za hip ustavil korak. Pripeljala ga je v njihovo bližnjo kapelo! On pa je mislil …

»Veš, Lujz, zaobljubila sem se: če bova preživela leta vojne, bom tukaj v zahvalo nekaj darovala. Nekaj, kar … kar mi veliko pomeni!« je šepetala. Bolj slutila kot videla je njegov razočarani pogled. Stopila je korak naprej, se priklonila. V kropilniku je bilo komaj kaj blagoslovljene vode. Lujza je z desnico potipala po njej, se pokrižala in nato blagoslovila še njega: na čelo, drhteč dotik na njegove ustnice, na prsi.

»Amen,« je kot v sanjah zašepetala, zazrta globoko v notranjost. »Veš, vsakokrat, ko je bilo nevarno, ko so hrumeli avioni in tulile sirene, in sem se bala tudi zate, sem si obljubila, da bom nekaj poklonila Mariji na oltar. Nekaj, kar …« Zganila se je in na mali stranski oltarček z vsem spoštovanjem položila šopek rož, ki ji ga je podaril fant. »Tako, zdaj sem svojo obljubo izpolnila. Upam, da me razumeš in nisi jezen. Obljubim ti, vse ti bom povrnila, ko bo prišel najin čas! Verjemi! In tako sem srečna! Najraje bi se že danes odpeljala s teboj nazaj.« Zmanjkovalo ji je besed.

Lujz pa je še vedno nestrpno čakal na njen prvi pravi poljub!

Ni čakal zaman. Maja tistega leta sta se poročila in navdihnila novo življenje v njegovem opustošenem domu. Spočetka je marsičesa primanjkovalo. Le ljubezni je bilo veliko!

Minka M. Likar

* vlasovci – Rusi, ki so med drugo svetovno vojno sodelovali z nacisti.