Avtorica Minka M. Likar nas v svoji zgodbi popelje v neko daljno praznovanje na vasi, ko so bile nekatere stvari nedosegljivo razkošje v otroških očeh. Prav okoli tega se razvije vsa zgodba, ob kateri se zavemo, kako velike spremembe je prinesel čas od takrat, ko je sta dve pomaranči na butarici pomenili celo bogastvo. Pa vendar sta – tako mamljivi – prebudili tudi zavist in željo v otroških dušah, ki je neustavljivo planila na dan. Lepa zgodba o času, ko ljudem ni bilo lahko.

V. K.

Špan in njegova butara

Po nenapisanem kmečkem zakonu je prvi sin prevzemnik grunta. Nekako pa je treba poskrbeti za ostale odrasle sinove, ki se niso priženili drugam. Preden je stari Špan, Tinač, prepisal grunt Valentinu, je dve parceli od posestva odmeril mlajšima sinovoma. Prevzemniku sicer ni bilo všeč, a očetovi volji ni mogel oporekati.

Lenart je dobil nekaj zemlje in boršta na obrobju posestva ob studencu. Ahac krčevino na drugi strani doline. S skupno pomočjo so zgradili hiši in oba brata sta si ustvarila družini. Otroci so prihajali, zdravi, rdečelični; skoraj vsako leto se je rodil še kateri.

Tudi Valentin se je oženil. Nevesta iz mesta, so šepetali vaščani. Prijetnega obraza in postave, a staremu Španu ni bila posebno po volji. Nekaj na njej ga je zmotilo. Nič ni rekel, bolj zgovoren je bil njegov molk. Odkar je prepisal grunt, je vedel, da nima več glavne besede. Nekoč mu je stari oče rekel: »Glej, Tinač, vse, kar gre v tvoja usta, lahko koristi ali škodi samo tebi. A kar pride iz tvojih ust nepremišljenega, lahko škoduje tebi in mnogim drugim!«

To si je za vedno zapomnil in se izogibal prepirom. Bil je v letih, ko človek več doseže s pametjo kot s silo. Tudi z zgledom, preudarnostjo in modrostjo. Ampak, nekaj je očitno bilo, kar je stari slutil. Čeprav se je Valentin oženil najprej, so se rojevali nečaki, le njegovih otrok še ni bilo. Še vedno so, vsaj navzven, živeli kot velika razširjena družina in si pomagali med seboj.

Spet se je obetala nova pomlad. Koledar jo zaznamuje s prazniki, predvsem z veliko nočjo. Ta je kdaj pozna, včasih skoraj mesec dni prej. Štirideset dni, še malo več, po pustu. Toliko traja post. To je čas za čiščenje navlake, ki se nakopiči v prostorih in zunaj njih. S postom naj bi očistili tudi svoje telo in dušo. Pomlad v naravi se meni za koledar. Marsikdaj je muhasta in nepredvidljiva.

Stari Špan se je strogo držal pratike. Kakor je med letom v družbi rad posegel po alkoholu, tako se je med postom tega strogo vzdržal. Bil je karakter! Bil je tudi vdovec, že dolgo. Ni se preveč vmešaval v sinovo gospodarjenje, če ga sam ni vprašal za nasvet. Vseeno je vse dneve delal in postoril marsikaj koristnega za domačijo. Popravljal je orodje, trebil grmovje, čistil dvorišče in kanale na kolovozih, pogosto pogledal v hlev … in si včasih, ko je bila kuhinja prazna, tudi kaj skuhal.

Pozimi so mu pogosto delali družbo mali vnuki. Najbolj sta se razumela s Tinkom, najstarejšim. Ta se je bil v šoli naučil osnov igre šaha, in to znanje je seveda hotel v prostem času prenesti na deda. A njemu pravila niso šla ne v njegove stare možgane ne v spomin.

»Oče, kako ste počasni za učenje,« ga je dražil otrok, ko mu je že nekajkrat razložil, kako je prav. Otroci so pač hitro učljivi.

»Čakaj čakaj, te bom jaz naučil seštevanja in poštevanke, pa bova videla, kdo je počasen!« se je starcu zamalo zdelo, a se je le nasmehnil. Ker jima učenje ni šlo najbolje, sta komaj čakala, da pride pomlad.

Med postom pred cvetno nedeljo je stari Špan po tradiciji vedno pripravil zelenje za cvetnonedeljsko butaro. Tedaj je obhodil obronke, kraje, kjer je po drevesih rasel bršljan z največ temnimi kobulami, socvetji zrelih jagod. Ob vodi je narezal dolge enoletne vrbove poganjke ter leskovo šibo za čvrstost. Tudi brinje s črnimi jagodami, da je bilo bolj barvito in bo lepše zadišalo, ko bodo na sveti večer butaro prvič nalomili v posodo z žerjavico. Ob zidu je bilo posajeno bodičje in pušpan; vse to je pravočasno pripravil. Oljko mu je pripeljal vinar, ki jih je na pomlad pred prazniki obiskal. Držal se je tradicije: za butaro je treba pripraviti sedem različnih zeli! Tinač, kot so ga imenovali starejši vaščani, se je skrbno lotil njene izdelave. Tisto leto je prvič zares pomagal Ahacev sin Tinko, njegov najstarejši vnuk, ki mu je bil ded krstni boter.

»Vem, da tvoji prsti še niso dovolj močni, da bi sam zvezal vrbovje, a naučil te bom, kako se butara prav in lepo naredi. Kaže, da boš ti tisti, ki bo moral prevzeti to izročilo.« Ded se je s trpkim pogledom zagledal nekam v daljavo in utihnil.

»Bom, seveda bom, oče,« je bil navdušen otrok. Najprej sta okrog močnejše leskove šibe dodala dolge vrbove vitice, enoletne mladike. Na vrhu sta pazila, da drobne tanke mačice ne bi odpadle, in nato vse zvezala z vrbovo šibo, ki je bila povita v trto, da se ni zlomila. Vsaj petkrat okrog butare. Debelejši ter tanjši konec sta trdno zategnila, spodvila in zataknila pod roč. Tako je veljalo: več ko ima butara ročev, več je vredna! A roči niso smeli biti umeščeni preveč na gosto. Nato sta začela krasiti na vrhu: najprej nekaj brinja ter oljke. Nadaljevala sta s pušpanom, sproti trdno povila z močno vrvico; dodala bodiko, še enkrat pušpan, bršljan … ter lepo dokončala, trdno povezala še z vrbovo trto.

»Še malo jo bova polepšala, kajne, Tinko!? Boš videl, ta bo med vsemi najlepša!« Čeprav se je pogovarjal z otrokom, je znal biti obziren, nikoli ni rekel, da bo naredil sam, ampak vedno – bova … Ded se je čisto posvetil delu, kar pozabil je, koliko vsega je vpletel v butaro in res skoraj vse pripravljeno uporabil. V predalu omare je nato poiskal nekaj že obledelih barvnih trakov krep papirja, še od prejšnjih let. Saj ni bilo nikogar, ki bi priskrbel nove in trakove privezal vrh butare. »Takole, ampak, na nekaj bi skoraj pozabila! Skoči v shrambo in prinesi vrečko, ki je v spodnjem predalu. Nič je prej ne odpiraj!« Tinko je stekel in se vrnil s »škrnicljem«. Nekaj okroglega je otipal, vendar ni mogel razločiti. »Vidiš, oni dan, ko je znanec pripeljal vino in oljko s Primorskega, je prinesel tudi par pomaranč! Dve najlepši bova navezala na najino butaro, da bo ta, ki jo boš nesel k žegnu ti, najbrž edina okrašena s tem sadežem! Potem boš pomaranči dobil za lon!«

Fantu so zasijale oči! Pomaranče! Komaj jih je poznal! Objel je deda in se stisnil k njemu! Tinač je dišeča sočna sadeža prepletel z vrvico in ju trdno privezal med zelenje. »Takole, ne boš ju izgubil, vendar pazi nanju!« Potem je butaro ponosno potežkal, nekajkrat zavrtel v roki, da je ocenil svoje delo, in jo postavil v kot ob kmečki mizi do naslednjega jutra.

V zgodnjem nedeljskem dopoldnevu sta Tinko in mama Marica hitela proti cerkvi. Imel je lepo obhajilno obleko, čeprav so mu bili rokavi že malo prekratki in bil je zelo ponosen! Nesti k žegnu dedovo butaro je bila zanj posebna čast. Do farne cerkve je bilo pol ure hitre hoje.

»Ded je malo pretiraval z velikostjo butare! Ja, zanj bi bila primernejša! Ampak to je kmečki ponos,« je malo sinu, še bolj pa sebi polglasno godrnjala Marica, kajti vso pot do zadnjega ovinka jo je nosila ona. Bila je pretežka in prevelika za otroka. Hitela sta, kot vedno precej pozna, in mama je fanta vso pot priganjala. Proti cerkvi je nesel butaro sam. Ponosno jo je držal pokonci in se skrivaj oziral okrog. Drugi so predvsem videli, kako bahavo sta se debeli pomaranči bleščali in drobno poskakovali na njej. Vaški fantiči so mu zavidali tisti pomaranči! Na nekaterih butarah so bila privezana ovenela domača jabolka. Še zdaleč niso imela tolikega sijaja!

Zvon je naznanil začetek maše. Otroci z butarami so skozi dolgo cerkveno ladjo pohiteli pred oltar, kjer jih je ostareli mežnar razporedil po velikosti. Tinko je stal spredaj, njegova butara mu je segla čez glavo, s koncem postavljena na mrzla kamnita tla. Med obredom je moral biti mir! A otroci, večinoma fantje, so begali z očmi, se nagajivo prihuljeno hihitali, šepetali in drezali drug drugega z bodečim brinom z vrha butar. Tinko si ni upal nagajati drugim, dasi so ga drugi zbadali. Stal je preblizu strogim očem župnika in bal se je predvsem za pomaranči!

Po blagoslovu zelenja, butar, na koncu obreda so otroci smeli za odraslimi iz cerkve. Ženske niso imele navade postajati pred cerkvijo. Marica je zato pohitela z znankami v klepetu. Za prvim vogalom se je ustavila, da bi počakala sina.

Ko so se fantiči pripodili ven, so v tihem dogovoru obkolili Tinka in dva najbolj predrzna sta zgrabila pomaranči in ju na silo skupaj z nekaj zelenja iztrgala z butare ter se pomešala med ostale. Preden se je prestrašeni deček zavedal, ni bilo sledu o pomarančah.

»Ne! Ne, pustite moje pomaranče, pustite!« je prestrašeno kriknil in zamahnil z oskubljeno butaro po najbližjih, da je zelenje frčalo okrog. Oni so se mu seveda postavili v bran! »Mama!« je zaklical v joku. Ni ga slišala. Kmalu zatem ga je zagledala, ko je tekel proti njej in glasno jokal.

»Mama, ukradli so mi pomaranči!« V obupu je potisnil oskubljeno butaro mami v roke in tekel naprej. Klicala ga je, ga skušala miriti, hitela je za njim. Ni je poslušal. Le tekel je, tekel … in jokal. In se doma ves obupan, razočaran in osramočen skril pred domačimi – a najbolj pred samim seboj!

Snaha je z oskubljeno butaro negotovih korakov prišla na Španovo dvorišče. Korak ji je zastajal. Tinač, tast, ki ju je že pričakoval za oknom, je takoj vedel, da je nekaj narobe. Zmajal je z glavo in tlesknil z jezikom. Nekje znotraj ga je tenko zaskelelo. Vendar je bil razsoden. Že veliko vsega je doživel, več hudega kot lepega. Globoko je zajel sapo, počasi je stopil na dvorišče. Prišel ji je naproti. Saj sploh ni bilo treba besed. Vse mu je bilo takoj jasno!

»Nič ne maraj, Marica, res, nič ne maraj! Tako je pač! Fant je še majhen in moral si bo nabrati še veliko izkušenj v življenju, da se bo znal boriti in se postaviti sam zase. Daj mu tega desetaka za lon in … in vseeno hvala. Pomaranč, ki si jih je želel, pa pač letos ne bo … !«

Minka M. Likar