Pomlad je čas brstenja, cvetenja in začetek novega življenja v naravi. Dežela se odene v novo obleko in tudi ljudje si radi oblečemo za velikonočne praznike kaj lepega, še posebno se potrudimo za procesijo v nedeljskem jutru.

Marta je bila sredi pomladanskega čiščenja stanovanja. Ko je obstala pred odprtim predalom omare v sobi, je zaznala vonj sivke. V njem je hranila šale in rute. Novejše, a tudi še vse tiste izpred mnogo let. Gladko svileno blago ji je lahkotno polzelo med prsti, raznobarvni vzorci so se odkrivali pred njenimi očmi. Vsaka ruta je bila po svoje lepa, vendar ji je bila ena izmed njih še posebno draga. Hranila jo je v ljubeč spomin na dobro in prijazno ženo.

»Kako se časi spreminjajo, saj si dekleta in žene skoraj nikoli več ne pokrijemo glave s pisano ruto, kot je bilo to v navadi nekoč. Zdaj si pred odhodom od doma na hitro ovijemo okrog vratu le mehak, tanek šal,« je razmišljala.

Pospravljala in prelagala je naprej ter se čudila: »Toliko oblačil, kot jih imamo sedaj, nismo imeli nikoli prej, a se še vedno pritožujemo, kako nam je hudo. Včasih ni bilo tako.«

 Leta po vojni so bila trda in neizprosna. Ko je prišla za ta mlado na manjšo kmetijo pod hribom, so bili drugačni časi, polni odrekanja in neutrudnega dela doma in še drugje. Mož je bil zaposlen v tovarni v dolini, kjer so obdelovali kovine, ona pa je v sezoni odhajala na delo v nasade.

Neštetokrat se je zahvalila življenju, da jo je pripeljalo v hišo, kjer sta vladala medsebojno spoštovanje in ljubezen. Moževi bratje, sestra in drugi sorodniki so radi prihajali na obiske in pomoč pri večjih delih. Na njihovi domačiji so se vsi dobro počutili.

Tašča je bila žena srednje postave, njene prijazne temne oči so ji vedno vlivale zaupanje, na obrazu je imela nasmeh, malokdaj je bila slabe volje. Rada je popazila na vnuka. Sin Martin, njen mož, ji je zelo podoben. Tast je bil rudar in po nesreči se je invalidsko upokojil. Tudi z njim je bila vedno v dobrih odnosih.

Spomini so jo nosili dalje kot nežno valovanje. S taščo, mamo Minko, sta zares dobro sodelovali in si prišli naproti pri vseh delih na vrtu, njivah in gospodinjskih opravilih. Vsak prisluženi dinar sta mlada dva vložila v obnovo kmetije, saj je bilo treba vedno kaj popraviti ali na novo pozidati. Kljub pridnosti in varčnosti jim denarja ni nikoli ostajalo. Težko so si privoščili kakšno posebno razvajanje.

Tisto pomlad sta s taščo še posebno hiteli z opravili na vrtu, da bo vse urejeno še pred prazniki. Nekega popoldneva pa je njuno delo zmotil ropot avtomobila. Takrat so bili ti še redkost. Zagledali sta taščinega brata. Prihajal je s poti iz tujine in se mimogrede ustavil pri njih.

Povabili sta ga v hišo. Marta je hitro skuhala kavo, tašča pa je narezala malico.

Odprl je vrečko in se obrnil k mami Minki: »Prinesel sem ti nekaj malenkosti.«

Na mizi se je znašel zavitek dišeče kave, čokoladi za fanta ter nekaj gladkega, živo pisanega.

»Ruta! Joj, kako lepa ruta!« je vzkliknila Marta v mislih in poželjivo gledala darilo.

»Kako rada bi imela novo za procesijo,« si je zaželela.

Tudi tašča se je ozrla na dobrote na mizi in se hitela zahvaljevati: »Hvala, res lepo, da si se poleg svoje družine spomnil še name. Želim vam lepe praznike.«

Nato se je skrivaj ozrla k snahi, a dovolj, da je videla žalost v njenih očeh. Hitro je prijela zavitke in jih prestavila na pult. »Če si že kupoval rute, bi vsaj dve! Morda iz nerodnosti sploh ne veš, da si naredil razliko,« se je jezila v mislih.

Obiskovalec se je kmalu poslovil, ženski pa sta nadaljevali delo. Marta je hitro pozabila na dogodek, pomladni dnevi so tekli dalje, do praznikov je bil le še dober teden.

V petek zvečer so pripravljali orehe. Tast jih je trl s kladivom, ženski pa sta skrbno ločevali jedrca od lupine. Otroka sta vse to radovedno opazovala in marsikatera slastna polovica oreha je izginila v njunih ustih.

Mama Minka se je s skrivnostnim nasmeškom obrnila proti možu: »Jože, kaj praviš na to, da bi odšla jutri v trg na semenj? V kuhinji potrebujeva nov pekač za potico in dodatke za peko. Drugi teden bo že treba peči.«

»Ali boš šla kar peš? Ne bo malce preveč zate?« jo je dobrohotno vprašal.

»Če zmorem delo doma, bom tudi pot do tja. Saj sem še mlada,« se je pošalila.

»Kakor vem, imaš prosto soboto in boš lahko pripravila kosilo,« je rekla snahi.

»Seveda, vse bo urejeno. Martin pa dela in bo njivo za vasjo s konjema pobranal popoldan.«

V soboto se je Minka odpravila od doma. Pešačenje ji ni delalo težav, a je bila vseeno vesela, ko sta jo nekje na sredi poti soseda povabila na voz.

 Ura se je bližala poldnevu, ko je Minka, obtežena s cekarjema in mrežo, vstopila v domačo kuhinjo, kjer je že prijetno dišalo.

»Si mi kaj prinesla?« se je pošalil Jože.

»Kako bi mogla pozabiti nate?« ga je ljubeče vprašala in mu podala zavitek s tobakom.

Razprostrla je že skoraj vse po veliki hrastovi mizi, ko je pogledala Marto: »Pridi, tudi zate imam darilo!«

Marta je prišla bliže in presenečeno pogledala. V zgaranih rokah je bilo nekaj svetlečega se, svilenega.

»Ruta, nova ruta! Ste jo kupili zame? Zelo je lepa,« je s solzami sreče in hvaležnosti v očeh pogledala taščo, ki ji je bila kot mama.

»Seveda, tvoja je. Kar vzemi jo! Če je bil Anton pri denarju, ki ga ima, kar preveč varčen, jaz nisem. Opazila sem, kako so se ti zasvetile oči ob ruti in koliko žalosti je bilo v njih, ko si spoznala, da ni namenjena tebi. Zato sem danes to popravila. Obe bova imeli za praznike novi ruti.«

Marta jo je objela: »Tisočkrat vam hvala. Saj niti ne vem, če si res zaslužim tako pozornost in kako vam bom povrnila.«

»Vsak dan mi vračaš s prijaznostjo. Vesela sem, da vas imam vse ob sebi. Martin ima dobro ženo,« se je nasmehnila tašča.

 Dišeče kosilo je vabilo na mizi, zunaj pa je sijalo toplo pomladno sonce.

Teden pozneje, na velikonočno jutro, sta se v procesiji še posebno bleščali obe njuni novi ruti.

Avtorica: Marija Bajt