Naš svet postaja iz dneva v dan polnejši vseh mogočih reči, ki porajajo nove in nove želje. Prav zato, ker ima spomin čudežno moč, da se v njem pogosto zabrišejo človeške težave, stiske in žalost, je tako v srce segajoča tale zgodba Minke M. Likar o mali Martini, ki kleklja in kleklja in si tako goreče želi nove šolenčke. Ob branju te zgodbe se zavemo, da smo pozabili na neki povsem drugačen svet, poln revščine, ki je bil nekoč na deželi še posebno trd in neusmiljen, v njem je bilo treba znati preživeti, prenesti krivice in pozabiti na pravico. V njem ni bilo prostora za otroške želje, te so bile čisto, nepotrebno razkošje.

V. K.

Zaslužek

Ko je Martina prišla iz šole, jo je mama vsak dan v kuhinji pričakala s kosilom in vprašanjem: »Kako je bilo v šoli?«

Največkrat sta bili pri jedi sami. Kosilo je bilo skromno, a okusno, in ko sta pojedli, se zahvalili Bogu za obed, je mama rekla: »Če imaš kaj naloge, jo napiši. Potem si umij roke in pridi v hišo, bova klekljali, dokler je še dan.«

Saj je deklič vedel, da jo bo mama spet priganjala h klekljanju. Tako je bilo vsak dan, kadar ni bilo dela zunaj, kjer ji je tudi morala pomagati. Obe sta nato stali ob oknu pri mizi. Martina si je morala podstaviti pručko, ker je bila še premajhna. Rožljali so njuni kleklji, enolično, monotono sem in tja, sem in tja ter si obračali in prilagajali punkelj. Le malo sta govorili. Otrok se je kmalu naveličal.

»Mama, malo bi šla na peč poležat,« je strahoma prosila.

»Dokler je še dan, ne utegneš ležat. Boš potem, ko se bo zmračilo,« ji je odvrnila mama. »Če ne boš dovolj na klekljala, si ne boš mogla za veliko noč kupiti novih šolenčkov, saj veš, da jih potrebuješ.«

Utrujena in naveličana deklica je klekljala še naprej, tako kot mati, dokler je bilo ob oknu za silo svetlo.

Gospodinja je navadno klekljala večje čipke, romi so jim rekli. Imela je velik punkelj, bulo, kajti zanje se je nekaj več zaslužilo. Te so bili dolge tudi meter in več in jih je bilo treba večkrat prepeti, zamenjati vzorec in tudi punkelj. A bog ne daj, da bi se klekljarica pri tem zaporedju zmotila! Čipka – rom – je bila namenjena za okvir, kot okras zunanjega dela večjega prta, zavese, ali elegantnih blazin, posteljnine. Martinini vzorci za čipko so bili majhni, včasih okrogle, trikotne ali kvadratne oblike. Ti so se všili v manjše prtičke ali so bili preprostejši dodatki k romom.

Čipke je odkupovala trgovka v trgu, ki je sicer prodajala špecerijo in sama niti ni znala klekljati. A je bila dobra poznavalka te drobne obrti kmečkih žensk in je vsak kos takoj vzela v roke, si nataknila očala in ga natančno pregledala. Včasih je bil kateri kje umazan – to se je kaj rado zgodilo, ker je morala ženska med delom iti priložit drva v štedilnik ali kmečko peč, ko je morala pomešati v loncu na štedilniku in si je mimogrede pozabila umiti roke. Sukanec je bil pogosto snežno bele barve. Umazani kos je trgovka izločila, znižala ceno, odbila pri zaslužku in ni upoštevala nobenega opravičila. Pri njej so klekljarice prej dobile sukanec in vzorce in seveda naročilo po kosih. Včasih je bil sukanec slab in se je pogosto trgal, kar je bilo zelo naporno pri delu, tisto povezovanje nitk, ki se ni smelo opaziti na čipki. Včasih se je tudi zavozlal, še preden jim ga je z vretena uspelo naviti na kleklje. Vse je trgovka v gramih natančno stehtala, prej in potem, in se, če ni vse ujemalo, odbila pri zaslužku.

Vsakokrat, preden je Martina odpela bucike s svoje čipke s punklja, ji je mati končala delo. Vse niti iz šestih parov klekljev je bilo treba natančno in trdno najprej »zajehtati« in nato povezati, zategniti z vozlom. Potem sta spet izračunali, koliko je dotlej že zaslužila.

Proti koncu zime je mama Neža nesla prodat čipke štacunarki. Veselili sta se z dekletom, da bo zaslužka od cele zime kar nekaj. Vse sta imeli natančno prešteto. Štacunarka jih je stehtala in jih lepo razporedila, izračunala vrednost.

»Ampak, Neža, danes ti ne morem plačati. Še nisem dobila od Doma – naročnika, denarja,« ju je potem razočarala trgovka. Tisti zimski zaslužek je Neža imela dobro preračunan, natanko je vedela, kako bo porabila denar. Za nujne reči iz trgovine pa morda še za kakšno toplo ruto zase.

»Martina, danes mi štacunarka ni dala denarja za čipke … Žemljico sem ti vseeno kupila in malo sladkorja v kockah, ker si bila pridna,« ji je dejala mama. Kako je bilo dekle razočarano!

Neža ni bila sama kriva, da so pogosto živeli v pomanjkanju. Bili so bajtarji in zemlje je bilo premalo za preživetje. Krompir, zelje, fižol že, a potrebno je bilo še marsikaj! Sama se je na vso moč trudila zaslužiti še kakšen dodaten dinar, kot se reče, ampak … Pred časom je bila vprašala vaškega gostilničarja, če bi mogoče kaj potrebovali njeno občasno pomoč v kuhinji.

»Ti bom povedal, Neža, bom še ženo vprašal,« je odvrnil gostilničar. Naslednjič je rekel: »Lahko prideš dvakrat na teden počistit gostilno in stranišča. Plačal ti bom ob koncu meseca.«

Tako je Neža dva dopoldneva v tednu pometala čike in ribala leseni pod ter čistila stara stranišča v gostilni. Mesec je minil. Začel se je že naslednji in Neža je spomnila gostilničarja glede zaslužka. Vsak zasluženi dinar bi krvavo potrebovala!

»Čakaj, bom pogledal, vse imam zapisano v koledarju,« se je zganil gospodar. Kar nekaj časa je obračal papirje, preračunaval in Neža je postala nestrpna. Potem je pristopil do nje. Na pomečkanem karirastem listu, iztrganem iz bloka, je imel veliko napisanih številk.

»Takole je, vse sem izračunal,« je dejal počasi, ne da bi jo pogledal. »Kar poglej, takole je: ravno toliko, kot si ti ta mesec zaslužila s čiščenjem, je tvoj dedec, torej Bine, pri nas dolžan za pijačo in cigarete! Tako, za ta mesec imamo vse poravnano!«

Pustil ji je pomečkan papir na mizi in se hitro umaknil »po opravkih«. Neži se je zvrtelo v glavi. »Tako torej! Za to, za prazen nič sem se trudila in ves mesec ribala in čistila pokozlane skrete!« je pomislila.

Vsa brezvoljna, utrujena, razočarana in mlahava je brez besed, brez zaslužka in volje odtavala proti domu. Spotoma se je morala ustaviti v trgovini, kjer se je – brez denarja – zadolžila za nekaj nujnih stvari.

Bine, Nežin mož, je bil priložnostni delavec. Poklica seveda ni imel, a lotil se je marsikaterega dela in ga dobro opravil. Veliko je drvaril, pomagal pri sečnji v gozdu posestnikom. Tudi na polju, pri oranju, košnji, spravilu sena in pri zidariji mu je delo šlo od rok. Ali pogosto je delal le kot težak. Bil je družaben človek, veseljak. Kadar je delal, je bil pri delu zanesljiv, natančen in zaželen delavec.

Vse, dokler ni dobil izplačanega zaslužka. Takrat je pozabil, da ima doma ženo in hčer. Takrat so bili pomembni le prijatelji, družba. Seveda, ko je trošil denar, trošil in potrošil, je imel dosti družbe okrog sebe! Vse dokler se je točilo in pilo zastonj!

Ko so ga potem »pospremili«, spravili iz gostilne domov, je Neža vedela, da se je najbolje umakniti, biti tiho in ga pustiti, dokler se ne naspi in strezni. Hudo jo je morilo, da je tako. Vedno ji je potem ves poklapan in krmežljav obljubil, da je bilo to zadnjič …!

»Pa doma spij žganje, Bine, če že moraš, saj ni treba da greš v gostilno,« mu je nekoč, ko je bil še čisto mačkast, nalašč ponudila žganje, ki ga je sicer seveda skrivala pred njim. Takrat ga je povonjal, a mu je alkohol tako zasmrdel, da je zamahnil z roko in je glaž zletel po tleh ter se razbil.

Prek zime je bilo za Bineta manj priložnostnega zaslužka. Le gostilna je bila vsak dan na odprta. A mu je oštir kar povedal, če ne bo sproti plačeval, kar bo zapil, naj ne stopi noter. Tudi za v trgovino ni bilo denarja. Neža je vsak dan skrbno preračunavala, da ne bi preveč zašli v denarne težave. Kakorkoli je obračala številke, ni bilo dovolj za davke in nujne izdatke.

Bližala se je velika noč in Martina se je močno veselila novih šolenčkov. Nujno jih je potrebovala, lanski so ji bili premajhni.

»Mama, kdaj bova šli kupit šolenčke?« je priganjala in nadlegovala mamo.

»Bova že, no,« je odgovarjala mama nekako odsotno, nerazpoloženo.

Potem jo je potegnila k sebi na kolena, morala ji je povedati resnico.

»Martina, poslušaj me. Tako mi je hudo, da ti moram to reči. Ampak, ves denar, kar sva ga zaslužili za čipke, sem morala pustiti v trgovini za dolg, sicer bi bili že lačni. In za položnice. Ne vem, če razumeš, ampak, obljubim ti, da bo naslednje leto bolje, da si boš za svoj zaslužek res kupila kaj zase.«

Utrujeno zavzdihnila in hitro nadaljevala: »Sem pa gledala neke svoje čevlje. Če bo dal šuštar malo debelejše vložke vanje in jih boš tesneje zavezala, bodo kar dobre za to leto.«

»Mama!« se ji deklica iztrgala iz objema ter stekla gor v svojo malo temno čumnato, se vrgla na posteljo in v trpkem razočaranju glasno zajokala. Tudi klekljanje je zasovražila – za vse življenje!

Avtorica: Minka M. Likar