Ko poči srce

Gospa Sonja je bila učiteljica tistega časa. Tovarišica, so jo klicali učenci. Tako je bilo zapovedano. Njej je bilo prav, da je le zvenelo spoštljivo in prijazno. Takšna je bila tudi sama. Hvaležnost in poštenje sta bila njeno vodilo v življenju. Temu je sledila in tako je vzgajala tudi svojo deklico, edinko. Živeli sta sami, v majhnem prizidku mestne šole, ki je bil predviden za hišniško stanovanje. A ker je hišnik stanoval v bloku v neposredni bližini, je to malo enosobno stanovanje pripadlo v uporabo tovarišici Sonji.

Z mamo sva se vsako leto za praznike oglasili pri njej. Mama ji je redno nosila mleko, domača jajca, mast in ocvirke, zelenjavo z vrta, sadje, vse tisto, kar smo pridelali doma. Za božič pa vedno tudi koline. Spomnim se tistega sneženega božičnega jutra, ko sva se vračali od maše. Mama s kolesom, na katero je vedno obesila cekar s kanglicami za mleko, jaz pa sem z drobnimi koraki poskakovala po snegu ob njej.

»Se greva malo pogret h gospe Sonji!?« sem se razveselila njenega predloga, ko je zasneženo kolo prislonila k zidu, in že sva vstopili v toplo kuhinjo, kjer je prijetno dišalo. Zdelo se mi je, da se je gospa Sonja prestrašila najinega obiska, kot bi jo pri nečem zalotili. »O hvala bogu, vidve sta!« si je oddahnila in hitela zapirati vrata. Celo zaklenila jih je. Zdelo se mi je čudno, saj pri nas doma nismo nikoli zaklepali, razen kadar smo šli vsi od doma.

Postregla nama je s toplim čajem in domačo potico z bogatim nadevom, polnim rozin. Prav takšno sem imela rada. Z Inko, tako smo imenovali njeno hčer Marinko, sva si nato v sobi ogledovali knjige in se navduševali nad novo, ki ji jo je pod jelko prinesel Božiček.

»Kje pa je?« sem s pogledom iskala po stanovanju, saj ni bilo nikjer videti drevesca. Počasi in previdno je odgrnila zeleno zaveso v kotu dnevne sobe in tam sem jo zagledala: smrečico, postavljeno na lesen podstavek, lepo okrašeno z rdečimi in belimi okraski ter prepleteno z zlatimi, drobnimi lučkami. Lepa se mi je zdela, nekako mestna in veličastna. Naša doma je bila sicer večja, a ne tako bogata. Okraski so bili preprosti, največ je bilo na njej bombonov in piškotov, takšnih z luknjami, skozi katere si napeljal sukanec.

»A jaslic pa nimate?« sem si jo drznila vprašati, saj se mi je zdelo, da vseeno nekaj manjka. Inka je skrivoma pogledala proti kuhinji, kjer je bilo slišati tih pogovor obeh žensk, potem pa odprla predal omare in me povabila, naj pogledam. »Tukaj so, skrite, da jih kdo ne vidi,« je pritajeno pojasnila in hitro zaprla predal.

»Mi jih imamo pod smrečico, Jezušček, Marija in Jožef pa so postavljeni v hlevček, v katerem gori lučka,« sem se že skoraj pohvalila, a sem iz previdnosti raje molčala. Nekaj je bilo drugače, skrivnostno, vendar nisem razumela, zato sem bila tiho.

Med potjo domov mi je mama povedala, zakaj je tako. Ker je gospa Sonja tovarišica, ker bi lahko zaradi jaslic morda celo izgubila službo, ker praznovanje božiča ni dovoljeno …, sem poslušala mamino pojasnjevanje. Njene besede me niso vznemirile, prej nasprotno. Prav dobro se mi je zdelo, da moja mama ni tovarišica v šoli in da nam ni treba jaslic skrivati v predalu. Otroci si znajo stvari vedno olepšati in obrniti sebi v prid. Tudi takrat smo bili takšni.

Pa so prišli drugačni časi. Praznovanje božiča je postalo javno, jaslice dovoljene, tovarišica Sonja, po novem učiteljica, se je upokojila in postala babica. Inka je med študijem namreč zanosila in rodila lepega otročka, ljubko temnolaso deklico Mašo. Da je lahko dalje študirala in opravljala izpite, je vso skrb za malo prevzela babica. Z vozičkom jo je ponosno vozila skozi mesto v park, kjer sta počivali na klopci in uživali v medsebojni bližini in zeleni naravi.

»Spet sem srečala gospo Sonjo, tako je srečna, da ima svojo malo vnukinjo, saj bi bila sicer čisto sama,« mi je večkrat pripovedovala mama. Inka je namreč kmalu odšla v tujino, kamor je že pred časom odšel na delo njen partner, Mašin oče. Za svojo deklico je redno pošiljala denar in prelepe oblekice, skupaj z igračami in dobrotami ter obljubo, da bodo kmalu skupaj.

Tistega božiča, ko se je zgodilo, ni bilo snega, ne mraza. Še božič ni bil, kar se je pričakovalo od njega. »Zelen božič, velika noč snežena,« so vedeli praviti ljudje, kadar je bilo tako.

V šolskem stanovanju je bilo strašljivo tiho. Okrašena smrečica v zakurjeni sobi in pod njo jaslice, ki so bile videti kot opomin. Babica Sonja je v obupu vila roke in prosila usodo, naj se ne zgodi. Naj njena ljuba Maša ostane pri njej, vsaj še za božič. Vsaj do novega leta … V zadnjem pismu, ki ga prejela od svoje Inke, ji je ta sporočila, da bo deklico vzela k sebi. Za vselej. Ker spada k njej, k družini. Da bo Maša v spremstvu stevardese sama potovala z letalom čez veliko temno lužo, tja daleč daleč – stran iz varnega zavetja svoje babice in toplega, domačega gnezda. Kot ptica.

Novica je bila prehuda, pretežka za babičino strto srce. Počilo je. Dan po božiču so jo odpeljali v bolnišnico, od tam pa v sanatorij na zdravljenje. Dolgo je trajalo in nikoli več se ni vrnila v svoj mali dom. Sestra jo je vzela k sebi, v domači kraj – tam se ji srce morda opomore …

»Da bi ji bilo vsaj za božič prihranjeno – če ne bi ostala sama, se ji to ne bi zgodilo,« je bilo slišati sosede, ki so se še dolga leta spominjali prijazne tovarišice Sonje in tistega usodnega dne, ko ji je počilo srce.

Marija Deželak